Duel Franc Bogovič - Žiga Turk: "Dobro je, da imajo volivci možnost izbire med nekoliko tršo in nekoliko bolj sredinsko desnico" (1. del)

Na Domovini začenjamo s serijo intervjujev v obliki duelov - pogovorov z in med dvema kandidatoma za evropska poslanca z različnih kandidatnih list.

Franc Bogovič in Žiga Turk si nista blizu le po letih, temveč tudi po stališčih. Kot pravita, se med vsemi kandidati za evropske volitve najbolj strinjata. Z veseljem bi nastopila na skupni listi.

Bogovič je po izobrazbi agronom, bil je podjetnik, skoraj štiri mandate župan Krškega, predsednik SLS, kmetijski minister, zadnjih pet let pa je bil evropski poslanec.

Turk je doktor tehničnih znanosti, redni profesor na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo in nekdanji minister za izobraževanje, kulturo, znanost in šport. 

V prvem delu predvolilnega duela sta pojasnila, zakaj povezava z NSi oz. SDS, komentirala aktualne probleme EU, razdeljenost EPP ...

Oba sta za tokratne volitve v Evropski parlament pristala v zanimivi povezavi; Vi, gospod Bogovič se skupaj s stranko na volitve podajate v navezi z SDS, vas. g. Turk, ki ste sicer član SDS, pa se bo dalo obkrožiti na listi NSi. Kako lahko volivcem obrazložita takšno odločitev?

Franc Bogovič: Pred petimi leti sem bil velik podpornik povezave z NSi. S takratno predsednico sva zacelila tudi nekatere rane med strankama iz preteklosti. Skupni nastop na volitvah je racionalen tudi zaradi volilnega sistema, ki nagrajuje tiste, ki se povezujejo. Zato sem tudi v tem mandatu in na podlagi izkušnje skupnega delovanja v Evropski ljudski stranki (EPP) zagovarjal, da skupen nastop z Novo Slovenijo (NSi) ponovimo. Ko je po nekaj mesecih pogovorov prišlo do odločitve NSi, da gre tokrat na listo samostojno, z gosti, pa sem to odločitev podprl. Vesel sem, da smo se v dveh dneh v zelo korektnem in odprtem odnosu dogovorili za skupen nastop z SDS, ki je prav tako članica EPP.

Žiga Turk: Jaz sem bil vesel povabila Nove Slovenije. Že dolgo se strinjamo v mnogih stvareh v zvezi s slovensko in evropsko politiko. Kot sem že povedal, ne bi imel prav nič proti tudi, če bi bila lista skupna. Tako če bi bil lahko na isti listi kot kolega Bogovič ali če bi bila skupna lista vseh EPP strank. A tudi sedaj je dobro, ko imajo volivci tudi po listah možnost izbire med nekoliko tršo desnico in nekoliko bolj sredinsko desnico. Vsekakor sem eden tistih, ki ne bo izvoljen, ker je na mestu na listi, ampak bo, če bo, izvoljen, ker bo nabral dovolj preferenčnih glasov. In samo v tem primeru take podpore sem pripravljen prevzeti delo v Bruslju.

Evropska unija se po eni stran zdi zgodba o uspehu: Evropejci, tudi Slovenci prav zaradi Evropske unije po mnogih kriterijih živimo bolje kor kadarkoli. Zakaj se je potem ta uspešna zveza znašla v krizi, kot smo ji priča sedaj?

Žiga Turk: Jaz objektivno nisem prepričan, da je ta kriza tako velika. Velik del nezadovoljstva je povezan z nerealnimi pričakovanji. EU ni popolna, potrebuje kakšno evolucijo, popravke na določenih področjih. Ampak, kot sem večkrat napisal: mašinerija je tam, inštitucije so tam, pogodbe so tam. In če je politična volja nekaj izpeljati, potem se zadeve da izpeljati. In za neke stvari bo treba v prihodnjem mandatu zelo hitro najti politično voljo. Na primer na področju meja, varnosti, terorizma, kibernetske varnosti itd.

Pričakovati, da bodo iz Bruslja prišla sredstva za slovensko zdravstvo, za marsikakšno neracionalnost, ki je v javnem sektorju v marsikakšni državi članici, ne samo na vzhodu, tudi na zahodu – ni realno.

Kakšna bi bila realna pričakovanja?

Žiga Turk: Lažje je odgovoriti na vprašanje, kaj je nerealno. Recimo to, kar obljublja Levica. Da bo Evropa bolj pravična, da bo bolj solidarna. V bistvu je Evropa težko solidarna, ker v proračunu nima sredstev, da bi neko solidarnost med bogatimi in revnimi ustvarjala bolj kot jo trenutno s kohezijskimi sredstvi. Pričakovati, da bodo iz Bruslja prišla sredstva za slovensko zdravstvo, za marsikakšno neracionalnost, ki je v javnem sektorju v marsikakšni državi članici, ne samo na vzhodu, tudi na zahodu – ni realno.

Franc Bogovič: EU je skupnost 28 držav. Že v zakonu, med možem in ženo, pride do problemov. Kdor pričakuje, da v takšni skupnosti ne bo prihajalo do problemov, je v zmoti. Vidim, da EU prihaja v krizo, ker je kriza tudi v marsikateri državi. Za nesposobnost upravljanja znotraj posamezne države je zelo prikladno potem iskati krivdo v EU. Izkušnja z Britanci, ki so 40 let tako politiki kot novinarji hodili domov razlagati, kaj vse slabega se jim godi v EU, je zelo jasno in resno opozorilo.

Žiga Turk: Angleži niso edini. Vse članice, bolj ali manj, se za slabe stvari zagovarjajo, da prihajajo iz Bruslja. Tudi slovenska vlada, kadar je v težavah ali si želi okrepiti notranjepolitično popularnost, krivi Bruselj in postane velika zagovornica slovenskih interesov. Iz tega tudi nastaja vtis, kako je Evropa v krizi, kako je tam vse narobe in bi bilo treba vse spremeniti.

Franc Bogovič: Več bi morali narediti, da bi se zmanjševale razlike znotraj EU in da ne bomo vzpostavljali pogojev za notranje migracije znotraj EU; podeželje – mesto in revnejše – bogatejše države, kajti tukaj izgubljamo na kohezivnosti EU. Po predlogu parlamenta bo v novi finančni perspektivi program Horizon 2020 prek 100 milijard evrov. To je desetina sedemletnega proračuna EU, hkrati pa se zmanjšujejo sredstva za kohezijsko politiko, ki je temeljila na principu solidarnosti med državami neto plačnicami in neto prejemnicami. Imamo torej dilemo, kako z razvojem in inovacijami krepiti kontinent kot celoto, hkrati pa paziti, da ne bo nek profesor iz Slovenije bežal na primer na Nizozemsko. Da ne bomo moči krepili tam, kjer je Evropa že sedaj močnejša.

Znotraj evropskega parlamenta in EPP je tudi na nacionalnem nivoju – med strankami članicami - precejšen razdor. Kaj po vašem mnenju bo ta pomenil za delovanje skupine v novem mandatu? Kako se bo po vaše razrešil status zamrznitve članstva Fidesza v EPP?

Franc Bogovič: V EPP je prek 50 strank iz različnih okolij. Ko gledam drugo največjo skupino socialistov, je tam sistem še mnogo bolj razpuščen in še mnogo bolj so različni. V EPP smo različne stranke, že iz posameznih držav prihajajo različni formati. Umetnost je združevati tako veliko skupino. Manferdu Webru je to odlično uspelo, ker zna poslušat in na koncu najti neko linijo, ki je sprejemljiva za vse.

EPP je tudi tista sila, ki zelo razume probleme, ki jih vidijo na eni strani volivci skrajne desnice in hkrati razume težnjo Alde in socialistov, da bi se Unija tesneje povezovala.

Mislim, da bo tudi predsednik Orban dobil kar nekaj opozoril na točkah, ki so bile do sedaj manj javno opažene pa so grožnja pravi evropski demokraciji na Madžarskem; svoboda medijev, delovanje pravosodja, korupcija. Jaz mislim, da bo stranka sprejela opozorila in bo prišlo do normalnega sodelovanja.

Žiga Turk: Nerad napovedujem prihodnost, rad pa govorim o ciljih. Menim, da je cilj čim močnejša EPP na teh volitvah, da bo imela čim večjo relativno moč v koaliciji, ki se bo po teh volitvah zgodila. Najverjetneje bo ta vključevala socialiste iz Alde. Teoretično možna je tudi koalicija med EPP in bolj desnimi strankami.

Če želimo svoj program izpeljati, moramo biti relativno čim močnejši. Če želite, da se problemi npr. migracij rešujejo na način, ko ljudem ne bo treba zasovražiti sosedov ali nekih oddaljenih revežev iz tretjih držav, potem volite za nas. Ker iz tega resnega problema ne zganjamo populizma in ne razpihujemo sovraštva. EPP je tudi tista sila, ki zelo razume probleme, ki jih vidijo na eni strani volivci skrajne desnice in hkrati razume težnjo Alde in socialistov, da bi se Unija tesneje povezovala. In zato je EPP poklicana, da najde nek evropski kompromis.

Kar se tiče Madžarske in Orbana – ne kandidira na slovenskih volitvah in menim, da se z njim ni treba preveč ukvarjati. Je pa treba sistemsko premisliti, kar se dogaja Madžarski. Mislim, da bi bilo za vse bolje, da bi o sankcijah proti neki državi namesto politično, odločala inštitucija sodne narave, ki bi bila od politike odmaknjena.

V kateri izmed omenjenih koalicij bi se raje znašli?

Žiga Turk: Ne bi se rad znašel skupaj s Salvinijem, Le Pennovo in tako naprej, tako da upam na razumnost socialistov.

Franc Bogovič: Delim to mnenje. Menim, da bi bila za stabilnost Evrope koalicija s socialisti in liberalci boljša izbira. Veseli me, da so na zadnjem zasedanju Evropskega parlamenta uredbo o Frontexu, glede mejne kontrole vsi podprli. In to je zasuk k neki realni politiki.

Žiga Turk: Demokratične stranke se zavedajo, da če one ne bodo rešile teh problemov, da jih bodo rešili fašisti. Kar je še treba povedati v zvezi s populisti; oni funkcionirajo na sovraštvu do nekoga drugega. Na prvi pogled se zdi, da je to sovraštvo predvsem proti prišlekom in ljudem iz drugih celin, ampak to sovraštvo se lahko obrne tudi drugače. Populisti na severu Evrope proti lenim Grkom in vzhodnjakom, ki jih oni že ne bodo plačevali.

Populisti na zahodu si želijo kvot, populisti na vzhodu so proti. Razdelitev na sever, jug, vzhod, zahod Evropo močno zaznamuje in populisti so prav tako močno razdeljeni in zato niso uspeli spraviti skupaj ene koherentne politične skupine ali spitzenkandidata. In kot taki so popolnoma nezanesljiv partner za karkoli.

Kaj so po vašem mnenju trije najbolj javno spregledani problemi, na katere bo EU srednjeročno nujno morala najti rešitve?

Franc Bogovič: Prvega vidim v problemu notranjih migracij v EU in praznjenju podeželja. Drugi je velik zaostanek na področju digitalizacije, ki ga ima Evropa za Ameriko, Kitajsko, Korejo. Tretji je pa dovolj učinkovita in jasna politika glede migracij, ki problemov ne bo naslavljala v rokavicah. Ob bok temu bi dodal še, da bi se morale države bolj enakovredno obravnavati, se bolje poznati in spoštovati razlike, ki so si jih nabrale skozi zgodovino ter različno gospodarsko moč.

Žiga Turk: Za noben problem ne bi mogli reči, da je spregledan. Notranje migracije so problem, ampak reševanje notranjih migracij na način, ko jih na primer prepoveduješ ali postavljaš ovire, ni pravi. Zavedati se moramo, da skupen evropski trg in prostor pomeni, da države članice in regije med seboj tekmujejo za talente. Tukaj se bo morala Slovenija zelo močno vprašati, na kateri strani te enačbe je, oz. kje hoče biti. Smo vir talentov za druge ali znamo druge pritegniti k nam? Občutek imam, da je slovenska politika do tega zelo ravnodušna in je pravzaprav sploh ne skrbi, da nekaj tisoč Slovencev letno odide ven. Ob generaciji, ki je manj kot 20.000, kjer odidejo bolje izobraženi, je to recept za nacionalno katastrofo.

Drug problem, o katerem se premalo govori, je sebičnost držav članic. Ne v smislu tega, kar se očita višjegrajski skupini, ki si želi več avtonomistične politike in ne pristaja na sprejem migrantov itd. Ampak neizpolnjevanje dogovorov in pogodb, ki si jih privoščijo velike, stare članice. Npr. tega, kar si je Nemčija privoščila z Nord Streamom (plinovod iz Rusije, op. ur.). Neka majhna članica tega ne bi mogla narediti, ker bi jo vsi napadli. Podobni problemi so bili z deficitom v Franciji, v Nemčiji itd.

Tretja taka stvar je, da Evropa nima jasne vizije o tem, kakšno vlogo bi geostrateško morala igrati in kaj so njeni cilji. Tukaj bo potrebno v kontekstu svetovnih razmer ponovno premisliti naše odnose z Rusijo. Sem za to, da sankcije ostanejo, da se Rusom ob vsaki priliki pove, da je zasedba Krima nelegalna in je agresija na Ukrajino nedopustna. Če pa pogledamo, kako je Evropa razrešila druge svoje probleme med sedanjimi članicami, da je bilo to vendarle povezovanje v EU. In nimamo nobenega interesa pogrevati hladne vojne in Rusije videti kot dežurnega sovražnika.



[do_widget id=podcast-playlist-3]