Dubrovniški škof iskreno: V Katoliški cerkvi smo postali sinonim za hinavščino

Dubrovniški škof msgr. Mate Uzinić ( vir foto: http://hu-benedikt.hr)
POSLUŠAJ ČLANEK
V času, ko Katoliško cerkev pretresajo nova poročila o spolnih zlorabah in njihovem prikrivanju znotraj Cerkve in ko se zdi, da kljub prizadevanjem papeža Frančiška v njenih vrstah še obstajajo zadržki pred odkritim in brezpogojnim soočenjem s tem zločinom, se z jasno in kritično besedo začenjajo oglašati posamezni duhovniki in tudi škofje.

V naši soseščini ledino pri tem orje dubrovniški škof msgr. Mate Uzinić, ki se je, v duhu današnjega evangelija, na vernike in širšo javnost obrnil odločno in iskreno ter spregovoril o hinavščini v lastnih vrstah.

Tekst z naslovom "Obsodba verske hinavščine", objavljen na spletni strani škofije, je vredno prebrati od začetka do konca, zato ga objavljamo v celoti: 

Izhajajoč iz tega, kar Sveto pismo pravi o hinavščini, še posebej verski, slovar biblične teologije pravi: "... Hinavci so tisti, katerih obnašanje ni odraz misli srca ... Verska hinavščina ni samo laž, ona zavaja iz neiskrenih namenov na račun svoje verske avtoritete ... Hinavec se predstavlja, da dela za Boga, a v resnici dela sam zase ... v želji, da si reši obraz, hinavec izbira med zapovedmi ali prilagaja njihovo razlago ... v korist svoje gnusobe in brezbrižnosti ... hinavščina ni nek navaden formalizem, ker se ta še da ozdraviti, medtem (ko je) hinavščina .... blizu trdovratnosti, (ker hinavci) na koncu sami začnejo verjeti v to, kar hočejo prepričati druge: imajo sebe za pravične in zavračajo vsak poziv k spreobrnjenju ... kakor igralec v gledališču hinavec še naprej igra svojo vlogo. Vse bolj, kot je na višjem položaju in vse bolj kot ima težo njegova beseda ... hinavec je na poti, da postane brezbožen." 


"Ta povzetek svetopisemskih misli o hinavščini nam pomaga razumeti, zakaj je Jezus tako ostro nastopil proti hinavcem in farizejem kot najbolj izstopajočim predstavnikom tistega časa. 

Z obsodbo takšnega obnašanja Jezus želi opozoriti nas, njegove učence, da ne bi bili tudi mi kot hinavski farizeji. Da ne bi tudi mi svoje vere navzven živeli na en način ter obsojali in zavračali tiste, ki ne počnejo tako, hkrati pa jo stran od oči javnosti živeli popolnoma drugače. 

Na žalost se mi zdi, da tudi mi v Cerkvi nismo vzeli resno tega Jezusovega opozorila. Šlo je tako daleč, da lahko rečemo, da smo tudi mi, s čemer mislim predvsem na nas, ki imamo v Katoliški cerkvi vodilno vlogo, postali svojevrsten sinonim za hinavščino. Kako drugače razumeti škandale, ki zadnja leta pretresajo Katoliško cerkev in s katerimi se zadnje dni v medijih še posebej intenzivno ukvarjamo?

Brez ocenjevanja nekaterih trditev, ki ta čas dvigujejo prah, a s popolnim zaupanjem v papeža Frančiška in njegova prizadevanja, ki so  bila še posebej glasna v njegovih zadnjih irskih srečanjih, želim poudariti, da je prava hinavščina to, kar nam je preprečilo odločno soočenje s tem problemom v Katoliški cerkvi in to, kar nam preprečuje, da z njim dokončno obračunamo. 

Ta hinavščina je tudi razlog, da je Katoliška cerkev zaradi tega problema bolj izpostavljena kot druge verske skupnosti in organizacije, kar pelje tako daleč, da smo za mnoge katoliški duhovniki postali sinonim za pedofile. Posledice takšnega poistovetenja sem ob nekaj priložnostih začutil tudi sam. 

Čeprav mi je slednje težko sprejeti in se na neki način, skupaj z veliko večino poštenih katoliških duhovnikov in škofov, ki verno in predano služimo svojemu duhovniškemu poslanstvu, kot žrtev počutim tudi sam, to do neke mere vendarle lahko razumem.  Navsezadnje gre za to, da smo mi, katoliški duhovniki in škofje, tisti, ki vsem drugim pridigamo o moralnih vrednotah, kar je tudi naša dolžnost in moramo početi še naprej - ker če mi ne bomo, kdo pa bo - a ti škandali v javnosti ustvarjajo vtis, da smo pravzaprav mi tisti, ki s prikrivanjem pedofilije v Cerkvi in s ščitenjem zločincev namesto žrtev, sebi in svojim dovoljujemo najhujše mogoče oblike nemoralnosti.  

Vem, da večina duhovnikov in škofov s tem ni imela, oziroma nimajo nič. A očitno je, da obstajajo tudi taki, ki so v to vpleteni. Papež Frančišek to hinavščino, s katero se je prikrivala pedofilija v Cekrvi, kako tudi druga deviantna obnašanja duhovnikov, s pravico označuje s pojmom "klerikalizem". 

Ker kaj pa je drugega kot klerikalizem, in s tem tudi hinavščina, meniti, da je duhovnikom lahko dovoljeno nekaj, kar drugim ni? In kaj je drugo kot klerikalizem in hinavščina uporaba moči, zloraba vesti in toleriranje spolne zlorabe, za katero je papež Frančišek na začetku maše v Dublinu Boga prosil odpuščanja? 

To je obnašanje, ki ga je Jezus najbolj obsojal in po evangeliju obsoja tudi danes, in, upam si reči, tudi preko obsodbe sodobnega sveta, posebej medijev, ki z vso pravico kažejo s prstom na Katoliško cerkev in nas, njene predstavnike, ter zahtevajo odgovore. 

Mediji so nam pomagali pogledati resnici v oči


O medijih pogosto pravimo, da nas ne marajo. Morda je to resnica. A jaz bi v tem primeru, ne glede na to, da je včasih drugače, želel izpostaviti njihovo pozitivno vlogo. Z odkrivanjem primerov in seznanjanjem javnosti o zlorabah v Katoliški cerkvi so pripomogli, da pogledamo resnici v oči - nekaj, česar nismo zmogli sami od sebe. 

Zato želim v glasu medijev, in tudi glasu današnjega sveta in časa, prepoznati preroški glas, s katerim Bog vse v Katoliški cerkvi, še posebej pa nas, posvečene osebe, duhovnike in škofe, vključno s Svetim očetom, poziva k spreobrnjenju.   

Na tej poti spreobrnjenja smo napravili precej korakov. Rekel bi, da mnogo več od drugih, ker problem, ki ga imamo, na žalost ni samo naš. Posebej pomembno je bilo srečanje z žrtvami in naša prošnja njihovega odpuščanja. V tej prošnji odpuščanja, ki je na žalost prišla precej pozno, sta prednjačila (prednjačita) papeža Benedikt  XVI in papež Frančišek.

Ob tem je potrebno omeniti še številne druge pomembne korake, kot so sprememba procesnega prava v Katoliški cerkvi, ki je postalo mnogo učinkovitejše in jasnejše, pa tudi odprtost za sodelovanje z državnimi oblastmi, ki ni bilo vedno in povsod na ustreznem nivoju.

Manjka ključen korak ...


A bojim se, da ob vseh teh korakih in ukrepih, ki smo jih naredili in jih počnemo v zvezi z bojem s pedofilijo v Cerkvi ter drugimi oblikami nemoralnega obnašanja med posvečenimi osebami, duhovniki in škofi, in ki niso združljivi s tem kar pričujemo in bi morali živeti, še vedno nismo dozoreli za tisti odločilen korak, ki lahko vse spremeni: to je izgon kakršnekoli oblike hinavščine iz Katoliške cerkve.   

A brez tega koraka vsi ostali, ne glede na njihovo pomembnost, niso dovolj. Brez tega se nič bistvenega ne bo spremenilo. A s tem se lahko spremeni vse.

Božji zakoni in naročila, ki so bili v Jezusovem času povod za hinavščino farizejev, nam niso dani, da bi na podlagi njih drugim spodnašali njihove napake, temveč da bi jih sami celovite - brez da jim kaj dodajamo ali jemljemo - izvrševali in živeli. "Vzemite jih in spoštujte: to bo v očeh ljudstva  vaša modrost in vaše preudarnost," pravi Mojzes.

Podobno pravi tudi sv. Jakob. Spominjajoč nas, da vsak dober dar, vsaki popoln poklon od zgoraj prihaja od Očeta luči, v katerem ni spremembe ali sence spremembe, zato se nimamo kaj hvaliti, ker je vsako dobro Božji dar. Tako nas tudi tudi postava, ki nam pomaga pravilno živeti samo, če je tolmačena v duhu svobode evangelija in ne duhu hinavščine, poziva, da na ta dar odgovorimo: "bodite izvrševalci besed, ne le poslušalci, ki varujejo sami sebe.

Kdo tako počne, ne more biti farizej in hinavec. Takšen pripada ljudem, ki so sposobni odvreči vso umazanijo in ostalo hudodelstvo ter, pokesani pred Jezusom Kristusom, Besedo, ki nam je darova a in ima moč rešiti duše, s krotkostjo in ljubeznijo darovati drugim."  
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30