Vir foto: Twitter

Nov teden, novi pritiski. Protestniki pod vodstvom Jaše Jenulla so stranko SMC prekrstili v SDSMC. Ulični anonimneži so v zavetju noči s plakatno akcijo poslance te iste stranke povezali s kljukastimi križi, torej jih prekrstili v naciste. In nazadnje imamo še hekersko skupino Anonymous Slovenija, ki je poslanca Branka Simonoviča ožigosala za narodnega izdajalca ter mu grozila, da se bo cvrl v peklu. Kam pluje naša levica?

Leta 1992 je Spomenka Hribar v časopisu Delo zapisala znameniti članek ‘Ustaviti desnico’, ki je sprožil padec Peterletove vlade ter s tem konec DEMOS-a. Članek je navajal sklop nevarnosti za mlado slovensko državo, ki naj bi jih predstavljala okrepljena pomladna desnica, in takratni uveljavljeni časopis Delo je zapis predstavil kot nekakšen ‘Glas vpijočega v puščavi’. Nedoločnik v naslovu članka ‘ustaviti’ je kaj kmalu postal velelnik ‘ustavite!’. Ostalo je zgodovina.

Kaj pa dobimo, če to isto logiko Spomenke Hribar apliciramo na sedanjo situacijo? Leta 1992 je bila slovenska pomladna desnica trdno zavezana delovanju v okviru pravkar vzpostavljenega parlamentarno-pluralnega političnega in javnega prostora. Leta 2021 pa je velik del skrajne levice očitno zavezan delovanju s pomočjo ulice. DEMOS je bil zavezan politični pluralnosti, danes pa skrajna levica številnim državljanom odreka pravico do političnega izražanja. Takrat smo želeli, da v Državnem zboru zmagajo argumenti moči, trideset let po demokratizaciji pa številni želijo, da zmagata argumenta sile ter grožnje s smrtjo.

Leta 1992 je Spomenka Hribar videla grožnje demokraciji in družbeni ureditvi, ki jih v resnici ni bilo, saj pomladna desnica tega ni imela niti v programu niti ni imela moči, da bi kaj takšnega izvedla. A bila je deležna medijskega odziva s strani takratnih osrednjih medijev, kar je časopis Delo dejansko bil.

Žugajo in grozijo? Ni problema, dokler pravim

Sedaj, ko se razmere v družbi pravzaprav tako nevarno bližajo vrelišču in se zdi, da velik del tranzicijske-levice kot del svojega uradnega programa dejansko dojema držanje oblasti za vsako ceno ter njeno odrekanje drugi polovici sodržavljanov, medijskega odziva ni. Kot da vse preštevilne javne ter odkrite, ali pa malce manj javne ter anonimne grožnje izrečene številnim posameznikom, povezanim s trenutno vlado niso dovolj velik razlog za skrb.

Naslovnice naših mainstream medijev so ostale neme in raziskovalni novinarji se niso poglobili v tematiko, čeprav so televizijske kamere obeh največjih slovenskih televizij številne poulične protestne incidente iz Trga Republike zabeležile črno na belem. Povsem nasprotno pa so se dnevnopolitične oddaje raje ukvarjale s situacijo na drugi strani Atlantika.

Kdo je v tej državi revanšističen?

V Sloveniji obstaja v javnosti že dolgoletna t.i. ”splošno sprejeta fama”, da slovenska desnica v sebi nosi agresivnost, tendenco k nasilju, izključevanju. Najhujši očitek pa je, da je ”revanšistična”. Zato mediji problematizirajo vsako javno manifestacijo slovenske desnice oz. slovenske pomladi, od demonstracij ob Depali vasi v devetdesetih, pa do bolj novejših zborovanj, kot so shod za družine pred referendumom o družinskem zakoniku, zborovanje v podporo Janezu Janši na Kongresnem trgu pred leti ter najnovejši shod Rešimo Slovenijo na Prešernovem trgu pred dvema letoma.

Primerjajmo te dogodke z nasilnimi demonstracijami ter shodi slovenske levice, od večjih ”vstaj” do ”spontanih” izbruhov nezadovoljstva protestnikov, ki protestirajo bodisi pred sedeži strank bodisi na domačih naslovih ”neprimernih” posameznikov. Grožnje z nasiljem, obiski na domu, obešanje lutk z mostov, pozivanje k smrti. Mar ni to jasen signal ”revanšizma” s strani tistih, ki sami sebe vidijo kot večno abonirane na oblast in, ki jih vsaka sprememba oblasti spravi v bes in delirij?

Vsem na očeh se dogaja podreditev zmerne leve sredine, ki jo stranka Levica kot kakšen Leviatan požira ter uničuje

Zmernost na levi žrtev kanibalizma Levice

Resnici na ljubo zaostrene politično-družbene situacije v Sloveniji desnica ne more deeskalirati, ker eskalacije sama tudi ni začela. Vsem na očeh se namreč dogaja podreditev zmerne leve sredine, ki jo stranka Levica kot kakšen Leviatan požira ter uničuje. Vsakdo kdor se temu brezobličnemu maličenju političnega prostora levo od sredine s strani skrajnega pola upre oz. se od tega odvrne, je deležen  ”zvijanja rok” ter oznake ‘izdajalec’. In če se je vse skupaj nekoč zdelo kot pobalinskost, sedaj vedno bolj dobiva obrise nasilnega podrejanja političnih akterjev ter demokratičnih postopkov.

Rešitelj slovenske demokracije, parlamentarizma ter pluralizma v tej situaciji lahko predstavlja edinole širši levi sredinski pol političnega prostora. Pojavljajo se sicer šibki glasovi ter pisma poziva k umiritvi, normalizaciji ter sodelovanju (kot nedavno pismo ministra Počivalška), toda več kot očitno so prešibki. In če to še ni dovolj, jih prevladujoči mnenjski valjar, s katerim upravlja ekstremni del levega političnega prostora, utiša, izvrže in se jim maščuje, vse v maniri ravno tistega ”revanšizma”, ki ga očitajo drugim. Zadnji primer takšnega eklatantnega javnega linča je sedaj že bivši socialdemokrat Emil Rojc, župan Ilirske Bistrice, ki ga je pokopal njegov odmik od novodobne ”partijske linije” na področju sodelovanja s trenutno vlado.

Odgovornost je na levi

Dolga leta smo poslušali, da je odgovornost za politični dialog na strani vseh. A zdi se, da se spoštovanje pravil igre, za katera naj bi se kot družba pred tridesetimi leti dogovorili, prepogosto pričakuje le od desne strani, medtem ko se leva stran lahko zateče tudi k najbolj primitivnim in zavržnim metodam politično-družbenega delovanja. Na žalost pa je pod takšnimi neenakopravnimi pogoji sodelovanje praktično nemogoče. Posledica sta poglobljeno nezaupanje in neenotnost, ki kot vidimo, že tako naporno in nevarno situacijo še dodatno poslabšata.

Trenutno povsem nevzdržno situacijo na levici mora torej rešiti predvsem levi pol v svojih lastnih vrstah. Na levici je že skrajni čas za poglobljeno analizo in kritično samorefleksijo o tem, kam pravzaprav že dolgoletno ravnanje levih ”jurišnikov” pelje celotno državo in družbo. Posledice namreč ne bodo nosili le oni sami, temveč jih bomo nosili vsi. Zato, če parafraziramo Spomenko Hribar: ‘Draga leva sredina, ustavite skrajno levico!’ Preden bo prepozno.

24 KOMENTARJI

    • Kdorkoli je sredi epidemije z vsemi štirimi rušil vlado je sam sebe pozicioniral skrajno levo. Imena teh ljudi najdete na seznamu, ki so ga sproducirali kar sami – gre za podpisnike nezaupnice. Le skrajni levici je namreč znano delovanje, da cilj opravičuje žrtve. Cilj je vedno oblast, žrtve pa so v tem primeru slovenski državljani. Prava mala repriza medvojnega delovanja komunistov. Tudi takrat je bil cilj oblast, žrtve pa slovenski državljani.

      Če koga tolaži, trenutno imamo v državnem zboru samo 42 ekstremistov, kar je nekaj manj kot v povprečnem sklicu parlamenta.

      • Kraševka
        Komentiraj času primerno. Živimo v letu 2021! Pa da se še izrazim po SDS-ovo:” Opozicija je zato, da ruši vlado!” A po tvoje ta izrek velja samo, ko je SDS v opoziciji?

      • Igor, to spet SLABO RAZUMEŠ in spreobračaš.
        Nobena opozicija ni ustanovljena zato, da ruši vlado.
        Vlada se ZBIRA NA VOLITVAH, kjer volilci dajo glas temu, ki je imel najboljši program.

        Erjavec je brez programa in na volitvah sploh ni bil izvoljen.

        Program RUŠENJE, pa demokracija ne predvideva.

      • g. Rudolf, Igor sploh ne razume vprašanja. On je produkt Anti-Janša politike, ki je pripeljala do tega, da so na levici vedno bolj skrajni, kar jih bo pokopalo. Zmerni levičarji že odhajajo in bodo v prihodnje ali ustanovili svojo stranko ali pa prestopili v kakšno njim sorodno stranko. Levica si je pri nas z anti JJ politiko zadala strel, ki ga kot taka ne bo preživela. Nimajo ne vsebine, ne programa, ne ljudi. Kritizirali so Trumpa a zdaj postajajo hujši od njega. Na drugi politični strani seveda. In g. Igor je zagovornik te skrajne levice. Nikdar nima argumentov razen anti JJ. Pa da ima pravico misliti po svoje. Kar je čisto ok. Problem je le v tem, da se mi pogovarjamo (trudimo pogovarjati) z argumenti, on pa z ideologijo.

      • Slovencsm
        Že antiJanša je vsebinsko poln program, ki se razlaga sam po sebi! Pa za to sploh ne rabiš biti po vaše levičar, ampak samo normalno splošno razgledan prebivalec Slovenije!

      • Igor, vaš komentar je samo še en dokaz več, da levica v nasprotju s tem kako se sama deklarira, v resnici predstavlja najbolj retrogradno politično, ekonomsko in socialno silo v Sloveniji. S programom, ki ga lahko v celoti povzamemo s “samo da ni Janša”, dokazuje, da nima vizije in smeri razvoja, in kar je še hujše, niti interesa za razvoj. Celotno delovanje sloni samo na ohranjanju zatečenega stanja, ki je podaljševanje monopolizacije vzvodov oblasti, ki ga upravičuje z davno izpeto zgodbo, temelječi na partizanski mitologiji in iluziji o notranjih sovražnikih. Nekako po principu jin in jang: če imamo partizane, moramo imeti še domobrance. Če jih ni, si jih pa izmislimo. Nobene reforme niso mogoče. To ni zdravo.
        Rezultat je, da ima med Višegrajci, ki so bili pred nekaj desetletji daleč za nami, danes Češka že višji BDP na prebivalca, Slovaška, ga bo imela v kratkem. Sicer ne del Višegrajcev, pa vendar je zgodba podobna z Estonijo, ki je oblikovala bistveno bolj moderno ureditev in nas prehiteva po levi in po desni.
        Če bi imeli v Sloveniji pluralno družbo z dejansko neodvisnimi mediji, bi bila podpora te politične sile v enem letu na ravni 5 %. in to je tisto, česar se v resnici bojite – pluralizacije družbe in izgube monopolov.

      • Igorjev odgovor na moje vprašanje je vse, kar mora normalen človek vedeti.

        In kot je rekel SpinM. Če bi živeli v normalni državi, za začetek s pluralnimi mediji, bi bilo takšnih Igorjev največ 5 %. Pa še ti bi bili smatrani kot veliki čudaki.

  1. Kakšne organe pregona imamo, da še niso odkrili tiskarja, založnika in naročnika gornjih plakatov, ki se jih poslužujejo tudi kolesraski pretestniki, ki jih vodi Saša Jenull!?

  2. Spomenka Hribar in podobni revolucionarji bi radi ustavili desnico. Desnice v Sloveniji NI! Levičarka bi rada ustavila drugega levičarja.
    Prav vse stranke v Sloveniji višajo davke in se ukvarjajo le z delitvijo in prerazporeditvijo le teh. Prav nobena stranka v Sloveniji ne podpira nižjih davkov in pregledne ter poštene delitve pobranih davkov ter plačila po vloženem trudu, delu in tveganju.
    In nekaj kar ni ne moreš ustaviti.
    V Sloveniji imamo le leve in skrajno leve stranke, ki se med sabo pobijajo, ker je prašičev pri koritu postalo enostavno preveč in hrane zmanjkuje. Tisti, ki so pobrali smetano narodnega premoženja pa se v ozadju veselo smejijo oz. se pripravljajo, da bodo zopet napolnili vreče, tokrat s “Covid” denarjem.
    Narod pa vedno bolj slep in opranih možganov s strani PopTV, HanziTV ipd ne vidi kako ga vsi kradejo.

  3. Aleš, ali res prav vsi ko so na oblasti kradejo narodu!??? Če je tako, koga potem sploh voliti? Mislim, da obstajajo načini kako se to preveri. Na desni ne poznam nobenega tajkuna, na levi jih je kot listja! Poglejte kakšno družbo je zbral pod svojo marelo veliki občudovalec Levice, Milan Kučan!! Menda so se razpustili. Ne bojte se, prej ko bo petelin trikrat zapel, se bodo spet prijeli za roke in zaplesali kolo! Kaj bi človek dal za en dober intervju z letošnjim jubilantom, da bi enkrat le pojasnil kako lahko živi s tem protislovjem v sebi!

    • Shalotka, res je tako, kot ste napisali.
      Ti iz Foruma-21, res niso med tistimi – “Vsi enaki”.

      Kajti družbeno premoženje je ostalo v njihovih (F-21) rokah, tega pa Slovenci sploh ne vidijo, saj je mnogo teha izginilo v tujino. Doma pa so šla izčrpana podjetja v STEČAJ.
      A ni čudno, da se zakonca Hribar nista nič oglasila v stilu: “Ustavimo Levico”!

  4. Nihče od prvakov samooklicane koalicije KUL (Erjavec, Šarec, Fajon, Mesec, Bratušek) ter nihče od preostalih mnenjskih in medijskih voditeljev proti-janšistične parlamentarne in izven-parlamentarne opozicije (z najvplivnejšim upokojencem Milanom Kučanom na čelu) se ni nikoli odločno, jasno in javno distanciral od verbalnega in fizičnega nasilja, ki smo mu priče ves čas od legalnega in legitimnega prevzema pristojnosti legalne in legitimne Janševe vlade ter desno-sredinske koalicije.
    In ne samo, da se ni tudi nihče od “levih intelektualcev”, “spin doktorjev”, vplivnih predstavnikov nedotakljivega Kučanovega Foruma 21 … nikdar odločno in jasno javno distanciral od verbalnih groženj s smrtjo, pomenljivih zlorab nacistične, fašistične in komunistične totalitarne ikonografije ter celo od medijsko dokumentiranega nasilja “spontanih vstajniških množic” nad profesionalnimi fotografi, kamermani, novinarji in nič hudega slutečimi opazovalci, ampak so “spontano vstajniško gibanje” proti-janšistov na biciklih, v avtomobilih in po ulicah in trgih vztrajno vsi ti ideološki, politični in medijski vplivneži več kot očitno pristran(kar)sko podpirali, zagovarjali in neposredno ali posredno celo dodatno spodbujali in podpihovali.
    Najhujšega verbalnega in medijskega nasilja ter nenehnega nedopustnega znotraj- in zunaj-strankarskega političnega pritiska so ves ta čas deležni posamezni pokončni, odgovorni, samostojni, svobodni in neodvisni poslanci Desusa (Polnar, Simonovič) ter še posebej vsi poslanci kluba SMC, nad katerim konstantno izvajajo organizirano verbalno in fizično nasilje tako množični mediji z njihovimi najbolj znanimi lovci na človeške glave (TVS, POP TV), paradržavni organi (KPK, Računsko sodišče RS), kakor tudi brezimni spletni teroristi in ulični plakaterji in provokatorji po naročilu in navodilih nedotakljivih animatorjev iz najglobljega politično-kriminalnega podzemlja “globoke/ugrabljene države”.
    Ker ni nikoli tako hudo, da ne bi moglo biti še hujše, ni izključeno, da se bodo verbalni in fizični saboterji, teroristi in ulični nasilneži v imenu in na račun opozicijske koalicije KUL ustavili šele tedaj, ko bo zaradi njihovega stopnjevanega in nenadziranega nasilja neposredno resno ogroženo in prizadeto zdravje in življenje znanega posameznika, ko bo njihova politično motivirana dejavnost v celoti prestopila meje političnega boja in končala v območju nedopustnega političnega zločina in kriminala.

    • Dobro ste povedali.
      Res se je za bati, da bodo Levičarji, ki tako nenehno, že skoraj vse leto, SPODBUJAJO napade na vlado in njenega predsednika Janšo.
      Slednjega celo ogrožajo s pozivi k uboju, ko nosijo transparente in kričijo: “Ubi Janšu”!

      V Ameriki bi sodišča to sankcionirala.
      Naši tožilci in sodniki, pa vse to dopustijo.
      Kar kaže, da v Sloveniji ni vladavine prava!

  5. Aleš tako dobro napisano, da komentar ni potreben.
    Da bi se razmere popravile, je potrebno spremeniti sistem upravljanja z javnim denarjem, učinkovit delujoč model te ideje je sistemska decentralizacija in deregulacija.
    To pa resnično ni intimna opcija nobene stranke v parlamentu.
    Je nekaj poskusov izvenparlamentarnih strank, ki pa jih zatolčejo že mediji, tako da jim ne dajo niti možnosti, da bi obrazložili svoj program. Tako se politikom in ljudstvu ni treba z takimi problemi in njimi niti obremenjevati.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime