Dr. Sašo Polanec: Pretirano zmanjšanje neenakosti pripelje do znižanja gospodarske aktivnosti

Foto: Jernej Prelac
POSLUŠAJ ČLANEK
Potem ko je v javnost prišla koalicijska pogodba nastajajoče vlade, smo njene ključne dele pregledali skupaj z ekonomistom in profesorjem na ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Sašem Polancem.

Ekonomski strokovnjaki, ki so do zdaj že ocenjevali koalicijsko pogodbo, so precej kritični. Kakšen je vaš pogled glede ekonomskih rešitev, ki jih prinaša?

Osrednjega problema ta koalicijska pogodba sploh ne naslavlja. Ključno vprašanje je čim večja gospodarska aktivnost in posledično gospodarska rast. To se doseže z vlaganjem v raziskave in razvoj. V dokumentih imamo že dolgo zapisan dvig deleža BDP, ki ga namenjamo v ta namen, na 3 %, a smo še vedno pri dobrih 2 %.

Zdi se, da je vse drugo bolj pomembno kot razvojna vloga države. To področje je absolutno zapostavljeno. V ekonomiji je vedno treba iskati ravnovesje med gospodarsko rastjo in dohodkovno neenakostjo. Ta pogodba pa v večji meri naslavlja slednjo, za katero pa vemo, da je v Sloveniji med najnižjimi na svetu. Ko del koalicije govori o neenakosti, se zdi, da je tako visoka kot kot denimo v ZDA.

Pretirano zmanjšanje neenakosti pripelje do znižanja gospodarske aktivnosti. Sistem vzpodbud namreč zmanjšuje delovne napore, pripravljenost za tveganje, kreativnost ljudi … Delim mnenje z večino strokovnjakov, ki jih omenjate, pozdravljam pa, da nameravajo več sredstev nameniti za zdravstvo. Tukaj pa je treba nameniti veliko pozornost podrobnostim, kjer pa ni vse tako dobro, kot bi si želel.

Vlaganja v raziskave in razvoj. Je tukaj ključna recimo vloga države ali govorimo bolj o vlaganju podjetij, ki jih država vzpodbuja preko davčnih olajšav?

Sloveniji manjka izdatkov države v ta namen. Primerjave z OECD kažejo, da v tem deležu zaostajamo. Pri nas je ta delež 2 % BDP, v ZDA 2,7 %, na Švedskem krepko čez 3 %. Majhne države, kot je Slovenija, moramo še posebej veliko vlagati v znanost in raziskave.

Konkretno, šolnine za doktorski študij v Sloveniji so za študente plačljive, pogosto iz lastnega žepa. Nasprotno pa v je številnih evropskih državah in celo v ZDA študij plačan s strani države. Študij je ključen z vidika zagotavljanja novih raziskovalnih kadrov. Ljudje, ki študirajo do doktorata, pogosto ustvarjajo povsem nove ideje, koncepte, patente in aplikacije. Glede na to, da koalicijska pogodba omenja dvig izdatkov za visoko šolstvo z 1,1 % na 1,5 % BDP do leta 2026, bo morda del sredstev namenjen tudi za ta namen. A zavedati se moramo, da so izdatki za visokošolstvo v najbolj razvitih državah krepko nad 2 %.

Ti izobraženi kadri pa neredko zapuščajo Slovenijo, ker okolje zanje ni dovolj motivirajoče. Kako jih zadržati in privabiti še druge iz tujine? Ukinitev davčnih olajšav, napovedani višji prispevki na višje plače verjetno niso tisto, kar bi jih privabilo?

V koalicijski pogodbi se omenja kroženje znanja in finančne spodbude za pritegnitev tujih raziskovalcev in akademikov v Slovenijo. Vendar tega ne bo mogoče doseči brez izboljšanja dohodkov raziskovalcev, saj so ti relativno nizki, obenem pa so še visoko obdavčeni. Naj omenim samo nekaj negativnih izkušenj, ko smo na ljubljanski univerzi poskušali pritegniti ekonomiste, delujoče na tujih univerzah. Ti se zaradi relativno slabih materialnih pogojev niti prijavili niso na razpise, čeprav smo jih na razpis opozorili.

Glede na to, da koalicijska pogodba omenja tudi večji obseg prerazdeljevanja, dvigovanje davkov na premoženje ipd., si težko zamišljam, da bi bili takšni pogoji privlačni za slovenske raziskovalce v tujini, še manj pa za tujce, ki ne čutijo čustvene vezi z državo.

Foto: Jernej Prelac


Strokovnjaki finančnega ministrstva so za oddajo Tarča ocenili, da bi, če bi jo realizirali v polnosti, izvedba vseh predvidenih rešitev državo letno stala dodatnih 3–4 milijarde evrov. Je to realna ocena in kje recimo je sploh možno taka sredstva dobiti, če bi se dejansko lotili v polnosti implementirati, kar je zapisano?

Mislim, da je ta ocena kar dobra. Če upoštevamo zgolj izdatke za zdravstvo, ki po zadnjih podatkih dosegajo malo več kot 4,1 milijarde, povišali iz 8,5 % na 12 %, bi to pomenilo premik na 5.8 milijard. Celoten paket ukrepov skupaj z višjimi pokojninami, višjimi izdatki za plače in spremembami transferov pa bi verjetno dosegel dodatne 4 milijarde.

Štiri milijarde dodatnih sredstev bi pomenilo, da bi imela Slovenija delež državnih izdatkov – če za osnovo vzamemo leto 2019 -- okrog 51 %, kar bi bilo primerljivo Norveški, nižje od Francije, a celo višje od Švedske. Vprašanje je, če to sploh lahko zdržimo, ker je namen očitno neustrezen, saj gre zgolj za prerazdeljevanje, ne pa za vzpodbujanje gospodarske aktivnosti.

Med vire za doseganje ciljev je uvrščen že prej omenjeni progresivni davek na premoženje. To je novost v Sloveniji. Kaj bi to dejansko pomenilo za družbeni ustroj Slovenije?

Držav z davki na premoženje je malo (npr. Norveška, Španija, Švica, Francija, Italija), večinoma gre za nepremičninske davke. Francija, ki je imela davek na neto premoženje, ga je leta 2018 celo ukinila in ima le še davek na nepremičnine. Koalicija navaja uvedbo premoženjskega davka, sicer ni jasno, ali zgolj nepremičninskega ali celo davka na celotno neto premoženjske.

Pred časom so premoženjski davek predlagali vrhunski raziskovalci Landais, Saez in Zucman, a zgolj kot začasen davek na premoženje za kritje višjih izdatkov države zaradi covida-19 in enoten za evropske države. Premoženjski davek, ki bi veljal zgolj v Sloveniji za celotno neto premoženje, bi bil podvržen mednarodni konkurenci davčnih okolij. Če druge države takšnega davka ne bi hkrati implementirale, bi prišlo do odlivov kapitala in obseg zbranih davkov bi se zmanjšal. Negativna posledica tega pa bi bila selitev premožnejših v druga davčna okolja, kar bi lahko vplivalo tudi na obseg kapitala v Sloveniji in posledično BDP. Previsoki premoženjski davki bi motivirali domače in tuje vlagatelje, da se preselijo v tujino – podobno kot to že zdaj počno vrhunski športniki. Vsekakor pa ne morem pristati na trditve, da bi se s premoženjskimi davki financiralo ravzoj – ko pa ti davki destimulirajo akumulacijo premoženja.

Foto: Jernej Prelac


Govorimo v tem primeru torej o nacionalizaciji? Morda bolj tihi in prikriti?

Ko ti vzamejo del dohodka, postane neke vrste del javnega sistema. Libertarni ekonomisti vsakršno obdavčitev razumejo kot zmanjšanje oziroma omejevanje svobode, saj z delom dohodka, ki smo ga sami ustvarili, ne moremo sami razpolagati. Nacionalizacija pa je samo ekstremna oblika tega, da nepovratno vzameš neko premoženje. Vendarle pri tem, da le odškrtneš del dohodka ali premoženja, še ni nacionalizacije.

V koalicijski pogodbi lahko beremo o krčenju olajšav in uvajanju univerzalnih dobrin. Gre za dva koncepta, v čem je bistvo enega in drugega?

Da, koalicijska pogodba omenja tako davčne olajšave pri dohodku pravnih oseb kot olajšave pri dohodku fizičnih oseb. Spremembe se napoveduje predvsem pri pravnih osebah pod podmeno, da so te preveč zapletene. Vendar pa se iz zapisa lahko sklepa, da bodo olajšave pokrivale širši nabor namenov kot doslej.

Na primer, dodaten namen so olajšave za vlaganje v digitalni in zeleni prehod, ki še niso mogoče. Poudaril bi, da mnoga podjetja olajšav ne morejo izkoristiti, saj morajo imeti pozitiven poslovni izid. Takšna podjetja si tudi težje privoščijo zeleni prehod, saj nimajo lastnih presežkov. Glede na ciljno bolj zeleno obnašanje podjetij bi bilo morda bolj smiselno uporabiti subvencije, ki so lažje ciljane kot običajno bolj splošne davčne olajšave.

Foto: Jernej Prelac


Kaj pa recimo olajšave za vzdrževane družinske člane?

Koalicijska pogodba omenja proučitev možnosti nadomeščanja sistema olajšav za vzdrževane družinske člane z davčnimi krediti. Dejstvo je, da podobno, kot velja za podjetja, tudi za fizične osebe velja, da lahko olajšave izkorišča zgolj tista oseba, ki ima dovolj visoko osnovo. V tem smislu so davčne olajšave nepravične, saj imajo revnejši zaradi nižjih dohodkov manjše koristi – manjše znižanje dohodnine oziroma manjše povečanje neto dohodka.

Sam sicer namesto olajšav zagovarjam brezplačne vrtce za vse otroke, podobno kot jih imajo Francija že več kot 100 let, Japonska od leta 2019, pa tudi New York. V pomoč mladim vidim bistveno več koristi v brezplačnem vrtcu, ker to lahko tudi ljudi z nizkimi dohodki motivira k večjim delovnim naporom. Namesto olajšav bi imel raje zastonj vrtce.

No, ampak olajšave pa vendarle motivirajo ustvarjanje. Če dobiš nek denar od države brezpogojno ali pa če ti država samo manj pobere od tega, kar si zaslužil, si morda bolj motiviran za ustvarjanje?

No, ta logika ostaja. Vendar pa sedanji sistem povečuje neto obdavčitev tudi z zniževanjem subvencije za vrtce. Predvsem osebe z višjimi dohodki so pri otrocih kaznovane z višjimi položnicami za vrtec, za njih je sedanji sistem destimulativen.

Sicer pa menim, da so zastonj vrtci pomembni tudi z vidika enakih možnosti in donosov izobraževanja. Vrtci so zelo pomembni za zgodnjo socializacijo in izobraževanje. Otroci, ki v vrtce ne bi šli zaradi stroškov, so prikrajšani. Če zaradi tega dosežejo nižjo izobrazbo, kot bi jo sicer, smo del družbenega potenciala izgubili.

Koalicija predlaga tudi spremembe glede fiskalnega pravila, na katerega smo vezani znotraj Evropske unije, evropskih pravil. Je realno pričakovati, da bi investicije, kot je bila želja, izključili iz fiskalnega pravila? Je to sploh smiselno za vzdržnost javnih financ?

Fiskalno pravilo, ki smo ga sprejeli v Sloveniji, je glede na Pakt za rast in stabilnost, ki je predvideval največ 3-% proračunski primanjkljaj v BDP (0,5 % BDP pri polni zaposlenosti), že uvedel večjo fleksibilnost, kot jo je dopuščal sam pakt. Težava je, da so se državne investicije v času kriz pogosto zniževale, kar ni zaželeno, a je lahko odraz restriktivnosti fiskalnih pravil. Državne investicije bi bilo smiselno izvajati v času upada investicij poslovnega sektorja in tako stabilizirati gospodarsko aktivnost.

Problem fiskalnih pravil je, da so pogosto preveč toga glede na nabor situacij s katerimi se lahko soočamo. Podobno je bilo v času covida-19, ko so se tudi omenjena pravila Pakta sprostila in države so imele zelo visoke proračunske primanjkljaje. Vendar pa to ne pomeni, da je smiselno povsem sprostiti fiskalna pravila. Država še vedno mora zasledovati javnofinančno stabilnost in ohranjati dovolj nizek javni dolg glede na BDP, tako da ga z visoko verjetnostjo lahko poplača. Razprava, ki poteka v ekonomskih krogih, išče formulacije optimalnih strategij ravnanja z javnim dolgom, ki pa bodo še vedno zagotavljale javnofinančno stabilnost.

Ena stvar, ki je posebej poudarjena v koalicijski pogodbi, je ekonomska demokracija. Kaj sploh v praksi pomeni ekonomska demokracija? Gre zgolj za udeležbo delavcev pri dobičku, gre za kaj več?


Ekonomska demokracija naj bi pomenila vključitev širšega nabora deležnikov v upravljanje. Čeprav ni ene same definicije in ni univerzalnega odgovora, pa je v osnovi mišljeno kot večje upravljanje s strani delavcev. Tako je tudi zapisano v koalicijski pogodbi.

Kakšno konkretno oziroma parametrično interpretacijo ima koalicija v mislih,  pa iz besedila ni jasno. Če imajo v mislih zgolj participacijo delavcev v lastništvu in dobičku, lahko ugotovimo, da v mnogih podjetij že imajo takšne oblike participacije (npr. Dewesoft), saj lahko tovrstna oblika nagrajevanja zaposlenih – z delnicami – spodbuja delovne napore zaposlenih in tako koristi tako zaposlenih kot delodajalcem. Država je uvedla tudi nižjo obdavčitev razdeljenih dobičkov.

Menim, da se moramo vprašati, ali ima delavec koristi od tovrstne oblike nagrajevanja. Zakaj bi si lastništvo delavec sploh želel? Mogoče si nekdo glede tega želi prosto izbiro, zdaj bi pa na vsak način moral biti soudeležen na način, da bi bil v firmi solastnik. Meni se zdi spodbujanje tovrstnega lastništva slabo. Ideologija solastništva vedno izhaja iz predpostavke, da bo lastništvo povečalo premoženje posameznika, da gre za neto korist. A ta predpostavka pogosto ni izpolnjena. Podjetja pogosto propadajo in lastniški deleži so ničvredni. Spomnimo se samo primera Enrona, ki je bankrotiral pred dobrimi 20 leti. Mnogi delavci so imeli terjatve do pokojninskega sklada, ki je imel v lasti delnice podjetja. Zaposleni so poleg zaposlitev izgubili še premoženje za leta neaktivnosti. Niso izgubili samo dela, ampak tudi premoženje. V tem smislu se mi zdi bolje razpršiti svoje premoženje in ga upravljati na način, ki je primeren družinskemu dohodku. Ne pa, da ti nekdo iz Levice zapove solastništvo v podjetju.

Običajno govorimo o udeležbi pri dobičku. To pa je povezano z udeležbo pri izgubi, ko gre podjetju slabo. Je to možno ločiti?

Očitno je. (Smeh). V praksi ti dve stvari nista ločeni. Kapitalizem je lastništvo osnovnih sredstev. Je tvegana aktivnost, ki lahko prinese donose ali pa ne. Podjetniška aktivnost je namreč tvegana in tveganju, razen morda v igralnicah, se ljudje rajši izognemo. Če bi bilo podjetništvo brez tveganja mogoče, bi ga vsi imeli radi.

Podjetništvo spodbujamo z nizkim davčnimi stopnjami na dobiček od podjetij. Tudi normirani s.p.-ji, ki so postavljeni pod vprašaj v koalicijski pogodbi, spodbujajo podjetništvo. Pogosto iz malih s.p.-jev nastanejo večji podjetniki in podjetja, ki nato tudi najemajo več ljudi. Teh stvari ne smemo zanemariti – ekonomisti o usihanju podjetništva v ZDA zavzeto razpravljajo zaradi skrbi, da bo posledično tudi manj inovacij.

Foto: Jernej Prelac


V koalicijski pogodbi eksplicitno piše, da nameravajo uvesti ženske kvote tako v javni upravi kot v vodstvih podjetij?

V številnih državah so te kvote že uvedli. Na primer, na Norveškem so med prvimi v Evropi 2008 uvedli kvoto 40 % v upravi podjetja. Sledile so številne države, od Islandije, Nizozemske do Belgije in Francije. Zanimivo je, da so v več študijah ugotovili pozitivne učinke kvot na produktivnost, donosnost in prodajo podjetij. Eden od zanimivih učinkov je, da so ženske bolj prisotne, kar je preko družbenega pritiska vplivalo tudi na moške. Ženske so se v večji meri angažirale pri nadzoru. Obenem pa so ugotovili, da zahteve po večji raznolikosti v upravah podjetij niso vplivale na strukture zaposlenih po spolu na nižjih organizacijskih ravneh. Za Belgijo pa so nasprotno ugotovili poslabšanje številnih kazalcev uspešnosti.

Je sploh smiselno podjetju predpisati, da mora biti ženska direktorica ali pa da morata biti v upravi, kjer je 5 ljudi, vsaj dve ženski?

Če pozitivni učinki sistema kvot na poslovanje podjetij prevladajo negativne, so ekonomsko smiselni.

Med viri financiranja, ki jih omenja koalicijska pogodba, najdemo kar na dveh mestih donose državnih podjetij. Lahko financiramo pokojnine iz teh donosov? O kakšnih številkah govorimo na tem področju?

Finančno premoženje države države in SDH je ob koncu leta 2021 znašalo 10,3 milijarde EUR. To je približno 20 % slovenskega bruto domačega proizvoda. Lastniški deleži prinašajo donos okrog 6 % na leto, kar pomeni okrog 1,2 % BDP. Letni izdatki ZPIZ znašajo med 11 in 12 odstotki oz okrog 6,5 mrd. EUR. Če bi želeli ohraniti glavnico premoženja – in to vsekakor želimo, saj med družbami v lasti najdemo tudi družbe, ki upravljajo s prenosnim in distribucijskim omrežjem, elektrarnami – potem bi največ na leto lahko dodali k pokojninam omenjenih 1,2 % BDP, kar predstavlja desetino izdatkov pokojninske blagajne. Če pa upoštevamo dejstvo, da državno lastništvo prinaša zgolj 150 milijonov EUR dividend, potem pa je več kot očitno, da gre za vir, ki ne more rešiti problema staranja. Za to bi potrebovali bistveno večje premoženje.

Bi pa dodal še to, da ima država v lasti velike deleže številnih večjih podjetij. Mnoga od teh podjetij so na trgu in lahko kadarkoli propadejo. Menim, da je z vidika upravljanja premoženja takšen koncentriran pristop neustrezen. Bolje bi bilo, če bi državni sklad imel v lasti majhne lastniške deleže številnih podjetij po svetu, ne pa le nekaj lokalnih podjetij. Doslej se je to že izkazalo za slabo – npr. v primeru lastništva NLB, prej ali slej pa se bo pri kakšnem drugem podjetju, ki bo izgubilo konkurenčnost.

Foto: Jernej Prelac


Na začetku, tik po volitvah, je Robert Golob napovedoval, da je treba upoštevati tako ustvarjanje kot pravično razdeljevanje. Ta teden pa smo že slišali zmerjanje do koalicijskih zavez kritičnih gospodarstvenikov, češ da nimajo pojma, kako izgleda razvito gospodarstvo. Smo že obupali nad ustvarjalnim delom, še preden je vlada sestavljena? Kako si razlagate ta odnos bodočega premiera do gospodarstvenikov?

Pri tej koaliciji se zdi, da si stranka Roberta Goloba še ni vzela dovolj časa, da bi zavzela močne idejne pozicije, ali pa so v pogajanjih preprosto preveč popustljivi. Ogromno stališč, ki smo jih lahko slišali v predvolilnem času, je bilo verjetno intimnih stališč Roberta Goloba, ki jih ostali člani stranke Gibanje Svoboda, ker je on pač nosilna osebnost, sprejemajo. Levica, ki ima dobro izoblikovana stališča in zahteve, pa pri pogajanjih koalicijo vleče na svojo stran.

Prepričan sem, da v jedru gospod Golob verjame v učinkovitost. Lahko mu priznamo, da je uspešno vodil Gen-I, pa čeprav govorimo o (kvazi) državnem podjetju z elektriko NEK. Priznati je treba, da je v dejavnost vnesel več veliko inovacij. Nenazadnje smo z njim začeli menjati distributerje električne energije na aktiven način.

Verjamem, da bodoči premier v učinkovitost verjame in da se bo slej ko prej k temu vrnil. Potreba po krizni komunikaciji bodočega ministra za zdravstvo je že pokazala, da bo praksa verjetno precej drugačna od koalicijske pogodbe. In če so v Levici menili, da so s pogodbo veliko pridobili, bodo verjetno v prihodnosti tudi izgubili. Prej ali slej bo Robert Golob moral prepoznati dejstvo, da so njegovi volivci sredinski, medianski, ki ne delijo pozicije z Levico. Golobovi volivci so politično liberalni, a tudi ekonomsko bolj liberalni kot Levica, kar pomeni, da ne želijo bistveno večjega obsega prerazdeljevanja. Mogoče so predvsem želeli občutek večje demokratičnosti družbe, kot so ga imeli pod zadnjo vlado, ne pa tudi ekonomskih sprememb, ki jih prinaša koalicija. Če sklenem, pričakujem, da bo v prihodnosti še veliko tenzij v koaliciji, glede stabilnosti prihajajoče vlade sem skeptičen. Večjo stabilnost bi pripisal koaliciji, ki bi namesto Levice imela NSi. A predvolilna prisega Goloba, da z njimi ne bo sodeloval, ga bo zato drago stala.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike