Dr. Jože Možina: Za to, da so se slovenski komunisti znašli na »pravi strani zgodovine«, je bolj kot oni sami zaslužen Hitler, ki napade Stalina (1.del)

Foto: SIol.net
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob 80. obletnici napada sil osi na Jugoslavijo, s čimer se je druga svetovna vojna začela tudi na naših tleh, smo se pogovarjali z zgodovinarjem in novinarjem dr. Jožetom Možino. Dr. Možina je leta 2019 v okviru svoje doktorske dizertacije izdal znanstvena monografijo Slovenski razkol, ki na poljuden in dokumentiran način v marsičem ruši tabuje in desetletja vzdrževano ideološko dogmo o enostranski krivdi za slovensko bratomorno vojno.

S temo druge svetovne vojne in še posebej revolucionarnim nasiljem med in po vojni pa se je ukvarjal tudi že prej. Med drugim je avtor filma Zamolčani, moč preživetja, Zločin, ki ne zastara in serije Pričevalci na Televiziji Slovenija.

V prem delu intervjuja smo spregovorili o razmerah, v katerih se je Jugoslavija in z njo slovenski prostor znašel pred in med drugo svetovno vojno, s poudarkom na začetku vojne. Spregovorili smo o vlogi Slovenske ljudske stranke, Komunistične partije in Katoliške Cerkve na dogajanje in kako je to dogajanje doživljal povprečen slovenski človek.

Letos obeležujemo 80. obletnico napada sil osi na Jugoslavijo. Kako bi opisali razmere v Jugoslaviji tik pred začetkom vojne?

Pred vojno je bil slovenski politični prostor precej pisan, tudi do določene mere konflikten. Prevladovala je Slovenska ljudska stranka, ki je pokrila skoraj štiri petine glasov. Poleg njih so bili še liberalci, socialdemokrati in šibki socialisti. Ta blok je imel nekako petino glasov. Komunisti so bili takrat prepovedani, ker so se večino časa borili za uničenje Kraljevine Jugoslavije.

Jugoslavija se je v letih pred vojno ravno izvijala iz gospodarske krize, ki je bila posledica svetovne gospodarske krize. Ta kriza je močno prizadela kmetstvo in industrijo. Od leta 1935 se je stanje začelo izboljševati, na severnem delu Jugoslavije hitreje kot na jugu. Ni bilo ravno velikega blagostanja. Lahko bi rekli, da je manjkalo denarja, živelo pa se je. Država je bila relativno urejena. Dravska banovina kot najbolj razvit del Jugoslavije je pred drugo svetovno vojno dosegla 80 % avstrijskega standarda, kar je bilo v dobi komunizma nepredstavljivo.

Vodilna oz. kar prevladujoča stranka na slovenskem je bila Slovenska ljudska stranka. Kakšen je bil njihov odziv na začetek vojne? Zakaj se zdi, da je bila povsem paralizirana? Zakaj ni bila stranka, ki je prejela pred vojno 78 % glasov, zmožna voditi Slovence skozi preizkušnjo vojne vihre?

Slovenske ljudske stranke vojna ni presenetila. Nevarnost Tretjega Rajha na mejo Jugoslavije pride že leta 1938, ko je Hitler priključil Avstrijo. Na vojno, ki se začne po paktu med Hitlerjem in Stalinom z napadom na Poljsko septembra 1939, se skušajo pripraviti, vendar so se je tudi strahotno bali. Še posebej po tem, ko so videli, s kakšno lahkoto Nemčija premaguje evropske države. Morala je absolutno padla po kapitulaciji evropske velesile in jugoslovanske zaveznice Francije, ki jo nemški vojaški stroj kljub britanski pomoči porazi v dobrem mesecu.

Slovenska ljudska stranka je bila na predvečer vojne relativno šibka, kar se tiče vodenja. Decembra 1940 je umrl nesporni vodja, karizmatični dr. Anton Korošec. Dr. Franc Kulovec, njegov naslednik, ni bil osebnost takšnega formata oz. karizme. Poleg tega je bil med prvimi žrtvami nemškega bombardiranja Beograda 6. aprila 1941. SLS je tako ob vzniku vojne tako rekoč brez vodilne osebnosti. Vodenje Slovencev v času vojne je bilo zaradi okupacije onemogočeno, vzpostavljali so ilegalno strukturo, tako propagandno kot odporniško, vendar so jih pri slednjem prehiteli komunisti, pa ne zaradi njihovega domoljubja, ampak ker in ko je Kominterna oborožen upor ukazala.
Po dokumentih in časopisih vidimo, da je bila narodna zavest na zavidljivi ravni posebej v katoliškem in liberalnem taboru, tudi v cerkvi. Vendarle je treba omeniti, da je delavstvo, ponekod tudi kmetstvo v Nemčiji (ne tudi Italiji) naivno videlo tudi povratek »zlate Avstrije«

Kako so se na začetek vojne odzvali Slovenci? Kaj se je takrat dogajalo, kakšni so bili premisleki med slovenskimi razumniki, mnenjskimi voditelji?

Na splošno je prevladovalo iskreno domoljubje tako med politiki in vplivnimi posamezniki kot med študenti in kmečkim prebivalstvom. Po dokumentih in časopisih vidimo, da je bila narodna zavest na zavidljivi ravni posebej v katoliškem in liberalnem taboru, tudi v Cerkvi. Vendarle je treba omeniti, da je delavstvo, ponekod tudi kmetstvo v Nemčiji (ne tudi Italiji) naivno videlo tudi povratek »zlate Avstrije«, zato so bile tudi določene simpatije oz. želje, da če že do okupacije pride, je boljši nemški okupator od italijanskega.

Tik pred vojno, 30. marca 1941, se vodstvo SLS sestane v Banovinski palači, kjer je danes sedež predsednika republike. Takrat sklenejo, da ne bodo sodelovali z okupatorjem, in določijo delegacijo, ki bo odšla v tujino. Vodilni politik, ki ostane doma, je ban dr. Marko Natlačen.

Nikakor ne drži, da je SLS koketirala z nacističnim in fašističnim režimom. V številnih državah, vseh sosednjih so bile močne, celo vladajoče fašistične struje, edino Slovenci smo med redkimi evropskimi narodi, ki nismo imeli omembe vredne profašistične ali pronacistične skupine. Slovenska ljudska stranka se nikoli, niti pred vojno niti med vojno ni odpovedala demokraciji, strankarski demokraciji, za razliko od komunistov, ki nikoli niso bili demokrati in se za demokracijo niso borili. Borili so se za diktaturo, ki za ljudi, ki ji pridejo v primež, ni nič boljša od nacistične.

Tradicionalni tabor je snoval upor proti okupatorju. Se je pa njihova organizacija upora kasneje spremenila v upor proti komunističnem nasilju, ki jih je v tistem obdobju bolj ogrožalo od okupatorja. To se natančno vidi po podatkih o žrtvah in povzročiteljih na časovni osi, ki sem jih objavil v knjigi. Katoliški del je ustanovil protiokupatorsko Slovensko legijo, ilegalno vojaško formacijo, ki je na vrhuncu, konec maja 1941, štela 6.000 evidentiranih članov. Liberalni tabor je ustanovil sokolsko legijo, kasneje je nastala še narodna legija. Te formacije so bile stalno v stiku z begunsko vlado, ki je bila v Londonu del proti-Hitlerjevske koalicije. Prevladalo pa je prepričanje, da je za oborožen upor še prezgodaj, ker bi sprožili okupatorjevo represijo nad civilnim prebivalstvom. Zdelo se jim je škoda slovenskih življenj. Takšno taktiko so ubrali tudi v kontaktih z begunsko vlado v Londonu potem, ko so bili priče hudim represalijam na Poljskem in Češkem.
Slovenska ljudska stranka se nikoli, niti pred vojno niti med vojno ni odpovedala demokraciji, strankarski demokraciji, za razliko od komunistov, ki nikoli niso bili demokrati in se za demokracijo niso borili.

Niso si tudi želeli dodatnega razkosanja že tako razkosanega slovenskega ozemlja. V stiski po izbruhu vojne je bila želja vodstva, da Dravsko banovino zasede en okupator. Zato tudi Ban Marko Natlačen v Celju zaprosi Nemce, da bi samo Nemčija zasedla Dravsko banovino, ker niso imeli pojma, kakšne načrte ima okupator. Nacisti se na to niso ozirali. Kmalu pa se je izkazalo, da je nemški okupator izrazito agresiven in protislovenski od samega začetka, medtem ko so Italijani iz nekih svojih prestižnih razlogov pustili slovenski jezik in omogočili nadaljevanje delovanja univerze, opere, drame. Trudili so se ustvariti kar najboljši vtis in so poskrbeli tudi za preskrbo prebivalstva. Seveda so imeli dolgoročno tudi oni slabe namene s Slovenci, vendar v italijanski okupacijski coni, ki je imenovana Ljubljanska pokrajina, po zasedbi vsakodnevno življenje teče dokaj normalno dalje. Za običajne ljudi se ni veliko spremenilo.

Foto: Peter Merše


Za spremembo varnostnih razmer za prebivalstvo v tej pokrajini je bistveno usodnejši dogodek od napada na Jugoslavijo nemški napad na Sovjetsko zvezo. Do takrat so komunisti pasivni. Znani so celo primeri na Štajerskem, ko so komunisti ob prihodu pozdravljali Nemce in z njimi skupaj praznujejo prvi maj. Vse se spremeni 22. junija, ko Hitler prelomi pakt in napade Stalina. Takrat se komunisti po navodilu Kominterne odločijo za oborožen napad proti okupatorju in ga začnejo takoj pripravljati. Če smo natančni, za to, da so se slovenski komunisti znašli na »pravi strani zgodovine«, kot pravijo, je paradoksalno bolj kot oni sami zaslužen Hitler, ki napade Stalina, šele takrat postane pravi sovražnik komunistov.

Nov paradoks po začetku oboroženega upora proti okupatorju je v tem, da komunisti izkoristijo domoljubna čustva zlasti slovenske mladine, ki so jih v desetletjih pred drugo svetovno vojno v tem duhu vzgajali predvsem v katoliškem in liberalnem taboru. Po 22. juniju 1941, ko Kominterna zaukaže oborožen odpor, so komunisti z zvenečimi parolami narodne osvoboditve privabili znatno število mladih nekomunističnih nazorov. Kmalu se je sicer pokazalo, da je upor bolj kot proti okupatorju usmerjen proti slovenskim civilnim osebam, začela se je revolucija.

Kako je slovenski prostor pred začetkom vojne pri nas spremljal vojno dogajanje v Evropi?

Spremljali so ga prek časopisov in radijskih sprejemnikov. Precej dobro so poznali razmere po Evropi. Tudi na kmetih so številni zavzeto spremljali dogajanje. V času raziskovanja za svojo knjigo Slovenski razkol sem bral dnevnik gospodarja kmečke družine iz Rakeka, Ivana Puntarja, izdala jih je založba Jutro, v katerem se vidi, da so vedeli, kaj se je dogajalo.

Kakšen je bil odnos Slovencev v tistem času do Sovjetske zveze?

Izpostaviti je potrebno, kar se pogosto pozablja, da vojne nista začeli samo nacistična Nemčija in fašistična Italija, ampak tudi boljševistična Sovjetska zveza. Začne se z napadom na Poljsko, Sovjetska zveza napade tudi Finsko, dan po padcu Francije si priključi Baltske države in vdre v romunski pokrajini Besarabijo in Bukovino. Glede odnosa Slovencev do Rusov pa velja vedeti naslednje.

Glede odnosa naših prednikov. Že od sredine 19. stoletja, sploh ob širitvi ideje panslavizma, so Slovenci kot majhen in v nekaterih pogledih zatiran narod v Avstroogrski monarhiji na Ruse gledali z veliko simpatijo. Veljala je za rešiteljico in branik Slovanov, četudi v praksi ni bilo vedno tako. Slovenski vojaki v AO armadi, ki so v prvi svetovni vojni padli v rusko ujetništvo, so prav tako imeli izrazito pozitiven vtis o ruskem in ukrajinskem narodu, kjer so bili kot ujetniki, saj so glede na razmere z njimi lepo ravnali. Za razliko od ruskih ujetnikov v Avstriji, ki so pogosto nastradali.

Bolj osveščeni, tudi na kmetih, pa so imeli izrazito odklonilen odnos do komunizma, ki so se ga tudi bali. Ruski emigranti, ki jih je po revoluciji sprejela Jugoslavija, so širili vedenje o grozodejstvih, ki jih je izvajal boljševizem. Moj stari oče denimo je v duhovnem smislu na ruski narod gledal z veliko simpatijo, ko pa je na kapi videl rdečo zvezdo po kapitulaciji Italije na Primorskem, je »obstal«, kot se reče. In tako velika večina drugih. Ker je bila Sovjetska zveza tako protiverska država, je izhajalo na katoliški strani precej literature o tem. Široko razširjena tudi na kmetih je bila publikacija Ukrajina joče, svoje je v protikomunističnem naravnanju prebivalstva naredila tudi papeška enciklika Divini Redemptoris iz leta 1937. Svojo ilegalno literaturo pa so širili tudi komunisti in v njej obožujoče pisali o Sovjetski zvezi kot o »veliki in srečni deželi socializma«, dobesedno.

Seveda so lagali, in to zavestno, pozneje so tudi sami priznavali, da so tam videli uboštvo in diktaturo. V stražarskem arhivu sem denimo našel letake, kjer so pozivali proti zahodnim zaveznikom in skušali ovirati povezovanje Kraljevine Jugoslavije z zahodnimi zavezniki, kar je bilo v interesu SZ. To je bilo v času, ko so bili prek pakta Hitler - Stalin v svaštvu z nacisti. Ponižujoče npr. leta 1940  pišejo o poraženi Franciji, obema z Veliko Britanijo celo očitajo, da sta začeli vojno, da bi razkosali Nemčijo.

Take tiske so po vojni komunisti seveda uničevali, vendar sam sem našel nekaj originalov, ki razgaljajo v bistvu petokolonaško vlogo partije pred napadom na Jugoslavijo. Medtem ko so po 22. juniju 1941 prvi za oborožen upor, so bili do napada na SZ veliki mirovniki ...

Komunistična partija je 26. aprila ustanovila proti-imperialistično fronto – fronto, ki se je (deklarativno) borila »imperialistom«. Kako so Slovenci reagirali na ustanovitev take skupine? So sploh vedeli za ta dogodek oz. za to proti-imperialistično fronto?

Za to praktično nihče ni vedel, glede na to, da so pomešali datum sestanka – očitno še tisti prav dobro ne, ki so bili zraven. V tistem času je bilo povsem običajno, da so se razni vplivni ljudje dobivali po stanovanjih in debatirali. Še posebej v Ljubljani, ker je bila okupacija sorazmerno blaga. 26. aprila se v resnici ni zgodilo nič posebnega. Ta sestanek je bil tako nepomemben, da so šele kasneje ugotovili, da so zanj navedli napačen datum, 27. april. Nikakor ni bila takrat ustanovljena nobena Osvobodilna fronta proti okupatorju. Komuniste, ki so bil slepo pokorni Komintarni in Stalinu, so zanimali interesi SZ in ne obramba Kraljevine Jugoslavije. 26. aprila 1941 je bil sestanek Društva prijateljev Sovjetske zveze. Šele kasneje so temu sestanku pripisali atribute osvobodilnosti in koalicije, da bi prikrili obdobje paktiranja z nacisti, ki je trajalo do 22. junija 1941. Izraz Osvobodilna fronta se začne uporabljati šele pozno poleti 1941.

Pravite, da je bilo takih sestankov veliko. Kaj točno imate v mislih?

Dinamika tistih dni je bila velika. Na podoben način se je vzpostavljal tudi ilegalni tisk tradicionalnega tabora, na ilegalen način so se ustanavljale slovenska in sokolska legija ter številne druge manjše in večje skupine. Ilegalni tisk katoliške in liberalne strani se je v tisti dobi veliko ukvarjal s povojnimi mejami in zahtevami za vrnitev po prvi svetovni vojni izgubljenega ozemlja nazaj. Še posebej agilni so bili mladi, med njimi Ehrlichovi stražarji, zelo slovensko in Evropsko orientirani.

Mimogrede, v tem krogu so nastajale prve ideje za samostojno Slovenijo. Sicer pa je tradicionalni tabor, še preden je OF odpor monopolizirala, mislim, da je bilo to 13. septembra, na ilegalnem sestanku dosegel dogovor s prvo točko, da se na temelju narodne enotnosti slovenskega naroda zahteva svobodno in samostojno Slovenijo z vsem narodnim ozemljem v državni zvezi z jugoslovanskimi narodi. No, OF, pravzaprav KPS, pa je v tej dobi skrbela predvsem zato, kako bi odstranila, celo ubijala tradicionalne politike.

Ti so imeli fokus v zunanji politiki in se nevarnosti, ki jim je pretila, niso zavedali. Tako je minister Krek na primer na svojo stran pridobil vplivnega britanskega parlamentarca Amerya, ki v pismu britanskemu zunanjemu ministru Anthonyu Ednu izraža podporo slovenskim ozemeljskim težnjam. Zavzel se je za to, da bi bili Slovenci ponovno združeni in bi imeli celo Istro s Trstom.

Slovenija, Ljubljana, 11.12.2019, 11. december 2019
Predstavitev znanstvene monografije Jožeta Možine z naslovom Slovenski razkol, okupacija, revolucija in zacetki protirevolucionarnega upora, politika, Jože Mozina
Foto: Alen Milavec/BOBO


Zakaj so komunisti potem izbrali tako po svoje neroden datum za ta praznik? Dan upora oz. prej dan OF praznujemo na datum, ko se je nekaj ljudi pravzaprav pogovarjalo o protiimperializmu, usmeritvi proti zahodnim zaveznikom. Kako to, da niso mogli najti ustreznejšega datuma za ta praznik?

Očitno ne, v tisti dobi proti okupatorju vse do nemškega napada na SZ, niso storili ničesar. Saj je tudi praznik vstaje, ki so ga praznovali v bivši državi, ena revščina. 22. julija 1941 so pod Šmarno goro obstrelili slovenskega žandarja Žnidaršiča, ki je potem umrl po vojni. In to so praznovali.

V knjigi Slovenski razkol imam poseben razdelek, kjer govorim o uporabi laži. Po vojni so imeli oblast in so mislili, da lahko delajo, kar hočejo. Datum 27.4. so izbrali, da bi dokazali, da so bili prvi, ki so se uprli okupatorju in da bi prikrili svojo nečastno vlogo. Ker niso imeli ničesar oprijemljivega, so si izmislili zveličavnost tega sestanka, pri tem pa celo zgrešili datum.
26. aprila 1941 je bil sestanek Društva prijateljev Sovjetske zveze. Šele kasneje so temu sestanku pripisali atribute osvobodilnosti in koalicije, da bi prikrili obdobje paktiranja z nacisti, ki je trajalo do 22. junija 1941. Izraz Osvobodilna fronta se začne uporabljati šele pozno poleti 1941.

Upor je nudila že kraljeva jugoslovanska vojska ob aprilskem napadu. Poleg tega so znani napadi – zažigi nemških avtomobilov v Mariboru, sploh pa spopad TIGR-ovcev na Mali gori pri Ribnici 13. maja 1941. Potvarjanje se je dogajalo tudi kasneje. V sedemdesetih letih so denimo vzpostavili mit o zmagoviti Dražgoški bitki, ki je v bistvu tragedija tako za vaščane kot partizane. Lagali so o nekaj sto padlih Nemcih – in to v »resnih« zgodovinskih knjigah. Pred par leti so začeli slaviti nekakšno bitko na Menini planini, o kateri je bil posnet celo film Preboj. Desetletja o tem nismo vedeli ničesar, tudi v partizanski literaturi ne najdeš nič velikega o tem dogajanju. Gre za služenje propagandi, dejstva pa očitno niso pomembna.

Komunistična partija je bila pred vojno v Jugoslaviji prepovedana stranka in posledično ni imela veliko članov. Kako je uspela v tako kratkem času postati tako pomembna sila?

Politične sile tradicionalnega tabora izgubijo oblast, na odpor se pripravljajo, vendar previdno, da ne bi povzročali žrtev. Komunisti pa z začetkom vojne niso izgubili ničesar, saj so že prej delovali v ilegali. To je bila njihova prednost. Čeprav so bili maloštevilni, so z mamljivimi obljubami o svobodi, demokraciji, enakosti in boljšem življenju dosegli mnoga ušesa. Ljudje so si teh stvari želeli in so tem obljubam podlegali. Takrat so ljudje na dano besedo več dali kot danes.

Bili so navajeni, da se izrečeni besedi verjame. Komunistični voditelji so bili izjemno predrzni in fanatično predani revolucionarnemu delu. Sploh Kardelj, Kidrič in podobni so bili brezkompromisni fanatiki. Na roko so jim šle tudi mednarodne okoliščine. Prave strani zgodovine, kot danes radi pravijo, niso izbrali oni. V to jih je potisnil Hitler, ko je napadel Stalina. V času napada na Jugoslavijo so bili na nepravi strani, kar smo že omenili.

Sploh pa je bil ključ do uspeha uporaba skrajnega nasilja, ne glede na žrtve. Z umori in ekstremnim nasiljem, ki je blizu terorizmu, lahko majhna skupina prestraši, dominira in vpliva na razmišljanje in ravnanje velikega števila prebivalstva. Za to je takrat tudi šlo. Poglejte samooklicano Islamsko državo, kako je sprva peščica okrutnih fanatikov z uporabo skrajnega nasilja obvladala prostranstva.

V Slovenijo komunistične revolucije, za razliko od Poljske, Češke, Madžarske, ni prinesla Rdeča armada, ampak smo imeli pravzaprav lastno revolucijo. Kako se to lahko pripeti tako katoliškemu narodu, kot je bil slovenski pred drugo svetovno vojno?

Dobro, vseeno moramo vedeti, da je bila ta revolucija večjemu delu Slovencev vsiljena, nikoli med vojno se za revolucijo ni borila večina naroda, nasprotno. Po mojem se tudi velika večina partizanov, ki se je sicer borila proti okupatorju, ob tem ni borila za revolucijo. Sploh pa ne tako, ki je vodila v množična pomore, revščino in pomanjkanje, zaostajanje za razvito Evropo, uničevanje meščanstva in kmetstva, preganjanje Cerkve, ukinitev demokracije …

Povejmo že enkrat naravnost. Komunistična partija je večino zavedla in izkoristila za svoje fanatične cilje. Pomislite paradoks. Medtem ko se je politična stran, ki ji očitajo kolaboracijo, prizadevala za demokratično, svobodno Slovenijo, vezano na zahodne zaveznike in njihove vrednote, so komunisti zlorabili domoljubna čustva partizanov ter se borili za stalinistično sovjetsko republiko.
Medtem ko se je politična stran, ki ji očitajo kolaboracijo, prizadevala za demokratično, svobodno Slovenijo, vezano na zahodne zaveznike in njihove vrednote, so komunisti zlorabili domoljubna čustva partizanov ter se boriLi za stalinistično sovjetsko republiko.

Res so bili Slovenci takrat prevladujoče katoliški narod, pripadnost katolištvu pa je bila v nekem delu tudi precej sistemska, lahko rečemo vsiljena, na primer v šolskem sistemu. Kljub maloštevilnosti pripadnikov Komunistične partije, so njihove ideje prodrle relativno daleč, še posebej med inteligenco, učiteljstvom, sindikati. Komunisti so denimo prek krščanskih socialistov uspeli prevzeti poglavitni vpliv v izvorno katoliškem sindikatu Jugoslovanski strokovni zvezi. Zelo vplivni so postajali med srednješolsko mladino in na Univerzi. V Sloveniji so prodirali posredno. Zato tudi fingiranje z Osvobodilno fronto, ki naj bi bila nekakšna koalicija. Komunisti je nikoli niso tako jemali. To je bil njihov vzvod, da so, zlasti prek krščanskih socialistov, mamili širše množice, mase, kot bi rekel Kardelj. Tudi Varnostno obveščevalno službo OF za izvajanje umorov po Ljubljani so ustanovili sami in jo tudi sami obvladovali. Tukaj lahko priznamo Kardelju pretkano taktično presojo.

In, kot že rečeno, prodirali, obvladovali, dominirali so s terorjem, ki je orodje strahu. Prestrašene množice pa so voljne sprejeti marsikaj. Mnogi so podpirali Osvobodilno fronto iz strahu, ker so jih sicer lahko ovadili okupatorju. Številni premožnejši niso imeli druge izbire, podpirali so komunistično gverilo, misleč, da bodo lahko ohranili življenja in premoženje.

Jugoslavija je bila pred okupacijo praktično z vseh strani obdana z državami sil osi ali pa državami, ki so podpisale trojni pakt. Tudi Jugoslavija ga je sprva podpisala, potem pa od njega odstopila. Zakaj je Jugoslavija odstopila od trojnega pakta? Je bilo po vašem mnenju prav, da je tako storila? Kaj bi se po vašem mnenju zgodilo, če bi Jugoslavija ostala v trojnem paktu?

Ko je padel Pariz in Anglija ni mogla več zagotoviti nobene zaščite Kraljevini Jugoslaviji, se ta znajde v nemogoči situaciji. Regent Pavel Karađorđevič, si je na vse načine prizadeval, da bi državo obvaroval pred uničujočo vojno. Še srbski generali, Milan Nedič, Petar Pešić, so leta 1941 menili, da Jugoslavija ne bo zdržala niti 14 dni v spopadu z nemškim vojaškim strojem. Zato je 25. marca na Dunaju podpisal pristop k Trojnemu paktu, ki je bil za Jugoslavijo na papirju ugoden.

Potem pa so predvsem britanske tajne službe, upoštevajoč domoljubna čustva Srbov, pa tudi Slovencev, sprožile demonstracije. Zgodil se je državni udar in Hitler se je odločil za kazen ter brutalno napadel Jugoslavijo. Lahko kako rečemo tudi o Angležih, ki so sicer bili v hudi stiski, ampak so vedeli, kaj se bo zgodilo z Jugoslavijo in so jo pač žrtvovali, da so prihranili svojo kri. To je bila pač njihova imperialna praksa.

Predsednik SLS dr. Kulovec je nekaj ur pred napadom na Beograd na kronskem svetu slikovito obsodil absurd vojaškega puča in napovedal krvave posledice z besedami, da bi narod, če bi vedel kaj se bo zgodilo, snovalce puča »obesil na kandelaber na Terazijah«.

Zgodovinarji ne špekuliramo, kaj bi se zgodilo, če bi se zgodilo, ker potem hitro pridemo do kavarniških debat. Jugoslavija bi se vendarle težko izognila vojni, bi pa imela verjetno manj žrtev, saj bi se v vojno vključila kasneje. V tistih razmerah, ko je bila Evropa povsem na tleh, je bil tisti trojni pakt presenetljivo ugoden za Jugoslavijo. Je pa vprašanje, če bi se ga Hitler držal.

V čem je ključna razlika med načinom upora proti okupatorju v Sloveniji in denimo v Franciji, kjer je tudi bilo odporniško gibanje?

Francosko odporniško gibanje je obvladoval general De Gaulle, ki nekako ni dopustil samovolje komunistični frakciji. So pa komunisti ob koncu vojne tudi v Franciji izvajali množične pomore, okrog 10.000 ljudi je bilo tako ubitih. Ampak v Franciji so se že leta 1946 začeli procesi proti komunistom, ki so izvajali množične pomore.

Tam so se množični umori izvajali v času, ko nova oblast še ni bila utrjena. V Sloveniji pa je bilo ravno obratno. Tukaj vidimo, kakšna je bila mentaliteta našega komunističnega odporniškega gibanja. Umori so že med vojno, samo v Osrednji Sloveniji partizansko gibanje pobije preko 5.000 civilnih oseb že med vojno. Poglavitna zgodba pomora lastnih ljudi pa se začne po vojni, ko se vzpostavi komunistični režim. Takrat se zgodi masovno klanje vojnih ujetnikov in civilistov, ki so bili dejanski ali potencialni nasprotniki.

Foto: SIol.net


Pogosto slišimo očitke, da so vaške straže in Domobranci orožje dobili od okupatorja. Kje pa so orožje dobili Partizani?

Po razpadu kraljeve jugoslovanske vojske je bilo zlasti v obmejnem pasu ob rapalski meji na voljo veliko orožja. Vse to najdemo tako na strani vaških straž kot na partizanski strani, ki pa se kasneje oskrbuje z orožjem z zaplembami in v boju z okupatorjem. Marsikje v partizanskih enotah je bilo sprva veliko pomanjkanje orožja in streliva. Kljub temu, da na začetku niso organizirali odpora, so komunisti sicer že zgodaj izbirali orožje, če bi kazalo, da lahko izvedejo revolucijo.

V Osrednji Sloveniji se je dalo Italijane tudi podkupiti. Podkupovali so jih z denarjem in ženskami. Znan je primer, ko so pri  Drenovem Griču »obstali« vagoni z vojaško opremo. Partizani so te vagone več dni praznili in prek Ljubljanice in barja vse to vozili proti Krimu.

Zakaj so na tradicionalni strani vzeli orožje iz rok okupatorja?

Res je to pomembno vprašanje za razumevanje celotne zgodbe druge svetovne vojne na Slovenskem. V posameznih vaseh so se ljudje znašli pod takim pritiskom komunističnega nasilja, da so se po pomoč zatekali k okupatorju. Ker jih ta ni zaščitil, so ga prosili za orožje. V knjigi Slovenski razkol so ti primeri iz vseh plati obdelani. Dokazano je, da v teh konkretnih slučajih ni bil okupator tisti, ki je ogrožal njihova življenja in premoženje, ampak domača gverila.

Prvi upori proti partizanom se zgodijo iz silobrana in to z lastnim orožjem, ne okupatorjevim. Po tednih, ponekod celo mesecih komunističnega nasilja, umorov civilnih oseb, ponekod celih družin, ropanja premoženja, so se ti ljudje naposled uprli. Ti prvi upori niso bili niti v kolaboraciji z Italijani, niti ne s kakšno centralo v Ljubljani, ampak je šlo za spontan upor. Ker pa so partizani te prve poskuse takoj razbili, so videli, da sami ne zmorejo in so prosili okupatorja za orožje in tudi za dovoljenje.

Vedeli so, da če hočejo braniti svoje vasi, ne morejo biti v gozdu, ampak v vasi. Tam pa brez dovoljenja niso mogli biti. To je poenostavljeno rečeno razlog za kolaboracijo. Podrobneje je seveda to v knjigi. Takrat jih enostavno ni ogrožal okupator, ampak partizansko gibanje.

Italijanski poveljnik, general Robotti, ni bil navdušen nad tem, da se oboroži tradicionalne Slovence. Prepričan je bil, da so komunisti prehodnega značaja, za Italijane pa so dolgoročno bolj nevarni slovenski nacionalisti, kamor je štel liberalni in katoliški tabor.

Njegov naslednik, general Gambara, je še za novo leto 1943 v okrožnici zapisal, naj bodo do vaških straž previdni, ker so to »orožje z dvema ostrinama«, ker je pomenilo, da lahko udarijo tudi proti njim. Nikoli jim niso do kraja zaupali, zato so jim tudi dali staro orožje in niso dovolili, da bi se koncentrirali. Ob  kapitulaciji pa so orožje povečini izročili partizanom.
Slovenski komunisti so imeli do Sovjetske zveze religijo-nadomestujoč odnos, kot pravi Lojze Ude. Vanjo so verjeli kot v božanstvo.

Zakaj so komunistični partizani slovensko civilno prebivalstvo v teh krajih ogrožali bolj od okupatorja?

Slovenski komunisti so imeli do Sovjetske zveze religijo-nadomestujoč odnos, kot pravi Lojze Ude. Vanjo so verjeli kot v božanstvo. To se vidi tudi po literaturi. V fanatični privrženosti Sovjetski zvezi so bili prepričani, da bo leta 1942 konec vojne in so pohiteli z revolucijo. V tej revoluciji so se borili tudi proti okupatorju, ampak z vidika žrtev je glavni udar usmerjen na slovensko civilno prebivalstvo.

Tukaj govorimo tudi o vidiku pokoritve z nasiljem, strahom. Temu so bili, kot že omenjeno, namenjeni demonstrativni umori vodilnih osebnosti, duhovnikov, pa tudi ubijanje premožnih in vplivnih ljudi nasploh. Pobili so tudi voditelje slovenske legije in vse, ki so jo podpirali.

Oni niso želeli sodelovati s slovensko tradicionalno stranjo v boju proti okupatorju. Zanimala jih je le popolna prevlada. Pri tem so videli kot nasprotnike tudi zaveznike. Kardelj je na primer junija 1942 pisal voditeljici VOS Zdenki Kidrič, da če se bodo Angleži izkrcali v Istri, »smo v velikem zosu«. Njih ni zanimala hitra osvoboditev, ampak vzpostavitev komunistične diktature.

Foto: Peter Merše


Zakaj je trajalo toliko časa po začetku partizanskih grozodejstev, da se je vzpostavil odpor proti njim, in kakšno vlogo je pri tem igrala Katoliška Cerkev?

V začetku pa so bili šokirani, niso mogli verjeti, da so oni postali tarča gibanja, ki se je imenovalo osvobodilno. Potem je to povezano z naravo slovenskega katoliškega človeka, ki je bil vajen »potrpeti«. Čeprav se Katoliški Cerkvi včasih pripisuje glavna vloga pri organiziranju kolaboracije, je, kot sem sam ugotavljal, v veliko konkretnih primerih igrala prej zaviralno vlogo. Bili so pozivi škofa Rožmana, naj se to nasilje preneha, hkrati pa je vzpostavil pobožnost prvih petkov in češčenje mučenikov. To je bil izrazito transcendenčen odgovor na dogajanje, ki ni bil realen odgovor na ogroženost ljudi.

Eden prvih uporov proti partizanom se zgodi aprila 1942 na Vidovski planoti, ko so se po umoru župana Tekavca oboroženi vaški fantje zbrali v Makovčevi hiši in so partizani hoteli vdreti, je prisotni kaplan Pezdir rekel, naj ne streljajo nanje, saj so vseeno naši bratje. In so ustrelili le mimo. Kasneje seveda tudi vaške straže in domobranci niso streljali mimo, v začetku pa je bilo tako. Komunisti so svoje borce vzgajali popolnoma drugače.

Odziv Cerkve je bil v različnih škofijah različen. V Mariboru bistveno drugačen kot v Ljubljani. Če bi primerjali, kateri primer se je izkazal kot boljši?

Pogosto se govori, češ, škof Rožman je kolaboriral, škof Tomažič v Mariboru pa ne. Škof Tomažič v resnici ni imel nobene izbire. Nacisti Cerkve za razliko od Italijanov niso jemali kot upoštevanja vreden faktor. Štajerski duhovniki so bili v večini izgnani in škof je bil v praktično v hišnem priporu, skoraj povsem paraliziran.

Škof Rožman pa je bil odličen dušen pastir, ognjevit teološki govorec in zaveden Slovenec, na njegova ramena je padla odgovornost politične avtoritete, ki pa mu ni ležala. On je bil človek Avstro-Ogrske discipline in dane besede, opravka pa je imel z italijanskim okupatorjem, kjer so celo ponarejali njegove vdanostne izjave. Njegov primer je kompleksen. V začetku se je Cerkev krčevito borila za vsako življenje, tudi komunistov. Znani so primeri njegovega reševanja hrvaških Judov. Pisali so v Vatikan in marsikaj tudi dosegli. Kasneje pa zaradi inflacije napadov tudi škofa niso več poslušali. Spirala nasilja je šla tako daleč, da je bil tudi on v veliki meri nemočen.
Vemo, da je izvorno zlo okupacija, vendar so bili Slovenci tu žrtve ne le fašizma in nacional socializma ampak tudi komunizma – zato je bila cena tako visoka.

Zakaj je slovensko ozemlje med najbolj krvavimi v Evropi, kar se tiče druge svetovne vojne?

Dodatno v veliki meri tudi zato, ker so se ob koncu vojne tukaj znašle umikajoče kolaborantske enote iz celotne Jugoslavije, ali pa so bile sem vrnjene iz Avstrije in na našem ozemlju so jih komunistične oblasti dale pobiti. Govorimo o okrog 100.000 žrtvah, pobitih po vojni na slovenskem ozemlju.  Od tega je okrog 12.000 Slovencev, preostali pa so Hrvati, Srbi, Črnogorci, Nemci ...

Celotne izgube zgolj slovenskega življa med vojno in po njej pa po uradnem popisu Inštituta za novejšo zgodovino znašajo prav 100.000 žrtev na vseh vpletenih straneh.

Kakšna pa so razmerja žrtev vojne v posameznih državah v primerjavi s Slovenijo? To lahko veliko pove …

Prav imate, v nekem smislu to pove »vse«, in tu bom citiral nekaj ključnih podatkov iz svoje knjige, ki dajo misliti, seveda jih častilci enoumja nočejo slišati. Torej, ne le zaradi okupacije in okupatorjeve represije, ampak tudi zaradi načina partizanskega boja, ki je vpletal civilno prebivalstvo, in zaradi revolucije, je slovensko ozemlje plačalo strahoten krvni davek. Poglejte. Francija, čez katero sta šli dve fronti ob začetku in koncu vojne, ima agilno odporniško gibanje, a izgubi 0,85 odstotka prebivalstva.

Norveška, ki se dva meseca upira nemški agresiji, izgubi 0,012 odstotka prebivalstva. Glejte potem slovensko ozemlje, na katerem ni nobene fronte in tudi ne večjih spopadov. Osrednji del, Ljubljanska pokrajina kjer je okupacija prve dve leti in pol blaga, izgubi kar 9,68 odstotka prebivalstva. Slovenija v celoti pa 6,7 odstotka. Vemo, da je izvorno zlo okupacija, vendar so bili Slovenci tu žrtve ne le fašizma in nacional socializma ampak tudi komunizma – zato je bila cena tako visoka. Človeško življenje pri doseganju političnih ciljev v boljševistični logiki nima vrednosti. Žal je taka brezobrazna taktika slovenskih komunistov izvirni greh pogubnega narodovega razkola.

Foto: SIol.net


Katere so največje neresnice, ki se širijo med Slovenci o drugi svetovni vojni na naših tleh?

Neresnica je, da so se komunisti uprli okupatorju prvi. Prej so se uprli TIGRovci, kraljeva vojska in vsi drugi. Saj upor nima le oborožene komponente. Komunisti se uprejo zadnji, ne ko je napadena njihova domovina, ampak ko je napadena ideološka domovina Sovjetska zveza.

Ne drži, da je Osvobodila fronta bila koalicija širokih plasti slovenskega naroda. Ni bila. Bila je komunistična pogruntavščina od vsega začetka, formalno pa so jo dokončno prevzeli po Dolomitski izjavi. Ne drži, da se je večina Slovencev borila v partizanski vojski. Večina se je, pod prisilo ali ne, borila na nasprotni strani.

Ne drži, da je bila najprej kolaboracija in potem revolucija. Najprej je bila revolucija, ki je že jeseni 1941, sploh pa spomladi 1942, začela načrtno pobijati slovenske ljudi in šele veliko kasneje pride do upora proti revoluciji, kjer potem pride tudi do kolaboracije z okupatorjem zaradi silobrana. Katoliška Cerkev ni bila pobudnik kolaboracije. Ljudje sami so prosili okupatorja za zaščito in pomoč v orožju. Za razliko od komunistov, ki so bili organizirani od vrha navzdol, je bil upor proti partizanom organiziran od spodaj navzgor.

Narodno-osvobodilne parole odpadejo, ko vidimo, koliko civilnega prebivalstva je pomorila komunistična gverila in kako relativno malo sovražnikovih vojakov je padlo v spopadih s slovenskimi partizani. Tu so uradni podatki, ki jih objavljam v knjigi, neizprosni in drugo svetovno vojno v resnici pokažejo tako, kot je v resnici bila.





Naročite knjigo Slovenski razkol v spletni trgovini Iskreni.net

Vir: Mohorjeva družba


Monografija Slovenski razkol je obširna, z dokumenti in pričevanji utemeljena zgodovinska knjiga, ki prinaša odgovor na temeljno oz. najbolj prestižno vprašanje slovenske novejše zgodovine: zakaj in kako so Slovenci med drugo svetovno vojno spolzeli v oster narodni razkol, kdo je ta proces povzročil in kje se je vse skupaj začelo? Narodni razkol se je namreč do konca vojne še okrepil in razširil na celotno ozemlje ter s travmatičnimi posledicami sega še v sedanji čas.

Prav zato je knjiga izredno aktualna in s svojimi novimi razkritji pomembna za slovensko prihodnost. Naročite svoj izvod.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike