Foto: petraskarja.com

Dr. Jure Knez je soustanovitelj in večinski lastnik podjetja Dewesoft, kjer razvijajo visoko inovativne merilne instrumente. Je tudi predsednik Kluba slovenskih podjetnikov (Slovenia Business club) in ustanovitelj podjetniškega pospeševalnika Katapult ter prejemnik številnih nagrad. Hkrati pa je oče štirih otrok, velik ljubitelj gora in kulturne dediščine ter soavtor letos izdane knjige Akrobati, ki jo je pripravil skupaj s soavtorico Petro Škarja.

Z njim smo se pogovarjali predvsem o podjetniški miselnosti in okolju, ki bi to vzpodbujala, pa tudi aktualni situaciji za podjetnike v Sloveniji. Vprašali smo ga tudi, kaj ga osrečuje in kje vidi priložnosti v aktualni krizi.

V svoji knjigi ljudi generalno razdelite na dve skupini, akrobate in jadralce. Zakaj prav ta razdelitev?

Ljudi lahko delimo na različne načine. Ta način se nanaša predvsem na osnove razmišljanja, delovanja in načina dela, še posebej v poslovnem svetu. Imamo ljudi, ki potrebujejo jasna navodila in vodenje. S tem ni čisto nič narobe. Pravzaprav v podjetju za večino zaposlenih potrebujemo take ljudi, ki izpolnjujejo zadane naloge. Tem bi lahko rekli jadralci, izberejo jadralno letalo, ki mirno in predvidljivo leti.

Obstaja pa segment ljudi, ki zmeraj stremijo po nečem novem, drugačnem. Prav nesrečni so, če se jim življenje preveč vtiri v neke stalne tirnice. Tem pa pravim akrobati, taki bi rajši kot jadralno izbrali akrobatsko letalo. Do obeh skupin je treba različno pristopati. Tem akrobatom je treba pustiti samo svobodo, pa bodo delovali najboljše.

Pa je v naši družbi obravnava enih in drugih primerna? Imajo oboji mesto, ki ga potrebujejo?

Poglejmo samo šolski sistem. Otroke, ki so malo posebni, že od malih nog ukalupljamo in jih skušamo dati v en predalček in jim povemo, da se takšnih stvari ne dela. Pa ne pravim, da bi jim morali dopuščati popolno svobodo. Tudi vsak akrobat se mora zavedati mej, življenje ima tudi omejitve in izzive.

Mislim pa, da kreativno razmišljanje in kritično mišljenje družbi pomaga. Večina političnih sistemov pa ima rada ubogljive volivce. Vzgajanje za akrobatstvo tako ni zaželeno.

Kako pa bi lahko v družbi omogočili okolje, ki bi jim bilo bolj naklonjeno in bi se lažje razvijali?

Podjetja morajo prepoznati, da so ti ljudje tisti, ki ustvarjajo dodano vrednost in iščejo nove rešitve in nove poti. Če ne bi bilo akrobatov, verjetno tudi še vedno ne bi odkrili Amerike, ne bi bili na Luni in ne bi poznali kupa modernih rešitev. Tega se je treba zavedati in to prepoznati. Ustvariti je treba spoštovanje do takih ljudi, hkrati pa odkriti pravi balans med akrobati in temi, ki jim pravim jadralni piloti. Tudi akrobati se morajo zavedati, da potrebujejo drugo stran.

Danes poznamo kar precej dobrih rešitev. Denimo alternativne oblike šolanja, podjetniški krožki, vzpodbujanje kreativnosti tudi pri nekaterih predmetih v šoli, če naštejem samo nekatere stvari, ki so potrebne, da nekdo zaživi svojo kreativnost.

Foto: petraskarja.com

Svojo knjigo ste naslovili Akrobati. Nagovarjate predvsem akrobatsko misleče, ali veljajo ti nasveti za vsakogar?

Knjiga je en skupek izkušenj. S soavtorico Petro Škarja ne vidiva tega kot nekakšne napotke ampak kot razmišljanja in izkušnje iz najinih poti in podjetniške preteklosti. Če se pa kdo prepozna v njej, pa toliko lepše. Zaenkrat dobivava zelo pozitivne odzive.

En navdih oz. dobra knjiga, ki jo tudi priporočam v branje, je Jonathan Livingston Galeb. On je bil sam in vsi so ga imeli za čudnega, ker si je želel akrobatsko leteti. Potem pa je našel svojo skupino, kjer se je dobro počutil in jim je lahko predajal svoje znanje. Biti podjeten, drugačen, napreden v razmišljanju ni nič narobe, vsak narod potrebuje take ljudi.

Če ne bi bilo akrobatov, verjetno tudi še vedno ne bi odkrili Amerike, ne bi bili na Luni in ne bi poznali kupa modernih rešitev.

Kje po vašem mnenju vsakemu človeku, tudi takemu, ki ni tako akrobatsko usmerjen, pride prav nekaj »podjetniške logike«?

Mislim, da vsakdo potrebuje malo podjetnosti. Že če hoče fant osvojiti dekle, se mora tega lotiti na nek podjeten, inovativen način. Mora se znati predstaviti v dobri luči, se prilagoditi. Tudi v podjetju ni samo podjetnik tisti, ki je nosilec vsega. Pri nas podjetnost še vedno preveč povezujemo z neko črno borzo, preprodajo in kakšnimi nelegalnimi zaslužki, kar pa nikakor ne drži.

Podjetnik je nekdo, ki je iznajdljiv v pozitivnem smislu, ki išče rešitve. To podjetje pelje naprej, pomaga pa tudi v zasebnem življenju, pa naj gre za gradnjo hiše, organizacijo dogodka, iskanje ugodne cene ali pa kaj drugega. Tudi v zasebnem življenju so podjetniške lastnosti še kako pomembne in koristne.

Vodite tudi podjetniški pospeševalnik. Na podlagi česa, se odločite, katero podjetniško idejo boste podprli in jo pomagali razviti naprej in katero ne?

Sam skušam ne soditi same ideje. Prav je, da podjetnik, ki idejo predstavi, sam oceni, kje so lahko pasti iz teh preteklih izkušenj, ki jih imamo. Včeraj smo imeli recimo primer podjetnika, ki bi rad inštaliral določene zadeve v potniška letala. Pa sem mu povedal, da mora, če želi to uresničiti, pridobiti kopico certifikatov, kar tudi precej stane. Na takih področjih skušam pomagati.

Foto: petraskarja.com

Iz vseh izkušenj s področja podjetništva pa lahko rečem, da sta dve stvari, ki sta ključni. Prva je strast, ki jo mora imeti podjetnik do svoje podjetniške ideje. Na vsaki poslovni poti pridejo ovire in strast je tista, ki pomaga premagati te ovire, da dosežeš, kar si si zastavil. Druga pa je vsekakor ekipa. Nihče v podjetništvu ne uspe sam. Ni nujno, da so to zaposleni, lahko so zunanji partnerji. Podjetnik mora imeti žilico, da zna delati z ljudmi.

Sami ste tudi oče. Kako vzgojiti podjetnika? Kakšnih vzgojnih prijemov se sami poslužujete?

Nekje sem slišal izrek nekoga, ki je rekel, da je imel na začetku sedem teorij o vzgoji, zdaj pa ima sedem otrok in nobene teorije več. Sam sem imel recimo štiri teorije … (smeh) pa mi jih je zdaj tudi zmanjkalo. Mislim, da je najboljša vzgoja zgled.

Otroku tudi ne smeš vsiliti svoje vizije, kaj meniš, da bi moral početi, ampak mu omogočiti, da najde sam, kar bi želel početi. Na neki točki je treba otroka spustiti, da sam najde pot in kdaj tudi pade in se potem pobere. Sam pravim svojim otrokom, da naj gredo v svet in poskusijo različne stvari, doma pa jih vedno čaka toplo zavetje, kjer so dobrodošli.

Na neki točki je treba otroka spustiti, da sam najde pot in kdaj tudi pade in se potem pobere.

Imamo Slovenci dovolj podjetniškega duha in znanja?

Mislim, da ga nimamo. Naša 30-letna zgodovina tradicije podjetništva je prekratka. Sam verjamem, da je potrebnih nekako sto let, da se teh stvari zares naučimo, tako da imamo še 70 let pred sabo. Pri sebi vidim, koliko tega znanja še manjka.

Redka podjetja so, ki so začela iz nič in imajo danes sto ali več zaposlenih. Nimamo veliko modelov, od katerih bi se lahko učili. Značilen primer je denimo prenos med generacijami, ali prenos na srednji vodstveni kader. Teh stvari se vsi učimo in bo potrebno še nekaj izkušenj, tudi negativnih, da se bomo znali bolj prav obnašati.

Kaj pa lahko kot družba ali država naredimo, da bi bilo teh negativnih izkušenj čim manj?

Okolje za začetek podjetniške poti je pri nas kar dobro, boljše kot kadarkoli do zdaj. Obstajajo sredstva, skladi, dovolj je znanja, imamo podjetniške pospeševalnike, ki nudijo infrastrukturo, da je začetek podjetniške poti lažji. Veliko pomeni tudi izmenjava podjetniških izkušenj. V našem podjetju delamo tudi podjetniške izmenjave. Gremo na obisk drugam, ali pa drugi pridejo k nam in dobimo veliko novih idej za izboljšave. Potem imamo tudi podjetniške klube, ki so tudi izjemno pomembni. Omogočajo tudi prenos znanja med generacijami, kot imamo prakso recimo v Slovenskem podjetniškem klubu.

Pred dvema letoma ste ocenili, da se je podjetniško okolje v Sloveniji takrat bistveno poslabšalo, danes pa pravite, da je eno najboljših. Kaj se je v dveh letih premaknilo na bolje?

Takrat je imela vladajoča koalicija precej čudne ideje o tem, kako razvijati podjetništvo. Danes teh idej ni več, stanje se je normaliziralo, seveda pa se to lahko znova kadarkoli spremeni. Mislim pa, da se ne zavedamo, kakšne težke posledice te ideje predstavljajo za samo državo, če bi do česa takega spet prišlo.

Imate v mislih namige po nacionalizaciji, ki smo jih slišali s strani najbolj radikalno leve stranke v parlamentu ali kaj drugega?

To je bil samo en tak primer. Pa dvig davka na dobiček. Ukrepi, ki delajo okolje nezanimivo za podjetnike. To se zgodi zelo hitro. Davki so ena taka zanimiva reč. Ne pobereš jih največ, če so visoki, niti če so nič. Rešitev je torej nekje vmes. Osebno verjamem, da je optimum pri nižji stopnji, kot je današnja.

Kako gledate na napovedane ukrepe debirokratizacije, spremembe davčne zakonodaje, digitalizacijo?

Mislim, da gre za dobre spremembe. Sam sem imel priložnost sodelovati v strokovni skupini za digitalizacijo in za gospodarski del boja proti covidu. Ocenjujem, da smo uspeli velike količine denarja, ki smo jih namenili v ta namen, dobro investirati, da smo ohranili gospodarstvo v dobri formi. Danes imamo manj brezposelnih, kot smo jih imeli na začetku leta 2020, torej na vrhuncu konjunkture. To je lep obet za prihodnost. Debirokratizacija pa brez kakršnih koli sprememb davčne politike omogoči lažje poslovanje podjetij, kar je tudi ključno.

Kako kot podjetnik v Sloveniji ocenjujete situacijo v Sloveniji na splošno –  politično, gospodarsko, stanje duha? Sami veliko tudi potujete zaradi narave svojega dela in imate dobro pogled tudi na stanje v tujini.

Veliko držav je bistveno pred nami. Tukaj imamo še ogromno dela, da jih ujamemo. Moja ocena prej se je nanašala predvsem na podjetniška pospeševalna okolja. Zakonodaja, še posebej delovna, pa je pri nas velika ovira pri lovljenju tega zaostanka.

Včasih se hecam, da ves denar, ki ga zaslužimo, skušamo zapraviti za nove izdelke, pa nam nikoli ne uspe, vedno ga še kaj ostane.

Čeprav ste sami soustanovitelj in večinski lastnik podjetja Dewesoft, vendar ste v zadnjem času del lastništva predali tudi svojim zaposlenim. Kako se obnese tak način lastninjenja podjetja?

Mislim, da smo v svetu danes priča dvema glavnima sistemoma. Eden je moderno socialistični, ki ga prakticira Kitajska, drugi je povsem kapitalistični, ki ga vidimo v Ameriki. Sam ne bi zbral nobenega od njiju, ampak mislim, da je rešitev nekje vmes.

Vsako izobraževanje, motivacija, nagrajevanje po uspehu in možnost zaposlenih, da vstopijo v lastniško strukturo, spremeni miselnost ljudi. V času covida pri nas nihče ni imel pomislekov, da ne bi dali vsega od sebe, čeprav so delali od doma. Po šestih letih takšnega delovanja se enostavno pozna dobra praksa, ki jo zdaj tudi širimo prek podjetniških izobraževanj na druga podjetja.

Foto: petraskarja.com

Kakšen odnos imeti do uspeha, ko ga človek doseže? Kje vidite pasti v trenutku, ko človek doseže uspeh?

Treba se je vprašati kaj je glavno vodilo, za kaj delaš? Če je glavno vodilo denar, hitro zapadeš v težave. Zame je glavno vodilo, da pomagamo strankam. Včasih se hecam, da ves denar, ki ga zaslužimo, skušamo zapraviti za nove izdelke, pa nam nikoli ne uspe, vedno ga še kaj ostane. To stranke čutijo. In tako je tudi bistveno lažje najti motivacijo za nadaljnje delo tudi, ko je podjetje večje.

Če hočem spremeniti podjetje, moram spremeniti sebe. Če sam nisi srečen, ne moreš osrečevati drugih. Sploh pa ne moreš ustvariti podjetja, kjer bodo ljudje srečni. To je ena izmed misli iz vaše knjige, ki mi je posebej padla v oči. Kaj osrečuje vas, da lahko delate svoje podjetje in ljudi v njem naprej srečne?

Mene osrečuje to, da mi je delo, ki ga opravljam res zanimivo. Jutri denimo letim v Francosko Gvajano, kjer bomo inštalirali nek ogromen sistem za meritev na izstreliščni ploščadi za novo Ariane 6. Gre za novo zgodbo v zgodovini Evropske vesoljske agencije. Naš sistem je eden ključnih elementov tega izstrelišča. Videti ta sistem v praksi je za mene kot tehnika res nekaj neverjetnega, motivacija za nadaljnje delo, čeprav bomo potrebovali še nekaj časa, da bo res vse prav delovalo.

Še ena misel iz vaše knjige: Tudi v največjih krizah lahko najdeš odlične priložnosti. Katere nam ponuja po vašem mnenju aktualna epidemija?

V normalnih razmerah, ko ni krize in težav, se ljudje polenijo in ne želijo nobenih sprememb. Takrat je veliko težje spremeniti način razmišljanja. Ko pa so zaradi krize spremembe nujne, je veliko več poslovnih priložnosti kot sicer. Potrebno je samo biti odprte glave ter jih identificirati in izkoristiti.

Poglejte samo podjetja, ki so delala čudeže, celo v branžah, ki so sicer zaradi epidemije trpele. V gostinstvu so se nekateri znašli in začeli delovati na drugačen način. Ti bodo zagotovo veliko bolj uspešni tudi v prihodnje, ko se bo stanje normaliziralo.

Naročite knjigo Akrobati
Znanja, misli izkušnje dr. Jureta Kneza, uspešnega podjetnika in družinskega človeka, najdete zbrane v knjigi Akrobati. Nujno branje za vsakega, ki razmišlja o podjetniški poti, ali pa je že na njej in se želi učiti od najboljših.

Na voljo v trgovini Iskreni.

4 KOMENTARJI

  1. To, gospod Peter! Čim več predstavljanja ljudi iz godpodarstva! To so ljudje, ki resnično izboljšujejo našo družbo. Je res, da nam zlato z OI polepša dan, a vseeno je treba iti v trgovino.

  2. Akrobati so nam ustvarili svet, v katerem moraš biti že pravi akrobat, da sploh lahko preživiš.
    Večina ljudi pa je jadralcev. Ali kot je rekel Prešeren: In mirno plavala bi moja barka… Če …
    Je pa še nekaj: Ob tem, ko nam je tehnologija (naravoslovje) ustvarila nov svet, ki je bil še ne tako davno nazaj zgolj znanstvena fantastika, pa nam je drugi pol družbe, družboslovje, vključno s politiko, ustvarilo takšno zmedo, da se v njej ne znajde več nihče.
    Kot da bi se nekdo poigral in otroku dal igrače, ki daleč presegajo njegove sposobnosti.
    Biden spominja na otroka, ki ima v rokah puškomitraljez. Merklova deluje kot najstnica v najmodernejšem mercedesu, ki je zletel z ovinka. Leyenova je kot mamica, ki svoje otroke v sončni pripeki zaklene v avto in gre brezskrbno po nakupih.
    Pahor je – maneken – ki so mu najbolj važni fototermini. Večina slovenskih politikov pa so vizionarji, ki jim je najpomebnejša vizija – provizija. Ob tem pa mislijo, da so akrobati. Edina akrobacija, ki jo obvladajo, je zapravljanje davkoplačevalskega denarja.

  3. Po komentarjih se vidi, koliko pri nas ljudi zanima podjetništvo.
    Če bi se šlo za kakšne socialne pravice, bi bila tu takoj množica komentarjev.

  4. Dr. Jure Knez je Rogljič med podjetniki in na srečo ter zlasti nerazumen odnos zlasti leve politike do svobodne podjetniške pobude imamo v Sloveniji sorazmerno veliko podobnih ”akrobatov.” Zanimiva pa se mi zdi majna kritičnost dr. Kneza kot predsednika kluba Slovenskih podjetnikov do razvitosti bolje nerazvitosti podjetniškega okolja v državi.
    Kljub temu, da je bistvena lastnost podjetnika, da od države ne pričakuje veliko saj zaupa predvsem sam vase, pa za predsednika tako eminentnega kluba ni logično, da na strateškem nivoju ne uvidi, kaj za razvoj podjetništva in svobodno podjetniško pobudo pomenita vse večja centralizacija upravljanja s presežno vrednostjo in vse večja birokratizacija družbe povezna s prvo podmeno.
    Spomnim se g Batagelja, ki je trdil, da se podjetniki in gospodarstveniki ne smejo ukvarjati s politiko, torej da se ne smejo ukvarjati z njim pobranim denarjem za t.i. javne potrebe”.
    Podmeno je utemeljeval z tem, da se na razvitem zahodu podjetniki ne ukvarjajo s politiko.
    Pri tem je pozabil, da prav politika neusmiljeno kroji pogoje in infrastrukturo za razvoj podjetništva. In da glede na strukturo prebivalstva v kateri podjetniki predstavljajo manj kot 10% prebivalstva in skoraj 70% ljudi, ki je vezano na državne in paradržavne službe skoraj da ni možnosti, da bi na volitvah zmagala politična opcija, ki bo pred delitvijo postavila ustvarjanje nove vrednosti.
    Če ocenjuje, da je trenutna politična situacija za podjetništvo boljša ( najbrž misli v teoriji) dejanski ključnih ukrepov za izboljšanje podjetniške pobude tudi ta vlada (upam da zaradi Kovida) še ni speljala. Če pa misli, da je delitev bombončkov (nepovratnega denarja) za reševanje tudi gospodarstva v krizi dolgoročna podjetniška vzpodbuda potem se zelo moti.
    Morda je razlog v njegove načinu razmišljanja v tem da ima tehnično izobrazbo in se na družbeno ekonomska vprašanja ne razume najbolje.)
    Zanimivo je zlati to , da je prav NSI, ki je sedaj v vladi imela najboljši gospodarsko podjetniški program a je zaradi nesrečne delitve dobila represivni in socialni resor, kar je ironija posebne vrste. V praksi in javni debati je namreč program NSI v delu, ki se tiče razvoja gospodarstva in podjetništva komaj zaznaven.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime