Dr. Roman Globokar o prvi duhovniški ljubezni, delu s študenti in boju z državo (1. del intervjuja)

Vir foto: https://www.researchgate.net

Dr. Roman Globokar je z letošnjim letom prevzel mesto vodje Urada za univerzitetno pastoralo za Ljubljansko nadškofijo.

Ob začetku akademskega leta smo z njim spregovorili o njegovih letih na čelu Zavoda sv. Stanislava in načrtih za prihodnost. Dotaknili smo se tudi odnosa med Cerkvijo in državo na področju univerzitetne pastorale ter o vplivu Sinode mladih na delo z mladimi v Cerkvi na Slovenskem.

Bili ste dolgoletni direktor Zavoda sv. Stanislava. Kako gledate nanj sedaj, kot »zunanji« opazovalec? Kje vse vidite sadove svojega dela?

Zavod je moja prva duhovniška ljubezen. Po končanem študiju sem bil najprej dobra 4 leta učitelj vere in kulture ter kaplan na Škofijski klasični gimnaziji, nato pa sem bil še dobrih 12 let direktor Zavoda sv. Stanislava.

Na zavod me vežejo zares najlepši spomini, predvsem na poučevanje v gimnaziji in tudi v osnovni šoli, številne osebne pogovore z mladimi in s kolegi, različne ekskurzije in poletne tabore ter še prav posebej na duhovne obnove. Vedno sem bil vesel in notranje izpolnjen, ko sem začutil, da sem nekomu olajšal življenje, ko sem mu pomagal odpreti neko novo možnost za nadaljnjo pot, ko smo skupaj ustvarjali zaupljive odnose in odpirali prostor kreativnosti.

Kako danes gledate na Zavod sv. Stanislava?

Ko danes pogledam na zavod, sem ponosen na to, da smo skupaj z otroki, mladimi, sodelavci in starši oblikovali prostor za celostno osebnostno rast vsakega posameznika, da ponujamo zelo veliko različnih možnosti za razvijanje osebnih talentov in darov, hkrati pa da je med mladimi tudi duh povezanosti, da ostajajo povezani tudi po končanem šolanju.

Zavod je prostor ustvarjalnosti, inovativnosti, povezanosti, dialoga, odprtosti za nove ideje. Seveda ni vse idealno, vendar sem se vedno trudil, da so bile napetosti, napake in spodrsljaji priložnost za izboljšanje in za novo rast. Pri snovanju vizije zavoda je bil eden od poudarkov načelo subsidiarnosti, kar pomeni, da je odgovornost za življenje v zavodu postavljena od spodaj navzgor.

Voditi tako ustanovo je gotovo svojevrsten izziv in odgovornost. Kako bi vi opisali vaš “slog” vodenja, če temu rečeva tako?

Vsak je odgovoren za svoje delo in vsakdo mora imeti dovolj svobode, ustvarjalnosti in moči, da izvede svoje delo. Naloga »nadrejenega« je, da omogoča, da skupina, ki jo vodi, lahko čim bolje izpolni svojo nalogo. Tak način vodenja temelji na zaupanju v vsakega posameznika. Naloga vodje je, da spodbuja vsakega posameznika, da da čim več od sebe, da bi izpolnil samega sebe, svoje poslanstvo in tudi poslanstvo zavoda. Ta način naj bi imeli učitelji in vzgojitelji pri vodenju skupin učencev in dijakov, ravnatelji posameznih enot pri vodenju svojih delavcev in končno direktor pri vodenju ravnateljev. Večina pobud in idej v vseh teh letih v zavodu je prišla od spodaj, od učencev, dijakov in zaposlenih.

Kot vodja sem bil načelno odprt za vsako pobudo in sem poskušal ustvariti pogoje za uresničitev. Prepletanje različnih nivojev izobraževanja od vrtca, osnovne šole, glasbene šole, gimnazije, dijaškega in študentskega doma je prinašalo nove spodbude in ideje tudi v drugih enotah in v tem vidim največje bogastvo našega zavoda. Kot vidite, sem na zavod še vedno navezan in ga imam za svojega ?.

Velik del trenutne podobe Zavoda, vsaj z vidika splošne javnosti, je »boj« na področju zasebnega šolstva. Kako ocenjujete, da bo možno voditi dialoga s sedanjo vlado na področju zasebnega šolstva? Boste sami še vpleteni v to dogajanje?

Konec letošnjega februarja sem zaključil svoje delovanje v zavodu. Nasledil me je moj zvesti sodelavec in dolgoletni kaplan v zavodu ter nekdanji direktor SKAM-a Tone Česen, ki prinaša svežo energijo in nov zagon. Želim mu, da bi bil v pogajanjih z državo bolj uspešen od mene.

Na tem področju ostaja v meni nekaj grenkobe in predvsem občutek nemoči. Zadovoljstvo ob odločbi ustavnega sodišča, da je diskriminacija šoloobveznih otrok v zasebnih šolah protiustavna in da mora država zagotoviti enako financiranje obveznega osnovnošolskega izobraževanja za vse otroke v Sloveniji, je trajalo malo časa. Kmalu je postalo jasno, da bo del politične elite naredil vse, da ne pride do uresničenja te ustavne odločbe.

Najbolj sem bil razočaran, ko vsebinski argumenti niso imeli nobene teže, ker je šlo za politično vprašanje.

Najbolj sem bil razočaran, ko vsebinski argumenti niso imeli nobene teže, ker je šlo za politično vprašanje. Ne za vprašanje denarja, niti ne za bojazen pred ustanavljanjem novih zasebnih šol, ampak v veliki meri za obnavljanje kulturnega boja med Cerkvijo in državo. In to kljub dejstvu, da sta od 6 zasebnih osnovnih šol samo dve katoliški.

Po dobrega četrt stoletja ponovnega delovanja so se katoliške šole odlikovale po visoki ravni kakovosti in strokovnosti pa tudi po odprtosti za otroke iz vseh družin, tudi tistih, ki niso povezane s Cerkvijo. Vsak strah pred segregacijo in verskim fundamentalizmom je zato neosnovan. Sam sem se zavzemal za to, da bi država imela nadzor nad vsebinami, ki jih ponujajo zasebne šole.

Pri tem mislim seveda tudi na verski pouk. Če bi država imela tak vpogled v izvajanje pouka, potem bi bilo tudi strašenje s fundamentalističnimi šolami različnih verskih skupnosti povsem brezpredmetno.

Pouk v vseh šolah v naši državi bi moral spoštovati ustavo in zakone naše države, v kateri je ena od temeljnih pravic tudi pravica do verske svobode ter pravica staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu s svojimi življenjskimi nazori. Vsaka šola (tako javna kot zasebna) pa mora vzgajati za strpnost in sožitje različno mislečih ljudi znotraj demokratične družbe.

Naloga ministrstva, ki je pristojno za šolstvo, pa je, da vzpostavi možnosti za uveljavljanje teh pravic in da nadzoruje izvajanje šolskega procesa v javnih in zasebnih šolah. Ministrstvo ima to nalogo ne glede na to, v kakšnem deležu sofinancira zasebne šole.

Z letošnjim letom ste prevzeli mesto odgovornega za univerzitetno pastoralo na območju Univerze v Ljubljani. Kako vidite svoje delo? Kaj so vaše naloge in zadolžitve?

Odgovornost voditelja Urada za univerzitetno pastoralo pokriva področje vseh visokošolskih ustanov v naši nadškofiji. Poslanstvo univerzitetne pastorale ali skrajšano UNIPAS je oblikovati prostor za osebno duhovno rast in povezanost v krščansko občestvo študentkam in študentom ter zaposlenim na Univerzi v Ljubljani, Katoliškem inštitutu in drugim visokošolskim ustanovam v ljubljanski nadškofiji.

Svoje poslanstvo vidim predvsem v tem, da sem na razpolago študentom in tudi zaposlenim za spremljanje in podporo pri njihovi osebni rasti. Čas študija je izredno pomembno obdobje, ki temeljito zaznamuje vsakega človeka. Poglabljanje v znanje odpira ogromna intelektualna obzorja, pri tem pa se ne sme pozabiti na druge razsežnosti kot so čustvena, socialna, telesna in seveda tudi duhovna plat življenja.

Prav duhovnost je tista najbolj temeljna razsežnost človeškega življenja, ki usmerja in osmišlja naše celotno življenje. Danes pa je žal ta plat velikokrat zanemarjena oz. zelo plitka. Zato je poslanstvo univerzitetne pastorale, da omogoča študentom, da lahko odpirajo tudi duhovna vprašanja in se poglabljajo v osebnem in občestvenem verskem življenju.

Lahko to poslanstvo še konkretizirava? Morda s primeri dejavnosti?

Seveda. Naj navedem nekaj konkretnih stvari, ki bodo ponujene s strani UNIPAS-a: osebni duhovni pogovor in duhovno spremljanje študentov, srečevanje študentskih skupin v prostorih UNIPAS, organizacija pogovornih srečanj in predavanj, izvedba duhovnih obnov in počitniških srečanj, organizacija romanj za študente in zaposlene, posredovanje informacij na spletnih straneh in FB o različnih duhovnih dogodkih za študente ter še mnogo drugih stvari.

Predvsem pa želim prisluhniti potrebam in željam študentov in zaposlenih na njihovi poti osebne in občestvene vere. Ne želim delati prevelikih načrtov, ampak bom predvsem kot spremljevalec in poslušalec na razpolago študentom. V ta namen so tudi urejeni prostori za srečevanje študentov na Poljanski 4. Vhod je za enkrat z dvorišča Teološke fakultete. Prostori UNIPAS so odprti vsak dan od ponedeljka do četrtka od 15.00 do 19.00.

Prostori UNIPAS so odprti vsak dan od ponedeljka do četrtka od 15.00 do 19.00.

Jeseni bo gotovo eden največjih dogodkov pod okriljem univerzitetne pastorale tudi sklop vsakoletnih Nikodemovih večerov. Nam lahko poveste kaj več o letošnjih tematikah, gostih?

Tako je. Osrednja prireditev v tem prvem semestru bodo prav gotovo Nikodemovi večeri, in sicer med 19. in 22. novembrom 2018. Vsak večer ob 19.30 v prostorih Teološke fakultete. Naslov letošnjih že 52. Nikodemovih večerov je »MLADI IN (NE)MOČ VERE«. Prve tri dni bomo imeli zelo zanimive predavatelje. V ponedeljek bo psihiater prof. dr. Borut Škodlar spregovoril o stiskah mladih in pomenu duhovnosti.

V torek bomo gostili sinodalnega očeta mariborskega nadškofa mons. Alojzija Cvikla, ki bo odgovarjal na vprašanje: Ali Cerkev posluša mlade? V sredo bo imel pričevanje irski jezuit p. Brendan McManus, ki bo spregovoril o svoji odrešilni izkušnji Camina, na katerega je šel po samomoru svojega brata. Zadnji dan pa bo več gostov komentiralo prvi del filmskega ciklusa Dekalog poljskega režiserja Krzysztofa Kieślowskega.

Naslov zadnjega večera bo »Meriti neizmerljivo«, saj bo osrednja tema napetost med znanstvenim in verskim pogledom na svet. Večere smo načrtovali skupaj s študenti in mladimi izobraženci in upam, da bo tema nagovorila čim več mladih.

Naslov letošnjih že 52. Nikodemovih večerov je »MLADI IN (NE)MOČ VERE«.

Jutri objavljamo drugi del intervjuja z dr. Globokarjem, kjer bo spregovoril o praksah v tujini, o odnosu Cerkve in države na področju položaja univerzitetnega kaplana ter o njegovem videnju Sinode mladih ter njenih morebitnih zaključkih oziroma priporočilih za prihodnost.

9 komentarjev

  1. Kako je možno leta 2018 biti tako naiven in prepričan,da je možen dialog z ljudmi,katerim je temelj marksizem?
    Marksisti-komunisti dvesto let vlečejo za nos,posebno katolike,vse,ki v karkoli verujejo samo ne v Marxa.Z njimi(marksisti) se ne da pogovarjati.Oni se pogovarjajo samo zato,ker se tako lažje vara.
    Kdaj vam bo jasno kaj je njihov cilj? Nikoli ne bodo pristali na enakopravnost in še manj prepustili delček šolske vzgoje.Ni šanse.Ko bodo začutili realno nevarnost bodo razglasili: klerikalizem na pohodu! Ne me basat! To so znane finte,ki jih uporabljajo.
    Če dr.Globokar resno misli v svojih besedah,je hudo naiven in bo še huje razočaran.
    S komunisti-marksisti se lahko pogovarja na dva načina.Prvi naj bi bil v “kulturnem Svetu” nespremljiv:sila-orožje.Drugi način je možen,vendar često samo po načelu “daj-dam”.Vse ostale oblike ne pridejo v poštev,ker jih izigrajo.
    Najbolj so občutljivi pri šolstvu in kulturi.In vedno bolj bodo.Teh dveh področij ne dajo, niti jih bodo dali iz rok.Zavedajo se edine možnosti za preživetje.Na vseh ostalih področjih padajo.
    Zato se morajo z njimi pogajati samo “težkokategorniki”.Samo trdi pogajalci.Ne pa “mehke”,naivne “duše”.Vsled tega,izkušenj je veliko,prihaja do nezaželjenih,nepotrebnih situacij.Praviloma kratko vlečemo kristjani.Potem pa se zraven še zapletamo.Edina rešitev so trda pogajanja,za katerimi sledijo otipljive posledice.Marksisti razumejo samo “materijo”.Oni nimajo duhovnega sveta.Njihov duhovni svet je iluzija,blodnje…Še bolj natančno,oni duhovni svet zanikajo.Pristanejo le na čustvih.In to je vse.Zato so še toliko bolj nespremljivi.Zaupati jim ne gre-nikoli,pod nobenim pogojem!

      • Nevidni,…vidim tudi kaj lepega!Res pa je,da komunizem vse onesnaži.
        Komunizem sovjetsko(lenin-stalin)-jugoslovansko-slovenskega tipa je nekaj najbolj groznega.
        Boj proti takemu komunizmu ni nekaj,kar človek želi,temveč je nuja.
        Komunizem je najbolj nevaren,ko “rožice” sadi,”lepo govori” in ko se dela največjega “nedolžneža”.
        Komunisti so kot Danajci.Boj se jih,ko “darove nosijo”
        Nevidni,vse kar sem napisal drži.In je točno.Dr.Globokarja samo opozarjam na previdnost,zadržanost in naj ne verjame obljubam in danim besedam.
        Ti pa po komunistično(ni potrebno biti “član”,da si največji komunist)-levičarski navadi-kdor se ne strinja z nami ali pogovarja- je militantni vernik obseden z bojem proti komunizmu.Če ti tako misliš(verjamem),prav in tako je prav.
        Z vami samo,daj-dam.

      • jugoslovansko-slovenskega tip komunitzma.. je bla kokakola lajt proti oni pravi kokakoli iz rusije… dejstvo.. mi smo lahko sli cez mejo, ce se le imel dnar za zapravit… le kako si prisel do tega, da smo imeli najbolj hudo verzijo komunuzma.. imeli smo kokakolo lajt od komunizma..

        le kako lahko trdiš, da smo imeli najbolj hud komunizem kar je obstajal?

      • Nevidni,res si našel pravo primerjavo.Čudno,če si že hodil preko meje s “šverc markami”,da se nisi spomnil primerjati tisti “umazani” “grdi” Zahod s tedanjo Slovenijo-Jugo.
        Na koncu boš trdil,da “naš” komunizem ni bil niti za “lajt kokakolo”.
        Če res tako misliš kot si zapisal,potem si tisti čas bil del elite ali pa….(to ne bom zapisal,da me ne zbrišejo).
        Dejstvo je: Sovjeti so mnoge učili,kako je “treba delati” za socializem.Naši so bili zelo dobri učenci.In ne mi govorit,kako o tem nič ne veš in kako je bilo pri nas vse lepo.

      • ne zdej spreminjat teme… govoris, da je bil komunizem v sloveniji bolj zloben kot je dans v severni koreji.. kar očitno ni res.. in se resujes z “a se nisi spomnil primerjati tisti “umazani” “grdi” Zahod s tedanjo Slovenijo-Jugo.”

        pr nas je bila kokakola lajt od komunizma.. in vsi vejo, da je bla.. orto komunizem je bil mogoce samo na zacetku v 50tih.. pol se je pa umiril.. in smo vsi lahko sli mal cez mejo in nazaj kako stvar švercat..

        seveda je pa jasno zakaj se sprenevedas.. pac moras stalno obujat komunizem, da lahko potem tiste zlobne stvari iz komunizma limaš na ateizem… in to je še ena manipulacija religije, še en poizkus ohranjanja vernikov v odvisnosti od religiozne ideologije pod taktirko klera..

    • Dzi nu nje ja, “druže Tito mi ti se kunemo,mi sa tvoga puta nečemo,da skrenemo…”.Z vsemi,ki pojete to in tej podobne pesmice ni možen dialog.Saj se v pesmih zaklinjate,da pogovorov ne bo.Razen,če tudi ostali “stopimo” na vašo “pot” komunizma-demokratičnega socializma.To pa v nobenem primeru ni možno.
      Možna je samo “krščanska naivnost”,ki nas “tepe” vso zgodovino.Najhujša je ta trma-prepričanje: z vsakim je možen iskren pogovor ob obojestranskem zaupanju.To ne drži.Zgodovina je polna naivnežev,ki so nasedli komunistično-levičarski miselnosti.
      Ni potrebno iti daleč nazaj,par let…”nategi”,”nategi”…zloba na vsakem koraku.
      Dzi nu nje ja,ti ne ločiš besedi marksolog in marksist.Beri in se oglasi!In to takrat,ko v tebi malo popusti “marksistična zloba”,sicer si neznosen in b…….h misli.

  2. Sama “duhovnost” in “duhovni dogodki” – že v tem pogovoru se katoliška Cerkev izkaže kot nekaj nepotrebnega, kaj bo šele v praksi. Nismo daleč od prihodnosti, ki je že sedanjost v Kanadi, na Irskem, Nizozemskem itd., kjer so se cerkvenih “okvirjev” znebili kot umazanega perila.

Komentiraj