Dr. Igor Vojtic, JSS: Slovenija je ujetnica jugoslovanske politike neuvrščenosti, za katero je bil Izrael simbol imperializma (2. del)

V drugem delu intervjuja smo se s podpredsednikom Judovske skupnosti Slovenije, dr. Igorjem Vojticem pogovarjali o prizadevanjih slovenske levice za priznanje Palestine, predstavil nam je pri nas zapostavljen pogled na palestinsko-izraelski konflikt ter svoje širše videnje razmerij sil na Bližnjem vzhodu.

Kako v vaši skupnosti gledate na prizadevanja za priznanje Palestine s strani slovenske diplomacije, sploh glede na precejšnjo osamljenost znotraj EU? Ali menite, da imajo ta prizadevanja oz. to vprašanje notranjepolitičen cilj?

Slovenija je praktično ujetnica jugoslovanske politike neuvrščenosti, za katero je bil Izrael – za ZDA – simbol imperializma in kapitalizma. Hkrati pa za to ujetost ni nobenega pravega razloga. Koalicijska podpora, zlasti delovanje predsednika DZ, je nostalgično preigravanje te politike in tihih simpatij do antiimperialističnega gibanja, kar je v bistvu skladno z ideali slovenske levice.

Slovensko priznanje Palestine Palestincem ne bi pomagalo popolnoma nič, saj Slovenija nikakor ni faktor v mednarodni politiki ali na Bližnjem vzhodu. To je izključno notranjepolitično početje z ideološkim ozadjem ter zelo nenavadno »soliranje«.

Nobena zahodna demokratična država razen Švedske namreč še ni priznala Palestine. Pa ne zato, ker temu arabskemu prebivalstvu ne bi privoščili ali priznavali pravice do svoje države; temu tudi Judje ne oporekamo. Stvar je v tem, da Izrael na to nikoli ne more pristati pod takimi pogoji, kot danes zahteva Hamas in večina palestinske javnosti; to bi bil zanj samomor.

Slovensko priznanje Palestine Palestincem ne bi pomagalo popolnoma nič, saj Slovenija nikakor ni faktor v mednarodni politiki ali na Bližnjem vzhodu.

Kako sicer gledate na palestinsko vprašanje oz. judovsko-arabski spor? Kaj bi rekli o odnosu mednarodne skupnosti do tega vprašanja?

Kot rečeno, v Izraelu arabskemu prebivalstvu na teh območjih ne oporekamo pravice do države, poleg tega je to predvideval načrt OZN iz 1947. Ni pa ta sicer nikoli govoril o »Palestini«, ampak o »arabski in judovski državi«.

L. 1948 je Izrael potrdil načrt ZN in razglasil neodvisnost, Arabci pa ne. Takoj naslednji dan so nato arabske sosede praktično z vseh strani napadle Izrael, ki se je znašel v obupnem položaju. Prva okupatorja današnjih Palestincev sta bila torej Jordanija in Egipt, njihovi lastni bratje.

Tega danes v javnosti sploh nihče ne pove, mlade generacije o tem ne vedo ničesar. Praktično vso ozemlje, ki je danes sporno, je Izrael namreč osvojil v obrambni vojni. Če bi bili arabski politiki pametni, bi sprejeli prvotni načrt ZN in bi bil danes Izrael bistveno manjši, kot je. Poleg tega smo Judje na tem območju živeli od nekdaj oz. ga nismo nikoli zapustili, le naše število se je spreminjalo.

Danes je glavni vzrok, da se državi oz. skupnosti ne moreta dogovoriti, ta, da palestinska oblast nikakor ni pripravljena priznati Izraela kot države, poleg tega pa mu ni pripravljena zagotoviti varnosti, če bi se ustanovila Palestina. Zato Nemčija, Francija, Velika Britanija itd. enostavno ne bodo priznale Palestine, dokler ne bo dosežen mirovni dogovor.

Velika večina izraelske politike – tako na levi kot desni – bi najraje videla mir in dve stabilni državi. Ogromna sredstva, ki jih država danes porablja za obrambo, bi dosti raje vložili v gospodarski razvoj.

Glavni vzrok, da se državi oz. skupnosti ne moreta dogovoriti, ta, da palestinska oblast nikakor ni pripravljena priznati Izraela kot države.

Kaj menite o trenutni politični situaciji na Bližnjem vzhodu? Kako gledate na ravnotežje moči oz. razmerja regionalnih velesil, torej Irana in Savdske Arabije? Kakšno vlogo tu igra Izrael?

Po mojem mnenju je Barack Obama naredil ogromno napako, ko je sklenil jedrski sporazum z Iranom. Iran namreč Izraelu nenehno grozi z jedrskim holokavstom. Če bo šel preko določene meje, bo Izrael zaradi lastne zaščite gotovo samostojno napadel določene objekte.

Natančneje, ta sporazum je tako zgrešen, ker ne omejuje izdelave in preizkusov balističnih raket, poleg tega pa po mojem mnenju tudi ne vzpostavlja pravega nadzora nad iranskim jedrskim programom. Ti inšpektorji nimajo realnega vpogleda ali predstave; v to, da se Iran drži jedrskega sporazuma, verjame samo Evropa, dobro obveščeni nikakor ne.

To je po mojem mnenju zelo naivna politika, ki spominja na predvojnega britanskega premiera Chamberlaina, ki je bil prepričan, da je s tem, ko je sklenil Muenchenski sporazum s Hitlerjem, Evropi zagotovil mir.

Ta krepitev Irana v zadnjem času, tudi preko vojne v Siriji, je za Izrael življenjska nevarnost. Samo v Siriji ima denimo na mejnem območju z Izraelom okoli 80 tisoč vojakov, poleg tega pa močan vpliv tudi v Libanonu. Na tem območju se očitno pripravlja neka nova vojna. Je pa ta krepitev tudi nevarnost za celotno regijo, kar je danes jasno predsedniku Trumpu, pa tudi Savdski Arabiji, s katero Izrael trenutno tvori neko neobičajno tiho koalicijo.

Krepitev Irana v zadnjem času, tudi preko vojne v Siriji, je za Izrael življenjska nevarnost.

Kaj slovenski in evropski Judje menite o politiki Izraela v zadnjih letih? Lahko podate neka dokaj enotna stališča ali so mnenja različna?

Znotraj evropskih judovskih skupnosti je podpora izraelski zunanji politiki praktično enotna; notranja politika pa je seveda druga zgodba. Stvar je tudi v tem, da je Izrael za nas duhovna domovina in smo z njim izjemno močno čustveno povezani; ta vez je težko primerljiva z drugimi narodi in je ne bomo nikoli prekinili.

Drugače pa je z judovskimi organizacijami v ZDA, ki so tradicionalno bolj vezane na demokrate kot republikance. Od zadnjih predsedniških volitev se je situacija precej spremenila, saj je tudi liberalnejšim judovskim organizacijam danes jasno, da je predsednik Obama popolnoma zavozil svojo bližnjevzhodno politiko.

Tudi zato je Trumpovo zmanjšanje financiranja organizacije za pomoč palestinskim beguncem UNRWA popolnoma logična poteza. Ta organizacija s kar 60 tisoč zaposlenimi danes skrbi za 5 mio palestinskih beguncev in njihovih potomcev, čeprav ima večina teh ljudi egiptovske, libanonske ali jordanske potne liste, hkrati pa vodi antisemitske šolske programe v Gazi.

Kaj bi rekli o procesih vračanja po vojni zaplenjenega judovskega premoženja; v zadnjem času je to vprašanje – morda prvič – postalo medijsko zanimivo zaradi Moskovičeve vile v Ljubljani, kjer danes domuje SD?

JSS od države zahteva vrnitev le tistega odvzetega judovskega premoženja, ki nima dedičev. Kolikor je meni znano, Moskovičeva vila za nas ni sporna oz. je zadeva razrešena.

Obstaja pa nekaj nepremičnin v Ljubljani, ki so bile odvzete in nimajo dedičev, zato je to skupno premoženje vseh Judov oz. v pravni obliki JSS. Je pa proces vračanja tega premoženja, ki poteka ločeno od denacionalizacije, zelo počasen, saj mu leve vlade v Sloveniji iz znanih ideoloških razlogov niso naklonjene.

Judje smo potrpežljivi, saj imamo 3.500 let zgodovine in nimamo nerealnih pričakovanj, ne pozabimo pa ničesar. Raje bi videli, da bi iniciativa za popravo teh krivic prišla od slovenske vlade, ki je demokratično izvoljena.