Družbeno sporočilo škofov ob velikem šmarnu nekoč in danes: teme ostajajo iste, a posredovane povsem drugače

Uredništvo
4
Vir foto: Marija.si, Radio Ognjišče

Praznik Marijinega Vnebovzetja je sredi počitniškega avgusta nekdaj polnil časopisne naslovnice z udarnimi družbenimi sporočili škofov Katoliške cerkve na Slovenskem. V počitniško ležernost so običajno zarezale besede iz Marijinega narodnega svetišča na Brezjah, kjer tradicionalno pridiga ljubljanski nadškof in metropolit.

Tudi letos je bilo tako. A izven šest tisoč glave množice na prizorišču in nekaj deset tisoč poslušalcev Radija Ognjišče ter bralcev Družine nadškofove besede dandanes dosežejo le še redko koga; družbeno sporočilo v osrednjem nagovoru se namreč vse bolj umika (izključno) verski dimenziji praznika.

Kljub temu pa družbeni del sporočila, presenetljivo ali ne, ostaja enak kot pred desetimi, celo dvajsetimi leti; gre za poziv k zaščiti družine, odprtosti do življenja, enakih možnosti na področju šolstva in izobraževanja ter sledenja splošni družbeni pravičnosti.

Letošnja pridiga nadškofa msgr. Stanislava Zoreta (podobno tudi mariborskega nadškofa msgr. Alojzija Cvikla) je imela rdečo nit v upanju. Zore je citiral besede papeža Frančiška (maševal je v plašču, ki ga je ta pred petimi leti podaril Mariji Pomagaj) iz posinodalne spodbude Kristus živi, da je Marija „Mati, ki bdi nad svojimi otroki, nad otroki, ki pogosto hodimo skozi življenje utrujeni, v potrebah, pa vendar v želji, da nikoli ne ugasne luč upanja. To si želimo: da luč upanja ne ugasne.”

Msgr. Zore o upanju:
“Upanje človek potrebuje bolj kakor lačni kruh, žejni vodo, bolni zdravilo … Brez upanja se namreč nebo zapre. Brez upanja se obzorja stemnijo. Brez upanja človek nima jutrišnjega dne in brez upanja življenje nima prihodnosti. Brez upanja smo ujeti v danes in v snov. Ko se odpovemo upanju, se razdivja človekov sebični jaz, v katerem vidi samo še samega sebe in svoje potrebe … “

Družbeno sporočilo Zoretove pridige:

Družbeno sporočilo nagovora slovenskih katoličanov je Zore dodal povsem na koncu, v obliki zahvale:

„Zato se zahvaljujem vsem, ki si na različne načine prizadevate za to, da bi kot družba postali odprti za življenje. Vsem tistim, ki molite, da bi matere mogle sprejeti življenje, pa tudi vsem tistim, ki preko različnih dejavnosti pomagate ženam, kadar so v stiski zaradi sprejemanja življenja ali žalujejo zaradi zavrnitve življenja. Zahvaljujem se vsem, ki si prizadevate, da bi vsi otroci imeli enake možnosti za razvoj vseh njihovih sposobnosti, zlasti na področju šolanja in izobraževanja. Zahvaljujem se vam, da zahtevate pravičnost za vse; ki si prizadevate, da bi bila izpolnjena ustavna odločba o financiranju zasebnih šol. Čeprav se včasih zdi, da se morate spopadati s skorajda nepremagljivimi silami, si niste dovolili in si tudi sedaj ne dovolite vzeti poguma. Zahvaljujem se vsem, ki ne umolknete, ko gre za resnico in pravico. Čeprav doživljate pritiske in morebiti celo grožnje, se ne morete odpovedati notranji svobodi in poštenju in ne dovolite, da bi vam vzeli svobodo misli in besede. Zmaj se hoče polastiti celo človekove notranjosti, a vaša zavezanost svobodi ostaja zanj nepremagljiva. Upam, da vas bo tako razmišljalo in ravnalo vedno več. Da vas bo vedno več, ki boste širili prostor svobode, človekovega dostojanstva in pravičnosti.“

Franc Rode na Brezjah 2002: neodgovorno stališče do življenja posledica sebičnega pojmovanja spolnosti

Praktično iste tematike, a povedane na mnogo bolj konkreten, tudi oster način ter spete v osrednje sporočilo pridige, so se na Brezjah vrstile že pred desetletji.

Tedanji ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Franc Rode je pred sedemnajstimi leti govoril takole: “Neodgovorno stališče do življenja je pogosto posledica sebičnega, nedoraslega, neresnega, površnega in končno morečega pojmovanja spolnosti, ki ga širijo ljudje brez moralnih načel in s tem zastrupljajo ozračje.”

O slovenskem javnem šolstvu pa: “Ker je šola stvaritev ožje skupine levih ideologov in nas nasilno ločuje od naših kulturnih in duhovnih korenin, ker bo naredila iz nas narod brezgotovinskega spomina, narod kulturnih izkoreninjencev, ker ogroža našo istovetnost in nam vsiljuje nekaj tujega, ker je nespremenljiva in nerazumljiva anomalija v evropskem prostoru, ker je, če bo obstala, najbolj jasen dokaz poniglavosti in hlapčevstva slovenskih kristjanov, ki nič ne naredijo, da bi jo spremenili.”

Ter o družini: “Levica pa medtem, pod pritiskom zagretih ideologov, uvaja vse bolj permisivno zakonodajo, ki pospešuje javno nemoralo in razvrednoti družino, ki edina zagotavlja prihodnost narodu …”

Alojz Uran 2006: Cerkev te resnice ne more prenehati oznanjati

Podobno je v postrodetovi dobi, a v milejšem jeziku, vernike nagovarjal tudi nadškof msgr. Alojz Uran

“In za katere vrednote si moramo ob skrbi za usodo družine še posebno prizadevati, ko gledamo današnji svet?” se je med drugim vprašal in dejal: “Evangelij izpostavlja pristno sprejemanje in vrednotenje človeka, spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti.”

“Cerkev te resnice tudi za ceno nepriljubljenosti ne more prenehati oznanjati,” je dejal Uran. Dodal je še, da katoličani svojega pogleda ne vsiljujejo nikomur, vendar pričakuje, da bodo tisti, ki imajo drugačen pogled na svet, upoštevali njihovo prepričanje.

Anton Stres 2011: družina je najboljša osnova narodnega obstoja

Enake tematike je ob svojih pridigah na Brezjah izpostavljal nadškof Anton Stres.

Po njegovih besedah je sveta družina simbol in ideal družine, ki se je “v stoletjih in tisočletjih izkazala za najboljšo osnovo narodnega obstoja in družbenega napredka.”

“Tudi od nas kristjanov je odvisno, ali bo ta ideal ostal ideal tudi v nedvomno težkih časih za marsikatero družino. Toda ko so časi težki, je toliko bolj potrebno, da imamo ideal in vzor jasno pred očmi. Za to gre in tukaj so naše dolžnosti in odgovornosti neodložljive,” je še dejal Stres.

Verniki pogrešajo odločnejšo besedo škofov

In s kakšnim načinom javnega opredeljevanja slovenskih škofov do pomembnih družbenih vprašanj so najbolj zadovoljni verniki?

Slednje smo na Domovini preverjali pred dobrim letom dni v spletni anketi.

Mnenja med verniki so bila precej deljena. Več aktivnosti v smeri odločnega in pogostega opredeljevanja glede družbenih tematik si želijo predvsem nedeljniki (60 % sodelujočih nedeljnikov).

Tega pa ni menil nihče, ki se je v anketi izrekel za nevernega. Med nevernimi bralci Domovine kar 65% udeležencev v anketi meni, da bi se škofje morali oglašati redkeje.

Od leve proti desni: tedenski obiskovalci maš, mesečni, večji prazniki, ne hodi v Cerkev, ni veren

Odmeven komentar na to temo je za Domovino napisala tudi Andreja Barat. 

So se škofje pustili preveč potisniti v geto tišine?
Da nobena skrajnost ni dobra, je splošno znana modrost. In če je v časih nadškofa Rodeta beseda s prižnice (v danih okoliščinah) pogosto poletela preko meja plodovitega v kontraproduktivni učinek, se ob molku sedanjega vodstva Cerkve glede družbenih tematik pogosto zdi, da so zdrsnili v drug ekstrem. Kdo bi celo rekel, da so se po letih ofenzive na Cerkev pustili potisniti v geto tišine.

A slednje za slovenski narod in družbo prav tako ni produktivno. Jasna, odločna, klena beseda duhovnikov je Slovence mnogokrat v zgodovini reševala kot narod in kot kristjane, kar je ob 100 letnici pridružitve prekmurskih Slovencev matici še kako aktualna tema.

Jasno. Medtem se jim je zgodila Mariborska nadškofija. In dogaja se jim očitna nezmožnost samoočiščenja glede spolnih deviacij posameznih duhovnikov, ki bi pavšalne krivde in obsojanja s strani javnosti osvobodila vse ostale.

Vse to je, v katolištvu nenaklonjenem okolju, močno najedlo moralno avtoriteto Cerkve. In tudi/predvsem s tem si lahko razlagamo previden pristop, ki se odraža v mlačnosti in razvodenelosti opredeljevanja glede aktualnih družbenih problemov.

In kot vidimo, ti ostajajo desetletja isti. V postmoderni liberalistični zahodni družbi so vsa ta desetletja na udaru (tradicionalna) družina, kultura življenja, obča človeška morala, nacionalne vrednote. In mnogo let je eden redkih, če ne edini branik teh bila Katoliška cerkev.

Ta vloga je še kako pomembna tudi v teh časih, ko se agresivnost levoliberalnih krogov pri uveljavljanju njihove agende zdi večja kot kadarkoli. Zato se od cerkvenih voditeljev pričakuje akcija – najprej pri očiščenju spolnih deviantov v lastnih vrstah. Po moralni prenovi pa akcija navzven – v zaščito vere, naroda, kulture.

Anketa o globalnih grožnjah svetu in ogrožanju Slovenije
Vabimo vas k sodelovanju v anonimni anketi o tem, kaj so največje grožnje današnjem svetu in kaj Sloveniji. Sodelujte spodaj:
Create your own user feedback survey

Rezultate bomo na Domovini objavili predvidoma v naslednjih dveh tednih.

 

4 KOMENTARJI

  1. Če cerkveni dostojanstveniki RKC molčijo ob očitnih kršitvah veljavne Ustave RS ter univerzalnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin v RS, kadar državni organi zavestno in sistemsko diskriminirajo oz. zapostavljajo vernike ali druge državljane v RS, to zagotovo ni niti prav niti v skladu z vlogo in legitimnimi vplivi verskih skupnosti v naši državi.
    Če je RKC po ustavi ločena od države, to ne pomeni da verniki kot domoljubi, davkoplačevalci, državljani in volivci nimajo po veljavni ustavi in zakonodaji popolnoma istih pravic in obveznosti, kot jih imajo vsi drugi državljani, davkoplačevalci in volivci v RS.
    In cerkvena organizacija RKC se je dolžna javno, jasno in utemeljeno oglasiti, kadar aktualna oblast RS v nasprotju z veljavno Ustavo RS in vladavino prava ter veljavo univerzalnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin krši in brutalno ignorira ali tepta pravice in svoboščine vernikov v RS.

  2. Vsak kristjan ( škofi pa še posebej, ker so najvišji v Cerkvi, nasledniki apostolov ) mora pričati o resnici, tudi za ceno lastnega življenja. V zadnjih desetletjih, ko se je vrh cerkve odločil, da bo začel dialog z svetom, ker v praksi pomeni, da se mu bo podredil, pa vsaj najvišji predstavniki cerkve niso pripravljeni tudi trpeti, kaj šele umreti za Resnico, kot je to storil naš Odrešenik. Ti problemi niso zgolj slovenski, ampak so problem vse cerkve. Zakaj se v pridigah zadnjih petdeset let več ne govori ne o peklu in ne o smrtnem grehu?

Dodaj odgovor za dzi nu nje ja Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime