Dr. Matej Makarovič: Marjan Šarec je obsojen na podobno usodo kot Zoran Janković ali Miro Cerar (1. del)

Dr. Matej Makarovič je eden najvidnejših slovenskih sociologov in proniciljiv politični analitik. Podiplomski študij je opravljal na Češkem in v Veliki Britaniji, od 1994 do 2007 pa bil zaposlen na ljubljanski FDV. Leta 2008 se je “preselil” na novoustanovljeno FUDŠ v Novi Gorici, kjer je bil nekaj časa tudi dekan.

Širša javnost ga pozna predvsem kot odličnega političnega komentatorja, zato je ob začetku leta z državnozborskimi volitvami več kot primeren sogovornik za daljši intervju na Domovini.

V današnjem 1. delu si lahko preberete nekaj poglavitnih misli o slovenski družbi ter temeljito analizo trenutnih razmerij na slovenskem političnem parketu.

Nedavno smo praznovali 27-letnico odločitve za samostojno Slovenijo. Kako na splošno ocenjujete slovensko družbo, predvsem v smislu pluralnosti, svobode govora in demokratične zrelosti?

Kar zadeva vse formalne vidike demokracije, svobodo govora in ostale človekove pravice, bi težko našli kakšne omembe vredne pomanjkljivosti. Težava je bolj v splošno pomanjkljivi stopnji pluralnosti oz. v precej očitni dominaciji ene nazorsko-politične opcije. Ta se kaže na praktično vseh področjih javnega življenja, ne samo v politiki – kjer pa vendarle obstajajo neke možnosti za menjave – temveč tudi v civilni družbi, medijih, akademski sferi itd. Ta hegemonija levosredinske opcije traja že nekaj časa in našo družbo v političnem smislu najbolj zaznamuje.

Slovenska družba je tako kot vse sodobne v nenehni transformaciji in bistvena stvar, ki jo lahko spremeni, so ravno širši procesi oz. spremembe, ki pridejo od zunaj. Tudi izraz tranzicija zato za njen opis ni ustrezen, saj predpostavlja nek jasen cilj oz. smer.

Kaj bi rekli o slovenskem političnem prostoru? Kakšno sporočilo o njem dajejo zmage strank z malo infrastrukture in programa, ki nastanejo tik pred volitvami?

Glavna težava slovenskega političnega prostora je v izraziti šibkosti političnih strank. Politične stranke se pri nas v resnici niso uspele zasidrati kot stabilni politični akterji, ampak so bodisi zelo odvisne od konkretnih posameznikov bodisi od različnih interesnih omrežij. Manjka jim torej neka temeljna avtonomija.

Poleg tega je tudi celotni javni diskurz izrazito nastrojen tako proti obstoječim strankam kot proti politični eliti kot taki, zato smo v situaciji tega nenehnega iskanja t. i. novih obrazov. Ti že zaradi pretiranih pričakovanj vedno znova prinesejo razočaranja, kar vodi v iskanje spet »novih obrazov«.

Imamo torej začaran krog, v katerem se nobena strankarska struktura ne more zares stabilizirati in v katerem ni nikakršne odgovornosti, saj konkretne strukture, ki vodijo vsako vlado, z naslednjimi volitvami padejo na raven popolne marginalizacije. Iz tega kroga zaenkrat še ni videti izhoda in zelo verjetno je, da se bo scenarij letos ponovil.

Ker sta se tako Kučan kot Janša tako jasno ogradila od Pahorja, je tudi on nesporni formalni in moralni zmagovalec minulih predsedniških volitev.

Kdo ali kaj je po vašem mnenju krivec za meteorski politični vzpon Marjana Šarca? Kakšno vlogo sta pri tem odigrala Milan Kučan in Janez Janša?

Glede predsedniških volitev lahko rečemo, da sta zmagovalca dva. Drugouvrščeni Šarec ima namreč ustvarjeno odlično izhodišče za državnozborske volitve, kar je bil verjetno namen tako njega osebno kot interesnih omrežij, ki so ga podprla in pričakujejo nastop na teh volitvah. Ker sta se tako Kučan kot Janša tako jasno ogradila od Pahorja, pa je tudi on nesporni formalni in moralni zmagovalec teh volitev.

Čeprav si Marjan Šarec tako kot Miro Cerar ali pa Zoran Janković gotovo ne želi biti le lutka različnih interesnih skupin, ljudje, ki gradijo neke instant politične liste, neizogibno končajo v tej vlogi. Posameznik s krogom svojih znancev preprosto ne more ustvariti neke trajne strukture, ki bi delovala avtonomno, zato je Šarec na nek način že v naprej obsojen na podobno vlogo kot Janković, Bratušek in predvsem Cerar.

Koga Marjan Šarec bolj ogroža, obstoječe leve ali desne stranke?

Vsaka stranka, ki cilja na relativno večino, seveda potrebuje tudi določeno podporo sredinskega dela volilnega telesa. Vsaka takšna stranka tako neizogibno tekmuje tudi s strankami, ki se sicer nazorsko ali interesno uvrščajo bolj na drugi pol. Če izvzamemo neke izredne situacije, namreč skoraj vsake volitve dobi tisti, ki uspe nagovoriti sredinske volivce.

NSi je uporabila premočan adut v igri, ki je ni bilo mogoče dobiti.

So bili v NSi upravičeno razočarani nad volilnim rezultatom predsednice?

Mislim, da je stranka NSi uporabila premočan adut v igri, ki je ni bilo mogoče dobiti. Tudi če je bil namen priti v drugi krog, so bila namreč pričakovanja zelo visoka. Smatram, da je bila odločitev za tako kandidaturo napačna, saj tudi ni običajno, da se vodje strank potegujejo za pozicijo predsednika republike v sistemu, kjer ima ta funkcija predvsem simbolno vlogo.

Kako gledate na kopico obstoječih in nastajajočih manjših strank na desnici (SLS, Za otroke, Nova SLS, Čuš)? Kako lahko te vplivajo na volilni rezultat in politično sliko?

Mislim, da od strank, ki so nastale doslej, nima zaenkrat nobena večjih možnosti za uspeh oz. bo to že vstop v parlament. Stranka Za otroke in družine je sicer na začetku nekaj obetala, vendar je to precej učinkovito zapravila s ponesrečeno kandidatko in ponesrečenim nastopom na predsedniških volitvah, ki je izničil tudi potencialno prijaznost imena stranke. To bo do državnozborskih volitev težko popraviti.

Je pa do takrat možno še kakšno presenečenje, saj so se tudi akterji, ki ne spadajo na politično levico, v zadnjih letih morda naučili, da je treba svoje karte razkriti tik pred koncem.

Mislim, da nekaj prostora obstaja še na skrajni desnici oz. v neki protestniški stranki, ki bi lahko gradila na kombinaciji ksenofobnega nacionalizma in radikalne kritike političnega establišmenta. To je do neke mere poskušal Andrej Čuš, a osebno ne verjamem, da bi bil lahko on tisti, ki bi nagovoril to volilno bazo.

Tisto, kar bo oblikoval Šarec, bo politična sila, ki bo tekmovala za relativno večino. Za to obstajajo resni tekmeci v SDS, potencialno pa tudi v SD

Kaj pa levica? Katera stranka bo po vašem mnenju glavna konkurentka SDS za zmago?

Nekaj malega prostora obstaja na sredinsko-liberalnem prostoru, a ta je majhen, saj je to orientacija, ki je lahko blizu intelektualcem, ima pa zelo malo podpore med manj izobraženimi volivci. To so ponavadi bolj elitistično obarvane skupine, ki niti nazorsko niti po slogu nastopa ne morejo pritegniti širšega kroga.

Tisto, kar bo oblikoval Šarec, bo politična sila, ki bo tekmovala za relativno večino. Za to obstajajo resni tekmeci v SDS, potencialno pa tudi v SD, na katero bi morda lahko stavili tisti levosredinski volivci, ki so tudi sami obupali nad novimi obrazi. Še vedno pa lahko nastane tudi kaj tretjega.

Kako gledate na efekt »anti-Janša« glasovanja? Lahko po vašem mnenju SDS z Janšo na čelu še kdaj sestavi vlado?

Na splošno seveda so odnosi med Janšo in ostalimi voditelji v slovenski politiki zaostreni, a vseeno je potrebno razlikovati več nivojev teh odnosov. Mislim, da bi morebitni volilni uspeh SDS hitro olajšal ponoven dialog, saj izkušnje pač kažejo, da je po volitvah možnosti za dogovor več. Z vidika oblikovanja koalicije zato sedanja izključevanja ne pomenijo veliko.

Druga stvar pa je zmožnost Janše za mobilizacijo tako političnih privržencev kot nasprotnikov. To je namreč njegova posebnost in zato je tako težko napovedovati končni volilni izid SDS na katerihkoli volitvah. To se kaže tudi v dejstvu, da stranka večino časa do volitev po anketah vodi, hkrati pa težko vnaprej ocenimo obseg mobilizacije njenih nasprotnikov.