Družinski zakonik daleč od oči in srca Aleša Primca

Štefan Kržišnik
2

Ko je Aleš Primc zvečer 20. decembra 2015, takoj, ko je postalo jasno, da je uspel še drugi »družinski« referendum, napovedal vstop v politiko, kar nekaj sotrudnikov v takratni predreferendumski kampanji tega dejanja ni sprejelo z naklonjenostjo.

Nekateri so mu očitali, da je za prvo napoved stranke izbral čustveni trenutek razglasitve referendumske zmage, ki ni bila sad samo dela Gibanja za otroke in družine (kljub jasno priznanemu prvenstvu), ampak večjega števila civilnodružbenih organizacij in gibanj, pa tudi političnih strank.

Drugi so izražali načelno skepso, ali je res potrebno imeti posebno stranko »za otroke in družine«, ali ne bo to oslabilo gibanja, ali bi ne bilo morda bolje gibanje krepiti in ob tesneje sodelovati s politiko strank, ki njegove cilje že zdaj podpirajo.

V delu obeh parlamentarnih strank, ki sta se aktivno vključili v kampanjo, pa je bilo ob napovedi nove stranke zaznati tudi nekaj nelagodja: tako SDS kot NSI sta se namreč takoj zavédli, da bo Primc obema odmaknil del njunega dosedanjega volilnega telesa.

Civilna družba trčila ob zid, dozorel čas za politično akcijo

Če bi morda lahko še kdo od sotrudnikov v referendumskem boju dvomil o primernosti trenutka napovedi nove stranke – Primc je pač izrabil medijski trenutek in odločitev utemeljeval s tem, da je bil kot večletni vodja celotnega gibanja ljudem dolžan povedati smer naprej –, pa so stvari glede sáme odločitve za pot v stranko po dobrem letu dni veliko bolj jasne.

Vse, kar se je dogajalo od decembra 2015, je potrditev temeljne Primčeve teze: vala, s katerim leva oblast in od nje privilegirana civilna družba želita nadalje slabiti družino in širiti ideologijo genderizma, ne bo več mogoče učinkovito ustavljati zgolj civilnodružbeno.

Potrebno ga bo tudi politično. Drugače bo treba voliti.

Pričakovati, da bo družinska civilna družba zmogla dolgoročno ustavljati družini nasprotno politiko, ki ima v roki ustavno (!) večino, je namreč povsem nerealno, domala utopično.

Sprejemanje novega družinskega zakonika je po dveh referendumskih porazih potekalo daleč od oči javnosti. Dominatni mediji so skrbeli, da – sploh potem, ko je aprila lani parlament sprejel zakon o homoseksualnih zvezah –, družinska zakonodaja ni bila več téma.

Rokohitrstvo pri sprejemanju novega družinskega zakonika presenetilo celo Primca

Če kaj, je bil dokaz za to tezo proces sprejemanja novega družinskega zakonika, ki je bil pred tremi dnevi v parlamentu potrjen s 54:25 (68%:32%).

Civilna družba, ki je bila zaslužna za padec dveh referendumov, k sooblikovanju zakona seveda ni bila povabljena niti kot stranski partner. Vse, kar je ministrstvo zmoglo v odnosu do Gibanja za otroke in družine, je bil vljudnostni obisk dan pred vložitvijo zakona v parlamentarno proceduro.

Sprejemanje novega zakonika je po dveh referendumskih porazih potekalo daleč od oči javnosti. Dominatni mediji so skrbeli, da – sploh potem, ko je aprila lani parlament sprejel zakon o homoseksualnih zvezah –, družinska zakonodaja ni bila več téma.

Pazili so celo na to, da niti po Primcu niso preveč udrihali, saj vsi vemo, da je vsaka, tudi negativna publiciteta, boljša od ne-publicitete in medijskega molka.

Predagatelji zakona so tudi poskrbeli, da je družinski zakonik skozi proceduro šel zelo hitro. Omejili so razpravo civilne družbe na pristojnem odboru, izpustili prvo branje zakona, ta teden pa opravili kar drugo in tretje branje skupaj ter zakonik dokončno sprejeli.

S tem so presenetili tudi vsega vajenega Primca, ki je sprva celo pomislil, da se ministrica z rezultati glasovanja na twitterju heca.

Definicija, ki odpira vrata nadaljnji šibitvi družine

Novi družinski zakonik je sicer zglajen najhujših radikalnosti – leva večina se je očitno le naučila, da politično ne gre slediti tempu Združene levice in njenemu brutalnemu prekrščevanju moških in žensk v osebe 1 in osebe 2.

A kljub temu in kljub zatrjevanju ministrice, da ne prinaša novih »pravic pravic istospolni parom«, zakon odpira veliko poti za nadaljevanje politike slabitve družine in širjenje idelogije genderizma.

V oči še vedno bode nova definicija, ki postavlja temelj pravnega pogleda slovenske državne skupnosti na družino, obenem pa ima tudi močan simbolni pomen.

Zakonodajalec si vanjo ni upal zapisati »mame« in »očeta«. Sprva je želel skupnost otroka z enim staršem simbolno celo postaviti pred skupnost otroka z dvema. In v temeljno definicijo se mu je zdelo potrebno zapisati še »drugo odraslo osebo«.

Če pogledamo celoto, lahko ugotovimo, da zgolj zaradi nekaterih kozmetičnih popravkov nova definicija družine ni enaka sanjski definiciji progresistični protidružinskih ideologov (= »Družina je življenjska skupnost otroka z odraslo osebo.«)

Jasno pa je, da tudi nova definicija odpira nejasno polje, v katerem je možnosti za radikalne eksperimente s strani družini nenaklonjene, pa toliko bolj ideologijo genderizma naklonjene oblasti, več kot dovolj.

Ihta vladne levice – voda na mlin Primcu

S svojo ihto pri sprejemanju novega družinskega zakonika sedanji oblastniki niso Alešu Primcu nekaj dni pred jutrišnjo uradno ustanovitvijo stranke »GLAS za otroke in družine« postavili velikih izzivov že na samem začetku njegovo vnovične strankarske poti, ampak so mu poklonili tudi svojevrstno politično darilo.

Na prvi dan mu pred svojimi strankarskimi sodelavci, potencialnimi volivci in tudi širšo slovensko javnostjo, namreč ne bo več treba preveč utemeljevati, zakaj se je odločil za strankarsko pot.

Kakšne so politične perspektive nove stranke oziroma kakšno težko lahko zavzame v slovenskem prostoru – o tem bo po jutrišnjem dnevu verjetno še veliko zapisanega.

Do kam lahko seže nova stranka?

Gotovo glede na svoj profil in stanje slovenskega volilnega telesa ne more seči tako daleč, kot recimo kakšen vzhodnoevropski zgled. A uvrstitev v parlament je povsem realna.

Primc je že pokazal, da je sposoben odpirati tudi druge pomembne teme izven jedrnih družinskih (ekonomski položaj mladih generacij, izseljevanje, migracije, varnost, socialni položaj delavcev …). Kako daleč čez volilni prag bo segel, je odvisno predvem od te prebojnosti.

V proporcionalnem volilnem sistemu, kot je naš, ima lahko tudi že majhna koalicijska stranka veliko večjo težjo, kot merijo njeni volilni proporci.

Če Primcu uspe priti v desno ali desnosredinsko koalicijo, bodo zato vprašanja družine in družinske politike pridobila veliko večjo težko kot doslej. Ne samo v levih, ampak tudi v tistih vladah, ki jih je vsaj malo oblikovala desnica.

To od njega ne bodo pričakovali samo volivci njegove nove stranke, ampak vsi, ki so v preteklosti podprli enega od dveh družinskih referendumov pod njegovo taktirko.

2 KOMENTARJI

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime