Dr. Jože Ramovš: Pri dolgotrajni oskrbi je večji problem od financ njen praktični razvoj in usposabljanje vseh generacij za solidarnost (2. del)

Foto: Jernej Prelac
POSLUŠAJ ČLANEK
V prevem delu intervjuja z antropologom, psihologom, teologom in socialnim delavcem dr. Jožetom Ramovšem smo se pogovarjali o tem, kako smo v času epidemije poskrbeli za starejše, pa tudi o demografski krizi, družbenem razkolu in patologiji našega časa.

V današnjem drugem delu intervjuja pa je pogovor tekel o zakonu o dolgotrajni oskrbi, o tem, kako in zakaj povezati neformalno in formalno oskrbo, o reševanju problema pomanjkanja kadra na podrorčju oskrbe starejših, pa tudi o tragiki kolektivne zmote in banalnosti zla ob evtanaziji.

Konec lanskega leta smo končno dobili zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je tisto, kar smo dolgo vedeli v teoriji, sedaj pripeljal v prakso. Finančni vidik zakona o dolgotrajni oskrbi je v javnosti naletel na kritike tako s strani opozicije kot tudi koalicije. Zakaj vi menite, da je prav na tem področju tudi v primerjavi z drugimi sistemi v Evropi zastavljen dobro?

V Evropi se sistemi za dolgotrajno oskrbo razvijajo 30 let. Obstajata dva principa njihovega financiranja. Nemški je zavarovalniški. To pomeni, da se politika in državljani odločijo, da bodo plačevali novo zavarovanje, kakor plačujemo pokojninsko in zdravstveno. Avstrijci so v istem času sprejeli proračunski način financiranja dolgotrajne oskrbe – pri njem gredo vsi stroški iz proračuna. Oba sistema sta stabilna in delujeta dobro.

Odkar se je pri nas govorilo o tem zakonu – to je dvajset let – se je govorilo o zavarovalniškem načinu. Jaz sem ga podpiral, vedno pa sem tudi dejal, da proračunski deluje enako dobro. Problem je bil, da nobena politika ni državljanom jasno predstavila potrebe po oskrbi in kako jo rešujejo v drugih evropskih državah, zato jim tudi ni upala naložiti novega zavarovanja. Volja za sprejetje tega zakona se je vedno končalo z mantro: Ni denarja! V resnici ni bilo politične, družbene in medijske odločitve za sodoben sistem, kolikor pa je je bilo, ni bilo državniške modrosti, da jo uresničijo.
Za staranje v današnji Evropi je neprimerno bolje poskrbljeno, kakor je bilo kadarkoli v dosedanji zgodovini ali je danes v drugih delih sveta.

Sedanja vlada je bila za sprejetje tega zakona v slabem položaju: svojega mandata ni začela v začetku vladnega cikla, ko se sprejemajo take odločitve, podedovala je kronično zastarele koncepte in predloge zakona, pred volitvami so njene stranke obljubile, da ne bodo dvignile davkov in prispevkov. Z druge strani pa se je iz EU stopnjeval pritisk, da to področje uredimo, pandemija je s smrtmi in skrajno obremenitvijo domov razkrila, da so naši veliki pokrajinski domovi direktna tarča te epidemije in vsake gripe. To je podprlo sprejem slovenskega zakona o dolgotrajni oskrbi.

Uzakonili so mešani sistem finanicranja. Dobro polovico sklada za dolgotrajno oskrbo je zavarovalniškega: to že ves čas plačujemo v okviru zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Ostalo bo šlo iz proračuna. Sprejet je torej enak sistem, kakor ga imamo že ves čas pri pokojninskem sistemu, ki deluje stabilno. Jaz sem s to finančno rešitvijo enako zadovoljen, kakor bi bil s povsem proračunsko po avstrijskem zgledu ali povsem zavarovalniško po nemškem. Zakon je usmerjen v zavarovalniško smer; če se bo politika želela otresti teh par sto milijonov letnih proračunskih izdatkov za oskrbo, bo to storila zlahka, če bodo »držali skupaj«, ob uvajanju novega prispevka in ljudi ozaveščali o sodobni dolgotrajni oskrbi. Odločilno pa je, da bodo politika, uprava in stroke v naslednjih treh letih kakovostno uvajali sodobno integrirano lokalno oskrbo, za katero zakon odpira vrata, nikakor pa ne zagotavlja, da se bo to uresničilo. Neprimerno zahtevnejši problem kakor finance je razvoj dolgotrajne oskrbe v praksi in široko usposabljanje vseh generacij za sodobno solidarnost ob staranju in oskrbi onemoglih.

Dotakniva se še tega dela, kjer bi se dalo iti bolj naprej. V knjigi Integrirana dolgotrajna oskrba, ki ste jo izdali lani, je kritika, da naš sistem oskrbe ni naravnan na oskrbovance in oskrbovalce, ampak na ustanove, in da je razvojno zastarel. Kako vidite vsebino zakona z vidika teh kritik?

Skozi tisočletja so onemogle ljudi oskrbovali domači v družini in soseski. To danes imenujemo neformalna oskrba, ki v Evropi in pri nas skrbi za dve tretjini do tri četrtine ljudi, ki potrebujejo redno pomoč pri vsakdanjih opravilih. V 20. stoletju se je skupaj z industrijo začela razvijati institucionalna oskrba po industrijskem principu. Ta zagotavlja oskrbovalne storitve, medtem ko so individualne potrebe oskrbovanca in osebni človeški odnos z njim ostali ob strani – institucije oskrbujejo v Evropi in Sloveniji od 20 do 35 % vseh, ki potrebujejo oskrbo.

Danes potrebuje dolgotrajno oskrbo 4 % prebivalstva, v prihodnje se bo ta delež podvojil. Neformalna domača oskrba ne zmore več sama te zahtevne naloge, sodobni človek pa ne mara institucionalne brezimnosti, zato se po Evropi razvija nov sistem. Ta na krajevni ravni povezuje v celoto domačo in službeno oskrbo, zdravstveno nego in socialno oskrbo, poleg krajevnih domov za stare ljudi pa razvija še programe, ki večinoma razbremenjujejo domačo oskrbo in jo krepijo z znanjem. Temu sodobnemu sistemu daje država okvir z zakonom, s finančno vzdržnim sofinanciranjem, z jasnimi kriteriji o minimalni kakovosti oskrbe in s kontrolo te kakovosti ter s skrbjo za stalen pilotni razvoj sistema in programov. Lokalna skupnost pa vso oskrbo organizira za svoje občane, enako kakor otroško varstvo ali komunalo. Sodobno načelo je: kjer je v kraju potreben vrtec, je enako potreben dom za stare ljudi.

S sprejemom zakona o dolgotrajni oskrbi je bil izpolnjen pogoj za sodoben razvoj oskrbe tudi v Sloveniji. Glede pravic neformalnih oskrbovalcev je naredil korak, ki omogoča integracijo formalne in neformalne oskrbe. Manjši korak je naredil pri prenosu te temeljne naloge na lokalno skupnost. Sprejet je bil v zelo splošni obliki, zato bodo – kakor že rečeno – odločilna naslednja tri leta, kako ga bodo uvajali v prakso. Če bo dovolj politične in strokovne modrosti, so odprta vrata, da prevzamemo dobre prakse evropskih držav pri uvajanju tega sistema skozi četrt stoletja, odkar so sprejele svoje zakone o dologtrajni oskrbi. Če pa bi se uveljavila ideje kakšne skupine, ki niso bile nikoli in nikjer uresničene, bi nas to zapeljalo v nov tragični družbeni eksperiment; v tem primeru bi bilo možno, da nazaduje še to, kar imamo. Vsekakor se bo tudi naš zakon ob uvajanju in razvoju novega sistema dopolnjeval, kakor so že večkrat dopolnjevali svoj zakon Nemci in drugi.

Pri uvajanju sodobnega sistema je odločilno tesno sodelovanje socialnega in zdravstvenega resorja. Obetavno je, da se govori o novem vladnem resorju za družino, dolgotrajno oskrbo in demografske naloge – to so vitalna področja za vsakdanjo kakovost življenja in za razvoj slovenske družbe; med seboj so neločljivo povezana, medtem ko v zdravstvu, sociali in drugih resorjih ostajajo privesek, ki zastaja za časom. Oskrbe brez zdravstva ni. Sàmo zdravstvo pa s svojim sistemom storitev ne more razvijati psihosocialne oskrbe po meri individualnih potreb oskrbovanca; ne zna vključevati neformalnih oskrbovalcev ne razvijati osebnega odnosa pri oskrbi – gole storitve brez odnosa bo v prihodnje prevzemala robotika. Naš zakon z dominantno prevlado zdravstvenega resorja ima te viruse vgrajene, toda ne tako, da bi ne omogočal tudi dobrega razvoja v smeri sodobne integrirane oskrbe.

Kar omenjate, je vezano na kadrovski izziv slovenskega sistema institucionalne oskrbe starejših. Vemo, da zaposlenih v domovih starejših že sedaj primanjkuje, hkrati imamo pa na tem področju zastarel sistem normativov, bolj izobražen kader, a hkrati vse več zdravstvenega osebja, ki je kader predvsem za oskrbo najbolj bolnih, medtem ko ni zaposlenih, ki bi bili posebej usposobljeni za delo s starimi ljudmi, socialno oskrbo. Katere korake, morda po zgledu tujine, tukaj Slovenija še lahko naredi?
Ko so onemogli ljudje daleč od oči in od srca krajevnega prebivalstva, v ljudeh zakrneva temeljna človeška potreba po solidarni pomoči onemoglim; s tem zakrneva tudi njihova zmožnost za sodelovanje in sožitje.

Kadrovski problem v oskrbi postaja pereč po vsej Evropi. Zanj se kažeta dve rešitvi. Prva je tesna povezava med domačo neformalno in službeno oskrbo. Kot rečeno je to tudi pogoj za humanost tega sistema. Oskrba onemoglih je enako kot rojevanje in vzgoja osnovna življenjska naloga človeške vrste. V Evropi deset odstotkov prebivalcev redno pomaga nekomu od bližnjih, ki je starostno onemogel, bolan ali invaliden – pri nas je to 200.000 ljudi. Če te ljudi usposabljamo, opravljajo to zahtevno človeško nalogo bolje; če jih med seboj povezujemo, dobivajo moč in voljo za oskrbovanje. S tem usposabljanjem in povezovanjem imamo dobre izkušnje na Inštitutu Antona Trstenjaka – po občinah imamo tečaje za družinske oskrbovalce. Sodobni sistem jih s programi različne pomoči na domu razbremeni, da lažje oskrbujejo svojca. Tako se potreba po oskrbi v ustanovah zmanjša – v nemškem mestu Bielefeld, ki ima z okolico pol milijona prebivalcev, so ta sodobni sistem dobro vpeljali in potreba po odhodu v dom za stare se je zmanjšala za polovico. Z vidika kadrovske krize se po Evropi kaže, da so bivši družinski oskrbovalci bazen naboljših poklicnih oskrbovalcev v domovih in na terenu.

Druga rešitev za pomanjkanje oskrbovalnega kadra je organizacija sodobne mreže oskrbovalnih programov v lokalni oskupnosti – tudi o tem sva že govorila. Industrijski tip domske oskrbe teži k velikim pokrajinskim domovom, ki delujejo ločeno od krajevne skupnosti; to velja za domove iz socialističnega časa in za domove, ki jih danes gradi kapital kot eno najbolj varnih naložb. Ko so onemogli ljudje daleč od oči in od srca krajevnega prebivalstva, v ljudeh zakrneva temeljna človeška potreba po solidarni pomoči onemoglim; s tem zakrneva tudi njihova zmožnost za sodelovanje in sožitje v družini, službi in družbi. Za krepitev solidarnosti je nujno, da človek redno pomaga nemočnemu: otroku v družini, staremu, bolnemu ali drugače potrebnemu človeku v svoji bližini – ta vadba solidarnosti je enako nujna, kakor je gibanje za telesno zdravje. Sodobna integrirana lokalna dolgotrajna oskrba krepi v ljudeh zmožnosti za solidarnost in jim daje oskrbovalno znanje. Posledica tega je dovolj kadra za poklicno oskrbo v krajevnem domu in na terenu. Od skupnosti odtujeni veliki domovi, ki jih gradi kapital ali država, pa zaman iščejo kader z industrijskimi razpisi – ne dobijo ne domačega ne tujega.

Foto: Jernej Prelac


Vi pravite, da lahko kakovost neke družbe presojamo po njenih programih za šibke, nemočne, odvisne ljudi. A danes se zdi, da gre družba vse bolj v drugo smer. Starejši in drugače šibki se v družbi, kjer so ljudje usmerjeni predvsem v svoje lastne potrebe, vse bolj obravnavajo kot breme, starost, bolezen, odvisnost od drugih postaja nekakšen tabu in družbeno nesprejemljiva, tudi pri nas pa se prek medijske promocije spodbuja uzakonitev evtanazije, ki je v javni razpravi kot zakonski predlog. Kaj to pove o naši družbi?

Na prvi del vprašanja o čutu za pomoč nemočnim sva že precej govorila. Dodajva dvoje. Raziskave zadnjih dvajset let kažejo, da solidarnost po Evropi upada. Z druge strani pa imamo dobre izkušnje: ob covidu so se ljudje in oblasti množično odločali za čutečo pomoč.
Vzgoja je od srede prejšnjega stoletja potiskala ljudi v brezpogojno iskanje užitka, uspeha, prestiža, presežkov. Vzgojo za soočanje z izgubami pa imamo pometeno pod preprogo.

Tudi na drugi del vprašanja o današnjem odrivanju starosti na rob družbe in o težnji po evtanaziji sva delno že odgovorila, ko sva omenjala Franklova spoznanja o patologoji časa, ki se začne širiti, ne da bi se ljudje zavedali zla in hudega, ki ga povzroča. Vzporedno potekata nasprotujoči tendenci: tista po obravnavanju starih in šibkih ljudi kot človeškega odpada, ki sodi na zbirna industrijska smetišča, na katero jasno opozarja tudi papež Frančišek, ter živa in dejavna osebna in družbena solidarnost. Objektivno je za staranje v današnji Evropi neprimerno bolje poskrbljeno, kakor je bilo kadarkoli v dosedanji zgodovini ali je danes v drugih delih sveta.

Kako da se v tej situaciji širi tudi staromrzništvo (ageizem) in težnja po evtanaziji? Da vžgejo domače pesmi »Bolj star, bolj nor« in tuje »Bolje biti pijan, nego star«? Podobno vprašanje je, kako da se je pol stoletja širilo javno mnenje in množična praksa abortiranja kot sredstva za »načrtovanje družine«? V tem času je bilo v Sloveniji abortiranega tretjina sedanjega slovenskega prebivalstva. Franklovo spoznanje o kolektivnih zmotah in spoznanje Arendove o banalnosti zla pri nacističnem uničevanju Judov nam dobro osvetli te hude pojave. Vprašanje je, kaj še pomaga pri njihovem preprečevanju.

Vzgoja je od srede prejšnjega stoletja potiskala ljudi v brezpogojno iskanje užitka, uspeha, prestiža, presežkov … Vzgojo za soočanje z izgubami – naš pedagog Pediček jo je imenoval tanatagogika – pa imamo pometeno pod preprogo. V starosti pa se človek znajde v težavah, ko mu pešajo telesne in duševne moči, ko ne najde smisla svojemu pojemanju. Bližnji ob njem doživljajo podobne stiske. Ob starejših, ki se slabo starajo, so zagrenjeni, sitni ali bolehajo za demenco, mnogi rečejo: »Tak pa ne bom! Raje prej izstopim.« Kot narod smo precej usmerjeni v depresivnost, smo tudi pri vrhu po številu samomorov. Tu je še bivanjska praznota po množičnih zmotah prejšnjega stoletja, ki so hotele s silo uresničiti iluzijo nadčloveka in brezrazredne družbe. Seštejte vse to in dobite velik del razlage, zakaj ne sprejemamo svojega staranja ter odrivamo stare ljudi na rob družbe in na smetišča zbirnih centrov izven domače skupnosti. Pa tudi za evtanazijo, abortirane in nizko voljo po otrocih.

Spomnim se dogodka pred približno 40 leti. V Ljubljano je prišel predavat zdravnik iz Sarajeva, ki je napisal knjigo o prenatalni psihologiji Kad su majka i dijete bili jedno. Bil je liberalen in znanstveno usmerjen. V razpravi o knjigi mu je neka ženska rekla, da če drži to, kar je povedal in napisal o duševnosti zarodka, je abortus umor človeka. Njegov odgovor je odseval tragiko kolektivne zmote. Družba je širila idejo uravnavanja rojstev z abortusom in izvajanje poverila medicini. Sedaj medicina s prenatalno psihologijo jasneje vidi razvoj človeka, toda drvečega vlaka abortiranja kot zdravstvene storitve ne more na hito ustaviti – kdor to poskusi, ga družba abortira. Z znanjem o duševnem življenju otroka v maternici je ozaveščal ljudi o dejstvih in spodkopaval steber te zmote našega časa.

Podobno se dogaja danes pri evtanaziji. V evropski kulturi jo je javno in legalno preizkusila samo nacistična Nemčija nad duševno bolnimi lastnimi ljudmi ter nad Judi in Romi. O tej nacistični evtanaziji je zelo jasno, da je absoluten zločin. Pomislimo, če bi to bilo danes, bi vse naše varstveno delovne centre, ki so razvojni vrh slovenske sociale, čez noč izpraznili in te ljudi prepeljali v krematorije. Danes v Evropi in pri nas precej vplivnih ljudi propagira evtanazijo zelo bolnih in starostno opešanih ljudi. Nekatere države so jo uzakonile; na Nizozemskem je njeno izvajanje dano zdravstvu, v Švici je uzakonjena pravica do avto-evtanazije, pri njej so dejavne nevladne organizacije. O legalizaciji evtanazije poteka politično prerekanje tudi pri nas. Tisti, ki so proti evtanaziji, navajajo veljavne etične in druge razloge, njeni zagovorniki imajo te ugovore za tradicionalistično moraliziranje.
Kot narod smo precej usmerjeni v depresivnost, smo tudi pri vrhu po številu samomorov. Tu je še bivanjska praznota po množičnih zmotah prejšnjega stoletja, ki so hotele s silo uresničiti iluzijo nadčloveka in brezrazredne družbe.

Menim, da gre pri evtanaziji za temeljno antropološko vprašanje o svetosti življenja, podobno kakor pri smrtni kazni. Za reševanje tega perečega problema je odločilno, da ob današnjem množičnem strahu ljudi pred lastno onemoglostjo gremo v poglobljeno antropološko iskanje smisla človeške nemoči ter v spoznavanje sinergije med človekovo močjo in nemočjo. Dejstvo je, da je pomoč onemoglim in sprejemanje svoje onemoglosti ena od najtežjih človeških nalog. Na pretek pa je tudi dobrih današnjih in zgodovinskih izkušenj o človeški solidarnosti, ko bolan preživi ob pomoči zdravega in pri tem človeško zori, zdrav človek pa s svojo sočutno pomočjo krepi svojo psihosocialno imunsko zmožnost, da mu socialna, ekonomska, intelektualna ali druga moč ne podivjajo v (samo)uničevalno malignost.

Mislim, da se evtanazija danes preprečuje z iskanjem te sinergije med človeško močjo in nemočjo. Vsak Evropejec se povprečeno na deset let sreča z oskrbo svojega bližnjega. Če mu sistem integrirane dolgotrajne oskrbe v kraju pomaga lažje in bolje opraviti to bistveno človeško nalogo, doživi oskrbovanje kot eno najglobljih človeških izkušenj, podobno kakor vzgojo otrok in drugo ustvarjalnost. Vsakdo pritrjuje, da je treba človeško življenje spoštovati, toda današnji človek potrebuje pri tem tudi izkušnjo, kako je pomoč onemoglemu pogoj za njegov osebni in skupnostni razvoj. Ob raziskovanju teh antropoloških vprašanj in ob praktičnem delu za kakovostno staranje in sožitje sem prišel do aksioma za zdrav razvoj: polnoleten čovek mora vsaj eno uro na teden nuditi osebno pomoč nemočnemu, da se razvija njegova solidarnost.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30