Drago K. Ocvirk, Časnik.si: Dialog, da ne gremo “fuč”!

Uredništvo
2

Drago K. Ocvirk v svoji kolumni za časnik piše o dialogu, ki bo edini lahko naš svet ohranil v miru.

Za primer takšnega zdravega dialoga daje nedavni primer iz Francije, ki ignorira versko opredelitev v imenu fundamentalistične laičnosti, a je obrnila ploščo po umoru med mašo 26. julija v Saint-Étienne-du-Rouvray, v katerem sta džihadista duhovniku odrezala glavo.

Krajevne in vladne oblasti so se takrat med seboj kregale, kdo je kriv za pomor v Nici in umor duhovnika, Cerkev pa je v tem trenutku stopila nasproti ljudem, jih tolažila in spodbujala k odpuščanju. In ljudi je takšen način nagovoril bolj kot vladni ukrepi.

S človekoljubnim in dostojanstvenim odgovorom na morijo je vsa Cerkev v Franciji pokazala, da ima kot religija ogromno simbolnih virov smisla, s katerimi se je mogoče soočati s takšnimi tragedijami.

Ocvirk poudarja, da usposobljenost za dialog ne pade iz nebes, preprosto povedano, potrebno je stalno vajeništvo, delovanje, ne pa životarjenje v getu oz. zakristiji.

Preberite v celoti na Časnik.si

Doniraj

2 KOMENTARJI

  1. Dialog je prazno upanje.
    Svet drvi v katastrofo,saj se vsak trenutek rojevajo novi in novi reveži in ravnotežje med revnimi in bogatimi se vedno bolj ruši.Kdo pa lahko lačnega prepriča, da se naj pogaja za prgišče riža,ali škorjo kruha?
    Revščina nastaja in se širi pred vsem zaradi neodgovornosti voditeljev revnih držav.
    Ne glede na revščino, ki tam vlada, si vladarji revnih držav privoščijo razsipništvo, se oborožujejo in se bojujejeo za še večje bogastvo. Socialna politika,razvoj države, družbe, jih ne zanima.
    Pri tem jim seveda obilno pomaga vera, v glavnem islam, ki že na relaciji moški ženska uspostavlja popolno neenakopravnost. Socialo zagotavlja z preštevilnim rojevanjem,saj si oblastniki želijo ogromno potomcev, ki jim omogočajo moč in vladavino.Pri svojem slu po vladanju se zanašajo le na sorodstvo in rodovna povezanost je mnogo močnješa od države.
    Kaj lahko v takšnih razmerah naredimo z dialogom?
    Slovenija je zanesljivo daleč od takšnih revnih in nerazitih držav, pa se kljub temu v Sloveniji pojavlja socialno razslojevanje. To se ne poraja v zdravem okolju konkurence kjer bogatijo pač bolj delavni, sposobnejši. To se dogaja v okolju kriminala, korupcije,nespoštovanja družbenih norm. Zalo podobno kot v nerazvitih državah.
    Pa me zanima,koliko lahko dialog pripomore k opustitvi plenjenja in nasilnega bogatenja.
    Celo represivni aparat in zakonodaja, ki ju Slovenija premore, ne morejo nič.
    Kaj pa lahko dosežemo z dialogom v mnogo manj kulturnem in primitivnem okolju? Nič:
    Kljub temu, da sem človek miru, ne vidim možnosti, da bi se razmere v svetu lahko umirile z dialogom.
    Pred nedavnim smo doživljali balkansko vojno.
    Na stotine “mirovnikov” je hodilo po bivšu Jugoslaviji in podpisanih je bilo nešteto mirovnih sporazumov in premirij. Vojno stanje pa se je končalo z bliskovito vojno in porazom Srbije. Če se vojna ne bi tako končala, bi trajala še danes.
    Poglejmo si Daytonski sporazum in nesrečno Bosno.Tam ni miru in ga ne bo, dokler ne bo zopet počilo in se bo spor rešil z orožjem.
    To navajam zato, ker se to dogaja sedaj in praktično v soseski. Stanje v svetu pa je zelo podobno.
    Žal, dialog ne rešuje ničesar.
    Še bolj poučen primer pa je Muenchenski sporazum. Kaj je že rešil?

  2. Čudovito besedilo gospoda Ocvirka v Časniku. Kdo ve, če ne njegovo najmočnejše…
    Hvala Domovina, da ste opozorili nanj. Če kdo ni sledil povezavi, mu to toplo priporočam. Je v celoti vredno branja.

    Ni pa lahko verjeti v dialog. Morda je to samo za ljudi z močnimi koreninami, trdne v dobrem, kolikor ga ta hip spoznavajo in z resnično željo, da bi ga spoznali vedno bolj in bolj. Ker te poti ni nikoli konec in v njej smo vedno majhni. (Samo Eden je Dober, pravi še Kristus)

    Nad dialogom bo gotovo obupal tisti, ki od njega pričakuje, da bo sogovornik sprejel njegovo mnenje in se mu priklonil.

    Rezultat dobrega in plodnega dialoga ni nikoli ‘prepričanje’ drugega v svoj pogled, ampak koraki sogovornikov globlje v (da uporabim besedo vere) resnico človeka in Boga. Globlje v (da uporabim besedo, ki je ljuba krščanstvu) spoznanje Njegovih poti v tem malem konkretnem času in tej konkretni skupnosti. Tisti, ki so jim besede vere tuje in nerazumljive, pa bi govorili o koraku bližje k resničnemu skupnemu dobremu, k temu, kar iz nas vseh (!) dela vedno bolj ljudi, brate, globoko enake v dostojanstvu, vrtoglave v mali, a resnični dragocenosti ‘biti človek’ In ti bi s temi besedami (ne da bi se zavedali) izrazili (skoraj) isto.

    Nad dialogom bo gotovo obupal tudi tisti, ki misli, da se dialog splača samo če vanj vstopijo vsi, da je sicer ‘brezveze’.
    Toda samo seme smo, in luč in sol zemlje. Dobro seme skrito klije in nas zares preseneti, ko vzkali. In razveseli, ko obrodi prvi sad. Do tu je pot semena temna. A za sabo lahko potegne kritično maso in jo odtegne veri v zlo ( obup nad dialogom je pravzaprav že vnaprejšnji poraz pred zlom) .
    Vredno je biti to seme, morda ni nič drugega bolj vredno mojega življenja, kot to.

    V bistvu imamo le dve možnosti: pot dialoga in pot v totalitarizem (take ali drugačne barve). Sploh v našem času, ko se oblaki nad vsem svetom zgrinjajo, noži brusijo in besede ostrijo.

    Truda polna, potrpežljiva, vztrajna rast v učenju dialoga, ki vedno pomeni tudi učenje spoštovanja (!) do sogovornika tudi takrat, ko se z njim preprosto ne moremo strinjati in celo takrat, ko nas njegov pogled boli, ker v nas obuja toliko starih ran, je edina možnost, ki se lahko zoperstavi takemu ali drugačnemu totalitarizmu. ( Ker zares totalitarizmi niso samo trije, ampak se vsaka nadvlada mojega nad tvojim v ‘ugodnih’ – ali bolje rečeno neugodnih – okoliščinah lahko spremeni vanj. Vsaka! Za odnos do drugega in za metode doseganja svojih ciljev gre. V tem je bistvo tega, kar se v skrajnih razmerah lahko spremeni v totalitarizem. V totalnost zla med ljudmi. )

    Z nekaterimi ljudmi vedno lahko vstopimo v dialog, pa če je ta še tako nebogljen in boleč. Za vse ostale vedno lahko vsaj molimo. Zanje, a tudi za to, da bi zmogli v sebi odnos do njih po Njegovi podobi in sličnosti.
    Nad nobenim pa nimamo pravice obupat. Kristjani ne! Zato, ker je ena največjih resnic krščanstva, da Bog nad nobenim ne obupa.

    Škoda bi bilo, če kristjani, ki nam je na razpolago taka vrtogava globina, trdnost in moč, kot nikomur drugemu – moč Kristusove zmage sredi totalnega zla, ne bi upali iz tega (!) živeti. Velika škoda najprej za nas, potem pa za ves svet.

    Ali kot pravi gospod Ocvirk: “V nasprotnem primeru nam ostane, da sejemo veter, žanjemo vihar … in smo fuč!”
    Vsaj v tem našem času…

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime