Draga 2020 tudi v znamenju primorskega protifašističnega boja in podob Cerkve v času koronavirusa (video)

Pretekli vikend so v parku Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu potekali 55. Študijski dnevi Draga 2020, ki jih je organiziralo tržaško Društvo slovenskih izobražencev.

Tokrat je bil prvi dan posvečen slovenskemu jeziku govorcev v Italiji. Sobota je postregla s sklopoma o predvojnem primorskem uporu fašizmu, zvečer pa je bila predvajana radijska igra Brune Pertot Srca, ki se ljubijo, se iščejo in se vselej najdejo. Nedeljsko sveto mašo je daroval celovški škof Jože Marketz, ki je nato predaval na temo podob Cerkve v času koronakrize. Popoldne je potekala slovesna izročitev 9. Peterlinove nagrade, ki jo je letos prejel Nužej Tolmajer, eden najvidnejših narodnih in kulturnih delavcev na Koroškem. Sledilo pa je še predavanje o pomenu odgovornega ravnanja z naravnimi viri v globalno povezanem svetu.

Ob zgodovinskih obletnicah

S sobotnim predavanjem zgodovinarjev dr. Renata Podbersiča in dr. Egona Pelikana na temo predvojnega upora fašizmu na Primorskem se je Draga spomnila nekaterih letošnjih pomembnih zgodovinskih obletnic, kot je 100-letnica požiga Narodnega doma v Trstu, 100. obletnica rapalske mirovne pogodbe, 90. obletnica fašističnega političnega procesa proti slovenskim antifašistom, ustrelitve štirih na smrt obsojenih v Bazovici in 80 let vstopa Italije v drugo svetovno vojno.

Predavanje je obnovilo spomin na politiko Italije do primorskih Slovencev, predstavilo načine in oblike njihovega upora in poudarilo pomen primorskega antifašističnega boja v zgodovini slovenskega naroda.

Etnično razkosan narod z nasiljem na vseh področjih prizadel še fašizem

Pelikan je spomnil, da je rapalska pogodba prinesla razkosanje etničnega ozemlja, hkrati pa se je istega leta (1920)  na plebiscitu zgodila tudi izguba slovenske Koroške, s čimer je slovenski narod ostal razdeljen med štiri države, odrezan od morja, od Trsta in Gorice in nacionalne zibelke Koroške. Potem pa je prišel fašizem, ki je z nasiljem na vseh področjih zatrl vse, kar je bilo slovenskega.

Do leta 1928 so bila zatrta vsa kulturna in politična društva. Razpuščenih je bilo več kot 400 slovenskih društev, njihovo imetje zaplenjeno. Ukinjen je bil ves slovenski periodični tisk in obe Zadružni zvezi. "Slovenski srednji sloj je bil uničen in si v Trstu in Gorici ne bo opomogel nikoli več," je dejal opozorill, da je bilo poplnoma uničena laična inteligenca, zdravniki, odvetniki, sodniki, učitelji ... Ostala je le še duhovščina, ki se je odločila na tajno protirežimsko delovanje, slovenstvo pa je bilo tudi kot posledica konkordata med fašističnim režimom in Vatikanom izrinjeno tudi na cerkvenem področju. Do leta 1940 se je nato iz Julijske krajine preselilo 100.000 Slovencev (in nekaj Hrvatov). Opozoril je tudi, da brez italijanskega (in nemškega) napada na nevtralno Kraljevino Jugoslavijo ne bi prišlo do komunizma v Jugoslaviji, niti do fojb.

Raznarodovalna politika se je začela že leta 1915

Podbesič je spomnil, da se je raznardovalna politika začela že leta 1915, poboji Slovencev so se prav tako začeli že tedaj in se nato stopnjevali. Slovenci so tako jezik ohranjali predvsem na skrivnem. Dejal je, da so šli Primorci nato v partizane iz navdušenje nad svobodo, zato so bili pripravljeni na sodelovanje v OF in s partizani. Kljub temu je nato leta 1942 prišlo do obračunavanja z dejanskimi in namišljenimi političnimi nasprotniki.

https://www.facebook.com/247359042335601/videos/2359756347652984/

V krizi spoznavamo, kje res stojimo in kje so potrebne spremembe

V predavanju o podobah Cerkve v času koronavirusa je koroški škof Jože Marketz poudaril, da je krizi na dan pridejo šibkosti skupnosti, družbe in Cerkve, kriza namreč bolj pokaže, kje res stojimo in kje so potrebne spremembe. Želi si, da  bi se iz trenutne krize lahko učili že takoj. »Cilj vseh ukrepov, tako političnih kot cerkvenih v tem času naj ne bi bil, da se vračamo k prejšnji normalnosti, temveč jo izkoristiti kot motor za potrebne spremembe,« je dejal.

Pogledal je na preteklo dogajanje in cerkveni odziv označil za pragmatičnega. Dejal je, da so Cerkvene skupnosti v času koronakrize želel ostati povezane v molitvi, da smo lahko kristjani v tem času iskali pot k svojim koreninam; majhnim skupnostim, ki so krščanstvo sprva živele v družinah in po domovih.

Premalo poudarka na pastorali

Dejal je, da naj bi Cerkve ostale odprte (kljub dejstvu, da maš ni bilo), zvonovi vabili k molitvi, duhovniki pa ostali blizu ljudem, predvsem na razpolago po telefonu. Cerkev naj bi bila tudi »lazaret«, torej bolnica, v kateri naj bi doživeli zveličanje in zdravje. Bila naj bi kraj upanja, skupnost, v kateri vladajo vera, upanje in ljubezen do bližnjega.

Izpostavil je, da je Cerkev v koronakrizi ponujala predvsem »nekaj iz košare pastoralnih ponudb«, ni bilo pa nove ponudbe. Tudi sicer se je Cerkev močno posvečala ukrepom in premalo pastorali, je dejal Marketz. Izpostavil se je, da medtem, ko so se duhovniki bali, je papež pozval k deli solidarnosti do bližnjega, podpiranju solidarnosti in pospeševanju pravičnosti v družbi. Zavzemal se je predvsem za starejše ljudi in pogosto opozarjal na begunce.

Cerkev ni dovolj izpolnila svoje duhovne in družbene vloge

Prenos maš je pritegnil mlade, ki so se tudi na ta način vključili v Cerkev, slovenske maše pa so lahko spremljali tudi koroški Slovenci, kar je bilo zanje nekaj popolnoma novega. V tem smislu je Marketz videl potencial za tesnejšo povezanost slovenskega cerkvenega občestva, tudi preko meja pa tudi za uporabo novih tehnologij na splošno.

Opozoril je, da Cerkev ni v polnosti izpolnila svoje vloge duhovne ustanove, ki skuša vernikom ohraniti upanje na boljšo prihodnost, saj so to vlogo prevzeli predvsem znanstveniki in virologi. Prav tako ni kazala na nebesa. Ni bila dovolj dobra zagovornica starejših in tistih, ki so se znašli v težkem položaju in skoraj ni bila prisotna v javnem diskurzu, čeprav bi imela marsikaj povedati predvsem na področju obvladovanja strahu, nevarnih učinkov prisiljene socialne distance, brezposelnosti, dostojanstva starejših, končnosti človeškega življenja, odgovornosti za svobodo in demokracijo v času krize … Prav tako ni spadala med sistemsko relevantne ustanove in zato pri važnejših odločitvah ni bila upoštevana. Najbolj je bila po Marketzovih besedah prezentna po karitativni službi.

Pot "duhovno prenovljene normalnosti"

Avstrijski škofje so se tako sedaj odločili za mešanico starega in novega. Vernike želijo spremljati na pot »duhovno prenovljene normalnosti«. V ta namen so darove svetega duha so »na novo formulirali« in želijo spodbujati duha hvaležnosti, duha povezanosti, ki nikogar ne izključuje, duha solidarnosti, spoštovanja, pozornosti do drugih in drugih mnenj, duha radosti in duha zaupanja.

https://www.facebook.com/247359042335601/videos/613508702546483/

Posnetki celotnega programa so na voljo na tej povezavi.