Modrost in razumnost – vedeti kaj je prav in tako tudi delati. Zdi se, da v predvolilni tekmi vsi kandidati točno veste, kaj je prav in dobro in kaj se za položaj za katerega kandidirate spodobi. Hitro pa se zgodi, da se v povolilni praksi vse vèdenje izgubi in so vaša dejanja neumna in nepremišljena. Kakšnega predsednika si želim v naslednjih petih letih?
Vse neskončne debate o razvoju, spravi, povezovalnosti, posluhu za ljudi, poštenosti, pravičnosti, demokratičnosti in še bi lahko naštevala, so popolnoma brez smisla, če ni trdnega temelja. Predsednik bi moral v prvi vrsti služiti. Služiti ljudem, ki so ga izvolili na položaj in katerih predstavnik je. Služiti bližnjemu pa še zdaleč ni lahko.
Služiti pomeni žrtvovati se za drugega. Postaviti sebe in lobi, ki ti je do stolčka pomagal, na zadnje mesto ter dati prednost drugim. Dati prednost navadnim ljudem in ne lastnim vezam in poznanstvom. Potrebujemo predsednika, ki bo znal sebe in svoje politično zaledje žrtvovati za svoj narod in njegov boljši jutri, predsednika, ki bo znal v ključnih trenutkih povezovati, prevzeti odgovornost in voditi.
Potrebujemo predsednika, ki bo znal sebe in svoje politično zaledje žrtvovati za svoj narod in njegov boljši jutri, predsednika, ki bo znal v ključnih trenutkih povezovati, prevzeti odgovornost in voditi.
Služiš lahko samo nekomu, ki ga imaš rad. In res rad lahko imaš samo nekoga, ki ga dobro poznaš. Nihče se ne bo žrtvoval za tujca. Potrebujemo predsednika, ki dobro pozna slovensko realnost, ki pozna ljudi, njihove navade, rane, njihovo veselje, želje in težave. Potrebujemo predsednika, ki mu je mar za prihodnost Slovencev in dobro ve, kje vidi svojo državo čez deset, dvajset, sto let.
Bi šlo brez všečkov in selfijev?
Služiti ne pomeni vedno ugajati. Nikoli ne moreš vsem ustreči, sploh če si voditelj ne. Potrebujemo predsednika, ki bo pogumno stal za odločitvami, čeprav bodo kritike letele z vseh strani. Vodenje države pač niso všečki, selfiji in sledilci na twiterju, ampak trdo delo, katerega sadovi so pogosto skriti pred očmi širše javnosti.
Služiti pomeni izvajati modre odločitve. Nihče od predsednika države ne pričakuje, da bo najpametnejši, da se bo na vse spoznal in bil popoln. Pričakujemo pa, da mu ne bo težko za nasvet vprašati svojih predhodnikov, strokovnjakov z leve in desne, tistih, ki vedo več kot on in se njihovih nasvetov držati. Kako zelo težko je to, ko si na vodilnem položaju in je na delu napuh? Če si državi pripravljen služiti, ni nič pretežko.
Mogoče so moja pričakovanja previsoka in želje utopične. Mogoče je slovenska realnost taka, da bomo na najpomembnejši položaj v državi izvolili dvornega norčka. Mogoče pa je ravno to tisto kar potrebujemo: smeh je pol zdravja.
Zgled šteje
Dragi bodoči predsednik/predsednica! Položaj na katerega kandidiraš nima, razen protokolarne, skoraj nobene funkcije. Naj to ne bo razlog za obup. S svojim zgledom lahko narediš mnogo več kot s sprejetjem nove zakonodaje. Lahko vlivaš upanje, da nas čaka lepa prihodnost, če se bomo le trudili zanjo. Lahko si nam svetla luč v časih, ko se nad nami zbirajo temni oblaki.
Največ pa boš naredil/la, če boš ljudem povrnil/la zaupanje v politike, ki vodijo državo. Navsezadnje smo vsi v istem čolnu.
Vso srečo na predvolilnih soočenjih!
Eva lepo napisano vendar ob pogledu na kandidate se mi zdi izvolitev po naših merilih skoraj nemogoča. Spravili so po slovensko sitem na tako raven, da se lahko za predsednika prijavi kakršen koli “kekec”. Pol pa izbiraj.
Misija nemogoče.
Jezus je rekel:” Po njihovih delih jih boste sodili.” Poglejmo, Kaj so v življenju ustvarili, kakšne službe so že opravljali, ali poznajo SLOVENSKO KULTURO, ki je starejša od zadnjih 50 let! Poglejmo če imajo urejeno DRUŽINO, ki je bila vedno temelj ZDRAVE DRUŽBE! Predvsem pa, ali znajo tudi kaj DELATI in ne samo govoriti!
Volitve so, kogarkoli v Sloveniji farsa.
Malo kateri narod je tako izobražen, da lahko samostojno izbira svoje predstavnike. Večinoma narodu predstavnike predstavijo mediji.
V demokratičnih državah so mediji pluralni in tako imajo volivci, tisti, ki izbirajo svoje predstavnike, izbiro. So kolikor tolikor seznanjeni s kandidati. Vedo o njih dovolj, da se lahko odločajo.
V Sloveniji manjkajo pred vsem svobodni, neodvisni in pluralni mediji, zato volivci nimajo zadostnih informacij o kandidatih in izbirajo kandidate po kriterijih, ki v bistvu niso odločilni za delo kandidata na bodoči funkciji.
Pred vsem kandidati, ki so poznani v Sloveniji niso objektivno ocenjeni, zato volivci nimajo relevantnih informacij o nih.
Pa si poglejmo Boruta Pahorja.
Borut Pahor je praktično že oddelal mandat predsednika države. Pred tem je bil premier, pa predsednik državnega zbora, pa evroposlanec, pa predsednik partije, pa navdni poslanec, pa celo član CK ZK.
Vedno je bil na strani levice, ki ima v oblasti medije, vsaj vodilne, tiste, ki ustvarjajo javno mnenje in ustvarjajo politične osebnosti, ali pa jih tudi uničujejo. Pač po ločnici: leve povzdigujejo, desne pa blatijo.
Pahor je že skoraj 30 let v druščini protežirancev in zato so mu mediji zgradili mogočnen podstavek enege najpriljublejnejših politikov v Sloveniji.
Zanesljivo ni negativec, je pa daleč od lika, ki so mu ga ustavrili mediji.
Volivci seveda vidijo Pahorja takšnega, kot so jim ga ustvarlili mediji, kar pa je daleč od tega, kar bi Pahor moral biti in kar v bistvu je. Naj bom direkten in grob. Pahor si v najboljšem primeru zasluži mesto povprečnega poslanca v državnem zboru. V specifičnih okoliščinah, bi lahko bil župan kakšne povprečne občine v Sloveniji in to je vse.
Pahor ima dolgoletno politično kariero in opisati vse, kar je naredil in kaj ni naredil bi bilo preveč, zato se bom osredotočil le na primer, ki je usodno zazanamoval Slovenijo in očitno poti nazaj več ni.
Pahor je zanesljivo glavni akter določitve meje med Slovenijo in Hrvaško. Določitev je skrajno slaba za Slovenijo. Slovenija je zelo dosti izgubila, razsodba, ki jo je iniciral Pahor pa je sramota za mednarodno pravo in za haške sodnike, ki so z razsodbo osramotili vsaj Slovenijo, ki se celo zavzema, da tak pravniški zmazek sprejema, kot vrhunec mednarodne pravičnosti.
Zakja je Pahor glavni krivec te polomije?
Prav nbene potrebe ni bilo in je še sedaj ni, da se ozemlje Slovenije in Hrvaške dokončno zameji in postavi dokončna meja.Zaradi nedoločene meje med državama ni bilo nikakršnih večjih ovir, ki bi ovirale žeivljenje v eni ali drugi državi.
Nekaj 10 prebivalcev sicer ni vedelo kje so, ali v Sloveniji, ali Hrvaški, pa to ni najhuje. Nenehno so vzbujali nemir ribiči, ki pa jih je le peščica in nikakor ne predstavljajo pomembnejše gospodarske panoge.
Pa vendar se je Pahor odločil, da dokončno določi mejo med Slovenijo in Hrvaško pred vsem in izključno za lastno promocijo. To dejstvo kaže na to, da Pahor ni državnik, ampak je le pohlepnež, ki za svojo promocijo lovi najvišje politične položaje in se sam kuje v zvezde. Ker spada v ligo levih politikov, ki jih podirajo in poveličujejo mediji,seveda realne ocene debakla v katerega je pahnil Slovenijo v medijih ni zaselditi.
Vemo, da je kot predsednik Slovenske vlade izsili podpis arbitražnega sporazuma s Hrvaško, za kar ni bilo nikakršne potrebe. Arbitražni sporazum je zapečatil Sloveniji stik z odprtim morjem. Spomnimo se prerekanja, kaj pomeni juktion.
Trezni opazovalci in pred vsem poznavalci pomorskega prava so vedeli, da zahteve iz arbitražnega sporazuma ni mogoče izpolniti v primeru, da se vsaj zelo bežno razsodniki držijo pomorskega prava. Vse lingvistične akrobacije, ki so jih ponujali najrazličnejši poznavalci od pravnikov, pa vse dolingvistov so bili le prividi.
Pahor je sicer briljiral, sam pa v to briljanco nikoli nisem verejel.
Prišel je dan razsodbe. Razsodba je dokončno Slovenijo oddelila od mednarodnih voda, saj je med Slovenskim morjem in mednarodnimi vodami hrvaško morje in služnostni pas, ki Sloveniji sicer omogoča največje svobosščine plovbe, polaganje kablov in preletov, vendar morje je na področju koridorja hrvaško s hrvaško jurisdikcijo. Pa to niti ni bisveno. Bistvo vsega je v tem, da je Slovenija s to razsodbo izločena iz razprav o razdelitvi Jadranskega morja med obalne države. Te so: Hrvaška, Italija, Črna Gora in Albanija. Slovenije ni med nimi.
Pahor je stavil vse na kcko, zgubiila pa je Slovenija.
Kljub temu, da je Pahor simpatčen lep, bister, omikan, dober gasilec, cestar, pometač, fizer, zidar, kelner, šofer in še marsikaj, kljub temu, da je skromen, kljub temu, da občuduje miške , se je potrebno vprašati, ali si zasluži še en mandat predsednika države?
Kljub temu, da ga mediji od prvega dne favorizirajo,saj je že pet let najpriljubljenejši Slovenec, pa se je potrebno ob takšnem spodrsljaju temeljito zamisliti. Torej Slovenija je izgubila stik z odprtim morjem. Razsodba pravi, da v dodeljenem koridorju velja hrvaška jurisdikcija, torej prostor obvladuje hrvaška policija in vojska, odprto morje pa lahko Slovenci opazujemo le z daljnogledi ob jasnem vremenu.
Ker sem omenil, da je razsodba zmazek insodniki nevredni funcije, ki jo opravljajo, naj na koncu pojasnim še to.
Sodniki so si drznili arbitrarno posegati v temeljne človekove pravce in nekaj državljanov Slovenije brez kakršnega koli stika, zaslišanja, ali česar podobnega dodelili Hrvaški.
Povsod po svetu je praksa, da o takšni spornih primerih odloča referendum. Očitno nas sodniki toliko ponižujejo in nas štejejo za banana republiko,da so si dovolili takšno arbitrarno razsodbo, ki je po mojem mnenju tudi ustavno sporna. Pahor pa jo priznava, saj se mu prizadeti državljani žvižgajo, važno je le to, da se on lahko kaže kot zamgovalec. O meji na kopnem, ki poteka tako, da težko lahko razmeji dva soseda, kaj šele dve državi, ne izgubljam besed. Ali se slovenski politiki sploh zavedajo, kaj so nam arbitri skuhali? Pahor se tega očitno ne zaveda, pa bi bilo dobro, če bi se oglasil na geodetski upravi, kjer bi mu geometri razložili, kakšno neumnost so nam naložili arbitri!
Upam, da bralcev nisem preveč utrudil. Lahko pa napišem še kaj o Pahorju, ne da bi se lotil potovanja od Hodoša, do Pirana, saj nisem Levstik.
APM, vse kar si napisal, je žalostna RESNICA !