Drama iz ozadja: ali slovenski mediji namenoma gasijo požare v podjetjih, kot je Gorenje?
POSLUŠAJ ČLANEK
Čeprav smo v obdobju obilice športnih dogodkov ter močni kulturno-vojni retoriki, ki se je razplamtela že pol leta pred volitvami, se v ozadju teh 'primetime' zgodb odvija drama, ki bo lahko usodno zaznamovala nekdaj paradnega konja slovenske industrije, velenjsko Gorenje. Tu ne bomo razpravljali o morebitnem srečnem ali žalostnem zaključku Gorenjeve zgodbe ampak se vprašali: kakšen odnos imajo slovenski t.i. 'mainstream' mediji do pokrivanja (in prikrivanja?) gospodarskih tematik in čemu/komu pri tem služijo?
Na kratko obnovimo iztočno zgodbo: potem ko so v zadnjem letu številni, za slovenski prostor bolj alternativni mediji, pokrivali zgodbe o Panasonicovem umiku iz Gorenja, Gorenjevi lastniški povezanosti s Kemisom, slabim kazalnikom podjetja v primerjavi s konkurenco, nezadovoljstvu lastnikov z vodstvom podjetja na skupščini delničarjev, čudežni rešitvi vodstva in podelitvi novega mandata, je sedaj udarila še odpoved kolektivne pogodbe in napoved stavke v podjetju. Dogajanju se sedaj niso mogli izogniti niti uveljavljeni klasični mediji, h katerim smo do nedavnega vsi hiteli po razsvetljenje.
Toda, zakaj o položaju podjetja na trgu niso v slogu raziskovalnega novinarstva poročali že prej? No, saj so, boste rekli, kar spomnimo se velike Gorenjeve stavke v času Pahorjeve vlade. Vse to drži, toda ali ni to populistična tema, izbrana na slovenske egalitarne strune, primerna za trenuten dvig gledanosti? Tako bi danes povprečen gledalec oz. poslušalec ob spremljanju novic lahko vzkliknil: »Kaj se je zgodilo Gorenju, paradnemu konju slovenske industrije, našemu narodnemu ponosu?!?« Verjetno bi dodal še: »Kdo (nam) spet krade?!? Kdo se želi polastiti naše lastnine?!?«
Pomislite, kaj ste o gospodarstvu izvedeli v časih t.i. informacijskega temnega veka – t.j. pred dokončnim vzponom interneta po letu 2000? V časih, ko je v španski pokrajini Galicija, pod vodstvom Armancia Ortege, španski Inditex (lastnik številnih znanih modnih znamk, najbolj znana je Zara), že začenjal svoj globalni pohod v svetu mode, smo se v Sloveniji naposlušali nekritičnih prispevkov o našem velikem ponosu Prekmurja, Muri.
V času, ko je Vzhodna Evropa privabljala tuje investicije z napredno tehnologijo, ni slovenski poslušalec smel nič izvedeti o resnični situaciji v Iskri ali Litostroju. V času, ko so države Višegrajske četverice medse privabljale avtomobilistične velikane, smo v Sloveniji z lastnimi rokami razvijali »naš« TAM in odganjali tuje investitorje (ne potrebujemo BMW-ja ali Iveca, zmoremo sami!). Še več, ko se je zahodna tekstilna industrija že selila v Vzhodno Evropo in kasneje v Azijo, smo poslušali nekritične prispevke o pozitivnem poslovanju naših gigantov tekstilne in usnjarske industrije, ki jih seveda ni potrebno reorganizirati ter prestrukturirati.
Ta vzorec se je prenesel tudi v novejše čase. Ko zaradi nepravilnosti podjetje »nepričakovano« opeša, čeprav sredi največje globalne konjunkture – kot se je to zgodilo Cimosu - takrat seveda mediji skočijo kot mrhovinarji in sprašujejo vsenaokrog, zakaj so zlobni »tajkuni« uničili »naša« podjetja, ki so bila še do nedavnega »razvojno« naravnana z velikim »potencialom«. Takšne ali podobne klišeje pred kamero seveda rad pojasni kakšen »izbran sogovornik«, zagnan sindikalist ali ekonomist, ki je dober »poznavalec« mednarodnih gospodarskih trendov.
Zakaj je poročanje slovenskih medijev, ko pride do gospodarstva, podobno poročilom Dnevnika Ljubljana iz šestdesetih, sedemdesetih let? V smislu: »Naš narod gradi, naš narod zida, skupaj obnavljamo našo domovino!« Kritično poročanje slovenskih medijev o gospodarskih temah se skrči bodisi na pokrivanje stavkovnega vala, kjer sindikalisti dobijo svoje minute že v samem začetku večernih Poročil, bodisi v primeru stečaja podjetja, ko si oddaje kot so Svet na Kanalu A ali Preverjeno! dajo duška z objokanimi delavci.
Zdi se, da so slovenski mediji odkrili svoj raziskovalni novinarski naboj šele sedaj, ob pokrivanju kripto-sage z Bitcoinom. Morda je vzrok v tem, da slednja tematika lepo sede v okvirje tako slovenske nevoščljivosti, kot tudi slovenske nagnjenosti k temu, da je potrebno zaslužiti hitro in »se znajti«? Tako lahko na žalost pozitivne primere poslovnega novinarstva, kot je bila oddaja Prava Ideja!, preštejemo na prste ene roke oz. jih skrčimo na ponavljanje dveh zelo pozitivnih in vsega spoštovanja vrednih, a vseeno malce »zlajnanih« zgodb, Boscarol in Akrapovič.
Neusklajenost izobraževalnega sistema s potrebami gospodarstva, pomanjkanje strokovnega kadra, plačna politika in davki, nestimulativne plače, ki mladino ne navdušujejo za zaposlitev v realnem sektorju, izseljevanje mladih ter vpliv slednjega na slovensko gospodarstvo; te tematike so za slovenske medije pretežke, prenaporne, prezahtevne. Raje ostajajo pri sindikalistih, zlobnih »monyžerjih« in propadu »naših« podjetij.
Vse kaže na dejstvo, da je takšno poročanje medijev o gospodarstvu in stanju slovenskih podjetij bodisi voda na mlin tajkunskim odkupom podjetij s strani t.i. rdečih direktorjev bodisi piarovsko lišpanje izgleda vedno novih levih vlad.
Če je temu tako, potem naj vas zadnji podatki o ugodni rasti BDP-ja, rasti izvoza in zmanjševanju brezposelnosti, ne navdušijo preveč na prvo žogo. Oko nepozornega gledalca oz. uho nepozornega poslušalca namreč marsičesa ne vidi oz. ne sliši.
Na kratko obnovimo iztočno zgodbo: potem ko so v zadnjem letu številni, za slovenski prostor bolj alternativni mediji, pokrivali zgodbe o Panasonicovem umiku iz Gorenja, Gorenjevi lastniški povezanosti s Kemisom, slabim kazalnikom podjetja v primerjavi s konkurenco, nezadovoljstvu lastnikov z vodstvom podjetja na skupščini delničarjev, čudežni rešitvi vodstva in podelitvi novega mandata, je sedaj udarila še odpoved kolektivne pogodbe in napoved stavke v podjetju. Dogajanju se sedaj niso mogli izogniti niti uveljavljeni klasični mediji, h katerim smo do nedavnega vsi hiteli po razsvetljenje.
Toda, zakaj o položaju podjetja na trgu niso v slogu raziskovalnega novinarstva poročali že prej? No, saj so, boste rekli, kar spomnimo se velike Gorenjeve stavke v času Pahorjeve vlade. Vse to drži, toda ali ni to populistična tema, izbrana na slovenske egalitarne strune, primerna za trenuten dvig gledanosti? Tako bi danes povprečen gledalec oz. poslušalec ob spremljanju novic lahko vzkliknil: »Kaj se je zgodilo Gorenju, paradnemu konju slovenske industrije, našemu narodnemu ponosu?!?« Verjetno bi dodal še: »Kdo (nam) spet krade?!? Kdo se želi polastiti naše lastnine?!?«
Poročanje slovenskih medijev, ko pride do gospodarstva, je podobno poročilom Dnevnika Ljubljana iz šestdesetih, sedemdesetih let? V smislu: »Naš narod gradi, naš narod zida, skupaj obnavljamo našo domovino!«
Kaj so vam zamolčali
Pomislite, kaj ste o gospodarstvu izvedeli v časih t.i. informacijskega temnega veka – t.j. pred dokončnim vzponom interneta po letu 2000? V časih, ko je v španski pokrajini Galicija, pod vodstvom Armancia Ortege, španski Inditex (lastnik številnih znanih modnih znamk, najbolj znana je Zara), že začenjal svoj globalni pohod v svetu mode, smo se v Sloveniji naposlušali nekritičnih prispevkov o našem velikem ponosu Prekmurja, Muri.
V času, ko je Vzhodna Evropa privabljala tuje investicije z napredno tehnologijo, ni slovenski poslušalec smel nič izvedeti o resnični situaciji v Iskri ali Litostroju. V času, ko so države Višegrajske četverice medse privabljale avtomobilistične velikane, smo v Sloveniji z lastnimi rokami razvijali »naš« TAM in odganjali tuje investitorje (ne potrebujemo BMW-ja ali Iveca, zmoremo sami!). Še več, ko se je zahodna tekstilna industrija že selila v Vzhodno Evropo in kasneje v Azijo, smo poslušali nekritične prispevke o pozitivnem poslovanju naših gigantov tekstilne in usnjarske industrije, ki jih seveda ni potrebno reorganizirati ter prestrukturirati.
Ta vzorec se je prenesel tudi v novejše čase. Ko zaradi nepravilnosti podjetje »nepričakovano« opeša, čeprav sredi največje globalne konjunkture – kot se je to zgodilo Cimosu - takrat seveda mediji skočijo kot mrhovinarji in sprašujejo vsenaokrog, zakaj so zlobni »tajkuni« uničili »naša« podjetja, ki so bila še do nedavnega »razvojno« naravnana z velikim »potencialom«. Takšne ali podobne klišeje pred kamero seveda rad pojasni kakšen »izbran sogovornik«, zagnan sindikalist ali ekonomist, ki je dober »poznavalec« mednarodnih gospodarskih trendov.
Zakaj je poročanje slovenskih medijev, ko pride do gospodarstva, podobno poročilom Dnevnika Ljubljana iz šestdesetih, sedemdesetih let? V smislu: »Naš narod gradi, naš narod zida, skupaj obnavljamo našo domovino!« Kritično poročanje slovenskih medijev o gospodarskih temah se skrči bodisi na pokrivanje stavkovnega vala, kjer sindikalisti dobijo svoje minute že v samem začetku večernih Poročil, bodisi v primeru stečaja podjetja, ko si oddaje kot so Svet na Kanalu A ali Preverjeno! dajo duška z objokanimi delavci.
Zdi se, da so slovenski mediji odkrili svoj raziskovalni novinarski naboj šele sedaj, ob pokrivanju kripto-sage z Bitcoinom. Morda je vzrok v tem, da slednja tematika lepo sede v okvirje tako slovenske nevoščljivosti, kot tudi slovenske nagnjenosti k temu, da je potrebno zaslužiti hitro in »se znajti«? Tako lahko na žalost pozitivne primere poslovnega novinarstva, kot je bila oddaja Prava Ideja!, preštejemo na prste ene roke oz. jih skrčimo na ponavljanje dveh zelo pozitivnih in vsega spoštovanja vrednih, a vseeno malce »zlajnanih« zgodb, Boscarol in Akrapovič.
Neusklajenost izobraževalnega sistema s potrebami gospodarstva, pomanjkanje strokovnega kadra, plačna politika in davki, nestimulativne plače, ki mladino ne navdušujejo za zaposlitev v realnem sektorju, izseljevanje mladih ter vpliv slednjega na slovensko gospodarstvo; te tematike so za slovenske medije pretežke, prenaporne, prezahtevne. Raje ostajajo pri sindikalistih, zlobnih »monyžerjih« in propadu »naših« podjetij.
Vse kaže na dejstvo, da je takšno poročanje medijev o gospodarstvu in stanju slovenskih podjetij bodisi voda na mlin tajkunskim odkupom podjetij s strani t.i. rdečih direktorjev bodisi piarovsko lišpanje izgleda vedno novih levih vlad.
Če je temu tako, potem naj vas zadnji podatki o ugodni rasti BDP-ja, rasti izvoza in zmanjševanju brezposelnosti, ne navdušijo preveč na prvo žogo. Oko nepozornega gledalca oz. uho nepozornega poslušalca namreč marsičesa ne vidi oz. ne sliši.
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
3 komentarjev
Alojzij Pezdir
Poslovni sistem Gorenje več kot očitno sodi med skrbno varovana "strateška" podjetja naše ljube vladajoče kleptokracije, saj se "raziskovalni" novinarji nikoli ne zaletijo v "ozadja" odločitev tamkajšnje uprave in tamkajšnjega nadzornega sveta. Tega niso storili, ko je Gorenje "čez noč" postavilo in vsestransko usposobilo novo montirnico za najprej ljube potem pa osovražene finske osemkolesnike. Nikoli nismo izvedeli, kako se je za Gorenje poslovno iztekla ta investicija v vojaško industrijo in prav tako nikoli, kaj se dogaja v tej proizvodnji poslej, ko smo se osemkolesnikom odrekli. Nikoli nismo izvedeli, zakaj so se po temeljitem pregledu poslovnih knjig Gorenja Japonci tako na hitro poslovili od možnosti dokapitaliziranja.
Poslovni sistem Gorenje, njegova uprava in organ upravljanja, so očitno v osrednjih medijih obvarovani pred "raziskovalnimi" novinarji, kar je bilo vodilnim menedžerjem, predstavnikom lastnikov in zaposlenim (in jim je še zdaj) zagotovo v kratkoročno korist. Dolgoročno oz. strateško pa to zadrževanje, prikrivanje ter selektivno prikrojevanje prave in popolne resnice o vseh razsežnostih poslovanja ter dejanskega finančnega stanja v "paradnem konju slovenske industrije" ne more koristiti nikomur.
A kaj, ko politiki, menedžerji in drugi odločevalci razmišljajo zgolj in samo v časovnih dimenzijah svojega mandata. Kakšne bodo posledice njihovih (ne)odločitev, ki jih bodo nosili zaposleni in okolje in družba še dolgo po tem, ko bodo zapustili svoje fotelje, jih prav nič ne briga in tudi ne obremenjuje!
Kraševka
KRIVCI za RAZSUTJE GOSPODARSTVA, so tisti, ki so narod zapeljevali s parolami: NOČEMO tujcev (ti bi našim delavcem dali delovna mesta) - ne v BANKE ne v TOVARNE. Tem govorcem o narodnem interesu, so pač naše banke služile, kot bankomat (v obliki kreditov, ki niso plačani), TOVARNE in druga PODJETJA pa so spravili v stečaj. Stečajni upravitelj, pa je bil kot mrhovinar, ki je dobival plačo in pomagal, da se je podjetje popolnoma sesulo. Ne vem, če je kak primer, da je stečajni upravitelj podjetje reševal na način, da bi še delovalo. Stečajni upravitelji so morali pred prevzemom te funkcije opraviti IZPIT. Pa ga NI VSAK opravil, ampak samo IZBRANI.
Pred nedavnim, sem poslušala, da je Slovenija v Srbiji eden izmed največjih investitorjev. To mi je nerazumljivo, kako, da se doma gospodarstvo sesuva, smo pa investitorji v eni izmed bivših Jugoslovanskih republik.
Kakšno je poročanje naše nacionalke pa lepo pove, da so tam Slovenci verjetno v manjšini. Na Radiju RAJ Trst, pa imajo program D v rokah Slovenci. Zato so poročila iz Trsta precej uravnovešena, kar za Ljubljano težko rečemo, da o glasbi sploh ne govorimo.
romanos1
Komentar o resnici!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.