Druga nacionalizacija: Janko Veber zahteva razveljavitev razdelitve družbene lastnine

Niti največji škodoželjneži ne morejo prezreti, da je premier Miro Cerar tekom mandata storil tudi kaj pametnega. V sam vrh njegovih uspehov zagotovo sodi zamenjava obrambnega ministra Janka Vebra. Navihani Janko je vendarle presegel prag Cerarjeve bolečine, ko je fantaziral o Nemcih, prilepljenih na Telekomove žice, ter zaradi načrtovane (a nikoli izvedene) prodaje Telekoma ljudstvo malodane vabil nazaj v hoste.

Medtem poslanca Vebra (iz ministrstva se je vrnil v parlament) lovi konec aktualnega mandata, obenem pa očitno noče ostati nekje ob metli v kotu. Zato se na Facebooku zelo aktivno odziva na aktualno dogajanje ter pospešeno podpisuje raznovrstne peticije. Trenutno se je zelo zagrel za ustavno pobudo za razveljavitev razlastitve državljanov.

Če menite, da se je s tem zavzel za čim prejšnje poplačilo oropanih žrtev nacionalizacije s časa po 2. svetovni vojni, se pač motite.

Za razcvet tajkunov so najbolj zaslužni Mencinger ter rdeči baroni.

Kriminalna razdelitev certifikatov

Pisalo se je leto 1993, ko je prišlo, po mnenju vrlega Vebra, do nezaslišane nesramnosti. Državljanom so podelili lastniške certifikate. S tem so izgubili »skupno zasebno« lastnino in pridobili osebno. Kaj »skupna zasebna« lastnina sploh je, ne ve noben Zemljan. Nič čudnega, da pošten državljan od nje nikoli ni imel popolnoma nič. Edino partijski tajkuni so si iz nje postregli kolikor so pač zmogli. Državljani so torej končno nekaj dobili. Kaj je tu spornega?

V prvi vrsti Vebra muči dejstvo, da jih o tem na referendumu nihče ni nič povprašal. Odsotnost referenduma o nacionalizaciji leta 1945 ga ne moti. Oh kako kruta je država, ki ljudem kar daje, ne da bi jih vprašala, če sploh želijo. Sramota, vredna presoje evropskega sodišča.

Čez noč smo Slovenci postali delničarji. Nekateri so certifikate prodali takoj, ko se je dalo, za bagatelno ceno, drugi zavrgli. Zgolj peščica je poznala pravo moč delnic in kolikšno premoženje lahko prinese njihova bodoča rast. Te ljudi danes imenujemo tajkuni in zrasli so po zaslugi vrlih socialistov.

V komunizmu so ljudje poznali delovanje finančnih trgov približno toliko kot demokracijo in svobodo govora – zanemarljivo malo. Tedaj cenjeni ekonomist Jože Mencinger je svetoval uporabo lastniškega certifikata kot nadomestek toaletnega papirja. Njegove besede so meso postale in mnogi so nasvet s pridom izkoristili. Nič hudega sluteči delavci so se zato delnic čimprej odkrižali. Zna biti, da danes visi Mencingerjeva slika na steni vsakega spodobnega tajkuna.

Četudi bi bilo izvedljivo …

Veber se torej v resnici zavzema za razveljavitev razdelitve družbene lastnine. Posledice pa? Pustimo ob strani, da je to neizvedljivo. Nobeno sodišče ne bo izrekalo sodbe, ki bi veljala za nazaj. Del premoženja vseh državljanov bi bil nacionaliziran. Po domače povedano, ukraden.

Odveč je dodati, da bi vrnitev lastnega certifikata tajkune prizadela kakor medveda rani pik komarja. Upravičenost vseh teh nebuloz Veber celo povezuje s povrnitvijo silnih milijard iz davčnih oaz.

Utvarja si, da bi ob ponovni nacionalizaciji ubogi tajkun, ves prestrašen, nemudoma privlekel svojo malho z milijardami in jih izročil, hja najbrž kar njemu, Chucku Norrisu slovenske politike.

Žal se ti scenariji uresničijo zgolj v glavah, ki jim je črna luknja posrkala vso zdravo pamet.

Za razcvet tajkunov so najbolj zaslužni Mencinger ter rdeči baroni. Certifikati so razdeljeni, denar naložen v oazah. Nazaj bo morda prišel z znižanjem obdavčitve dohodkov iz kapitala. Vebrove grožnje ga ne ganejo, ker ne nasede tako hitro kot slovenski volivec

8 komentarjev

    • Joj nehajte trajbati te vaše mantre. tudi Slovenci se leta 1945 niso nikoli izjasnili za komunizem/socializem (isti bullshit). Včasoh razmišljam, da je bi bilo bolje osamosvojitev izpeljati tako, da bi se videlo, kdo na levici ji nasprotuje in se ne bi iskalo neke “narodne enotnosti”, ki je spet naveden bullshit. Mislim, da Romuni in Poljaki niso bili nič kaj spravljivi s komunisti. Ne vem zakaj smo morali biti mi.

  1. Privatizacija skupnega družbenega premoženja je bila neskladna ustavi.
    Ob osamosvojitvi je bil cilj DEMOSA tudi sprememba družbeno političnega sistema. Eden prvih pogojev za uvedbo in delovanje demokracije so svoboda izražanja, svobodne volitve,, spoštovanje lastnine in človekovih pravic. Najtrši »kamen« je sorazmerna pravična porazdelitev lastnine, predvsem pa enakopravnost pri pridobivanju bogastva. Če tega ni, demokracija ne daje rezultatov, lahko se sprožijo revolucije. Žal je dejstvo, da je bila privatizacija skupnega družbenega premoženja nepravična in smo bili pri njej državljani v neenakopravnem položaju, kar ni v skladu z ustavo in je usodno za državo in blaginjo. Ob osamosvojitvi je bil cilj DEMOSA sprememba družbeno političnega sistema. Eden prvih pogojev za demokracijo, so svobodne volitve, svoboda izražanja, spoštovanje lastnine in človekovih pravic. Najtrši otrok je sorazmerna pravična porazdelitev lastnina, predvsem enakopravnost pri pridobivanju bogastva. Če tega ni demokracija ne daje rezultatov, lahko se sprožijo revolucije. Žal je dejstvo, da je bila privatizacija skupnega družbenega premoženja nepravična in smo bili pri njej državljani v neenakopravnem položaju, kar ni v skladu z ustavo. To je bilo očitno premoženjsko razslojevanje, s pomočjo krivičnih zakonov tedanje vladajoče politike in njene stroke. To ima hude ekonomske in moralne posledice in ne prispeva k ugledu pravne države, ne demokracije. Takšen model nepravične privatizacije je sprejela levica, LDS/SD, desnica pa ni vložila ustavne pritožbe, čeprav je bilo jasno, da bodo vodilni privilegirani, običajni državljani pa izigrani pri privatizaciji skupne družbene lastnine. DEMOS je namreč na predlog ameriškega svetovalca Sachsa predlagal model razdelitve skupnega družbenega premoženja, kar je edino pravično. Levica je stavila na dr. Mencingerja, ki je favoriziral, da se privatizacija izvrši na odplačni način, z notranjimi odkupi, kar naj bi bil ekonomsko boljši za državo, kar pa je zmota in demagogija. Dr. Mencinger je favoriziral direktorje kot nove lastnike, kar je nepravično do ostalih državljanov. Mnogi direktorji, menedžerji pa so tako lahko “odkupovali” kar brez lastnega denarja. Nakup oz. njihove (tajkunske) kredite jim je v resnici odplačalo kar prevzeto podjetje, če je preživelo, saj gre za izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe s strani menedžerjev podjetja, samo da so postali še večinski lastniki podjetja. To pa je v EU strogo prepovedano, kar se je in se še taji (!!!) ali pa se je iz nerazumevanja in malomarnosti spregledalo, ni se poglobilo v EU direktive, ker s(m)o v Sloveniji pametni in pravični bolj kot ves svet. Vloga nadzornih svetov je zbledela. To je koncentracija bogastva in razslojevanje državljanov, nad čemer se levica celo zgraža, ko gre za tujino. Tudi Janševa vlada očitno ni razumela bistva pravične privatizacije in ni prav upoštevala tozadevne EU direktiv. Ne pozabimo, da je obsojeni menedžer MERKURJA, Bine Kordež, kot prevzemnik še oktobra l. 2007 dejal: »Kreditov ne bomo vračali!« Janševa vlada pa je še novembra 2007 trdila vse je skladno z direktivo EU. Sredi novembra 2007 berem: «Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« Jože Tanko oz. SDS je torej menila, da je vse v redu z bančnimi krediti, tajkunov ni. Seveda ni bil edini, a bil je najbolj glasen. Podobno mnenje je imela NSi in dr. Jože Mencinger, ki tedaj pravi: «Z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki«. Šele tik pred iztekom mandata je vlada J. Janša dojela problem in sprejela spremembe zakona o prevzemih podjetja, a ves čas mandata te vlade so predvsem menedžerji foruma 21 tako lahko lastninili podjetja in bogateli. Veliko je botrov bančne luknje, od ekonomskih in pravnih strokovnjakov, predvsem pa politike-predsednikov strank, nadzornih svetov in uprav bank in podjetij, Vsi ti so botri bančne luknje, ki jo vedno »plačamo državljani. Najbolj odgovorni, to so politiki, pa ostanejo nedotakljivi na ali pri oblasti, ker jim volilni sistem dobro služi.

  2. Že z uvajanjem puhlega in praznega pojma “skupna zasebna lastnina” se je svojeglavi poslanec SD Janko Veber spustil na skrajno spolzek teren gospodarskih ved, ki pa je bil pripadnikom njegove sedanje stranke (SD) in njene totalitarne pramatere (KPJ/ZKJ oz. KPS/ZKS) tako ali tako vedno ljub in najbolj domač.
    Nenehno zamenjevanje in potvarjanje ustaljenih pojmov, nazivov in “etiket” je bilo vedno nadvse priljubljeno za samooklicane “reformatorje” iz vrst najbolj trde in konservativne “levice”, samo da so se lahko s “starimi vsebinami” v novih “posodah” še naprej obdržali na oblasti ali pa so se kot “cesarji v novih oblačilih” celo ponovno povzpeli nanjo.
    Ali je kak “nedolžen otročiček” med volilci, ki bo zaklical, “cesar je vendar nag”, bomo videli po nalednjih parlamentarnih volitvah.
    Slavko Pezdir

  3. Transformacijo družbene lastnine v privatno lahko ocenimo kot veliko krajo. Večina družbene lastnine se je sremenila v privatno s pomočjo takšnih, ali drugačnih goljufij.
    Menim, da je še vedno čas, da se pride na sled tem goljufijam in vse goljufe, ki so prišli do nezasluženega premoženja razlasti.
    To je možno, saj še vedno obstojajo pogodbe s katerimi je bil izveden prenos premoženja. V kolikor je bil prenos izveden na goljufiv način, je pogdba nična, se jo razveljavi in predmet goljufivega prenosa se vrne prvotnemu lastniku.
    Predhodno pa je potrebno pripraviti zakonodajo, ki bo omogočila takšno lastninjenje, da bodo novi lastniki pravično prišli do lastnine, družba pa do pravičnega poplačila. S takšnim lastninjenjem bi lahko država poplačala dolgove in namenila denar za financiranje vsega tistega, kar v letih, ko se je dogajala kraja družbene lastnine – privatizacija, država tega ni delala. Tako je do dobra pizadta državna infrastruktura,pri čemer je najbolj prizadeta železnica, ki jo je izkoristia že bivša država. No, praktično ji je sapo vzela že kraljevina, ki je nasldila Franca Jožefa.
    Seveda takšna korekcija privatizacije nima nič skupnega z Vebrovo fantazijsko ponovno uspostavitvijo samoupravne socialistične republike Slovenije. Veber pač ne sme postati njen predsednik, Kučan pa ponovno predsednik CK ZK!

  4. Andfrej, res je, da naš plebiscit in lastninenje nista prav nič povezana. Enotnost plebiscita, je naša svetla točka, toda tisti, ki so takrat držali “figo v žepu” so tuhtali samo to, kako bo družbena lastnina postala njihova. Demos pa se je ubadal z osamosvojitvijo in postavljal temelje za našo državo. Ko je bilo glavno delo osamosvojitve končano, pa so “razstrelili” DEMOS in zavladali spet “ISTI”, kot so bili že pred letom 1990.
    APMMB2, strinjam se s teboj.
    Prav zaradi lastninjenja so ukinili SDK in v tej megli je potekala “privatizacija” , ki bi jo marsikje lahko imenovali tudi kraja. Kupovali so podjetja ljudje brez denarja. POSOJALE SO BANKE DENAR SAMO izbrancem, IN KER GA TI NOSO VRNILI, SMO MORALI VSI BANKE sanirati. SEDAJ BANKE NOČEJO JAVNO OBELODANITI, KDO SO ljudje, KI KREDITOV niso vračali. TO DRŽIJO KOT SKRIVNOST, KER KREDITA NI DOBIL VSAK, AMPAK SAMO “IZBRANCI”.

    Na TV WWFAKTOR, se je Janko veber promoviral kot dobronamerni “pravičnik”. Sogovornica mu je tisti večer odgovorila, da bo tajkune, če jih bo sploh iskal, najlažje dobil med njegovimi prijatelji. Zakaj Veber ne zahteva od bank podatkov, komu so dajale kredite in kdo jih ni vrnil. Od tu dalje pa ima delo PROTIKORUPCIJSKA, kot tudi policija. Če ima kdo v davčnih oazah denar, ki bi ga moral vrniti bankam, je to goljufija, ki se jo preganja. Ta denar nemore Janko Veber deliti ljudem – saj ta denar je vendar od BANK. Banke so pa itak naše, saj jih saniramo.

    Torej Veber bi rad delil to kar nima. Verjetno bi delil “po prijateljsko”, tako kot so banke delile kredite. Vsakomur tudi banke ne dajejo kreditov. Lepo je dajati obljube, le te izpolniti pa je težko, ali celo nemogoče.

Komentiraj