Dr. Mitja Steinbacher: Gospodarski razvoj med pandemijo je podoben tistemu med 2. svetovno vojno (1. del)

Foto: Časnik

V času, ko se gospodarstvo pobira po pandemiji covida-19, lahko že podamo prve ocene uspešnosti spopadanja z pandemijo tudi na ekonomskem področju. Kako to, da inflacija kljub veliki dodani količini denarja v obrok še ni podivjala in v čem je problem zadolževanja držav po negativnih obrestnih merah, smo se pogovarjali z dr. Mitjo Steinbacherjem.

Doc. dr. Mitja Steinbacher je magister matematične ekonomije in doktor ekonomije ter dekan Fakultete za pravo in poslovne vede Katoliškega inštituta. Ukvarja se s področji numerične ekonomije, simulacijskimi metodami k agentu usmerjene ekonomije, teorijo iger in dinamiko strategij, z analizo ekonomsko-političnih ukrepov in z ekonomiko pravil.

Marca 2020 ste zapisali, da še ne vemo, kakšen je najboljši način soočanja s koronakrizo, ste pa svarili pred preobsežnimi zaprtji gospodarstva. Drži, da je lahko biti general po bitki, pa vendarle, kakšni so optimalni ukrepi za prebrodenje koronakrize, kot jo poznamo danes?

Pri raziskovanju ekonomskih pojavov ekonomisti iščemo odgovor na vprašanje, kakšna je prava pot glede na interpretacijo relacij v podatkih. To pa je vedno mogoče početi le za nazaj, prihodnost je nemogoče napovedovati. In ko gledamo nazaj, lahko rečemo, ali je obstajala boljša pot in v teoriji je načeloma vedno tako, da bi se dalo kaj narediti boljše. V praksi najti optimalno pot pa je nekaj drugega.

Prvi izziv je že vprašanje, kaj sploh smatramo za optimalno. Nam je pomembno, da družba preživi z najmanjšim stroškom ali popolno izničenje virusa? Danes je jasno, da virusa povsem izničiti ne bo mogoče. V takšni ali drugačni obliki bo ostal med nami. Lahko pa skušamo njegovo širjenje zaustaviti na tak način, da povzročimo čim manj poražencev. Ljudje se namreč ukvarjamo z različnimi sektorji gospodarstva.

Politikom bi predlagal, da poleg zdravstvenega upoštevajo tudi druge vidike. Tako se bomo bolj približali optimalnemu odgovoru na krizo.

Poznamo v zgodovini kakšen primerljiv dogodek, s katerim bi to pandemijo lahko primerjali?

Gospodarski razvoj med pandemijo je podoben tistemu med drugo svetovno vojno. Podobno kot takrat je covid obdobje vezano na izrazito usmerjeno vseprisotno grožnjo virusa, s katerim smo se soočili z ekonomijo vojnega gospodarstva.

Med drugo svetovno vojno je bila večina gospodarstva v ZDA usmerjena v proizvodnjo orožja, gospodarska rast je bila visoka, brezposelnost pa izredno nizka. Šlo je za vojno gospodarstvo z visoko stopnjo zadolževanja. Tukaj lahko potegnemo vzporednico s covid obdobjem. Razmerje med državnim dolgom in ustvarjeno vrednostjo je v času pandemije celo preseglo tistega v obdobju druge svetovne vojne. Države so se zelo zadolžile.

Prejemniki investicij iz tega naslova pa so zdravstveni in gradbeni sektor, ki sta v največjem fokusu ter deležna največ energije in vlaganj. Podobno kot vojaška industrija med 2. svetovno vojno.

Kljub vsemu se podjetja danes hitreje prilagajajo okoliščinam. Tako so se hitro organizirala vlaganja v farmacevtsko industrijo za razvoj cepiva in zdravil, pa tudi v razvoj storitev za ohranjanje komunikacije na daljavo.

Je bilo zaprtje gospodarstva po vašem mnenju preobsežno?

Mislim, da je bilo predvsem premalo usmerjeno. V začetni fazi, ko je bil strah pred virusom zelo velik, prvi mesec, popolno zaprtje razumemo. Ampak kmalu bi morali povrniti gospodarstvo nazaj ob sprejetih higienskih ukrepih in ukrepih distanciranja.

Mislim, da tako rigorozno zapiranje, kot smo ga imeli ni bilo potrebno. Tudi v prihodnje v tej krizi ga verjetno v tej meri ne bomo več videli. Danes virus bolje poznamo, na voljo so cepiva, tako da je danes zaprtje nesmiselno. Gospodarsko aktivnost lahko ohranimo ob obvladovanju virusa.

Katere ukrepe bi izpostavili kot dobre prakse?

Odzivi držav na covid so bili različni. Nekatere države so prepovedale gibanje, uvedle policijske ure, pri čemer je šlo za zelo grob poseg v temeljne svoboščine. Sam težko sodim o zdravstvenih učinkih teh ukrepov.

Nujno se mi zdi iskanje ravnovesja med populacijo in nosilci politične oblasti. Dobra pravila so tista, ki se spoštujejo. Četudi bi imelo neko pravilo dober učinek, pa ga ljudje ne spoštujejo, je to pravilo slabo, ker ga ljudje niso sprejeli.

Mislim, da bi lahko celotno krizo vodili z malo manj represije in več pogovora, kot to počnemo v družinah. Morda bi celo enaki ukrepi v tem primeru prijeli bolje.

Primer dobre prakse vidim v Skandinaviji, kjer ima vsaka od treh držav svojo prakso, a danes ne slišimo kaj dosti o covidu v nobeni izmed njih. Seveda pa je tam mentaliteta ljudi drugačna. Švedi so se prostovoljno distancirali, Slovenci pa smo morali biti k temu primorani. Slovenci smo po mentaliteti nagnjeni k temu, da stvari delamo po svoje in se ne oziramo posebej na politiko.

Skrbi me predvsem smotrnost tolikšnega zadolževanja, kot smo mu priča in lahkotnost monetarne politike, na ravni celotne EU.

Kje pa zaznavate največje probleme?

Skrbi me predvsem smotrnost tolikšnega zadolževanja, kot smo mu priča in lahkotnost monetarne politike, na ravni celotne EU. Pojavila se je praksa, ko je denar na voljo po negativnih obrestnih merah. To se ne bi smelo zgoditi, ker prinaša skoraj neomejene možnosti zadolževanja. Države se morajo zavedati, da bo tudi te kredite, čeprav po negativni obrestni meri, še vedno treba vrniti. Temu primerno bi morali tudi usmerjati investicije. Prav investicije pa se že odražajo v višji inflaciji, ki jo že vsi čutimo.

Investicije predimenzioniranega zadolževanja se usmerjajo predvsem v gradbeništvo, ker je to za državo najlažje, omogoča pa tudi razne koalicije na lokalni ravni. Prav takšne investicije bi bilo potrebno maksimalno reducirati in nadzorovati.

Čeprav imamo nizko brezposelnost in visoko gospodarsko rast je pomembno tudi, kakšna je struktura gospodarstva. Denar od zadolževanja bo treba vrniti in ena obnovljena lokalna cesta tega denarja ne bo mogla vrniti na finančne trge. To pa lahko vodi v nov cikel zadolževanja, iz katerega je težko najti izhod. Takšno gospodarstvo ni vzdržno na dolgi rok. Nujno je potrebno zmanjšati zadolževanje. To bo sicer vodilo v dvig brezposelnosti, ampak delovnih mest ne moremo umetno ohranjati v nedogled.

V času zaprtja smo bili priča »helikopterskemu denarju«, ki so ga dobili ljudje, ki jim je oblast prepovedala delo, zato, da so ostali doma. Kako uspešen je bil ta ukrep in kakšne posledice je prinesel?

Treba se je zavedati, da helikopterski denar ni zastonjski, čeprav ga dobimo brezplačno. Kasneje ga bo treba plačati. Sam mislim, da bi se moralo nadomestila za tiste, ki niso mogli delati, urejati prek socialne pomoči. Se pa strinjam, da bi sistem morali poenostaviti, ker trenutni sistem s kopico pravil in statusov omogoča zlorabe.

Denar bi morali dobiti res zgolj tisti, ki so ga za svoje preživetje nujno potrebovali. Ostali ga ne potrebujemo in je dajanje denarja ostalim nesmiselno. Zakaj bi dodatke dobivali upokojenci? Oni tako in tako imajo svoje pokojnine. Če so prenizke, je to treba reševati drugače, ne s helikopterskim denarjem. Zaposleni imamo svoje prihodke, otroci pa tudi nimajo kaj dobivati denarja od države, zanje skrbijo starši. Sociala naj bo res namenjena samo socialno najšibkejšim, hkrati pa kakšni brezdomci, ki nimajo stalnega prebivališča, tega denarja sploh niso dobili. Pa bi ga morda še najbolj rabili.

Helikopterski denar ohranja kupno moč ljudi in tako ohrani povpraševanje v gospodarstvu, ter ga po nekod celo ustvari, kjer ga prej ni bilo, posebej če gre za namenski denar, kot so bili turistični boni. Na kratek rok je to lahko uspešno, na dolgi rok pa je nevzdržno.

Pandemija nam je omogočila, da v praksi preizkusimo delovanje Univerzalnega temeljnega dohodka vsaj na delu populacije. Kaj nam ta izkušnja kaže – smo bližje odpravi socialnih transferjev z UTD ali nas je epidemija naučila, da UTD ne deluje in smo danes dlje od njegove uvedbe kot smo bili pred pandemijo.

Pandemija je pokazala, da je UTD nesmiseln. Čeprav smo vsi dobili helikopterski denar, ga večina ni potrebovala, mnogi pa se ga niso niti zares zavedali. Sam menim, da bi do UTD-ja morali biti upravičeni le tisti, ki brez tega ne morejo preživeti. UTD je torej smiseln, če gre za nek osnoven znesek, je usmerjen in namenjen le najrevnejšim, ki brez tega ne morejo preživeti.

V zadnjem letu je bilo danih v obtok 40 % vseh ameriških dolarjev, ki so danes v obtoku. Ob takih količinah bi pričakovali visoko inflacijo, pa je ta vendarle še daleč od denimo dvomestnih številk. Kako to?

Hiperinflacije trenutno ne pričakujemo, ker gre denar, ki ga dajemo v obtok, najprej skozi finančne trge, preden pride do realnega gospodarstva. Vprašanje je tudi, kako inflacijo sploh razumemo, ker inflacijo vsak razume nekoliko po svoje. Večinoma govorimo o povečanju cen dobrin, ki jih vsakodnevno kupujemo.

Drug pogled na inflacijo je tudi, koliko denarja sploh natisnemo. Izvorno beseda inflacije izhaja iz besede inflate – napihovanje količine denarja v obtoku.

Kaj pa se je zgodilo z denarjem v obtoku? Popravili so se indeksi na finančnih trgih v ZDA. Centralna banka tega denarja tudi ne kar plasira v gospodarstvo, ampak odkupuje papirje na finančnih trgih. S tem je finančne trge obvarovala pred negativnimi občutki, ki bi se lahko prelevili v nenadzorovano padanje cen. Ta denar se torej v glavnem ne odraža pri nakupu stvari v trgovini in na posameznika ne vpliva, razen če odpre račun na finančnih trgih. Denar tako v glavnem kroži med naložbami na finančnih trgih.

Ko je do hiperinflacije prišlo v Jugoslaviji v 80-tih letih prejšnjega stoletja, je centralna banka Jugoslavije natisnila enormne količine denarje, ki je šel neposredno med ljudi, s čimer so kupovali socialni mir. In to se je hitro odrazilo na cene v realnem gospodarstvu. Situacija torej ni primerljiva.

Opažamo pa že inflacijo na finančnih trgih. Pred dnevi je indeks DAX dosegel rekordno vrednost, podobno tudi drugi indeksi, čeprav smo še vedno praktično v vojnem gospodarstvu. To je posledica aktivne udeležbe centralnih bank na finančnih trgih.

Inflacija pa se s finančnih trgov počasi že prenaša tudi v realni sektor. Denimo na področju energentov, ki so tudi borzno blago. Zaradi velikih količin denarja na finančnih trgih vlagatelji povprašujejo, nekateri tudi špekulirajo, tudi po energentih, zaradi česar se jim je dvignila cena. Trgovci z gorivom pa le to prav tako kupujejo na svetovnem finančnem trgu, in zato se je povečala cena goriva. Podobno je tudi na področju kovin in hrane (pšenica, koruza, …)

Dodatno se je zaradi covida upočasnil, otežil in podražil transport. Zastoji in višji stroški so dvignili stroške v industriji.

Če večina denarja ni šla v realno gospodarstvo, ampak v špekulacije na finančne trge, ki že beležijo inflacijo, zakaj smo potem vlagali tja tako velike količine denarja? Kakšen interes je v ozadju?

Delovanje centralne banke bi načeloma moralo biti neodvisno. A v času covida je monetarna politika zelo povezana s politiko. Guvernerka ECB Christine Lagarde prihaja iz političnih vrst, ne iz monetarne ekonomije. Politika je prisotna pri odločanju centralnih bank. Sprega politike in centralne banke pa lahko vodi v razmere, podobne tistim v Jugoslaviji.

To delovanje centralnih bank na svetovnih trgih omogoča, da se države lahko zadolžujejo po negativnih obrestnih merah. Države so dobičkarji, zmagovalci te zgodbe, poleg špekulantov, ki so dobro usmerili svoj denar. Lahko da gre zgolj za naključje, če pa je bila to ciljna politika centralnih bank, je to zaskrbljujoče. Morda je bil namen vendarle le ohraniti finančne trge v stanju normalnih pričakovanj, ki preprečujejo nenadzorovane zdrse cen.

Za podrobno analizo je še prezgodaj. Že zdaj pa vidimo, da imajo centralne banke v svojih bilancah največjo količino papirjev v svoji zgodovini. Zaradi tega prihaja do negativnih obrestnih mer. Če je to posledica sprege s politiko, bo šlo v učbenike kot primer poseganja držav v denarno politiko, ki vodi v povečano zadolževanje, verjetno prekomerno več kot je potrebno za ohranitev gospodarstva med pandemijo. Vidimo namreč izredno povečanje državnih investicij – po celotni Evropi.

Običajno smo navajeni inflacije 1-2 %, že zdaj je malo višja, verjetno pa bo kmalu še višja. Kdaj lahko pričakujemo, da se bo ustalila na normalne vrednosti?

Možnih je več scenarijev. Možna je vrnitev na prejšnjo raven, kar pa se vedno zgodi z nekim časovnim zamikom, ki ga je težko napovedati. Predvsem pa je odvisno od reakcije centralne banke. Zdaj je čas, da dvignejo obrestne mere. Vprašanje pa je, če bodo to storili. Tukaj bomo videli neodvisnost centralnih bank.

Potreba po dvigu že obstaja, saj je inflacija že tukaj. V Nemčiji imajo za ta mesec ocenjeno inflacijo 4,5 %. Za nemško gospodarstvo je to nekaj nepredstavljivega, ker so navajeni inflacije pri 1-2 %. Obrestne mere pa so še vedno negativne. Takšnih razlik ne bi smelo biti.

Ko se bodo dvignile obrestne mere, bodo namreč cene obveznic kolapsirale. Vrednost državnim obveznicam, ki so bile izdane po negativni obrestni, meri bo padla in nihče si jih ne bo več želel imeti v svojih bilancah. Lahko pride celo do cikla padanje cen in zloma obvezniškega trga za države.

V tem primeru bodo države iz zmagovalcev nenadoma postale poraženci, ker ne bodo več imele dostopa do ugodnega denarja. Zadolževanje držav se bo zmanjšalo, kar bo vodilo v manj investicij v infrastrukturo, kar lahko vodi v zlom gradbenega sektorja, ki je tako kot leta 2007 predimenzioniran. In takrat lahko nastopi tudi prava, dolgotrajna brezposelnost.

Kljub temu je nujno obrestne mere dvigniti, količino denarja v obtoku pa zmanjšati. Inflaciji se kljub temu ne bomo mogli izogniti, ker je umik denarja s trga dolgotrajen proces. Pri hiperinflaciji običajno traja nekaj let, da se umiri, res pa je, da trenutno nimamo hiperinflacije.

Inflacija je neke vrste skriti davek, ker država da več denarja v obtok in ljudem zmanjša premoženje. Tako država tehnično dobi davek, ne da bi ga fizično pobrala od ljudi. Je zato morda načrtno višja inflacija, da se financirajo prek tega covid ukrepi?

Lahko špekulirava, ali je ta motiv prisoten eksplicitno, ali pa gre zgolj za inflacijsko financiranje državnega zadolževanja. Inflacija realno zmanjšuje tudi vrednost državnega dolga. Državam to stanje ustreza, saj tako negativne obrestne mere kot inflacija zmanjšujejo vrednost državnega dolga.

Ampak dvigu obrestnih mer se ne bomo mogli izogniti, ker tako ne gre več naprej. Ne gre, da bi imeli 5 % inflacijo in 0 % obrestno mero. Finančni sektor in države tukaj zdaj zmagujejo, poraženci pa so realno gospodarstvo in večina ljudi, ki živi od svojega dela in se ne ukvarja z dogajanjem na finančnih trgih, ker plačujejo višje davke in višjo inflacijo, plače pa ostajajo enake, da bomo te dolgove vrnili.

Kako se lahko navadni državljani zaščitimo pred to inflacijo oz. vsaj zmanjšamo negativne vplive na naše premoženje?

Edino rešitev, ki jo tukaj vidim na kratek rok za posameznike, je odprtje finančnega računa in dati del svojega premoženja v upravljanje vlagateljem. Oni so zdaj zmagovalci in ker bodo želeli zaslužiti, bodo tako upravljali tudi vaš denar z donosi. Hkrati pa jim strogo zabičati, da ne kupujejo državnih obveznic, pa energetskega sektorja. Vlaganje je smiselno v dobro stoječa podjetja. Res pa je, da za take stvari človek potrebuje malo finančne pismenosti.

Dejstvo je, da bodo naše pokojnine izvirale iz plač, ki jih imamo danes. Kako boste živeli s tem dohodkom čez 20, 30 let, posebej še, če pride še kakšen val vojnega gospodarstva, ki bo vodilo v nov val zadolževanja. Najlažje se zaščitimo tako, da gremo na finančne trge in tudi sami unovčimo rast teh trgov.

Dolgoročna rešitev pa je, da se centralne banke umirijo in ugotovijo, da ni več vojnega gospodarstva in se fokusirajo na upravljanje z epidemijo z najnovejšim znanjem. Jasno je, da je treba zaščititi najrevnejše in najšibkejše, ampak to ne stane 40 milijard. Ena, dve covidni bolnici z ustrezno usposobljenim kadrom in nekaj drugih rešitev je bistveno cenejših.

Ne potrebujemo več vojnega gospodarstva in se zanj zadolževati.

V drugem delu intervjuja, ki bo na Domovini objavljen jutri, smo se pogovarjali o deglobalizaciji, težavah v dobavnih verigah, zmanjševanju neenakosti med državami ter ukrepih o katerih se pogovarjajo voditelji na podnebnem vrhu v Glasgowu. Pa tudi o stanju slovenskega gospodarstva po pandemiji.

6 komentarjev

  1. Smo v obdobju, ko je ekonomska, zlasti finančna politika postala instrument socialnega inženiringa. S pomočjo finančne politike se skušajo uresničevati cilji, kot kot je to bilo običajno v času socializma.

    Socialisični ekonomski ekspperimenti so pripeljali do hiperinflacije in redukcij porabe energentov, posledično ša še vsega drugega. Kako se je končal socialistični eksperiment, je znano.

    EU s sedanjo finančno in ekonomsko politiko tvega kolaps gospodarstva in razpad povezave. Bojim se, da se raznim leyenovim, timmermansom in drugim (ne)odgovornim ne sanja, kaj počnejo. So pač le lutke svojih zakulisnih gospodarjev, ki nas zavestno pehajo v happytalism, ki ga natančno opiše fraza, ki so jo oblikovali njegovi izumitelji: You will own nothing, and you will be happy! Ne boš imel ničesar in boš srečen! Evropozuela vstopa na glavna vrata.

  2. Odlična analiza dr. Mitje Stainbaherja, če tudi on podpiše v prejšnjem članku navedeno pobudo za oblikovanje nove resnično sredinske stranke namesto Štuheca pristopim tudi sam.
    Imam pa vseeno nekaj pripomb. Očitno je Mitja pretežno salonski ekonomist in finančnik.
    V realnem sektorju je nerazumljivo visoka inflacija že tu in sicer v gradbeništvu ta znaša preko 30% na področju kovin in nekaterih redkih materialov je preko 100%.
    Inflacijski vihar v drugih dejavnostih pa je pred vrati.
    Odgovor zakaj dejanska inflacija tudi ni uradno priznana pa je odlično utemeljil dr. Mitja Stainbaher sam. To bi namreč pomenilo ponovno uvedbo revalorizacijskih obresti in tudi dvig realnih obresti. Uvedba revalorizacijskih in povečanje realnih obresti bi pomenilo pokop za preveč zadolžene države med katerimi je prav Slovenija zaradi nespametne politike delitve bombončkov. In vedeti je treba da nobena monetarna politika tega ne bo zdržala, vprašanje je samo kdaj bo prišlo do dolžniškega kolapsa. Če bi naša vlada ravnala kot Švicarska, ki je večino pomoči dala v obliki kreditov Covid po 0% obrestni meri s 100% garancijo države in moratorijem na 3 leta bi bil državni dolg ob enakem učinku lahko za polovico manjši.
    Kot pravilno ugotavlja dr. Mitja so na drugi strani banke prekomerno likvidne in presežen denar morajo nalagati na CB, ki jim za to zaračunava ležarino.
    Švicarji so celo dovolili sprostitev tega denarja za omenjene kovid kredite, bankam se torej bolj splača dati ta denar gospodarstvu po 0% meri s 100 % garancijo države saj jim tako ni treba plačevati ležarin.
    Že večkrat sem napisal zakaj imajo naši9 ministri tudi po 6 zaposlenih piar-ovcev (primer Pivčeve) in niti enega človeka pa, ki bi na internetu spremljal kakšne rešitve za enake ali podobne probleme sprejemajo ”pametne ” države. Pri tem niti slučajno ne mislil na Poljsko in Madžarsko ali podobno komunistično tranzicijske države- Mislim na Skandinavske države in Švico in tudi podobno majhne države kot je Slovenija zlasti Luxemburg, Belgijo in Nizozemsko.
    In opozoril bi še na eno napačno stališče dr. Mitje. češ, da tako stanje ustreza tudi finančnemu sektorju. Kar seveda ne drži, gre za tipično poseganje politike v finančni sektor, ki se ne more dobro končati.. Pomislite kaj pomeni za banko, ki ima 1 mrd. presežka denarja za katerega letno plača kazenske obresti v višini cca 150 mio EUR letno.
    Zaradi 30 % realne inflacije pa je naslednje leto ta denar vredne le še 700 mio EUR in plačani ležarini torej ima banka le še polovico realne vrednosti.
    Tudi enostaven obračun uvedbe revalorizacijskega faktorja in dvig realne obrestne mere bi izjemno vsaj navidezno povečal dobičke bank, čeprav bi v resnici ob taki inflaciji predvsem vsaj delno pokrivala zmanjševanje realne vrednosti premoženja.

  3. Odličen članek. Saj v bistvu vsi vemo, da zastonj kosila ni. Vendar je rekel tudi – citiram:

    *Pri raziskovanju ekonomskih pojavov ekonomisti iščemo odgovor na vprašanje, kakšna je prava pot glede na interpretacijo relacij v podatkih. To pa je vedno mogoče početi le za nazaj, prihodnost je nemogoče napovedovati. In ko gledamo nazaj, lahko rečemo, ali je obstajala boljša pot in v teoriji je načeloma vedno tako, da bi se dalo kaj narediti boljše. V praksi najti optimalno pot pa je nekaj drugega.*

    To je bistvo. Lahko je biti važen in pameten – ampak kako bi zapleteno situacijo reševal kdo izmed nas? Tudi tisti ekonomisti, ki udrihajo po ukrepih, ki jih je sprejela ta vlada?
    (S tujim … po koprivah mahat…)

Komentiraj