Jože Možina: Na RTV sta jih vedno strašno skrbela lik in delo Milana Kučana. In ko smo poročali o povojnih pomorih

Foto: Peter Merše
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja smo se z dr. Jožetom Možino pogovarjali o situaciji pred in kmalu po začetku druge svetovne vojne na slovenskem, uporu, revoluciji in vlogi različnih skupin v vojni ter o včerajšnjem prazniku.

V drugem delu intervjuja pa smo se osredotočili na novinarsko plat njegovega dela. Spregovorili smo o avtonomnosti novinarjev na Slovenskem, situaciji na RTV Slovenija ter pozornosti Evropske komisije na medijsko dogajanje v Sloveniji.

Veljate za novinarja, enega redkih na RTV, ki je za svoje izjemne dosežke prejel vrsto nagrad, ne le doma ampak tudi v tujini, hkrati pa ste bil sami zaradi novinarskega dela deležni napadov, celo groženj s smrtjo. Kot tak imate znanje, izkušnje in dober vpogled v dogajanje na slovenski medijski krajini. Kateri so največji problemi, s katerimi se po vašem mnenju sooča?

Ključni problem je to, da je izrazito neuravnotežena, dominantni mediji ustvarjajo ponarejeno realnost v korist levih strank in cela stvar je tako iz osi, da sta na udaru razsodnost in presoja. Kljub pričakovanjem, da se bo demokratični razvoj v družbi in tudi medijih nadaljeval, se razmere obračajo na slabše. Niža se tudi profesionalna raven novinarskega dela. Dogajajo se neslutene zlorabe medijske moči v nasprotju s temeljnim poslanstvom. Daleč torej od neodvisnosti, pluralnosti, objektivnosti.

Strinjam se z nedavno objavljeno raziskavo, da je medijski prostor večinoma v funkciji političnega orodja. Ni problem, da so mediji levo usmerjeni, ampak da delujejo neprofesionalno, kot politične izpostave. Na drugi strani pa imamo par odstotkov tistih medijev, ki so usmerjeni v podporo desne politične opcije. Glavnina medijev visi izrazito v levo, žal tudi javna televizija.

So slovenski novinarji pri svojem delu avtonomni? Kdo oz. kaj slovenske novinarje najbolj ovira pri tem, da bi pisali neodvisno, objektivno, profesionalno?

Pogoje za avtonomnost velika večina novinarjev ima. Zakaj je ne izkoristi in zakaj za razliko celo od svinčenih časov in dobe demokratizacije ne najdemo prav veliko avtonomnih novinarjev, pa je eno temeljnih vprašanj. Nisem si predstavljal, da bo šel naš razvoj v to smer. Delno je to globalni pojav. Ljudje se raje upognejo, prilagodijo, ustrežejo lastni in uredniški avtocenzuri. Zelo redko jih kdo v to posebej sili.

Bolj kot novinarji so tu pomembni uredniki, ki so veliko bolj kot posamezni novinarji odgovorni za orkestriran aktivizem, običajno kot je razvidno – v korist leve politične opcije. Ali če smo še bolj natančni - vse kar ima, kar bi lahko imelo in kar se da sfabricirati, da bo imelo negativne učinke za trenutne vladne stranke, v prvi vrsti SDS, je absolutna uredniška prioriteta v večini vplivnejših medijev. V tem zadnjem stavku je skoncentriran opis aktualne uredniške politike MS medijev.

Ste se sami v času svoje kariere srečali s kakšnimi pritiski zaradi vašega dela? Za kakšne pritiske je šlo? Kdo jih je izvajal?

Če se primerjam z ostalimi, sploh tistimi, ki so najbolj glasni in lažnivi, imam s tem veliko, na RTV verjetno največ, žalostnih izkušenj. Osebno so mi bližje vrednote slovenske pomladi kot vrednote bivšega režima. Čim sem se kot zgodovinar v 90 letih ukvarjal s tematiko druge svetovne vojne, sem naletal na ovire, nasprotovanja, izločanja in cenzuro.

Samo par večjih zadev. Moj prvi dokumentarec Škof Rožman – zločinec ali žrtev je bil v 90 letih nekaj mesecev v bunkerju, ker ga je blokiral odgovorni urednik, češ, da dejstva v filmu ne stojijo. Seveda so stala takrat in stojijo danes. Do konkretne cenzure je prišlo pri mojem najodmevnejšem dokumentarcu z vojno tematiko Zamolčani - moč preživetja leta 2004, ki so ga umaknili s programa. V to cenzorsko raboto so bili vpleteni takratna odgovorna urednica Staričeva in direktorica televizije Menartova. Vse to pa se je zgodilo na pritisk bivšega šefa partije in takrat Programskega sveta, Janeza Kocijančiča. Si mislite to sramoto?

Vendar sem z informacijo o tem šel v medije, ljudje so se zbudili, zahtevali svoj film in vodstvo je po nekaj neuspešnih poskusih utišanja osramočeno vrnilo film v program. Ta film je potem postal najbolj gledan v tej zvrsti odkar TVS meri gledanost.
Ko je bilo odkrito največje grobišče, morišče pri Teznem, je kar v montažo pred TV Dnevnikom vkorakal general Dolničar, predsednik ZZB, v spremstvu urednika in odrejal kaj se lahko pokaže in pove in kaj se ne sme.

Spomnim se, kako se je v soboto zjutraj, ko sem montiral oddajo Utrip, na vratih nenadoma pojavil urednik, ki je sedaj poslanec v DZ, sicer korekten človek. Namreč strašno sta jih vedno skrbela lik in delo Milana Kučana. Podobno je bilo, ko smo poročali o povojnih pomorih, ves čas nelagodje večine urednikov. Ni se sicer zgodilo meni, a ko je bilo odkrito največje grobišče, morišče pri Teznem, je kar v montažo pred TV Dnevnikom vkorakal general Dolničar, predsednik ZZB, v spremstvu urednika in odrejal kaj se lahko pokaže in pove in kaj se ne sme. Takih primerov je veliko, a povečini so deležniki molčali in se bali o tem govoriti.

Ta hiša je bila desetletja v službi komunističnega režima. Po letu 1990 smo ta urok nekako razklenili, ampak leve politične sile tukaj še vedno dominirajo, pa ni problem svetovni nazor, ampak profesionalnost. Denimo, pred zadnjimi volitvami je bila zamenjana odgovorna urednica, v volilni kampanji, ki je sledila, pa ste lahko spremljali predvsem teme, ki jih je izpostavljala politična levica. Pri napovednikih za moje intervjuje, npr. z Vero Mejak, pa nekatere druge, so se dogajale čudne stvari. Pri napovednikih za Pričevalce smo slučajno ugotovili, da je vodstvo televizije vsaj 2 leti cenzuriralo, oz. objavilo pol manj napovednikov v programih kot pa za »sorodno« oddajo Spomini. Načrtno, prikrito, iz tedna v teden.

Kdo je to počel?

Rečeno mi je bilo, da je imela največ prstov vmes sedanja direktorica televizije Natalija Gorščak, kar je verjetno, saj je že kot direktorica javno izjavila, da bi to oddajo ukinila. Verjetno ni slučajno, da ima podobne želje tudi ZZB, ki je uprizorila borčevski miting v Kopru leta 2018, kjer so pozivali k ukinitvi in onemogočanju, še prej pa vsaj 2x podpisovali peticijo za ukinitev ali prepoved Pričevalcev. Glede mitinga v Kopru. Tam so bili tudi politiki SD, med njimi takrat vladni poslanec Marko Koprivc, ki je v slogu partijskega aparatčika izvajal pritisk na RTV. Pisal je namreč varuhinji pravic gledalcev Ilinki Todorovski, napadal moje oddaje in pisanje zaključil s »Smrt fašizmu«.

Posebej sramotno in boleče pa je dejstvo, povsem dokumentirano, kako je TVS edina poročala s tistega mitinga v Kopru in poročanje še potvorila, da bi bilo ja čim bolj na mlin ZZB in čim bolj proti meni. Potem mi niso omogočili popravka, ki sem ga zahteval … Ob vsem tem niti ni čudno, da so brez moje vednosti sprejemali Tita Turnška na RTV in z njim razpravljali o mojih oddajah.

Posameznih primerov je na desetine. Ko sem dobil nagrado Prešernovega sklada za film o Pedru Opeki, sem bil tudi deležen poskusov miniranja te nagrade. Naloga je bila zaupana kolegici Špeli Kožar, ki je nastopila strumno, s serijo prispevkov v prvih minutah informativnih oddaj. Še sedaj jo vidim, kako maha s papirji, »dokazi«, a jih do danes ni predočila. Potem so celo prikrojili program, da smo bili nagrajenci predstavljeni v manj gledani uri. Tudi to je TVS, s svojimi skrajneži, ki skušajo vedeti več kot akademiki Niko Grafenauer, Drago Jančar in Zorko Simčič, ki so me takrat predlagali za nagrado.

Foto: SIol.net


Vi ste med tistimi novinarji, ki so jim javno grozili s smrtjo. Kateri primeri so to?

Safet Alibeg je na twitterju ščuval, da se me povozi na prehodu za pešce. Benjamin Purger je prav tako javno zapisal, da bi me obesil. Igor Bricelj pa mi je grozil pred vhodom na RTV, da ne bom varno hodil po Ljubljani. Raje se ne spominjam, ker je tožilstvo svojo vlogo tu opravilo katastrofalno slabo. Bricelj je sicer okrog 20 krat vodil skupinico s transparenti in grožnjami, ki me je čakala pred vhodom na RTV. Vodil je tudi skupino provokatorjev na predstavitvi moje knjige v Konzorciju. Vidite pa ga tudi na tisti znameniti fotografiji, kako na programskem svetu RTV stoji ob kolegih novinarjih in v roki drži rjuho z napisom »Smrt Janšizmu«.

Kako je reagiral RTV?

Bolj mlačno ali nič. Sploh, če primerjam z napadi ali »napadi« na kolege, s povozitvijo kamere v Novi Gorici ali pa belim praškom, ki sta ga dobili kolegici. Takrat so se v vrsti z izjavami zavzeli zanje vsi vrhovi hiše na čelu z generalnim direktorjem Kaduncem. V mojem primeru te »evforije« ni bilo. Skupinico, ki me je čakala pred hišo, bi hitro odpravili, če bi o tem kritično poročali. Namesto tega mi je urednica svetovala, naj hodim iz RTV skozi stranska vrata. Dvojna merila so tu jasno razvidna.

Kako na novinarsko delo vpliva taka konkretna grožnja in kako nek tvit, da je neka novinarka prostitutka ali pa tvit, kjer premier kritizira nekega novinarja ali pa medij označi za nacionalno sramoto, niti ne, da bi neposredno grozil. Kako gledate na primerjavo teh dogodkov in odzivov nanje?

Mislim, da so te stvari neprimerljive, odzivi na to pa umetno ustvarjeni. A veste, kaj vse so o meni pisali v komentarjih na hišnem MMC, celo osebe, ki so tam zaposlene. Seveda obsojam vse žalitve, tudi s prostitutkami, vulgarizme in pritlehnosti, še bolj pa grožnje s smrtjo, pozive k nasilju in nasilna ravnanja, ki so skoraj izključno v domeni slovenske levice. Ta je kot komunistična partija z nasiljem in ustrahovanjem prišla na oblast in se na tak način vzdrževala desetletja. Mnogi delijo vtis, da je jezik nasilja in laži tudi v teh razmerah njihova izvorna koda. Upam, da se motijo.
Po eni strani so vse grožnje in žalitve novinarjev nesprejemljive in sramotne. Pika. Po drugi strani pa novinarji in uredniki nismo odvezani odgovornosti in nismo nedotakljivi, če storimo napako, tem bolj če se kdo od novinarjev zavestno zlaže in manipulira.

Glede novinarjev, po eni strani so vse grožnje in žalitve nesprejemljive in sramotne. Pika. Po drugi strani pa novinarji in uredniki nismo odvezani odgovornosti in nismo nedotakljivi, če storimo napako, tem bolj če se kdo od novinarjev zavestno zlaže in manipulira. Tudi to se dogaja. Če v takih primerih letijo ostre in preostre besede, je potrebno povedati obe plati, ne le izpostaviti žaljivega zapisa na račun novinarja. Kot zanimivost, ko sem bil pred nekaj meseci na temo vprašan za TV Tednik in sem podobno odgovoril ter zaključil, da ima tudi naša televizija s kredibilnostjo trenutno težave, me je novinarka kljub obljubi cenzurirala. Tega v prispevku ni bilo.

Novinarji smo javne osebnosti in moramo stati za svojim delom ko nam je všeč in tudi ko nam ni. Moramo biti sposobni prenesti tudi kritiko na naš račun, sploh če je upravičena, ker smo storili napako, zamolčali ...

Glede tvitov, to je v poglavitni meri umetna tema. Mnoge pač moti, da ima predsednik vlade prek Twitterja avtonomen kanal za komuniciranje z javnostjo, brez cenzure.

Kako bi slovenski mediji lahko postali bolj uravnoteženi? Vidite kakšno rešitev za ta problem?

Veliko razočaranje je, da je ta demokratični razvoj zadnjega desetletja prinesel še nižjo raven profesionalizma v novinarstvu, še večje zdrse, še večje medijske zlorabe in še bolj aktivistične urednike in novinarje kot so bili prej. Stari uredniki na televiziji, ki so bili bivši komunisti, nekateri zelo privrženi levi opciji, so imeli vendarle neke elemente spodobnosti. Situacija je v tem smislu ponekod še slabša kot je bila.

Očitno je, da fakulteta, ki izobražuje novinarje, ne razvija potenciala za pluralno delo v medijskem prostoru. Vsaj ne v dovoljšni meri. Dobro bi bilo na tem področju vzpostaviti konkurenco, da bi se lahko izobraževali tudi drugje. Naj poudarim, da rešitev za dominantno levo novinarstvo ni desno novinarstvo. Ne gre za stvar nazora ampak za profesionalizem. Potrebujemo normalno novinarstvo in normalne medije.

Kaj pa RTV, kakšna so pričakovanja? Zdi se, da je to medij, ki ima trenutno velike težave s pluralnostjo?

Mnogi vidijo tako, sploh, ker gre za javni medij s tem načinom financiranja. Ljudem, ki so čedalje bolj ogorčeni nad našim RTV, pa to spodobni ljudje, z vrednotami, pogosto rečem, da ne potrebujemo kot protiutež desne televizije ampak samo normalno televizijo, predvsem informativni program. To pomeni, da se upoštevajo sposobnosti in profesionalnost.

Glede ostalih medijev je pa tako. Tisti, čedalje bolj številni kritiki dominantnih medijev se morajo zavedati, da morajo nove, alternativne medije, ki so jim bliže, tudi angažirano podpirati po svojih močeh. Njihov obstoj pač ni samoumeven. Te zavesti je pri nas premalo. Včasih se le čaka, da bo za to poskrbel nekdo drug.

Treba se je vključiti, angažirati, naročiti časopis, plačati naročnino, dati donacijo ali kako drugače prispevati. Če se ljudje ne bodo angažirali tudi sami, se stvari ne bodo spremenile.

Foto: Peter Merše


Kako je mogoče, da je v času demokracije manj pluralnosti, profesionalnosti in objektivnosti v novinarskem poročanju kot konec osemdesetih let, ko smo živeli še v enopartijskem sistemu?

Tega ne razumem. Mislim, da je to širši pojav, nekateri ga vidijo v povezavi z iztrošenostjo ali kar izrojenostjo sedanjega civilizacijskega okvirja. V osnovi je to kriza elementarne morale, ki je globalna, posledično pa kriza osebnosti, spodobnosti. Ena mojih najbolj odmevnih intervjuvank, gospa Vera Mejak, je v prispodobi rekla nekako tako, da je moralni razkroj posledica izrivanja Boga, hotela je reči, ko se ne priznava nobene avtoritete nad ravnjo človeka in njegovega uma, se poruši hierarhija vrednot. Je nekaj na tem.

Konec 80-tih let, še v času razkroja komunizma in demokratičnih procesov, so obstajala jedra novinarjev, ki so sicer bili člani Komunistične partije, saj drugače nisi mogel biti novinar, ampak so bili to avtonomni posamezniki, ki so sledili toku zgodovine in pomembno prispevali, da je bilo z enoumjem konec. Taki so bili tudi na RTV, tudi na Delu, na primer skupina okrog Slivnika in Vasleta in po nekaterih drugih medijih. Kako je mogoče, da je tega sedaj manj, da je tako huda polarizacije v družbi in med novinarji? To vprašanje ostaja neodgovorjeno.

Ko sem bil sam direktor televizije, smo znova pred ekrane pripeljali več gledalcev, kar je za evropske javne televizije težko. V tistem času je to uspelo samo nam in belgijski VTV. Kako nam je to uspelo? V resnici smo širili spekter mnenj, gostov, tem, nabor programov od filmov do razvedrilnih oddaj. Želeli smo, da televizija diha z obema kriloma slovenskih pljuč. Iskreno smo si za to prizadevali.

V informativnem programu smo pod uredništvom Rajka Geriča in ostalih poročali o vsem, kar je imelo težo in javni odmev, od afere Ultra, ki je prizadela Gregorja Golobiča do afere Patria, ki je bila nameščena Janezu Janši in to na način, da so komentirali, gostovali, ljudje različnih nazorov ali političnih usmeritev. To je bila norma. Ničesar nismo prikrivali.

Zdaj pa se zgodi tudi na naši javni televiziji, da dneve in dneve nismo objavili zgodbe o Tomažu Veselu in Računskem sodišču, čeprav je bila že v javnosti, pa o sodniku Čeferinu na Ustavnem sodišču pa o poslancu Polnarju, ko je razkril ozadje kandidature Karla Erjavca. Da o radiu sploh ne govorim. Tej uredniški drži se čudim. Menim, da izgubljamo gledalce in kredibilnost.

Tudi gledalci pogosto rečejo, da se do napak desnih poroča s povsem drugo intenzivnostjo kot če gre za leve …

Bi rekel, pomislite, če bi dr. Žiga Turk zapisal kaj takega kot je Alem Maksuti, ki je nizkotno žalil predsednika države Pahorja, še prej številne druge, recimo dr. Ernesta Petriča, bi bila to dominantna zgodba v informativni oddaji. Tako pa ni, pač pa je Maksuti reden gost in komentator informativnih oddaj javne televizije, dr. Turk pa ne prav pogosto. V Tedniku je bil predrzno v pozitivni konotaciji izpostavljen Anis Ličina z neverjetnimi izjavami, pa se je vedelo, da je to gospod s kriminalnim ozadjem. Ko je sedaj zaprt v Celovcu, pa naenkrat to ni več zanimivo.

Ko se take in podobne kritike glede neuravnoteženosti v levo pojavijo zoper RTV Slovenija, ki naj bi bil medij vseh državljanov, se pogosto pojavi odgovor: »Saj imate Možino, ki lahko ustvarja s svoje oddaje.« Kako gledate na take komentarje?

Ah dajte no, pa kdo bi nasedel tej mini provokaciji. Sam se počutim kot avtonomna oseba, ki posebej sedaj v tem metežu enoumja, kot ga sam čutim, v tistih redkih oddajah, ki jih vodim, zavestno izbiram goste, ki lahko odpirajo teme, ki so sicer spregledane ali samocenzurirane. Ko sem bil direktor televizije, pa sem po svojih močeh zagotavljal širino, spekter mnenj.

Pogosto je slišati – kako mu sploh dovolijo, da še dela?

Oprostite, to je eno najbolj neumnih vprašanj ali mnenj, ki jih slišim zelo pogosto. Pa vem, da ljudje ne mislijo nič slabega, nasprotno. Žal res mnogi vidijo RTV kot medij enoumja. Pa ni čisto tako. Končno je pri nas zelo veliko predanih sodelavcev na različnih ravneh, ki prizadevno delajo in ustvarjajo dober program. Gotovo pa ne bi v očeh nekaterih predstavljal take eksotnike, če bi npr. informativni program sestavljali novinarji in uredniki širšega nazorskega spektra, bliže političnemu in nazorskemu spektru slovenske družbe. V tej smeri velja delati.

Kritike javnosti se ne bojim in jo sprejemam, ker razumem, da nekaterim moje delo ni všeč. Še posebej tistim, ki so bili privilegirani v prejšnjem režimu ali pa so njihovi predniki sodelovali pri zločinih. Nesprejemljivo pa je, da me lastna hiša šikanira, kar se je dogajalo. Vedeti je treba tudi, da tisti, ki v tej hiši nekoliko drugače vrednotimo stvari, čeprav gre za nianse, nimamo možnosti biti polno angažirani. Ni interesa za naše usluge. Zadnji dokumentarni film sem naredil leta 2014, čeprav sem v teh zvrsteh zelo uspešen in nagrajen.

Kako to, da vas na RTV ne angažirajo bolj kot zgodovinarja? Končno ste avtor izjemno uspešne zgodovinske monografije prav o obdobju, ki je sedaj aktualno, s tega obdobja ste doktorirali ...

Ja, to je pa res zanimivo. Običajno so kolegi novinarji pogosto gostje oddaj, tudi Odmevov, ko gre za področja, na katera se spoznajo. V mojem primeru se me radi izogibajo. Za gledalce bi bilo verjetno zanimivo, če bi slišali več mnenj, včasih tudi mojega.

Pomenljivo, da vas vabijo drugi mediji, da o tem strokovno govorite, tudi naš, vaš delodajalec pa ne.

Res je, nimam kaj dodati.

Evropska unija je zadnje čase zelo pozorna na dogajanje na medijskem področju v Sloveniji. Kako si razlagate to pozornost?

Pred nekaj dnevi sem imel priložnost govoriti na to temo z Evropsko komisarko za človekove pravice. Rekel sem ji, da sem osebno užaljen. Ne zato, ker stvari niso tako hude. Zadeve so zelo hude, ampak popolnoma nasprotne, kot se prikazuje.
Mediji niso svobodni zato, ker jih držijo v rokah levičarske strukture, ki jih uporabljajo v politične namene.

Mediji niso svobodni zato, ker jih držijo v rokah levičarske strukture, ki jih uporabljajo v politične namene. Res se dogajajo napadi na novinarje, ampak na katere? Večina napadov na novinarje prihaja z leve strani oz. od levih skrajnežev. Izvoz naše notranjepolitične zgodbe v tujino me najbolj spominja na čas pred in med vojno, ko je dovoljena vsakršna propaganda za dosego političnih ciljev, četudi vsebuje 99 % laži. Prosto po Solženicinu - ljudje, ki to sprožajo, vedo, da lažejo. Tudi vedo, da mi vemo, da lažejo. Ampak lažejo in manipulirajo naprej.

Trenutno je očitna ambicija mednarodno kompromitiranje aktualne vlade. Pa če pustimo to vlado – iniciatorje te kampanje ne zanima dolgoročna škoda, ki jo z izvozom teh laži povzročajo Sloveniji kot državi. In tu so elementi, počela skrajnosti, ki me spominjajo na prva poglavja v moji knjigi Slovenski razkol.

Kot vidim, je cilj onemogočiti potencial uspešnega predsedovanja, ki je prvič premierju Janezu Janši v interesu celotne Slovenije zelo dobro uspelo. V ta okvir sodi tudi zgodba t.i. nonpaperja. Tudi ko se je izkazalo, da ta papir ni bil sproduciran v kabinetu slovenskega predsednika vlade, se zgodba še naprej goni do onemoglosti. Za ljudi, ki delamo v medijih, je šokantno in žaljivo, ko gledamo, kako nekaterim ni nič sveto in so pripravljeni narediti vse, celo uporabiti evidentno laž, zgolj za to, da očrnijo političnega nasprotnika in s tem tudi svojo državo.

Foto: SIol.net


Zakaj Evropski uradniki tega ne sprevidijo? Zakaj se fokusirajo na ta minoren del medijev, ki je denimo financiran z madžarskim denarjem in predstavlja malenkostno protiutež levemu enoumju v medijih sicer? Kako je prišlo do tega?

Naj dodam, da so ti mediji glede svojega lastništva tudi odkriti in transparentni. Pri nas je tudi zmoten vtis, ki ga ustvarjajo dominantni mediji, da se s slovensko medijsko sceno ukvarja cela Evropa. Kje pa, vseeno pa napadi niso nepomembni.

Kako je prišlo do tega? Ne vem. Ni pa skrivnost, da imamo predsednico SD-ja, ki je evropska poslanka. Na mesto evropske poslanke je kandidirala s pozicije dopisnice RTV Slovenija iz Bruslja. Morda še to. V tistem času, ko sem bil direktor Televizije Slovenija, smo naše zunanjepolitično uredništvo večkrat opozorili na izrazito pristransko in pomanjkljivo poročanje Tanje Fajon, še posebej v času predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije. S tem pristranskim delovanjem si je prislužila kandidaturo na mesto evropske poslanke. Sedaj pa ime veliko povedati o neodvisnosti in svobodi medijev.

Na ravni evropskega uradništva, pa tudi više, se bojim, gre za krizo vedenja, gre za podcenjevanje, samoumevnost, poenostavitve, vase zagledanost, nezmožnost presoje osnovnega zgodovinskega konteksta, ko gre za Slovenijo. Vse to vidim kot posledico desetletij blaginje v razviti Evropi, kar žal očitno prinaša tudi pomehkuženo samovšečno elito, ki se ne potrudi, da bi zares ugotovila, kaj je res.

Nekateri v tem dogajanju in nekaterih naivnih reakcijah evropskih akterjev vidijo tudi dobrodošlo temo za rivalstvo med različnimi strujami v EU, še širše pa poznavalci vidijo v tem le enega od pojavov v kontekstu Soroševe globalne agende, kjer je sedanja slovenska vlada moteča.

Kako je z medijskim pluralizmom v tujini? Pred dnevi smo pisali o problematiki enostransko usmerjenega uredništva televizije ARD. Kako velik problem je neuravnoteženost uredništev v tujih medijih in kako se tega problema lotevajo v tujini?

Ko si v imenu nekega »višjega cilja«, nekomu, ki razmišlja drugače, pripravljen kršiti osnovne človekove pravice in ga z manipulacijo oz. prikrivanjem tistega, kar veš, zatreti v kali, lahko je to smer totalitarizma. To, kar smo v času komunizma očitali našim medijem, se danes dogaja tudi v tujini.

Novinar ARD se ni potrudil, da bi v nabor informatorjev za svoj prispevek širše vključil drugače misleče. Pomislite, ni jih potreboval, ker bi zmotili tisto, kar je želel povedati. To pa ni nujno tisto, kar je res. Vzel si je pravico, da bo gledalcem prikrojil realnost. To se vidi po tem, da je sicer posnel, ne pa tudi uporabil izjave novinarja Bojana Požarja, ki so bile v popolni kontradikciji s tistim kar so govorili drugi, enako misleči. Poteptal je osnovno novinarsko normo. V imenu »višjih ciljev«. Če želiš gledalca ali bralca o zahtevni, sploh konfliktni temi informirati, si dolžan upoštevati obe strani. To je temeljni element pluralnosti. Seveda smo daleč od totalitarizma, a posamezni medijski vzorci, tudi tisti, ki jih spremljamo v ZDA, lahko vodijo v totalitarne zaostritve.

Foto: posnetek zaslona TV Slovenija


Če bi imeli dve minuti časa, da Skupini EP za spremljanje spoštovanja demokracije razložite bistvo problema slovenske medijske krajine, kaj bi izpostavili?

Imel sem 5 minut časa in sem to že storil. Izpostavil sem popoln absurd na temelju tega, kar sva tudi midva govorila v tem dolgem pogovoru. Gospe komisarki sem predlagal, naj ne naseda na prvo žogo. Naj si vzamejo dovolj časa in pripravijo neodvisno raziskavo o medijskih razmerah v Sloveniji, ki bo slonela na empiričnih podatkih, takih ki se lahko preverijo.

Dr. Jože Možina je novinar in zgodovinar. Leta 2019 je v okviru svoje doktorske dizertacije izdal znanstveno monografijo Slovenski razkol, ki na poljuden in dokumentiran način v marsičem ruši tabuje in desetletja vzdrževano ideološko dogmo o enostranski krivdi za slovensko bratomorno vojno.

Med letoma 2006 in 2010 je bil direktor Televizije Slovenija, pred tem pa je delal na notranje-političnem uredništvu te televizije. Trenutno ga pogosto vidimo kot voditelja oddaje Intervju, znan pa je tudi po seriji Pričevalci in več dokumentarnih filmih. Med najodmevnejše spadajo Zločin, ki ne zastara, Zamolčani, moč preživetja, Škof Rožman - zločinec ali žrtev, Slovenski plebiscit. Posnel je tudi več dokumentarnih filmov z Afriške celine, med njimi najbolj znan Pedro Opeka - dober prijatelj.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim dvakrat Jurčičevo nagrado, nagrado za najboljšega režiserja dokumentarnega filma na festivalu ITN v Hollywoodu in Prešernovo nagrado za film Pedro Opeka - dober prijatelj. Leta 2013 je prejel Nagrado za odličnost v filmskem ustvarjanju na filmskem festivalu Canada Film Festival.





Naročite knjigo Slovenski razkol v spletni trgovini Iskreni.net

Vir: Mohorjeva družba


Monografija Slovenski razkol je obširna, z dokumenti in pričevanji utemeljena zgodovinska knjiga, ki prinaša odgovor na temeljno oz. najbolj prestižno vprašanje slovenske novejše zgodovine: zakaj in kako so Slovenci med drugo svetovno vojno spolzeli v oster narodni razkol, kdo je ta proces povzročil in kje se je vse skupaj začelo? Narodni razkol se je namreč do konca vojne še okrepil in razširil na celotno ozemlje ter s travmatičnimi posledicami sega še v sedanji čas.

Prav zato je knjiga izredno aktualna in s svojimi novimi razkritji pomembna za slovensko prihodnost. Naročite svoj izvod.


Preberite še 1. del intervjuja z dr. Možino, ki se vrti okoli manj znanih zgodovinskih dejstev o začetku 2. svetovne vojne na Slovenskem.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike