Jože Možina: Na RTV sta jih vedno strašno skrbela lik in delo Milana Kučana. In ko smo poročali o povojnih pomorih

Peter Merše
46
Foto: Peter Merše

V prvem delu intervjuja smo se z dr. Jožetom Možino pogovarjali o situaciji pred in kmalu po začetku druge svetovne vojne na slovenskem, uporu, revoluciji in vlogi različnih skupin v vojni ter o včerajšnjem prazniku.

V drugem delu intervjuja pa smo se osredotočili na novinarsko plat njegovega dela. Spregovorili smo o avtonomnosti novinarjev na Slovenskem, situaciji na RTV Slovenija ter pozornosti Evropske komisije na medijsko dogajanje v Sloveniji.

Veljate za novinarja, enega redkih na RTV, ki je za svoje izjemne dosežke prejel vrsto nagrad, ne le doma ampak tudi v tujini, hkrati pa ste bil sami zaradi novinarskega dela deležni napadov, celo groženj s smrtjo. Kot tak imate znanje, izkušnje in dober vpogled v dogajanje na slovenski medijski krajini. Kateri so največji problemi, s katerimi se po vašem mnenju sooča?

Ključni problem je to, da je izrazito neuravnotežena, dominantni mediji ustvarjajo ponarejeno realnost v korist levih strank in cela stvar je tako iz osi, da sta na udaru razsodnost in presoja. Kljub pričakovanjem, da se bo demokratični razvoj v družbi in tudi medijih nadaljeval, se razmere obračajo na slabše. Niža se tudi profesionalna raven novinarskega dela. Dogajajo se neslutene zlorabe medijske moči v nasprotju s temeljnim poslanstvom. Daleč torej od neodvisnosti, pluralnosti, objektivnosti.

Strinjam se z nedavno objavljeno raziskavo, da je medijski prostor večinoma v funkciji političnega orodja. Ni problem, da so mediji levo usmerjeni, ampak da delujejo neprofesionalno, kot politične izpostave. Na drugi strani pa imamo par odstotkov tistih medijev, ki so usmerjeni v podporo desne politične opcije. Glavnina medijev visi izrazito v levo, žal tudi javna televizija.

So slovenski novinarji pri svojem delu avtonomni? Kdo oz. kaj slovenske novinarje najbolj ovira pri tem, da bi pisali neodvisno, objektivno, profesionalno?

Pogoje za avtonomnost velika večina novinarjev ima. Zakaj je ne izkoristi in zakaj za razliko celo od svinčenih časov in dobe demokratizacije ne najdemo prav veliko avtonomnih novinarjev, pa je eno temeljnih vprašanj. Nisem si predstavljal, da bo šel naš razvoj v to smer. Delno je to globalni pojav. Ljudje se raje upognejo, prilagodijo, ustrežejo lastni in uredniški avtocenzuri. Zelo redko jih kdo v to posebej sili.

Bolj kot novinarji so tu pomembni uredniki, ki so veliko bolj kot posamezni novinarji odgovorni za orkestriran aktivizem, običajno kot je razvidno – v korist leve politične opcije. Ali če smo še bolj natančni – vse kar ima, kar bi lahko imelo in kar se da sfabricirati, da bo imelo negativne učinke za trenutne vladne stranke, v prvi vrsti SDS, je absolutna uredniška prioriteta v večini vplivnejših medijev. V tem zadnjem stavku je skoncentriran opis aktualne uredniške politike MS medijev.

Ste se sami v času svoje kariere srečali s kakšnimi pritiski zaradi vašega dela? Za kakšne pritiske je šlo? Kdo jih je izvajal?

Če se primerjam z ostalimi, sploh tistimi, ki so najbolj glasni in lažnivi, imam s tem veliko, na RTV verjetno največ, žalostnih izkušenj. Osebno so mi bližje vrednote slovenske pomladi kot vrednote bivšega režima. Čim sem se kot zgodovinar v 90 letih ukvarjal s tematiko druge svetovne vojne, sem naletal na ovire, nasprotovanja, izločanja in cenzuro.

Samo par večjih zadev. Moj prvi dokumentarec Škof Rožman – zločinec ali žrtev je bil v 90 letih nekaj mesecev v bunkerju, ker ga je blokiral odgovorni urednik, češ, da dejstva v filmu ne stojijo. Seveda so stala takrat in stojijo danes. Do konkretne cenzure je prišlo pri mojem najodmevnejšem dokumentarcu z vojno tematiko Zamolčani – moč preživetja leta 2004, ki so ga umaknili s programa. V to cenzorsko raboto so bili vpleteni takratna odgovorna urednica Staričeva in direktorica televizije Menartova. Vse to pa se je zgodilo na pritisk bivšega šefa partije in takrat Programskega sveta, Janeza Kocijančiča. Si mislite to sramoto?

Vendar sem z informacijo o tem šel v medije, ljudje so se zbudili, zahtevali svoj film in vodstvo je po nekaj neuspešnih poskusih utišanja osramočeno vrnilo film v program. Ta film je potem postal najbolj gledan v tej zvrsti odkar TVS meri gledanost.

Ko je bilo odkrito največje grobišče, morišče pri Teznem, je kar v montažo pred TV Dnevnikom vkorakal general Dolničar, predsednik ZZB, v spremstvu urednika in odrejal kaj se lahko pokaže in pove in kaj se ne sme.

Spomnim se, kako se je v soboto zjutraj, ko sem montiral oddajo Utrip, na vratih nenadoma pojavil urednik, ki je sedaj poslanec v DZ, sicer korekten človek. Namreč strašno sta jih vedno skrbela lik in delo Milana Kučana. Podobno je bilo, ko smo poročali o povojnih pomorih, ves čas nelagodje večine urednikov. Ni se sicer zgodilo meni, a ko je bilo odkrito največje grobišče, morišče pri Teznem, je kar v montažo pred TV Dnevnikom vkorakal general Dolničar, predsednik ZZB, v spremstvu urednika in odrejal kaj se lahko pokaže in pove in kaj se ne sme. Takih primerov je veliko, a povečini so deležniki molčali in se bali o tem govoriti.

Ta hiša je bila desetletja v službi komunističnega režima. Po letu 1990 smo ta urok nekako razklenili, ampak leve politične sile tukaj še vedno dominirajo, pa ni problem svetovni nazor, ampak profesionalnost. Denimo, pred zadnjimi volitvami je bila zamenjana odgovorna urednica, v volilni kampanji, ki je sledila, pa ste lahko spremljali predvsem teme, ki jih je izpostavljala politična levica. Pri napovednikih za moje intervjuje, npr. z Vero Mejak, pa nekatere druge, so se dogajale čudne stvari. Pri napovednikih za Pričevalce smo slučajno ugotovili, da je vodstvo televizije vsaj 2 leti cenzuriralo, oz. objavilo pol manj napovednikov v programih kot pa za »sorodno« oddajo Spomini. Načrtno, prikrito, iz tedna v teden.

Kdo je to počel?

Rečeno mi je bilo, da je imela največ prstov vmes sedanja direktorica televizije Natalija Gorščak, kar je verjetno, saj je že kot direktorica javno izjavila, da bi to oddajo ukinila. Verjetno ni slučajno, da ima podobne želje tudi ZZB, ki je uprizorila borčevski miting v Kopru leta 2018, kjer so pozivali k ukinitvi in onemogočanju, še prej pa vsaj 2x podpisovali peticijo za ukinitev ali prepoved Pričevalcev. Glede mitinga v Kopru. Tam so bili tudi politiki SD, med njimi takrat vladni poslanec Marko Koprivc, ki je v slogu partijskega aparatčika izvajal pritisk na RTV. Pisal je namreč varuhinji pravic gledalcev Ilinki Todorovski, napadal moje oddaje in pisanje zaključil s »Smrt fašizmu«.

Posebej sramotno in boleče pa je dejstvo, povsem dokumentirano, kako je TVS edina poročala s tistega mitinga v Kopru in poročanje še potvorila, da bi bilo ja čim bolj na mlin ZZB in čim bolj proti meni. Potem mi niso omogočili popravka, ki sem ga zahteval … Ob vsem tem niti ni čudno, da so brez moje vednosti sprejemali Tita Turnška na RTV in z njim razpravljali o mojih oddajah.

Posameznih primerov je na desetine. Ko sem dobil nagrado Prešernovega sklada za film o Pedru Opeki, sem bil tudi deležen poskusov miniranja te nagrade. Naloga je bila zaupana kolegici Špeli Kožar, ki je nastopila strumno, s serijo prispevkov v prvih minutah informativnih oddaj. Še sedaj jo vidim, kako maha s papirji, »dokazi«, a jih do danes ni predočila. Potem so celo prikrojili program, da smo bili nagrajenci predstavljeni v manj gledani uri. Tudi to je TVS, s svojimi skrajneži, ki skušajo vedeti več kot akademiki Niko Grafenauer, Drago Jančar in Zorko Simčič, ki so me takrat predlagali za nagrado.

Foto: SIol.net

Vi ste med tistimi novinarji, ki so jim javno grozili s smrtjo. Kateri primeri so to?

Safet Alibeg je na twitterju ščuval, da se me povozi na prehodu za pešce. Benjamin Purger je prav tako javno zapisal, da bi me obesil. Igor Bricelj pa mi je grozil pred vhodom na RTV, da ne bom varno hodil po Ljubljani. Raje se ne spominjam, ker je tožilstvo svojo vlogo tu opravilo katastrofalno slabo. Bricelj je sicer okrog 20 krat vodil skupinico s transparenti in grožnjami, ki me je čakala pred vhodom na RTV. Vodil je tudi skupino provokatorjev na predstavitvi moje knjige v Konzorciju. Vidite pa ga tudi na tisti znameniti fotografiji, kako na programskem svetu RTV stoji ob kolegih novinarjih in v roki drži rjuho z napisom »Smrt Janšizmu«.

Kako je reagiral RTV?

Bolj mlačno ali nič. Sploh, če primerjam z napadi ali »napadi« na kolege, s povozitvijo kamere v Novi Gorici ali pa belim praškom, ki sta ga dobili kolegici. Takrat so se v vrsti z izjavami zavzeli zanje vsi vrhovi hiše na čelu z generalnim direktorjem Kaduncem. V mojem primeru te »evforije« ni bilo. Skupinico, ki me je čakala pred hišo, bi hitro odpravili, če bi o tem kritično poročali. Namesto tega mi je urednica svetovala, naj hodim iz RTV skozi stranska vrata. Dvojna merila so tu jasno razvidna.

Kako na novinarsko delo vpliva taka konkretna grožnja in kako nek tvit, da je neka novinarka prostitutka ali pa tvit, kjer premier kritizira nekega novinarja ali pa medij označi za nacionalno sramoto, niti ne, da bi neposredno grozil. Kako gledate na primerjavo teh dogodkov in odzivov nanje?

Mislim, da so te stvari neprimerljive, odzivi na to pa umetno ustvarjeni. A veste, kaj vse so o meni pisali v komentarjih na hišnem MMC, celo osebe, ki so tam zaposlene. Seveda obsojam vse žalitve, tudi s prostitutkami, vulgarizme in pritlehnosti, še bolj pa grožnje s smrtjo, pozive k nasilju in nasilna ravnanja, ki so skoraj izključno v domeni slovenske levice. Ta je kot komunistična partija z nasiljem in ustrahovanjem prišla na oblast in se na tak način vzdrževala desetletja. Mnogi delijo vtis, da je jezik nasilja in laži tudi v teh razmerah njihova izvorna koda. Upam, da se motijo.

Po eni strani so vse grožnje in žalitve novinarjev nesprejemljive in sramotne. Pika. Po drugi strani pa novinarji in uredniki nismo odvezani odgovornosti in nismo nedotakljivi, če storimo napako, tem bolj če se kdo od novinarjev zavestno zlaže in manipulira.

Glede novinarjev, po eni strani so vse grožnje in žalitve nesprejemljive in sramotne. Pika. Po drugi strani pa novinarji in uredniki nismo odvezani odgovornosti in nismo nedotakljivi, če storimo napako, tem bolj če se kdo od novinarjev zavestno zlaže in manipulira. Tudi to se dogaja. Če v takih primerih letijo ostre in preostre besede, je potrebno povedati obe plati, ne le izpostaviti žaljivega zapisa na račun novinarja. Kot zanimivost, ko sem bil pred nekaj meseci na temo vprašan za TV Tednik in sem podobno odgovoril ter zaključil, da ima tudi naša televizija s kredibilnostjo trenutno težave, me je novinarka kljub obljubi cenzurirala. Tega v prispevku ni bilo.

Novinarji smo javne osebnosti in moramo stati za svojim delom ko nam je všeč in tudi ko nam ni. Moramo biti sposobni prenesti tudi kritiko na naš račun, sploh če je upravičena, ker smo storili napako, zamolčali …

Glede tvitov, to je v poglavitni meri umetna tema. Mnoge pač moti, da ima predsednik vlade prek Twitterja avtonomen kanal za komuniciranje z javnostjo, brez cenzure.

Kako bi slovenski mediji lahko postali bolj uravnoteženi? Vidite kakšno rešitev za ta problem?

Veliko razočaranje je, da je ta demokratični razvoj zadnjega desetletja prinesel še nižjo raven profesionalizma v novinarstvu, še večje zdrse, še večje medijske zlorabe in še bolj aktivistične urednike in novinarje kot so bili prej. Stari uredniki na televiziji, ki so bili bivši komunisti, nekateri zelo privrženi levi opciji, so imeli vendarle neke elemente spodobnosti. Situacija je v tem smislu ponekod še slabša kot je bila.

Očitno je, da fakulteta, ki izobražuje novinarje, ne razvija potenciala za pluralno delo v medijskem prostoru. Vsaj ne v dovoljšni meri. Dobro bi bilo na tem področju vzpostaviti konkurenco, da bi se lahko izobraževali tudi drugje. Naj poudarim, da rešitev za dominantno levo novinarstvo ni desno novinarstvo. Ne gre za stvar nazora ampak za profesionalizem. Potrebujemo normalno novinarstvo in normalne medije.

Kaj pa RTV, kakšna so pričakovanja? Zdi se, da je to medij, ki ima trenutno velike težave s pluralnostjo?

Mnogi vidijo tako, sploh, ker gre za javni medij s tem načinom financiranja. Ljudem, ki so čedalje bolj ogorčeni nad našim RTV, pa to spodobni ljudje, z vrednotami, pogosto rečem, da ne potrebujemo kot protiutež desne televizije ampak samo normalno televizijo, predvsem informativni program. To pomeni, da se upoštevajo sposobnosti in profesionalnost.

Glede ostalih medijev je pa tako. Tisti, čedalje bolj številni kritiki dominantnih medijev se morajo zavedati, da morajo nove, alternativne medije, ki so jim bliže, tudi angažirano podpirati po svojih močeh. Njihov obstoj pač ni samoumeven. Te zavesti je pri nas premalo. Včasih se le čaka, da bo za to poskrbel nekdo drug.

Treba se je vključiti, angažirati, naročiti časopis, plačati naročnino, dati donacijo ali kako drugače prispevati. Če se ljudje ne bodo angažirali tudi sami, se stvari ne bodo spremenile.

Foto: Peter Merše

Kako je mogoče, da je v času demokracije manj pluralnosti, profesionalnosti in objektivnosti v novinarskem poročanju kot konec osemdesetih let, ko smo živeli še v enopartijskem sistemu?

Tega ne razumem. Mislim, da je to širši pojav, nekateri ga vidijo v povezavi z iztrošenostjo ali kar izrojenostjo sedanjega civilizacijskega okvirja. V osnovi je to kriza elementarne morale, ki je globalna, posledično pa kriza osebnosti, spodobnosti. Ena mojih najbolj odmevnih intervjuvank, gospa Vera Mejak, je v prispodobi rekla nekako tako, da je moralni razkroj posledica izrivanja Boga, hotela je reči, ko se ne priznava nobene avtoritete nad ravnjo človeka in njegovega uma, se poruši hierarhija vrednot. Je nekaj na tem.

Konec 80-tih let, še v času razkroja komunizma in demokratičnih procesov, so obstajala jedra novinarjev, ki so sicer bili člani Komunistične partije, saj drugače nisi mogel biti novinar, ampak so bili to avtonomni posamezniki, ki so sledili toku zgodovine in pomembno prispevali, da je bilo z enoumjem konec. Taki so bili tudi na RTV, tudi na Delu, na primer skupina okrog Slivnika in Vasleta in po nekaterih drugih medijih. Kako je mogoče, da je tega sedaj manj, da je tako huda polarizacije v družbi in med novinarji? To vprašanje ostaja neodgovorjeno.

Ko sem bil sam direktor televizije, smo znova pred ekrane pripeljali več gledalcev, kar je za evropske javne televizije težko. V tistem času je to uspelo samo nam in belgijski VTV. Kako nam je to uspelo? V resnici smo širili spekter mnenj, gostov, tem, nabor programov od filmov do razvedrilnih oddaj. Želeli smo, da televizija diha z obema kriloma slovenskih pljuč. Iskreno smo si za to prizadevali.

V informativnem programu smo pod uredništvom Rajka Geriča in ostalih poročali o vsem, kar je imelo težo in javni odmev, od afere Ultra, ki je prizadela Gregorja Golobiča do afere Patria, ki je bila nameščena Janezu Janši in to na način, da so komentirali, gostovali, ljudje različnih nazorov ali političnih usmeritev. To je bila norma. Ničesar nismo prikrivali.

Zdaj pa se zgodi tudi na naši javni televiziji, da dneve in dneve nismo objavili zgodbe o Tomažu Veselu in Računskem sodišču, čeprav je bila že v javnosti, pa o sodniku Čeferinu na Ustavnem sodišču pa o poslancu Polnarju, ko je razkril ozadje kandidature Karla Erjavca. Da o radiu sploh ne govorim. Tej uredniški drži se čudim. Menim, da izgubljamo gledalce in kredibilnost.

Tudi gledalci pogosto rečejo, da se do napak desnih poroča s povsem drugo intenzivnostjo kot če gre za leve …

Bi rekel, pomislite, če bi dr. Žiga Turk zapisal kaj takega kot je Alem Maksuti, ki je nizkotno žalil predsednika države Pahorja, še prej številne druge, recimo dr. Ernesta Petriča, bi bila to dominantna zgodba v informativni oddaji. Tako pa ni, pač pa je Maksuti reden gost in komentator informativnih oddaj javne televizije, dr. Turk pa ne prav pogosto. V Tedniku je bil predrzno v pozitivni konotaciji izpostavljen Anis Ličina z neverjetnimi izjavami, pa se je vedelo, da je to gospod s kriminalnim ozadjem. Ko je sedaj zaprt v Celovcu, pa naenkrat to ni več zanimivo.

Ko se take in podobne kritike glede neuravnoteženosti v levo pojavijo zoper RTV Slovenija, ki naj bi bil medij vseh državljanov, se pogosto pojavi odgovor: »Saj imate Možino, ki lahko ustvarja s svoje oddaje.« Kako gledate na take komentarje?

Ah dajte no, pa kdo bi nasedel tej mini provokaciji. Sam se počutim kot avtonomna oseba, ki posebej sedaj v tem metežu enoumja, kot ga sam čutim, v tistih redkih oddajah, ki jih vodim, zavestno izbiram goste, ki lahko odpirajo teme, ki so sicer spregledane ali samocenzurirane. Ko sem bil direktor televizije, pa sem po svojih močeh zagotavljal širino, spekter mnenj.

Pogosto je slišati – kako mu sploh dovolijo, da še dela?

Oprostite, to je eno najbolj neumnih vprašanj ali mnenj, ki jih slišim zelo pogosto. Pa vem, da ljudje ne mislijo nič slabega, nasprotno. Žal res mnogi vidijo RTV kot medij enoumja. Pa ni čisto tako. Končno je pri nas zelo veliko predanih sodelavcev na različnih ravneh, ki prizadevno delajo in ustvarjajo dober program. Gotovo pa ne bi v očeh nekaterih predstavljal take eksotnike, če bi npr. informativni program sestavljali novinarji in uredniki širšega nazorskega spektra, bliže političnemu in nazorskemu spektru slovenske družbe. V tej smeri velja delati.

Kritike javnosti se ne bojim in jo sprejemam, ker razumem, da nekaterim moje delo ni všeč. Še posebej tistim, ki so bili privilegirani v prejšnjem režimu ali pa so njihovi predniki sodelovali pri zločinih. Nesprejemljivo pa je, da me lastna hiša šikanira, kar se je dogajalo. Vedeti je treba tudi, da tisti, ki v tej hiši nekoliko drugače vrednotimo stvari, čeprav gre za nianse, nimamo možnosti biti polno angažirani. Ni interesa za naše usluge. Zadnji dokumentarni film sem naredil leta 2014, čeprav sem v teh zvrsteh zelo uspešen in nagrajen.

Kako to, da vas na RTV ne angažirajo bolj kot zgodovinarja? Končno ste avtor izjemno uspešne zgodovinske monografije prav o obdobju, ki je sedaj aktualno, s tega obdobja ste doktorirali …

Ja, to je pa res zanimivo. Običajno so kolegi novinarji pogosto gostje oddaj, tudi Odmevov, ko gre za področja, na katera se spoznajo. V mojem primeru se me radi izogibajo. Za gledalce bi bilo verjetno zanimivo, če bi slišali več mnenj, včasih tudi mojega.

Pomenljivo, da vas vabijo drugi mediji, da o tem strokovno govorite, tudi naš, vaš delodajalec pa ne.

Res je, nimam kaj dodati.

Evropska unija je zadnje čase zelo pozorna na dogajanje na medijskem področju v Sloveniji. Kako si razlagate to pozornost?

Pred nekaj dnevi sem imel priložnost govoriti na to temo z Evropsko komisarko za človekove pravice. Rekel sem ji, da sem osebno užaljen. Ne zato, ker stvari niso tako hude. Zadeve so zelo hude, ampak popolnoma nasprotne, kot se prikazuje.

Mediji niso svobodni zato, ker jih držijo v rokah levičarske strukture, ki jih uporabljajo v politične namene.

Mediji niso svobodni zato, ker jih držijo v rokah levičarske strukture, ki jih uporabljajo v politične namene. Res se dogajajo napadi na novinarje, ampak na katere? Večina napadov na novinarje prihaja z leve strani oz. od levih skrajnežev. Izvoz naše notranjepolitične zgodbe v tujino me najbolj spominja na čas pred in med vojno, ko je dovoljena vsakršna propaganda za dosego političnih ciljev, četudi vsebuje 99 % laži. Prosto po Solženicinu – ljudje, ki to sprožajo, vedo, da lažejo. Tudi vedo, da mi vemo, da lažejo. Ampak lažejo in manipulirajo naprej.

Trenutno je očitna ambicija mednarodno kompromitiranje aktualne vlade. Pa če pustimo to vlado – iniciatorje te kampanje ne zanima dolgoročna škoda, ki jo z izvozom teh laži povzročajo Sloveniji kot državi. In tu so elementi, počela skrajnosti, ki me spominjajo na prva poglavja v moji knjigi Slovenski razkol.

Kot vidim, je cilj onemogočiti potencial uspešnega predsedovanja, ki je prvič premierju Janezu Janši v interesu celotne Slovenije zelo dobro uspelo. V ta okvir sodi tudi zgodba t.i. nonpaperja. Tudi ko se je izkazalo, da ta papir ni bil sproduciran v kabinetu slovenskega predsednika vlade, se zgodba še naprej goni do onemoglosti. Za ljudi, ki delamo v medijih, je šokantno in žaljivo, ko gledamo, kako nekaterim ni nič sveto in so pripravljeni narediti vse, celo uporabiti evidentno laž, zgolj za to, da očrnijo političnega nasprotnika in s tem tudi svojo državo.

Foto: SIol.net

Zakaj Evropski uradniki tega ne sprevidijo? Zakaj se fokusirajo na ta minoren del medijev, ki je denimo financiran z madžarskim denarjem in predstavlja malenkostno protiutež levemu enoumju v medijih sicer? Kako je prišlo do tega?

Naj dodam, da so ti mediji glede svojega lastništva tudi odkriti in transparentni. Pri nas je tudi zmoten vtis, ki ga ustvarjajo dominantni mediji, da se s slovensko medijsko sceno ukvarja cela Evropa. Kje pa, vseeno pa napadi niso nepomembni.

Kako je prišlo do tega? Ne vem. Ni pa skrivnost, da imamo predsednico SD-ja, ki je evropska poslanka. Na mesto evropske poslanke je kandidirala s pozicije dopisnice RTV Slovenija iz Bruslja. Morda še to. V tistem času, ko sem bil direktor Televizije Slovenija, smo naše zunanjepolitično uredništvo večkrat opozorili na izrazito pristransko in pomanjkljivo poročanje Tanje Fajon, še posebej v času predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije. S tem pristranskim delovanjem si je prislužila kandidaturo na mesto evropske poslanke. Sedaj pa ime veliko povedati o neodvisnosti in svobodi medijev.

Na ravni evropskega uradništva, pa tudi više, se bojim, gre za krizo vedenja, gre za podcenjevanje, samoumevnost, poenostavitve, vase zagledanost, nezmožnost presoje osnovnega zgodovinskega konteksta, ko gre za Slovenijo. Vse to vidim kot posledico desetletij blaginje v razviti Evropi, kar žal očitno prinaša tudi pomehkuženo samovšečno elito, ki se ne potrudi, da bi zares ugotovila, kaj je res.

Nekateri v tem dogajanju in nekaterih naivnih reakcijah evropskih akterjev vidijo tudi dobrodošlo temo za rivalstvo med različnimi strujami v EU, še širše pa poznavalci vidijo v tem le enega od pojavov v kontekstu Soroševe globalne agende, kjer je sedanja slovenska vlada moteča.

Kako je z medijskim pluralizmom v tujini? Pred dnevi smo pisali o problematiki enostransko usmerjenega uredništva televizije ARD. Kako velik problem je neuravnoteženost uredništev v tujih medijih in kako se tega problema lotevajo v tujini?

Ko si v imenu nekega »višjega cilja«, nekomu, ki razmišlja drugače, pripravljen kršiti osnovne človekove pravice in ga z manipulacijo oz. prikrivanjem tistega, kar veš, zatreti v kali, lahko je to smer totalitarizma. To, kar smo v času komunizma očitali našim medijem, se danes dogaja tudi v tujini.

Novinar ARD se ni potrudil, da bi v nabor informatorjev za svoj prispevek širše vključil drugače misleče. Pomislite, ni jih potreboval, ker bi zmotili tisto, kar je želel povedati. To pa ni nujno tisto, kar je res. Vzel si je pravico, da bo gledalcem prikrojil realnost. To se vidi po tem, da je sicer posnel, ne pa tudi uporabil izjave novinarja Bojana Požarja, ki so bile v popolni kontradikciji s tistim kar so govorili drugi, enako misleči. Poteptal je osnovno novinarsko normo. V imenu »višjih ciljev«. Če želiš gledalca ali bralca o zahtevni, sploh konfliktni temi informirati, si dolžan upoštevati obe strani. To je temeljni element pluralnosti. Seveda smo daleč od totalitarizma, a posamezni medijski vzorci, tudi tisti, ki jih spremljamo v ZDA, lahko vodijo v totalitarne zaostritve.

Foto: posnetek zaslona TV Slovenija

Če bi imeli dve minuti časa, da Skupini EP za spremljanje spoštovanja demokracije razložite bistvo problema slovenske medijske krajine, kaj bi izpostavili?

Imel sem 5 minut časa in sem to že storil. Izpostavil sem popoln absurd na temelju tega, kar sva tudi midva govorila v tem dolgem pogovoru. Gospe komisarki sem predlagal, naj ne naseda na prvo žogo. Naj si vzamejo dovolj časa in pripravijo neodvisno raziskavo o medijskih razmerah v Sloveniji, ki bo slonela na empiričnih podatkih, takih ki se lahko preverijo.

Dr. Jože Možina je novinar in zgodovinar. Leta 2019 je v okviru svoje doktorske dizertacije izdal znanstveno monografijo Slovenski razkol, ki na poljuden in dokumentiran način v marsičem ruši tabuje in desetletja vzdrževano ideološko dogmo o enostranski krivdi za slovensko bratomorno vojno.

Med letoma 2006 in 2010 je bil direktor Televizije Slovenija, pred tem pa je delal na notranje-političnem uredništvu te televizije. Trenutno ga pogosto vidimo kot voditelja oddaje Intervju, znan pa je tudi po seriji Pričevalci in več dokumentarnih filmih. Med najodmevnejše spadajo Zločin, ki ne zastara, Zamolčani, moč preživetja, Škof Rožman – zločinec ali žrtev, Slovenski plebiscit. Posnel je tudi več dokumentarnih filmov z Afriške celine, med njimi najbolj znan Pedro Opeka – dober prijatelj.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim dvakrat Jurčičevo nagrado, nagrado za najboljšega režiserja dokumentarnega filma na festivalu ITN v Hollywoodu in Prešernovo nagrado za film Pedro Opeka – dober prijatelj. Leta 2013 je prejel Nagrado za odličnost v filmskem ustvarjanju na filmskem festivalu Canada Film Festival.

Naročite knjigo Slovenski razkol v spletni trgovini Iskreni.net

Vir: Mohorjeva družba

Monografija Slovenski razkol je obširna, z dokumenti in pričevanji utemeljena zgodovinska knjiga, ki prinaša odgovor na temeljno oz. najbolj prestižno vprašanje slovenske novejše zgodovine: zakaj in kako so Slovenci med drugo svetovno vojno spolzeli v oster narodni razkol, kdo je ta proces povzročil in kje se je vse skupaj začelo? Narodni razkol se je namreč do konca vojne še okrepil in razširil na celotno ozemlje ter s travmatičnimi posledicami sega še v sedanji čas.

Prav zato je knjiga izredno aktualna in s svojimi novimi razkritji pomembna za slovensko prihodnost. Naročite svoj izvod.

Preberite še 1. del intervjuja z dr. Možino, ki se vrti okoli manj znanih zgodovinskih dejstev o začetku 2. svetovne vojne na Slovenskem.

46 KOMENTARJI

  1. Jasne besede, razumljiva govorica. Ali je potrebno še kaj več? Bistveno je, da se novinar mora zavedati odgovornosti javne besede in zato argumentirano predstavlja novico in podobno argumentirano komentira.
    Če pa novinar brez argumentov vključuje svoje komentarje v novico, če psuje v komentarjih pa je čisto navaden državljan, ki ni sposoben javne besede in zato NOBEDEN nima pravice, da takega laježa brani pred javnim mnenjem.
    Novinarja, ki tega ni sposoben razumeti mora ustaviti urednik, če pa novinar še naprej psuje, blati, z lažmi brez dokumentov blati druge državljane pa mora biti disciplinsko in nato sodno procesiran.
    Ne more že vsak faliran študent, ki je brez dela in začne pisati in objavljati vaške novice primeren za novinarja, še posebej v javnem servisu. Tak vzorec je tov. Gobec, ki bi bila odlična novinarka glasila v Spodnjem Kašlju. To sem napisal zato, ker je njena oddaja lahko vzorec za študij novinarstva, kako se lahko javni nastopi novinarjev sprevržejo v zaničevanje poklica, ki ga danes lahko brez sramu v Sloveniji naslavljamo. To pa samo zaradi ideologinje slovenskega novinarstva, Sandre Bašoć Hrvatin. (Zakaj je že odšla na Univerzo na Primorskem???)

  2. Spoštljiv poklon dr. Možini, ki je resnično primer resnicoljubnega raziskovalnega poštenega novinarstva!

    Ve, kako pomembna so dejstva- resnice, dokazi in zdravorazumska življenjska logika.

    Pojdite naprej, samo naprej – v naše skupno slovensko dobro!!!

  3. Kje sta zdaj Igor in dz nu … ? Pridigata o neke izmu a v tem intervjuju direktno izvemo, da njihvo … izem neposredno omejuje svobodo govora, tiska, novinarstva, zgodovinskih dejstev, … Le kaj bosta porekla na to?
    Verjetno, da so vse stvari izmišljene.

    • Slovencsm
      Kaj bom porekel na to? Da se pod Janšo prav tako omejuje svoboda govora, tiska, novinarstva, potvarjanje zgodovinskih dejstev(včeraj recimo primer)….. Janšizem je prav tako -izem, ki nima nič skupnega z demokracijo!

      • Igor, to pa ne bo držalo. RTV še vedno trobi levo, JJ pa stalno kritizira. Kučana se še vedno ne upajo kritizirati in NOB je še vedno deležna posebnega zaščitnega statusa. Tudi protestnike se na veliko ščiti ter se jim dela reklamo medtem ko se predstavnikov vlade ali pozicije skoraj ne vabi v oddaje. Vladne ukrepe se kritizira ne glede ali so preveč ali premalo strogi. Pozitivnih stvari se ne zpostavlja. Torej kje vidiš, da se pod JJ omejuje svoboda govora? Moram priznati da tako izrazitih vernikov in lažnivcev kot ste levočarji, na tem svetu težko najdeš.

    • Se bosta pojavila. Ne skrbite. Tisti dzinjujej bo zopet avtistično izbljuval nekaj nepovezanih otrobov na račun JJ, igor bo pa na silo izdavil nekaj “pametnih” , a popolnoma mimo vsebine intervjuja.

      • Bac, bac, bacek
        Je že izšla knjiga o liku in delu maršala Twita? To povzdigovanje kulta osebnosti Janez Janše vas pa nič ne moti, prav tako to ne moti “pajacov”, ki ga obdajajo! Ja, res so pajaci, brez kakršnegakoli svojega mnenja!

      • Igor, kaj pa povzdigovanje kulta levice kot edinega sposobnega vladati in ponujati Slovencem edino zveličavno politiko? Drugače pa večjih pajacev kot so Šarec, Bratuškova, Cerar, Kordiš, Fajonova, … težko najdeš kjerkoli v slovenski politiki. Šarec bivši komedijant, Bratuškova ne zna matematike in angleščine, Cerar sploh ni vedel za delo na ministrstvih, Kordiš ima v programu svoje stranke neustavne člene, Fajonova ne zmore več kot dveh stavkov, … Moram priznati, da je trenutno desni pol intelektualno bistveno nad levim. Zato pa se levi pol tako trudi priti nazaj na oblast, ker se zaveda svoje nesposobnosti in navezanosti na denar davkoplačevalcev.

    • slovenceljček,ker si me omenil ti moram odgovoriti,da to kar piše JM ,ne berem,ker me niti ne zanima.
      JM je dober samo za mežnarja v Dobravljah in če se ne motim je bil mežnar tudi njegov oče.
      Včasih pogledam kaj pod njegove komentarje pišete JANŠEVIKI.To sem storil tudi danes in si od mene zahteval naj komentiram.Si zadovoljen ?

      • Se nisem bal, da bi lahko napisal kakšen pameten komentar. Seveda sem zdaj zadovoljen, ko vidim, da si še v formi. Drugače so pa bili mežnarji in so velikokrat tudi še ugledni ljudje iz vasi tako da ni čudno, da je dr. Možina postal tako ugleden zgodovinar. Pa upam, da si že prebral njegovo knjigo Slovenski razkol, ki je zunaj že v peti izdaji. Pohiti, da ne bo zmanjkalo še te.

      • Slovencsm
        Da ne bo prepozno, si tudi vi zapomnite! Zgodovina je samo ena, a si jo lahko vsak po svoje razlaga! Zgodovina od Možine je ena od razlag, obstajajo pa tudi druge!

      • slovenceljček,zgodovinsko dejstvo je,da so izdajo v Slovenji leta 1941 naredili tisti,ki so bili zavedeni s strani RKC-ja in vrhovnega pastirja Rožmana.Rožman je svoje ovčice po vojni zapustil in jo ucvrl na varno.
        Maščevanje,ki so ga izdajalci doživeli pa je bilo strašno.To so zgodovinska dejstva in nič jih ne more spremeniti,čeprav se izdajalci še tako trudijo.
        Vprašaj pa se,kaj bi naredila izdajalska stran,če bi ji uspelo zmagati !!!

    • No, vidiš, Slovenec, kot sem predvideval. Oba sta se kar razmahala, Igor je ostal zvest svojemu kvazi-mimo teme-pametovanju, kasneje je jezen zašel celo v žaljenje, Dzinjujujejajou pa se je celo presegel! Zmogel je izven njegovega jj okvirja in uspel napisati celo nekaj smiselno povezanega in vsebinsko artikuliranega. O vsebini sicer ni za razpravljat, ampak vseeno – prijetno presenečenje.

  4. DOMOVINA in Peter Merše, čestitke, da ste opravili INTERVJU s tako pomembnim NOVINARJEM in zgodovinarjem, kor je dr. Možina.

    Možina ve kaj je PROFESIONALNOST in kaj novinarska svoboda. Dobro nam je nakazal, da pod to svobodo, NE SPADAJO LAŽI, kot si jih v Bruslju privošči Fajonova. Vsi, ki v Bruslju podpirajo LAŽ – Fajonove, se sami sebe razvrednotijo, tudi LN.

    DOMOVINA, poskusite prevesti ta INTERVJU in ga POSLATI v BRUSELJ.
    Tu je zajeta vsa problematika medijske krajine v SLOVENIJI.

    RAZVIDNO je, da so v Sloveniji napadajo PREDVSEM DESNO-usmerjeni NOVINARJI.
    Še nikomur iz Levice, se ni “skrivil las”. To je jasno povedal (kriminalec) Ličina, ki ga RTV podpira in promovira in je na RTV dejal: “Naj novinarji in snemalci RTV imajo na protestih jopič z napisom RTV, pa se jim ne bo nikoli nič zgodilo”.

    To da misliti, da je do sedaj bila RTV del protestnikov, ki jih je spodbujala in promovirala.

    Fajonova, ki je podpornica protestov proti vladi JJ. je to prenesla še v Bruselj, kjer to vlado blati. To pa samo zato, dabi to, kar Levici doma ne uspe, pomagali njeni opciji na oblast, sama EU-komisija. Do kdaj še bodo v Bruslju sprejemali laž za RESNICO?

    Res bi bilo dobro, da bi ta intervju posredovali v Bruselj. Le tako bi tam spoznali kakšne medije imamo v Sloveniji!

  5. Odličen interviju.
    “Naj poudarim, da rešitev za dominantno levo novinarstvo ni desno novinarstvo. Ne gre za stvar nazora ampak za profesionalizem. Potrebujemo normalno novinarstvo in normalne medije.”, pravi g. Možina. Naj si to vzamejo k srcu vsi, ki mislijo, da bodo z “desnim” nažiganjem vzpostavili ravnovesje. Ne bodo.

  6. Najnovejši primer žaljive ignorance do specializiranega zgodovinskega poznavanja in vedenja dr. Jožeta Možine so si privoščili v uredništvu IP programa ter Dnevnika državne TVS 1 tudi sinoči, ko so zaupali tematski “spominski” prispevek ob državnem prazniku upora oz. ob fiktivni obletnici ustanovitve OF nekemu diplomantu FDV iz zunanjepolitične redakcije, ki je po službeni dolžnosti in v skladu s pričakovanji modrih urednikov službeno korektno napaberkoval nekaj zimzelenih dokumentarnih posnetkov ter jim dodal nekaj svežih, a iz kontekstov samovoljno iztrganih skopih izjav akademika dr. Jožeta Pirjevca, znamenitega Kučanovega biografa dr. Božidarja Repeta ter za vsaj simbolično uravnoteženje še “drugače misleče” dr. Tamare Giesser Pečar. Seveda je v skladu s pričakovanji še vedno premočno vplivne ZZB imel “zadnjo besedo” funkcionar ZZB in politični aktivist dr. Pirjevec, kar pove vse o namerah in vnaprej trdno določenih vsebinskih okvirjih ter sporočilnih omejitvah priložnostnega rutinskega prispevka.
    Spomnimo se lahko tudi vsebinsko ter redko dialoško odprtega izjemno redkega TV omizja, na katerem sta soočila zgodovinska raziskovalna spoznanja, interpretacije in mnenja vplivna predstavnika samoumevno privilegiranega “partijskega” oz. “revolucionarnega” zgodovinopisja oz. mitologije NOB (dr. Božidar Repe in dr. Aleš Gabrič) ter predstavnika svobodne in neodvisne, alternativne in za mnoge še vedno subverzivne – z novimi dejstvi in spoznanji prevrednotene – zgodovine 2. svetovne vojne, NOB, komunistične revolucije in državljanske vojne (dr. Tamara Giesser Pečar in dr. Jože Možina). Gledalcem je ostal omenjeni televizijski intelektualni spopad dveh legitimnih kril aktualne slovenske zgodovinske znanosti ter dveh legitimnih ideološko-političnih prepričanj aktualnih slovenskih zgodovinarjev v posebej neprijetnem spominu po naravnost oholo pokroviteljskem, prezirljivem in žaljivem odnosu najvplivnejšega ustvarjalca in najbolj trdega zagovornika standardne “revolucionarne” zgodovine oz. partijske mitologije, dr.Božidarja Repeta, do obeh njegovih sogovornikov z nasprotne strokovne, ideološke, politične in etične strani, pri čemer redni prof. s FF UL ni prikrival, da zgodovinskih raziskav in objavljenih del obeh “revizionistov” niti ne pozna in jih tako rekoč v skladu z doslednim spoštovanjem nadrejene partijske doktrine “a priori zavrača”.
    In če se ne zmorejo med seboj odprto, strpno, dostojno in ustvarjalno pogovarjati o pomembnih temah zgodovinske vede niti vrhunski zgodovinarji, akademiki, univerzitetni profesorji, samostojni raziskovalci in zapriseženi iskalci zgodovinske Resnice,
    kako naj bi se o teh temah sporazumeli zgodovinsko neizobraženi in neuki državljani, ideološko in politično pristran(kar)ski politiki, njihovi strankarski in volilni “slepi” sledilci, politično aktivistični medijski dreserji javnega mnenja in “od minljivih vremenskih vplivov” odvisni čustveni spremenljivci?

  7. O zgodovinarjih, ki so nekoč enostransko prikazovali samo eno resnico in sicer že takrat težko verjetne skrajno svetle trenutke NOB, brez najmanjšega madeža na strani ZK in partizanov, kot tudi novodobne prispevke z samo eno resnico težko verjetne skrajno svetle razloge za kolaboracijo, brez najmanjšega madeža na strani cerkve in domobrancev je težko napisati dobro mnenje. Očitno oboji niso v službi resnice, ki je nekje na sredi, ampak služijo dnevno političnim potrebam strank, ki žal nimajo dobrih programov za privabljanje volivcev ampak zlorabljajo v ta namen zgodovino. Ki objektivno gledano vključno z današnjim vedenje o obeh straneh ni v ponos Slovenstvu.

    • Peter, domobranstvo in vloga cerkve je bila že tolikokrat kritično predebatirana, da enostavno ne razumem, kje berete samo pozitivne informacije o tej strani. Malo berite Domovino, pa Časnik in še kakšno čtivo. Tudi knjige dr. Možine niso pozitivni spev cerkvi in desni politični opciji. Očitno niste nič od tega prebrali, ker drugače ne bi pisali takšnih neumnosti.
      Vaša največja cvetka pa je glede resnice. Da je ta na sredini. Resnica je utemeljena na zgodovinskih dejstvih. Lahko debatiramo o razlogih, zakaj se je nekdo odločil za neko potezo, saj vedno obstajajo subjektivni razlogi posameznika. Dejstvo pa še vedno ostaja.

      • Slovencsm
        In to dejstvo je, da so Domobranci poraženci! In poraženec naj ne vsiljuje sprave na svoj način, kvečjemu lahko za njo prosi! O vsem ostalem se pa potem lahko pogovarja!

      • Domobrancev že dolgo ni več, ker so jih pobili. Pobili so jih, ker niso zmogli soočenja z resnico. Ker so vedeli, da resnici ne bodo mogli pogledati v oči. Če bi tvoji zmagovalci bili res zmagovalci, se ne bi sramovali svojih dejanj in si zato izmišljevali razne datume in ustanavljanja odporniških organizacij. Pa tudi ne bi med vojno ustanavljali VOS službe, ki je pobijala politične nasprotnike. In tudi ne bi po vojni molčali, kar so naredili. Zmagovalec je ponosen, če je delal v dobro domovine in naroda.

      • Slovencsm
        In domobrančeki bi, če bi bili zmagovalci, rekli partizanom, da naj gredo domov in pridno živijo!!! No, kako bi izgledalo domobransko zmagoslavje??

    • Peter, ni vsak lažnivec samo zato, ker razkriva resnične dogodke v zgodovinskem obdobju, kjer je ena stran nadilno poklala skoraj četrtino slovenske populacije. Tisti, ki so nam naši stari pripovedovali, kaj se je dogajalo v letih, ki jih je predstavil g. Možina, lahko potrdimo, da so pričevanja teh ljudi zelo podobna oz. se ujemajo s tem, o čemer je govoril dr. Možina. Zato nehajte, prosim vas kot kot človeka, nehajte. Nehajte relativizirati sleherno resnico, ki se ji uspe izviti izpod primeža komunistične diktature in zasijati v luči dneva. Dr. Možina je resen in pošten zgodovinar, kot novinar in zgodovinar pogosto daje besedo PRIČEVALCEM. So pričevalci lažnivci, Peter? Trdite, da niso doživeli tega, o čem pričajo? To trdite? Se mi zdi, da ste tako kot Ljudmila v funkciji obrambe tega, kar se skuša zakriti za vsako ceno, da se lik in delo nasilnih revolucionarjev lahko poglata že skoraj celo stoletje. Tista trupla v masovnih grobnicah, od Hudij jam do brezštevilnih rovač, Tezenske jame itd., pa so se sama naredila, kaj ne Peter?

  8. Gospod Možina, odličen komentar in pogled na polpreteklo zgodovino ter vpliv le-te na aktualno politično dogajanje v Sloveniji.
    Res, res, odličen prispevek.
    Čestitke!

  9. Slovencsm, govorim o interpretaciji resnice na eni in drugi strani. Zgodovina in s tem povezana genetika je moja ljubezen , tako da floskule o tem da nisem nič prebral ne bodo pomagale. Poleg tega niste razumeli mojega komentarja v prvem delu je bilo o cerkvi in domobrancih veliko napisanega in vse v negativni praktično kriminalni konotaciji.
    Sedanje verzije pa morda občasnega priznanja, da priseči okupatorju, pa res ni bilo treba, pa gredo v obratnem smislu, da so se domobranci in cerkev borili za domovino in zgolj branili in bili zgolj žrtve KP.
    Nihče pa se ne vpraša zakaj je bilo tega na Primorskem bistveno manj, Morda ravno zato ker so primorski duhovniki iz izkušenj vedeli kakšne načrte ima okupator in niso želeli deliti naroda.
    Kot sem že napisal danes si sicer ne morejo več oprostiti ne eni in drugi, ker jih ni več med živimi. Zato nerazumna srditost spopada za interpretacijo resnice danes namesto srdita razprava o potrebnih ukrepih za prihodnost Slovenije. Vsekakor pa zgodovina ne bo odpustila najvišjim predstavnikom ZK in partizanstva kot tudi ne najvišjim predstavnikom cerkve in domobranstva. Njihova je krivda in ne teh, ki se danes kregajo kdo je bil bolj nespameten in kriv. Danes to lahko služi le za dnevnopolitične potrebe, o nasprotnem me ne morete prepričati.
    Žalostno za desnico pa je , da ne uvidi da ji ta diskurz škodi, očitno je namreč bilo več partizanov kot domobrancev tako da je večinsko mnenje na strani partizanstva in ne obratno. To pa se odrazi tudi na volitvah.

    • Peter, kdor 50 let ni priznal povojnih pobojev in izmišljenih datumov med 2. sv. vojno, ne more očitati drugi strani, če le ta zdaj išče resnico. In resnica prihaja na dan. Po vojni se je govorilo samo o izdajalcih domobrancih. Zdaj pa vemo, da so komunisti prvi paktirali z Nacisti in da so vojno izkoristili samo za svoj pohod na oblast. Verjamem, da je za vas to boleče ampak takšno je dejstvo. Preberite knjigo Slovenski razkol, kjer je vse dokumentirano. Tam ni nobenega ugibanja. Vse potrjeno z zgodovinskimi viri. In to na obeh straneh. Preberite in me zanima vaše mnenje.

  10. Kremeniti slabo si informiran o mojemu očetu. Ni mu bilo treba bežati pred domobranci, ker je bil med vojno v Rimu na ”via veneto” če veš kje je to.
    Domov se je vrnil šele dve leti po nastanku SFRJ na izrecno prošnjo. Nikoli pa ni vstopil v ZK kljub temu, da je bil na vodilnih položajih. Tudi to je vam zamolčana resnica za vas ki vidite samo dve opciji oz. dve barvi.

  11. Jože Možina je zgodovinar, ki je proučil mnogo dokumentov in z njimi spisal zgodovino. Takšno zgodovino Slovenci potrebujemo, saj je do sedaj še nimamo. Ker nimamo zgodovine se ne moremo spraviti in celo, ne moremo slaviti svoje države.
    Ko enega temeljnih praznikov ne moremo dokumentarno dokazati, zakaj ga sploh slavimo, je to eden večjih problemov. Datumi, ki jih resne države slavijo, so dokumentirani in jih priznavajo vsi državljani. Naš OF pa je navaden zmazek. Kako je mogoče, da smo dolga leta slovili OF, sedaj pa slavimo dan upora?
    To ni le smešno, to je škandalozno.
    Pa poglejmo si bronasto gmoto na trgu, no na katerem trgu, ali Revolucije, ali Republike? Oboje je sicer na R, a razlika je očitna. Revolucija je eno, republika pa čisto nekaj drugega. No in čemu je posvečena bronats gmota? Bila je narejena za revolucijo. In kje je revolucija denes? Tako med prsti je spolzela na smetišče zgodovine. Zakaj?, Ker je bila krvava, kruta, nasilna in zločinska!! Zato se sedaj opleta z republiko, ki nima popolnoma nič z OF.
    Zakja pa z denvom upora? Zato, da prikrije nasilje in zločine. Ti so dokumentirani, a na žalost še niso del zgodovne. Zgodovine se ne da potvoriti. Takšna je, kot je in za nekatere je v Sloveniji nesprejemljiva. Lepega dne pa bo dobila tudi takšna mesto v šolah in kako bodo učenci sprejeli dejstvo, da je na tabli šole neveden vojni hudodelec, ki je pobil koico otrok? Ali jim bo še lahko vzgled? Mnogim je bil, zato slepo sledijo lažem , potvarjanju in poneumljanju.
    To velja za Igorja. Petru pa ni potrebno trositi laži. Partija je bila obvezna za vse funkcionarje in tudi funkcionarčiče. Za kramp in lopato članstvo ni bilo obvezno, za “plavi mantl” pogojno, za beli ovratnik pa nujno.

  12. APMMB2 a to, da je bila partija obvezna za vse funkcionarje in tudi funkcionarčiče si napisal v obrambo JJ članstvu v ZK ? Verjetno res ni nihče mogel biti funkcionar, če ni bil v partiji a v svoji ideološki vnemi si spregledal, da moj oče ni bil funkcionar ampak kot sem napisal na vodilnem delovnem mestu.

  13. Peter, ja, tu in tam kak zdravnik ali inženir.
    Kar se pa JJ tiče je to bilo povsem normalno, saj so nas kot mladino znorčali z leti, telovadbo športom, taborniki in marksističnimi krožki.
    Pravljice o Titu so bile tako vabljive, da je skoraj vsak drugi hotel biti Tito.
    Kot otroci smo metali kamenje na nemške avtomobile.

    • APMMB2
      Ti vandal, ti! Celo kamne si metal? Jaz pa nikoli nisem bil član Zveze Komunistov in to mi je v veliko čast in ponos! Glede na napisano, si takrat razmišljal s partijsko glavo, danes pa z Janševo glavo! Uporabi raje svojo glavo v bodoče!

  14. Samo tole bi rada rekla: spoštovani g. Možina, srce me boli ob vsem, kar se dogaja, zdržite pritiske, potrebujemo vas, skupaj s peščico drugih poštenih novinarjev, ki še ostajajo v naših osrednjih medijih! Mislim, da nas je veliko, ki smo z vami, le nismo tako kričavi… Srečno in Bog z vami!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime