Dr. Romana Jordan: Želela bi si več razprav, ki ne bi šle na nož (1. del)

Dr. Romana Jordan je svojo kariero začela na področju jedrske tehnike. Toda delovanje zgolj na tem področju je že davno presegla.

V politiko je vstopila leta 1994. Letos tako mineva 25 let njenega članstva v stranki SDS. Svoj politični vrh je dosegla leta 2004 z izvolitvijo za poslanko evropskega parlamenta. Leta 2007 je bila razglašena za poslanko leta na področju energije. Po svojem drugem mandatu v Evropskem parlamentu je aktivno politiko zapustila. Danes deluje kot pomočnica direktorja na inštitutu Jožef Stefan, kjer lahko svoje dosedanje izkušnje s pridom uporablja pri svojem delu.

V prvem delu intervjuja smo se z njo pogovarjali o stanju politike v Sloveniji. Kakšno je stanje demokracije v Sloveniji? Imajo politiki po "upokojitvi" dovolj odprtih vrat? Kakšni so slovenski politični cilji?

Kako gre v Sloveniji politikom, ko se umaknejo iz soja žarometov? Prej ste bili 10 let (2004 - 2014) evropska poslanka. Zadnjih nekaj let delate kot pomočnica direktorja na Inštitutu Jožef Stefan. Nekateri politiki so odkrito poročali o številnih zaprtih vratih. Kako ste vi čutili ta prehod?

Sama moram reči, da sem imela srečo, da se mi to ni zgodilo. Po končanem mandatu in po odločitvi, da izstopim iz profesionalne politike, sem si vzela nekaj mesecev premora, ker sem ga potrebovala. Potem pa so se mi kar hitro odprla vrata, ki so bila profesionalna in  povezana z mojim delom, ki sem ga opravljala preden sem vstopila v politiko, pa tudi z delom, ki sem ga opravljala kot političarka. In mislim, da tistih deset let, ko sem bila v evropskem parlamentu, sem res dobila toliko znanja, da sem lahko tudi na ta način pripomogla k nekaterim uspešnim slovenskim zgodbam v mednarodnem prostoru.

Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste se odvrnili od politike in se ponovno podali v strokovne vode?

Nekako sem precenila, da nimam več dovolj energije in motivacije, da v politiki ostanem. V politiki me je predvsem spodbujalo to, da sem s svojim delovanjem videla, da lahko nekaj spremenim, da lahko nekaj dam. Tako v evropskem prostoru kot tudi v slovenskem. V nekem trenutku sem ocenila, da je slovenska politika šla neko svojo pot, kjer to, kaj se dogaja v evropskem prostoru, niti ni pomembno in ker tudi ni bila odprta za prenos praks iz Evrope v Slovenijo.

Ste v tem trenutku še kako vpeti v politično oziroma strankarsko delovanje?

V strankarsko sodelovanje nisem vpeta, seveda pa me politika še vedno zanima in jo spremljam. Sem pa tu in tam aktivna v civilnodružbenih dogajanjih.

Imate uspešno politično in znanstveno kariero, so izkušnje iz različnih področji pri delu le prednost ali nosijo s seboj tudi pasti? Recimo da v tem času strokovno zaostanete.

Moj osebni pogled je, da je bila zame velika prednost, da mi je stranka ponudila priložnost, da vstopim v evropski politični prostor in si tam naberem izkušenj. Seveda pa mora biti človek tak, da ga te stvari zanimajo, kajti Evropska unija je velik sistem, tako veliki sistemi imajo kompleksno organizacijsko strukturo. Poleg tega smo v Evropski uniji kljub temu, da imamo skupne vrednote, znotraj nje tudi različni. Vse to se je odražalo tudi v Evropskem parlamentu in delati v takem multikulturnem prostoru je seveda izkušnja, ki jo kot Slovencu ni lahko dobiti.

To je zagotovo priložnost. Past pa je prav ta, ki ste jo že omenili. Da ljudje, ki smo počeli neke ozko specializirane stvari, zaostanemo. Ukvarjala sem se z varnostno analizo jedrskih in kompleksnih sistemov. Ko sem enkrat stopila v politični prostor, sem seveda izgubila stik s tem ozko specializiranim strokovnim delom in kljub temu, da je bilo v Sloveniji dovolj prostora, da bi ob vrnitvi nadaljevala s tovrstnim delom, sem se odločila da ne bom, ker bi trajalo preveč časa, da bi pridobila vsa tista znanja in ujela ves ta razvoj, ki se je na tem področju v desetih letih zgodil. Po drugi strani pa bi bilo pravzaprav tudi škoda, saj je izkušnja, ki jo dobiš v takšnem multikulturnem prostoru, lahko zelo pozitivna. Za upravljanje nekega drugega dela dobiš splošen pregled, razumeš kako delujejo sistemi, pridobiš neke komunikacijske in menedžerske sposobnosti. Tudi zato je dobro, da bi bili do bivših politikov kot družba bolj odprti.

V slovenskem medijskem prostoru resnično zelo pogrešam konstruktivne politične razprave

Avgusta 2016 ste bili v Intervjuju za Časnik precej kritični do stanja demokracije v Sloveniji. Takrat ste rekli da se bomo morali prave demokracije v Sloveniji šele naučiti. Kaj konkretno ste s tem mislili? Ostajate pri tej oceni?

Takrat smo se pogovarjali predvsem o dogajanjih v Slovenski demokratski stranki, vendar je bila ta moja izjava bolj splošna. Se pa dotika tudi mojega odgovora na prejšnje vprašanje. Zame demokracija ni preprosto samo sistem, v katerem na volitvah izvolimo svoje politične predstavnike. Demokracija mora biti tudi sistem, v katerem ljudje tudi razumejo, kakšno moč imajo in zakaj so nekoga sploh izvolili. Se pravi da morajo imeti tudi dovolj podatkov.

Za to komunikacijo z volivkami in volivci pa po mojem mnenju niso odgovorni samo politiki, temveč tudi mediji. Medijski prostor je namreč med politiko in med volivkami in volivci. V slovenskem medijskem prostoru resnično zelo pogrešam konstruktivne politične razprave. Ne bom rekla, da je malo informativnih oddaj. Nekatere oddaje, ki so se pojavile v zadnjih letih, so izredno zanimive, izredno kritične in mislim da imajo velik doprinos k bolj pošteni slovenski družbi.

Bi si pa želela še več razprav, ki ne bi šle nož, ki bi potekale v nekem kulturnem diskusijskem ozračju in kjer bi se politiki oziroma kandidati za poslanke in poslance med seboj spopadali z argumenti. Kjer s strani medijev ne bi bilo pritiska, da mora biti razprava glasna, da se morajo  med seboj boriti tudi s populističnimi izjavami, ampak da bi se gojilo kulturo dialoga. Tega je premalo in to sem imela v mislih. Če je v medijskem prostoru ni, se potem seveda obstoječ način prenaša drugam, v prostore, ki so sicer zaprti za javnost, kot so recimo tudi okolja političnih strank. Ne le ene.

Omenila sva že razprave v stranki SDS. Članica te stranke ste že od leta 1994, torej že 25 let. Precej časa ste strankino politiko zelo aktivno soustvarjali. Skozi kakšne spremembe je šla stranka v zadnjih 25 letih? Zakaj po vašem mnenju ni uspešnejša pri osvajanju oblasti? Je v čemerkoli tudi sama prispevala k slabem stanju slovenske demokracije?

V tem času je stranka šla skozi številne spremembe. Prva, ki bi jo omenila je ta, da se je premaknila od socialdemokratske stranke k demokratski stranki. To seveda ni pomenilo le spremembe imena, ampak se je tudi nekoliko odmaknila od socialnih tem, predvsem pa se mi zdi, da se je vedno bolj premikala k ideološkim temam. Je bila pa stranka v vsem času uspešna, ostala je neka tradicionalna slovenska stranka z največjo podporo volivcev. Se pravi da je v tem svojem prostoru bila uspešna, imela je uspešno komunikacijo z volivci. Vendar pa je s temi spremembami, skozi katere je šla, bila po drugi strani neuspešna v širšem političnem prostoru. Zaradi te svoje komunikacije ni uspela vzpostaviti ustreznih povezav v političnem prostoru z ostalimi strankami, da bi lahko imela vpliv na razvoj politike v Sloveniji, kakršen ji sicer, glede na politični rezultat, priteče. Odgovornost za to je pa seveda vedno zunanja in notranja.

Če mi (v Evropi) ne bomo proaktivni, potem se seveda ne smemo pritoževati nad Evropsko unijo, da ni dovolj občutljiva tudi do naših problemov

Kaj so po vašem glavni srednjeročni izzivi prihodnosti, s katerimi bi se morala ukvarjati slovenska politika? Do kakšne mere se ta po vašem mnenju ukvarja s pravimi in koliko z namišljenimi problemi?

Meni se zdi, da se bistveno preveč ukvarjamo z nekimi ideološkimi in namišljenimi problemi. Da doživljamo vedno bolj in bolj kratkoročne politične odzive na dnevne izzive ki se pojavijo v slovenskem prostoru.

Ali sploh razpravljamo o srednjeročnih izzivih Slovenije? Če karikiram, a vi veste katere so prioritete Slovenije od leta 2030 do leta 2050? Jaz jih ne poznam. Razen te strategije razvoja Slovenije do leta 2050, ki je popolnoma nestrokovna, kjer je glavni cilj Slovenije da bomo prebivalci leta 2050 srečni.

V drugi polovici leta 2021 Slovenija predseduje Svetu Evropske unije. To za mene ni neka srednjeročna politika. To je kratkoročna politika. Ali so znane prednostne smeri Slovenije? Jaz jih še nisem slišala. Premier je imel v državnem zboru 8. marca govor, kakšne so usmeritve delovanja naše države v institucijah EU. Moram reči, da sem nad tem govorom razočarana, ker nisem slišala nobenih drugih usmeritev, kot te, da bomo svoj glas odgovorno in premišljeno dali za evropske politike. Pri čemer sploh ne omeni, da jih bomo sooblikovali.

In kaj nas bo pri tem vodilo? On pravi, da je naš cilj samo, da se bomo premišljeno odločili o glasovanju o politikah, ki jih bodo itak pripravili drugi. Mi smo država članica. Evropska politika je taka, kot jo želijo države članice. Če mi ne bomo proaktivni, potem se seveda ne smemo pritoževati nad Evropsko unijo, da ni dovolj občutljiva tudi do naših problemov.

Torej ne. Mi tudi srednjeročnih politik nismo sposobni določiti.

Strah me je, da se bo volilna udeležba še poslabšala, še posebej, ker je premier dal neko sporočilo, da slovenski evroposlanci in poslanke delajo slabo in da je Evropski parlament institucija, katere nima smisla obiskati in povedati svojega stališča.

Kako v tej luči komentirati aroganten nastop predsednika vlade v državnem zboru?

Ta premierjev nastop je primer tistega, o čemer sem prej govorila. Obnašal se je, kot da je na nekem soočenju, kjer je treba napasti na nož, namesto da bi na vprašanje, zakaj je zavrnil povabilo, odgovoril z argumentom. V njegovem odgovoru ni bilo niti enega argumenta, hkrati pa je napadal obstoječe poslance v evropskem parlamentu in gospo Ljudmilo Novak ki mu je vprašanje zastavila.

Seveda ni praksa, da se povabila zavrača, ampak to ni argument. Lahko bi imel tudi razloge, zakaj je povabilo zavrnil. Mislim pa da je bila to politična napaka, kajti državniki imajo s tem enkratno priložnost, da prioritete države predstavijo pred nekim evropskim telesom. Ta govor se konec koncev tudi nekje zabeleži in ko se obravnavajo določene politike, ki so v govoru omenjene, službe Evropskega parlamenta zagotovo poskrbijo, da so poslanci ustrezno informirani o pogledih različnih držav članic. Govorim iz svojih izkušenj na tem področju.

Obenem pa Slovenija ima določena odprta vprašanja, za katera je dobro, da jih ob vsaki priložnosti, ampak res ob vsaki, poudarja. Tu mislim predvsem na odprto vprašanje glede meje in na obnašanje Hrvaške do spoštovanja arbitražnega sodišča, kamor je bila vpletena tudi Evropska komisija. Spoštovanje ali nespoštovanje arbitražnega sporazuma je vprašanje spoštovanja pravil pravne države. Pri tem se ne opredeljujem, kako mi je odločitev arbitražnega sodišča všeč, opredeljujem se do vprašanja spoštovanja pravne države. In premier je imel odlično priložnost, da bi na to opozoril.

Poleg tega bi bil ta govor tik pred novimi volitvami v Evropski parlament. In glede na to, da se udeležba iz mandata v mandat znižuje, se mi zdi, da je naloga nas vseh, ki verjamemo v Evropsko unijo, poudarjati, zakaj je parlament pomemben. Da ljudem poskušamo to razložiti in jih povabiti na volitve. Slovenija ima sramotno volilno udeležbo in strah me je da se bo ta še poslabšala. Še posebej, ker je premier dal neko sporočilo, da slovenski evroposlanci in poslanke delajo slabo in da je Evropski parlament institucija, katere nima smisla obiskati in povedati svojega stališča.

Kako bi probleme slovenskega političnega prostora rešila pobuda Katedrala svobode? Kaj bi radi s to pobudo njeni predlagatelji radi spremenili?. V Sloveniji je bilo v zadnjih letih ustanovljenih kar nekaj takšnih združenj, večinoma nimajo preveč uspešnega življenja. Mnoga so povsem zamrla. Kaj novega pobuda katedrala svobode prinaša v slovenski politični prostor, da se tega ne ni dalo uresničiti v okviru že obstoječih pobud?

Katedrala svobode je nastala na premisleku, da se slovenski demokratični prostor, oziroma prostor demokratične razprave v Sloveniji krči. Po svojih močeh želimo pripomoči k temu, da ljudi senzilibiziramo k temu problemu in da prevzamemo svoj del odgovornosti, torej da ljudi povabimo k tej debati. Večje ambicije so tudi, da nato pripravimo program, ki bi odseval desnosredinski pogled na določenih področjih, kot jih vidimo predstavniki katedrale in seveda ljudje, ki bi bili pripravljeni pristopiti k temu in nam pomagati pri pripravi tovrstnega programa.

Nobena od teh pobud, ki so res številne, ne more sama po sebi rešiti problemov političnega prostora. Lahko pa, če jih je dovolj, razgibajo prostor diskusije v Sloveniji.