Dr. Ljubo Sirc, zamolčani in izgnani genij

Ljubo Sirc: ne bi si mogli zamisliti boljšega šolskega primera za ljudski rek, da nihče ni prerok v domačem kraju. Partija je od vedno rezala glave vsakomur, ki je dvignil glavo nad druge. Inteligence ni prenesla. Uspešnih poslovnežev ravno tako ne. Pa so lahko bili tudi geniji. In partizani. In celo levičarji po duši.

Partija ostaja

Jesen življenja Ljuba Sirca je dokaz, da partija v resnici ni nikoli izgubila svoje oblasti. To je tudi sam že davno (na)povedal: »Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so komunisti pripravili program sestopa z oblasti. Študentje so mi takrat prinesli partijski dokument, ki so ga našli na univerzi in se mi zdi precej pristen. V njem piše, da bodo sestopili z oblasti, vendar bodo tako, kot so obvladovali Osvobodilno fronto, še naprej obvladovali razvoj, tudi če ne bodo neposredno na oblasti.«

Sirc je bil v evforiji osamosvojitve, ki je trajala tja do leta 1994, celo uradno povabljen, da se kot izjemen intelektualec in disident vrne v domovino. Nekdanja komunistitčna mladinska organizacija, ki je nastopila na volitvah kot liberalna LDS, ga je kandidirala za predsednika države.

V resnici pa je imel Janez Drnovšek figo v žepu. Govoril je, da bi rad zgradil demokratično liberalno stranko, v kampanji pa ga je pustil brez enega tolarja. Drnovškovi so takrat volili Kučana.

Sirc je tako imenovanim liberalcem služil le za alibi prefinjene igre, v kateri so se ob orkestriranih medijih razglasili za politično sredino. Tudi v naslednjih letih so mediji in politiki Sirca venomer ignorirali.

Sirc je tako imenovanim liberalcem služil le za alibi prefinjene igre, v kateri so se ob orkestriranih medijih razglasili za politično sredino.

Nasmešek, ki je spravljal v bes

Sirc pa se ni dal. Z nasmeškom in umirjenostjo, brez vsake maščevalnosti ali jeze, je zagovarjal demokracijo in svobodo ter razgaljal stranpoti slovenske tranzicije. To je levičarjem šlo blazno na živce. Skušali so ga onemogočiti z medijskim molkom, kar jim je v veliki meri uspelo.

Ne pišem na pamet, ampak iz osebne izkušnje. Ko je bil pred šestimi leti, ob izidu dveh svojih knjig, Sirc več časa v rodnem Kranju, sem kot novinar dnevnika Primorske novice naredil z njim intervju. Nikoli si nisem predstavljal, kakšne težave bom imel zaradi tega. In kaj je bilo tako spornega? Naj navedem nekaj citatov iz članka.

»Zanimivo, da je bila Slovenija kot najboljša med vzhodnoevropskimi državami po dohodku podobna Grčiji. Pred drugo svetovno vojno pa je imela dvakrat višji dohodek od Grčije. Nad tem bi se morali zamisliti - kaj smo počeli vsa ta povojna leta, da smo zaostali celo za Grčijo!?«

“Samoupravljanje je veliko bolje funkcioniralo kot plansko gospodarstvo v drugih vzhodnoevropskih državah. A vedeti moramo, da je Jugoslavija v povojnih letih od ZDA dobivala tri milijarde in več dolarjev podpore letno, preračunano v današnjo vrednost.«

»Milan Kučan je kot predsednik države skupaj s slovensko vlado in parlamentom v Delu čez pol strani objavil osmrtnico Viktorju Avblju, ki je bil organizator zločinov.«

Klerikalci so se samo branili

Vprašal sem ga tudi, ali je bila bratomorna vojna (nisem smel napisati državljanska, zato sem se samocenzuriral) reakcija na predvojno dominacijo Cerkve in SLS.

Kot predvojni liberalec, ki Cerkvi takrat ni bil ravno naklonjen, me je z odločnim odgovorom presenetil: »Ne, to ni res. Komunisti so se postavili na stališče, da so odločilna sila. Če jim je kdo nasprotoval, so ga proglasili za kolaboracionista in ga likvidirali. To sem doživel in je bilo grozno. Povsem te spravi iz tira. Srečal sem človeka na ulici, naslednji dan pa so ga že likvidirali. Ne veš, kako bi se tega ubranil. Neprestano živiš v negotovosti. Komunisti so se sami odločili, da konec leta 1941 preidejo iz vojne proti okupatorju v vojno proti razrednemu sovražniku. Celo sam Stalin jih je opozarjal, da prehitevajo in da morajo boj razvijati po stopnjah. Začeli so napadati in pobijati kmete po vaseh. Kmetom ni preostalo drugega, kot da se branijo. Klerikalci so se samo branili.«

Zaradi vsega tega so mi prostor v Primorskih omejili na pičlih 2800 znakov. Kljub izjemni zanimivosti po vseh novinarskih standardih. Intervjuja na naslovnici sploh niso omenili. Da ne bo pomote, če ne bi v tistem času na čelu sobotne priloge ne bila svobodomiselna urednica, intervjuja sploh ne bi bilo. Zato so jo nedavno dali na čevelj.

Dobro, da je Sirc iz Jugoslavije pobegnil čez Primorsko v družbi s Primorcem, španskim borcem. Sicer bi uredniki rekli, da se tema Primorskih novic sploh ne tiče. Na uredniškem sestanku so bile seveda pikre pripombe, uredniki pa so tistega jutra imeli vidno podaljšane obraze.

Sirčev duh ostaja

Bo kdo mislil, da so si v četrtek mnogi uredniki oddahnili, saj je Ljubo Sirc odšel. A kljub smrti njegov duh ostaja, zapisan in posnet v jasni besedi. Tudi preroški.

Problemi slovenskega gospodarstva in politike namreč ostajajo isti in se le še poglabljajo. Zato se bomo na Sirca v prihodnjih letih še velikokrat spomnili. S hvaležnostjo.