Dr. Roman Globokar: "Bogoslovec mora biti nekdo, ki bo sposoben delati z ljudmi, ki jih bo razumel in imel rad." (1. del)

Dr. Roman Globokar je profesor moralne teologije na Teološki fakulteti in rektor Bogoslovnega semenišča v Ljubljani. V prvem delu intervjuja nam je opisal stanje v semenišču in potek formacije bodočih duhovnikov.

Povedal je, kakšno bo duhovništvo prihodnosti, in odgovoril na očitke, ki so v zadnjem času leteli na bogoslovje. Dotaknil se je tudi afere Rupnik in poudaril, da so zlorabe potrjene in da je treba žrtvam verjeti. Nakazal je pot, ki jo lahko ljudje, ki so Rupnika imeli za duhovnega očeta, zavzamejo do njegove umetnosti in teologije …

Službo rektorja opravljate leto in pol. Kakšno je vzdušje v ljubljanskem bogoslovju?

Vzdušje je dobro. Zdi se mi, da smo pravzaprav ena majhna skupnost, kjer je prednost prav v tem, da smo povezani med seboj. Večino stvari delamo skupaj, živimo skupaj, delimo veselja in tudi težave drug drugega. Skupaj se lahko bolje povežemo, odnosi so bolj pristni, tudi odnosi med vodstvom in bogoslovci. Če primerjam stanje v času svojega bogoslovja in sedaj, se mi zdi, da so bogoslovci bolj odprti, več si želijo pogovora in stika z vodstvom. Veliko je priložnosti, ko se neformalno družimo, ob obrokih, kavah, tudi ob raznoraznem delu, od pomivanja posode do čiščenja. Sedaj pripravljamo in krasimo prostore za praznike. Delamo vsi in skupaj.

Vsekakor ta skupnost ni tako institucionalizirana, kot je bila recimo v mojem času, ko nas je bilo v semenišču sto. Zdaj je šestnajst bogoslovcev in med nami je čisto druga dinamika. Mogoče je včasih tudi bolj zahtevno, saj je v tako majhni skupnosti manj prostora, da bi se nekdo lahko tudi umaknil v svoj prostor. Vedno smo vsi „na tapeti“.

Sedaj živite v skupnosti. Ko pa duhovnik nastopi svojo službo, se pogosto zgodi, da je na župniji sam. Predstavljam si, da je ta prehod lahko za koga tudi težaven, sploh če nikoli prej ni živel sam.

Sam nimam te izkušnje, ker sem vedno živel v skupnostih. Na podiplomskem študiju sem v Rimu živel v kolegiju skupaj z drugimi bogoslovci in duhovniki. V šoli, kjer sem bil sedemnajst let, sem bil prav tako z drugimi duhovniki in ljudmi, ki so bivali v Zavodu svetega Stanislava, in sedaj tukaj, v semenišču, spet živim v skupnosti. Priznam, da si težko predstavljam, da bi bil sam, nekje v enem velikem župnišču. Tudi sam vidim, da je prihodnost duhovniške službe v skupnostih, skupnostih duhovnikov, ki bivajo skupaj ali skupaj preživijo vsaj del dneva. Človek je družbeno bitje, iščemo zaupne odnose, moramo podeliti, kaj se nam je zgodilo preko dneva, tedna. Če to ni duhovniška družba, si potem duhovniki poiščejo družbo nekje drugje ali pa se zaprejo vase, postanejo samotarji, lahko celo čudaki.

Tudi sam vidim, da je prihodnost duhovniške službe v skupnostih, skupnostih duhovnikov, ki bivajo skupaj ali skupaj preživijo vsaj del dneva.

Kako poteka razvoj bogoslovcev od prvega letnika do posvetitve?

Najprej naj izpostavim, da imamo letos že četrto leto pripravljalni oz. propedevtični letnik, ki se izvaja v Šmarju pri Jelšah. Kandidati za duhovništvo gredo za eno leto tja, da se v tem letu prečisti njihova poklicanost in da se uvedejo v duhovno življenje. Dobijo osnove teološkega izrazoslovja, preberejo Katekizem, uvedejo se v Sveto pismo, še posebej v Evangelije. Imajo tudi nekaj psihološkega svetovanja oziroma oblikovanja svojega značaja. Pa karitativno služenje, en dan na teden preživijo na Karitasu.

Morda lahko rečem tako: to, kar je bilo včasih služenje vojaškega roka, ko se je nekdo odmaknil od svoje družine in se v enem letu postavil na svoje noge, to sedaj nekako nadomešča ta propedevtični letnik. Tam se bogoslovci odmaknejo od svoje družine, pogledajo bolj vase, na nek način dozorijo in se tudi pripravijo na sam študij.

Prvo leto formacije torej poteka v Šmarju pri Jelšah, nato pa sledita prvi dve leti bogoslovja v Ljubljani, ki sta še vedno namenjena razločevanju poklicanosti. Na začetku tretjega letnika so bogoslovci sprejeti med kandidate za diakonat in duhovništvo in takrat se začne neposredna priprava za duhovniško službo. Tako da, recimo, tri leta je še prostor razločevanja, iskanja, potem pa se težišče preseli na neposredno pripravo na duhovniško službo.

Kakšne vzgojitelje, sodelavce imate v tem procesu …?

V procesu bogoslovske formacije smo pozorni na štiri področja rasti, ki jih spodbujamo. Najprej gre za človeško rast – oblikovanje značaja, čustev, sposobnosti sodelovanja z drugimi. Na tem področju nam je v veliko pomoč psihologinja, ki redno prihaja v bogoslovje enkrat na teden, ima različne dejavnosti po letnikih. Prav tako pa ima tudi individualne pogovore enkrat na dva meseca z vsakim bogoslovcem. Osnovno področje je področje človeške, psihosocialne formacije.

Drugo področje je področje duhovne formacije – na tem področju je ključna oseba spiritual, duhovni voditelj, ki vodi celoten program, tedensko daje iztočnice za duhovna premišljevanja, molitve. Bogoslovce spremlja tudi individualno. Na začetku so vsi bogoslovci pri hišnem spiritualu, kasneje se lahko odločijo in imajo duhovnega spremljevalca izven semenišča. Nujno pa mora vsak bogoslovec imeti svojega duhovnega voditelja, kamor hodi mesečno na duhovni pogovor.

Tretje področje je intelektualno področje – to je študijsko področje. Večino študijske formacije bogoslovci prejmejo na teološki fakulteti. Pomembno je, da redno opravljajo izpite in obveznosti. Za to področje skrbi študijski prefekt, ki naredi z vsakim bogoslovcem individualni študijski načrt za vsako leto. Na začetku leta bogoslovec izbere, katerim stvarem bo dal poudarek na fakulteti in katere obšolske dejavnosti bo razvijal. Primer dodatnih dejavnosti so npr. glasba, učenje jezikov ali kakšna druga znanja ali veščine.

Četrto področje je pastoralno področje. Na tem področju sodelujemo z župnijami in mentorji na župnijah. V četrtem letniku so bogoslovci petek, soboto in nedeljo na župnijah. Med prazniki in počitnicami so vsi bogoslovci v glavnem na domačih župnijah in spodbujamo jih, da so dejavni v svojih pastoralnih okoljih.

Za prvi in tretji letnik imamo še karitativno-socialni praktikum, ki poteka ob torkih popoldan, ko bogoslovci spoznavajo karitativno razsežnost Cerkve. Cilj te dejavnosti je spodbujanje občutka empatije, odgovornosti, pozornosti do najšibkejših, obrobnih in čisto konkretno delo z njimi.

Če povzamem, kako poteka življenje v semenišču: kot rektor skrbim za koordinacijo vseh dejavnosti in za ekonomijo hiše, spiritual Gregor Celestina skrbi za duhovno življenje in tudi pastoralno področje, študijski prefekt Matjaž Celarc skrbi za študijsko področje, zunanja sodelavka, psihologinja Špela Tušek, pa skrbi za področje človeške rasti.

Bi lahko torej rekli, da se fant, ki pride v bogoslovje, celostno razvije na vseh področjih? Je cilj usmerjen k temu, da dozori kot človek?

Poslanstvo bogoslovnega semenišča je ustvarjati pogoje za celosten razvoj bogoslovca, za to, da bi prepoznal, ali je poklican v duhovništvo, in da bi potem s svojim življenjem zmogel odgovoriti na ta klic. Poklicanost razločujemo na treh ravneh. Ena je, da bogoslovec prepoznava, ali je res poklican in ali gre za pristen Božji klic. Druga je, ali je pripravljen odgovoriti in ima ustrezne sposobnosti in željo, da bi na ta klic odgovoril. In tretja je, da Cerkev prepoznava, da je kandidat ustrezen, da bo lahko znotraj te konkretne Cerkve uresničeval duhovniško službo. Ali je torej primeren za to, da bo lahko ustrezno vodil župnijske skupnosti. Prvotno poslanstvo bogoslovnega semenišča je oblikovanje bodočih voditeljev župnijskih skupnosti.

Bogoslovec mora biti nekdo, ki bo sposoben delati z ljudmi, ki jih bo razumel, ki jih bo imel rad, ki bo vstopal v njihova življenja, in po drugi strani, ki bo tem ljudem prinašal evangelij, veselo Božje oznanilo.

Kako se soočate z upadanjem bogoslovcev? Ko ste bili vi v bogoslovju, vas je bilo sto. Kliče Bog danes manj ljudi ali ne odgovarjajo ali so pogoji takšni, da se ta klic zaduši? Nekoč je bilo bogoslovje oz. duhovništvo tudi neka prestižna „destinacija“ … danes veliko manj.

Gotovo, v mojem času je bila odločitev, da je nekdo šel v semenišče, spoštovana s strani širše skupnosti. Ljudje so bili veseli, pa tudi Cerkev je imela neko moralno avtoriteto v družbi. Vedelo se je, da Cerkev dela nekaj dobrega, plemenitega. Osebno sem hotel narediti nekaj dobrega za druge ljudi in Cerkev je bila tudi v širši skupnosti prepoznana kot organizacija, ki ima tako poslanstvo. Danes je položaj Cerkve precej drugačen. Cerkev je globoko ranjena, pretresajo jo različni škandali, ki majejo temelje zaupanja v cerkvene avtoritete, voditelje … od ekonomskih, finančnih škandalov do spolnih zlorab, duhovnih zlorab in vsega, čemur smo priča v zadnjem času.

Druga stvar, ki je drugačna, je to, da danes veliko mladih ve, da lahko služi Cerkvi in Gospodu tudi brez duhovniškega posvečenja. Nekaj, kar je bilo v preteklosti bolj vezano na duhovniško službo, se je danes razširilo na druge službe in druga poslanstva. Ljudje želijo delovati v Cerkvi in na različnih področjih tudi delujejo, tako v župnijskih občestvih kot v raznoraznih drugih službah (npr. katoliške šole, Karitas, cerkveni mediji). Vedno bolj je razširjena zavest, da ni nujno, da si duhovnik, če želiš služiti Kristusu v Cerkvi.

Zdi se mi, da je nujno potrebno brati znamenja časov in spoznati, kaj nam Bog s tem sporoča, kaj želi za Cerkev, kaj želi tudi za našo duhovniško skupnost. Tukaj vidim veliko priložnost za to, da vzpostavimo drugačen model vodenja naših občestev. Model, ki bo vključeval skupinsko vodenje odgovornih laikov in duhovnikov.

Torej sploh ne gre za krizo duhovništva? Gre samo za preobrazbo in sedaj se oblikuje nov model?

Upajmo. Moramo sodelovati in prepoznavati Božje namige. Brati znamenja časa pomeni, da se soočimo z resničnostjo in hkrati kličemo Božjega Duha, da nam odpre novo pot. Trenutno stanje je za nas priložnost, da se nam odpre nova pot za nadaljnje življenje. Vedno se nekje odprejo vrata. Vera v Boga pomeni zaupanje, da nam Bog vedno omogoča nadaljnji korak. Še v tako polomljenih situacijah nas Božja milost okrepi, da najdemo pot naprej. Bog nam vedno daje upanje.

Danes se zdi, da se je vse porušilo, da propadajo temeljne civilizacijske vrednote. V 21. stoletju imamo vojno v Ukrajini, imamo energetsko krizo, ki je stvar špekulacij, in ne neke realne krize. Trenutno dogajanje je rezultat zlobe ljudi, ki se krepi in onemogoča, da bi lahko ljudje živeli med seboj v miru. Prav tako doživljamo tudi strah pred prihodnostjo našega planeta, saj čutimo posledice klimatskih sprememb in porušenja naravnega reda. Zaradi tega določeni predeli Zemlje niso več prijazni za bivanje (npr. zaradi suše ali povodenj), kar ima za posledico množične migracije tamkajšnjih prebivalcev. Polno je strahov in črnogledih napovedi. Kdo nam bo v tem težkem času ponudil rešitev?

Krščanstvo ponavlja, da je rešitev v spreobrnjenju. Treba je izstopiti iz sebe in biti pozoren do drugih, še najbolj do najbolj ubogih. Če pogledamo v antiko, vidimo, da je že takrat k razmahu krščanstva pripomoglo dejstvo, da je bila v središču krščanskega nauka božjepodobnost in vrednost vsakega človeka. Posebno vrednost je krščanstvo pripisovalo najbolj ubogim, najmanj vrednim in tistim, ki so bili najbolj na robu družbe. Ko daš tem ljudem vrednost, začneš graditi drugačen svet. Vidiš, da ni glavna vrednota učinkovitost, da ni glavna vrednota moč ali slava, ampak da je glavna vrednota to, da smo vsi ljudje bratje in sestre med seboj. Da ima vsak človek svoje dostojanstvo. Ker je Bog naš skupni oče, smo vsi med seboj bratje in sestre. Tako moramo kristjani živeti in to resnico oznanjevati.

Ne gre torej za to, da bi naša stran zmagala, da bi vzpostavili krščansko ali katoliško družbo. Naš napor mora iti v to, da bo vsak človek v tej družbi imel svojo neprecenljivo vrednost. To je krščansko. Krščansko je vsakemu dati dostojanstvo Božjega otroka.

Ste vi konkretno v bogoslovju uvedli kakšne spremembe s svojim nastopom?

Pravzaprav se uvajajo spremembe zaradi navodil iz Vatikana, ki veljajo za vesoljno Cerkev. Semenišča v vsej Katoliški cerkvi se prenavljajo. V Ljubljani sem pravzaprav nadaljeval to, kar je že moj predhodnik Peter Kokotec uvedel oz. so začeli že prejšnji rektorji. Peter je na podlagi najnovejših navodil in smernic začel bolj sistematično uvajati formacijo na prej omenjenih teh štirih ravneh in uvedel pripravljalni letnik. Kar sem dodal, je socialno-karitativni praktikum, ker se mi zdi ta razsežnost vzgoje zelo pomembna. Tudi v Zavodu sv. Stanislava smo v mojem času uvedli podobno dejavnost za gimnazijce. Vsi gimnazijci gredo v drugem letniku na socialni praktikum po različnih ustanovah, v bolnice, domove za ostarele itd. In že tam sem videl, kako jih je to spremenilo. Ena konkretna izkušnja soočanja s trpljenjem, bolečino ljudi, z izključenostjo, nemočjo lahko nekomu spremeni pogled na življenje. Prej se mu je zdelo, da je imel ne vem kako težko probleme, a ob soočenju z resničnimi stiskami drugih so njegovi problemi postali majhni.

Spomnim se, da je ena dijakinja napisala, da odkar je bila v ustanovi za prizadete otroke in je tam preživela tri dni, je mozolji ne motijo več. Ko gledamo samo nase in ne opazimo drugih, še posebej teh, ki so najbolj ubogi in najbolj pomoči potrebni, ne moremo rasti. Če se ukvarjamo samo sami s seboj, se smilimo sebi, razmišljamo samo o sebi, in zato ne moremo napredovati.

Ena konkretna izkušnja soočanja s trpljenjem, bolečino ljudi, z izključenostjo, nemočjo lahko nekomu spremeni pogled na življenje.

Kako odgovarjate na očitke o bogoslovju, ki smo jih brali tudi na našem mediju, o homoseksualcih, o karieristih?

Težko rečem, kako je bilo v preteklosti. Gotovo so skušnjave po moči nekaj, kar je vedno navzoče. Ne moremo izkoreniniti vsake kali slabega. Osebno ne zagovarjam pristopa, da bi delal neke čistke. Nimam namena narediti popolne čistke v semenišču in raziskovati npr., kdo ima homoseksualno nagnjenje, da bi ga vrgli iz semenišča. Tudi ne želim vzpostaviti popolnega nadzora, da bi vseskozi kontroliral bogoslovce, kaj delajo, kako se obnašajo, kaj berejo, s kom se družijo …

Zato seveda obstaja možnost, da se bo tudi za katerega od današnjih bogoslovcev kasneje izkazalo, da ni najbolj vreden duhovnik. Vendar se mi ne zdi, da bi na ta način ruvanja vsega slabega za vsako ceno prišli do novega življenja v semenišču. Pomembneje se mi zdi, da preko konkretnega dela, preko čisto vsakdanjih vsebin, ki jih tukaj dajemo, opazujemo – to pa je moja naloga – ugotovimo, ali je nekdo pripravljen živeti duhovniško življenje. Duhovniško življenje pa pomeni, da sem pripravljen darovati svoje življenje za druge, da sem se pripravljen posvetiti drugim ljudem, da sem pripravljen služiti Bogu na način, da vsakemu človeku dajem dostojanstvo.

Je bogoslovec odprt do drugih ali čaka, da ga bodo drugi nosili na rokah? Če obstaja neka negotovost, je možnost, da damo bogoslovca na leto razločevanja, kjer je spremljan s strani duhovnika, župnika mentorja na župniji, še kakšnega drugega strokovnega delavca, in potem skupaj pridemo do odločitve, ali je nekdo primeren za duhovnika ali ni.

Če se navežem na konkreten primer. V našem mediju je bila predstavljena zgodba bivšega bogoslovca, ki je bil odslovljen. Je bilo v vseh teh korakih presojeno, da je tisti bogoslovec, s katerim je on imel težave, primeren za duhovništvo?

Konkretnega primera ne morem komentirati neposredno, ker nisem bil vpleten neposredno. Lahko pa komentiram toliko, kolikor vem. Pri Janezu Medenu je bilo tako, da je šel na leto razločevanja na župnijo prav zaradi razhajanja med njegovim pogledom na duhovništvo in vodstvom. Tako kot velja tudi pri vseh drugih bogoslovcih, vodstvo semenišča nikoli ne odloča samo. Vedno se pridobi, sploh pa pred diakonskim posvečenjem, povprečno vsaj pet pisnih mnenj ljudi, ki so bogoslovca spremljali. Vedno se vpraša domačega župnika, župnika, kjer je bil bogoslovec na praksi, mentorja magistrske naloge in velikokrat še kakšnega drugega profesorja s teološke fakultete in tudi koga od laikov na župniji, kjer je bil bogoslovec na praksi. Mnenja vključujejo odgovore na naslednja vprašanja: Ali se vam zdi, da je kandidat primeren, glede na določene značilnosti, lastnosti, ki so pomembne za duhovnika – empatičnost, sodelovanje, verska globina, molitvena drža, zgled? Ali ta oseba izraža te lastnosti? Kaj je bil razlog za odslovitev pri Janezu, ne morem komentirati, ker ne poznam konkretnega primera. Tudi se nisem s tem ukvarjal.

Glede drugega bogoslovca, ki pa je bil posvečen, pa lahko rečem, da, kolikor sem se pozanimal, je bil zanj narejen dodaten program psihološkega oblikovanja. Na podlagi tega, kar je povedal Janez, se je opazilo, da potrebuje posebno obravnavo s strani psihologa, da bi določene čustvene probleme razčistil, da bi dozorel na tem področju.

Po določenih letih je vodstvo presodilo, da je presegel težave, ki jih je imel, in da bo lahko opravlja duhovniško službo. Tudi Janez, kolikor ga slišim, pravi, da ta duhovnik ni nevaren in da je lahko dober duhovnik. Ne gre za nekega predatorja, nekoga, ki bi iskal žrtve in bi lahko koga zlorabil. Če prav razumem, je šlo za to, da si je želel močnega prijateljstva in da je ta želja prešla v premočno čustveno navezanost. V bistvu lahko, glede na to, kar Janez sam pravi, vidimo, da delovanje tega duhovnika danes ni vprašljivo.

Če sklenemo, ne gre za to, da bi o tem odločal nek samopašni uradnik ali birokrat, ampak je to preverjeno na več nivojih?

Ne, na koncu vedno odloča škof. Škofu rektor pripravi celotno poročilo in v tem poročilu je najmanj pet, šest mnenj različnih ljudi. Ni možno, da bi se nekdo rektorju zameril in da bi rektor lahko odločal o tem, ali bo nekdo posvečen ali ne. Ima svoj glas, ima sicer odločilno vlogo, nikakor pa to ni edini odločevalec.

Ni možno, da bi se nekdo rektorju zameril in da bi rektor lahko odločal o tem, ali bo nekdo posvečen ali ne.

Ste pripravljeni komentirati kaj o aferi Rupnik?

Kaj bi pa radi vedeli?

Vse, kar ste pripravljeni povedati. O zlorabah, ozadjih …

Prepričan sem, da ne gre za nobena druga ozadja. V tem primeru gre za razkritje dejanskih zlorab s strani p. Rupnika, ki so prišle na dan absolutno prepozno. Na dan so prišle, ko se je uvedla vizitacija Skupnosti Loyola, na začetku katere ni bilo nobenega suma o zlorabah s strani p. Rupnika. Prav tako to razkritje nima nobene povezave z imenovanjem škofa Sajeta, Matjaža ali s poslovanjem ljubljanske nadškofije.

V bistvu se je zaradi preiskave stanja v skupnosti Loyola v pogovorih s preiskovalcem škofom Libanorijem razkrilo, da je prišlo do zlorab s strani p. Rupnika. Šlo je za psihične zlorabe, duhovne zlorabe in tudi spolne zlorabe.

To, kar zdaj verjetno vsi čutimo, je ogorčenje, razočaranje, jeza … tudi žalost, da Cerkev ni bila dovolj varen prostor, da bi te ženske lahko to povedale in da bi se ukrepalo takoj. Ampak ker imamo vsi, ali pa smo imeli, neke predstave o tem, da se določeni posvečeni osebi kaj takega ne more zgoditi, ker smo duhovne voditelje postavljali skoraj na piedestal Boga, se nam je zdelo to nemogoče.

Mogoče se še danes zdi komu nemogoče, da se je to res zgodilo. In iščejo opravičilo v različnih teorijah zarote ali pa v zmanjševanju teže samega dejanja. Ampak žrtvam je treba verjeti. To, kar se je zgodilo, je zdaj potrjeno z več strani, in ne moremo tiščati glave v pesek in iskati opravičila. Lahko, da bo kdo iz te tragedije sedaj iskal dobiček zase. Ampak da se je ta tragedija zgodila in da je resnična, je zdaj potrjeno na različne načine. Najhuje za žrtve bi bilo to, da bi sedaj dvomili in jim ne bi verjeli. Nekatere so trideset let čakale na to, da bi se jim verjelo. Druge, ki so bile zlorabljene kasneje, pa se upravičeno sprašujejo, zakaj se nekoga ni pravočasno ustavilo. Nujno je, da se žrtvam verjame, da se jim pomaga, da se obsodi dejanje. Sploh to, da se je opravičevalo spolne zlorabe z duhovnimi motivi je najbolj perverzno. To se mi pa res zdi absolutno nedopustno in zavržno dejanje.

Mnoge ljudi pretresa, kaj zdaj to pomeni za njegova umetniška dela, mozaike, knjige, ki jih je napisal, duhovne vaje, ki jih je vodil ...

Veliko ljudi je doživelo pristen stik z Bogom preko p. Marka Rupnika na tak ali drugačen način. V semenišču smo imeli takoj v ponedeljek pogovor z bogoslovci in sem videl, da je razkritje prizadelo tudi njih. Mislim, da moramo govoriti o tem in moramo videti, kako bomo s tem živeli. Postavlja se vprašanje, ali je zdaj to vse zlagano. Ni vse zlagano. Ni treba uporabiti atomske bombe, da bi uničili vse, kar je bilo do sedaj narejenega. Potrebujemo modrost, da bomo rekli, da je to, kar je naredil Marko tem žrtvam, zavrženo, obsojanja vredno in bi ga morali ustaviti že prej in da ga je treba sedaj absolutno ustaviti. Ni nobenega opravičila za to. Po drugi strani pa dela, ki so narejena, živijo svoje življenje. Za nekoga bo verjetno pretežko in ne bo zmogel. Ampak proces  razločevanja naj gre v to smer in potrudimo se, da tisto, kar je dobrega, pozitivnega, ohranimo.

Če nam je nekaj dajalo pristno moč, nam lahko to daje tudi v prihodnosti, čeprav bo avtoriteta samega avtorja postavljena pod vprašaj, kar pa tudi ni slabo. Nikoli ni dobro brezpogojno in nekritično zaupati nekemu voditelju. Mogoče bo sedaj tudi branje besedil in umetniških del malo bolj kritično. Mislim pa, da ni ustrezno, da bi vse to, kar je bilo narejeno, zavrgli. Sam sem bil navzoč, ko so delali mozaik v Zavodu sv. Stanislava leta 2006. Ta mozaik je delalo petnajst ljudi. Marko je osebno naredil le vratca od tabernaklja. Vse druge stvari, like, celotno ozadje, vse to so delali drugi umetniki. Tudi zasnova mozaika je bila skupna, pod njo se je sicer podpisal Marko, ampak bila je delo celotne ekipe Centra Aletti. To so predani ljudje, za katere je ta novica še mnogo bolj šokantna, kot je za nas, in bi bila tudi krivica vsem tem ljudem reči, da je bilo vse, kar so delali, zlagano.

Podoba, ki se je razvila v našem pogovoru tukaj v bogoslovju in se mi zdi, da kar dobro odgovarja na to dilemo, je podoba očeta, ki je zasvojen. Še zmeraj si mu hvaležen za življenje, za vse, kar je zate naredil, kljub temu, da ne odobravaš njegove zasvojenosti. Po eni strani bom naredil vse, da ne bom podpiral te zasvojenosti, po drugi strani mi še vedno ostaja hvaležnost za to, kar mi je dal. Ne bom ga zavrgel kot očeta. To bi lahko bila podoba, ki bi nam pomagala, da se odzovemo na pravi način.

Nenazadnje je Jezus rekel, da ljuljka in pšenica rasteta skupaj, ne samo v Cerkvi in družbi, ampak tudi znotraj vsake osebe.

Prej sva že govorila o krizi. Tudi v tem primeru gre za krizo, ki je lahko priložnost za preporod. Ta kriza nam bo lahko pomagala, da bomo v prihodnje bolje presojali stvari.