Dražgoše: 99 % mit, 1 % resnica. Za neobičajno visok delež resnice gre zahvala Dejanu Židanu.

Vir: Twitter @strankaSD
POSLUŠAJ ČLANEK
Vsakoletna romanja na "svete" kraje komunistične revolucije med drugo svetovno vojno s strani slovenske levice, kot ponosne nosilke dediščine politično motiviranega genocida nad lastnim narodom, dosežejo svoj vrhunec s spominskim dogodkom v Dražgošah. Pri tem, da ima ta spomin toliko skupnega z zgodovinskimi dejstvi in realnostjo širše zgodovinske situacije, kot Krjavljeva pripovedovanja o sekanju hudiča na pol.

Letošnji slavnosti govornik je bil predsednik Socialnih demokratov in aktualni predsednik državnega zbora, gospod Dejan Židan, ki je imel v svojem govoru nekaj zanimivih povedi. Povedi, ki ga delajo za odtenek drugačnega od običajnih propagandističnih pravljičarjev, ki ponavadi nastopajo v Dražgošah.

Mitični del


Seveda se tudi g. Židan ni zmogel izogniti mitičnosti kraja in zgodb, ki ga obkrožajo. Če ne drugega, tvega, da bi ga raztrgali pri živem telesu. Tako je vedno znova poudarjal pomembnost teh dogodkov za "vstajo" in "dražgoško republiko", ki pa so, kot je ponavadi pri partizanskem zgodovinopisju, bolj predmet pobožnih želja, kot pa resničnih dejstev.

Zgodovino poznamo. Cankarjev bataljon se prvega januarja 1942 umakne na toplo, v Dražgoše. Kjer priredijo dva večja mitinga in izobraževanja za novince v svojih vrstah. S tem početjem pritegnejo pozornost okupatorja. 9. januarja začnejo Nemci prodirati proti Dražgošam. 11. januarja jo partizani popihajo in prepustijo vaščane na milost in nemilost okupatorja. V bojih okrog Dražgoš je padlo 9 partizanov, 12 jih je bilo ranjenih. Prof. Tone Ferenc, ki je raziskal nemške vire, je ugotovil, da se število v teh virih ujema s številom mrtvih v grobovih v Kranju. Na nemški strani je bilo torej ubitih 27 policistov, 42 pa jih je bilo ranjenih.

Najbolj trezna in strnjena je bila pred nekaj leti izjava nekdanjega predsednika Muzejskega društva Škofja Loka Alojzija Pavla Florjančiča: »Prvi razlog za mitiziranje dražgoškega spopada je, da so s poveličevanjem dogodkov preusmerjali pozornost ljudi od močnega osipa udeležencev poljanske vstaje. Drugi pa je prikrivanje napačne vojaške odločitve, to je sprejetje frontalnega spopada v naselju.«

V mitični maniri je g. Židan dejal, da je bila Dražgoška bitka prvi spopad upornega ljudstva v okupirani Evropi, tako rekoč na tleh Tretjega rajha. S to izjavo je izbrisal vsa prizadevanja in tisoče žrtev po celotni okupirani Evropi od spopadov na Poljskem, Črni gori in Srbiji do uporov na Nizozemskem in tako naprej, ki so potekala že od leta 1939. In podobnih netočnosti, izmišljotin ter napihovanj smo iz Dražgoš vajeni.
Kot narod se moramo poenotiti okrog osnovnih življenjskih, družbenih premis. Smem nekomu škoditi, ker se politično ne strinjam z njim? Imam pravico požgati njegov dom, umoriti njegovo družino?

Resnicoljubni del


Nismo pa navajeni, da bi bila središčna točka govora Dražgošani sami. Prebivalci, ki so veliko pretrpeli med drugo svetovno vojno in v desetletjih enopartijskega režima. Tako je Židan v svojem govoru detajlno opisal življenje v Dražgošah pred vojno. Dejal je: "Vas je imela župnijo, cerkev, šolo, prosvetni in sokolski dom, več društev, igralski oder, gasilce, celo električno napeljavo in tovorno žičnico. Znamenitost Dražgoš je bila baročna cerkev iz 17. stoletja, ki je imela štiri pozlačene oltarje iz leta 1658. Poseben čar je dajalo vasi rokodelstvo, ki mu skorajda ni bilo para." Dražgoše so bile velika in bogata vas ter tako načrtno izbran kraj za zimovanje na tuje stroške s strani partizanov.

"Dediči žrtev, preživeli in njihovi potomci ste s pridnostjo svojih rok zgradili nove domove in domačije in si, tako kot delovni ljudje drugod po domovini, v drugačnih družbenih razmerah kot pred vojno ustvarili človeka vredno življenje", je nadaljeval Židan. Resnični premik bomo videli takrat, ko se bo kak govornik poklonil Dražgošanom, da jim je to uspelo kljub stalnemu nadlegovanju komunistične oblasti in metanja polen pod noge. Tako je bil eden izmed križevih potov boj za gradnjo nove cerkve. Številne birokratske ovire so s svojo neomajnostjo premagali in leta 1966 je bila po načrtu arh. Toneta Bitenca zgrajena nova cerkev s spominsko ploščo z imeni vseh ubitih vaščanov.

Zanimivo, pa je slavnosti govornik Dejan Židan povedal tudi naslednje: "Tako so Dražgoše za nas večino simbol pogumnega slovenskega človeka, ki je preživel in živi, čeprav je že od samih začetkov ujet v viharje svetovne zgodovine. Ali da so simbol trpljenja in žrtev. Za nekatere druge pa so posebno tragičen simbol partizanske taktike nesmiselnih žrtev." S tem zadnjim je priznal, da so Dražgoše in mnogi drugi kraji tudi simbol tega - taktike nesmiselnih žrtev. Da je to bila partizanska taktika. Ko bomo enkrat z njegovih ust slišali še dostavek, da je šlo za načrtno početje revolucionarjev, ki so izkoristili domoljubne občutke povprečnega mladega fanta tistega časa, takrat pa se bomo lahko začeli pogovarjati o razumevanju dejstev zgodovine in koncu širjenja mitov in pravljic.

Vojna je najhujši izraz razpada družbe in prostor za najtemnejša človekova nagnjenja. Je preplet številnih življenjskih situacij ljudi, ki so v tem času morali preživeti. Je prostor in čas ultimativnega boja med dejanji ubijanja in človekovo najosnovnejšim ciljem - živeti. Zato presojati zgodovino skozi oči in zgodbe vsakega posameznika je zelo nevarno in nehvaležno početje.

Tako povedne so bile tudi besede: "Dražgoše so postale posvečeni in neposvečeni kraj romanja ljudi s čisto vestjo in občutjem krivde, nekakšen univerzalni simbol slovenske razklanosti." Imeti čisto vest in občutek krivde obenem? Kot narod, kot skupnost se moramo poenotiti okrog osnovnih življenjskih, družbenih premis. Smem nekomu škoditi, ker se politično ne strinjam z njim? Imam pravico požgati njegov dom, umoriti njegovo družino? In, ali se kot posameznik smem upreti takemu početju, če sem ga deležen? Imam pravico do samoobrambe? To so vprašanja, ki nam sama ponudijo vzročno-posledična razmerja, ki nas kot družbo, ki teh časov veliki večini ni doživela več, odmika od primerjanja osebnih tragedij v smer sprejetja načelnih premis za prihodnost.

Smrt vsakršnemu totalitarizmu, svoboda slovenskemu narodu.

Celoten govor si lahko preberete tukaj
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike