Dr. Igor Senčar: Predsednik vlade je imel močno voditeljsko vlogo in je s tem jasno utiral pot slovenskemu predsedovanju (1. del)

Foto: Klemen Lajevec

Ob zaključku predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije smo se pogovarjali z Igorjem Senčarjem, državnim sekretarjem v kabinetu predsednika vlade za koordinacijo zunanjepolitičnih in EU zadev.

V prvem delu intervjuja smo si pogovarjali o uspehih in izzivih slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije, v drugem delu, ki ga boste na Domovini lahko prebrali jutri, pa smo se dotaknili geopolitične situacije v Evropi.

Predsedovanje je za vami. Kakšen je prvi vtis, ki ga je pustilo na vas?

Izpeljali smo veliko večino programa in zadanih nalog, na nekaterih področjih smo tudi presegli optimistična pričakovanja. Na predsedovanje smo se zelo dobro pripravili tako v kadrovskem kot logističnem in kar je še najpomembnejše, tudi v vsebinskem smislu. Ne le, da smo dobro umestili predlagane vsebine v aktualen kontekst, dobro smo tudi predvideli vnaprej, katere vsebine bodo pomembne.

Takoj po prevzemu vlade spomladi 2020 je premier predsednikoma vlade ostalih članic tria, torej kanclerki Merkel in premierju Costi, v vednost pa tudi predsednici Komisije, napisal pismo, v katerem je jasno izpostavil, kje vidi pomembne prioritete: vprašanje odpornosti v širšem smislu, ne zgolj na zdravstvenem, ampak tudi na področjih, kot so kibernetski napadi in drugi krizni dogodki. Unijo je potrebno čim bolje pripraviti, da se bo nanje lahko odzvala pravočasno in čim bolj enotno.

To pomeni preigravanje različnih scenarijev in izboljšanje koordinacije znotraj EU, učenje iz dosedanjih kriz in na podlagi tega pripraviti postopke za soočanje s krizami.

Te prioritete so bile potem smiselno vnesene v program tria zaporednih predsedstev (Nemčija, Portugalska, Slovenija), poseben poudarek in pospešek pa so dobile med slovenskim predsedstvom.

Druga velika točka je bilo vprašanje prihodnosti Evrope. Temu je bila namenjena konferenca, ki se je po uvodni formalni vzpostavitvi v času portugalskega predsedstva začela odvijati v času našega predsedstva. Še pred pričetkom predsedstva je predsednik vlade organiziral dva posveta, na katerih smo premislili aktualne izzive, s katerimi se srečujeta Evropa in Evropska unija, tudi v širšem, geopolitičnem kontekstu.

Eno ključnih vprašanj je tukaj gotovo vprašanje nadaljnje širitve Evropske unije tudi v luči cilja, ki je postal uresničljiv s padcem Berlinskega zidu, namreč celovita in svobodna Evropa, ki je v miru sama s seboj in kar je tudi še nedokončana zgodovinska naloga sedanje generacije evropskih voditeljev. V tej luči je še posebej pertinentno vprašanje širitve EU z državami Zahodnega Balkana, kjer ambicije za širitev ne gre razumeti zgolj kot neko administrativno tehnično prilagajanje pravilom unije, temveč v širšem, geopolitičnem kontekstu z jasno geopolitično vizijo.

Program predsedovanja Slovenije Svetu EU je vse to ubesedil, na tej podlagi sta bila zasnovana dva najpomembnejša dogodka v Sloveniji v času predsedovanja: Blejski strateški forum, ki je bil posvečen vprašanjem prihodnosti Evrope ter vrh EU z zahodnobalkanskimi partnericami na Brdu, ki je bil posvečen prav vprašanju nadaljevanja širitvenega procesa v naši soseščini.

Že v začetku lanskega leta pa je bila  sprejeta tudi deklaracija o usmeritvah sodelovanja RS v institucijah EU. V njej smo artikulirali celotno vizijo našega delovanja v EU, ki je tudi podlaga programu predsedovanja. To je vladi in celotni administraciji omogočilo, da je sledila temeljni začrtani smeri, kar je bil pomemben dejavnik za uspešno predsedovanje.

Kaj je bil po vašem mnenju največji konkreten uspeh in kaj največji izziv predsedovanja?

Izvedba dogodkov v živo: Bili smo četrto predsedstvo, ki je delovalo v kontekstu covid-krize in do sedaj edino, ki je večino načrtovanih srečanj uspelo izvesti v fizični obliki. Prej, ko to ni bilo možno, je sestankovanje na daljavo precej omejilo aktivnost EU in zmožnost sklepanja dogovorov, s tem pa tudi odzivnost EU, kar je v kriznem obdobju še poseben problem. Za dogovor o zahtevnih vprašanjih in dosjejih je namreč potrebna visoka raven zaupanja, to pa se krepi in vzdržuje prek neposrednih stikov in neposrednih pogovorov. Dalj časa trajajoče dogovarjanje prek video-konferenc bi lahko dolgoročno vplivalo na raven medsebojnega zaupanja  in na zmožnost odzivanja na krize.

Učinkovito odzivanje na nepričakovane dogodke: Uspešno smo se soočali tudi z dogodki, ki jih ni mogoče jasno predvideti, se je pa treba nanje hitro odzvati. Na dogajanje v Afganistanu smo zagotovili hiter in enoten odziv EU.  Po hitri reakciji slovenskega predsedstva so notranji ministri dosegli soglasje, da se migrantska kriza, kakršni smo bili priča leta 2015, ne sme več ponoviti in da bo EU enotno zagotovila varnost svojih zunanjih meja in spoštovanje kriterijev za vstop. Ministri so se zavzeli za stabilizacijo razmer v regiji, zagotavljanje humanitarne pomoči ranljivim in podporo tretjim državam, ki gostijo številne migrante in begunce. Seveda je potrebno zagotoviti solidarnost in pomoč vsem tistim, ki so pomagali našim vojakom v Afganistanu in njihovim družinam. Ti sklepi so bili ključni za stabilnost EU, kar štejem za velik uspeh.

Konferenca o prihodnosti Evrope: Pomembna zadeva je bil Blejski strateški forum, kjer smo s ključnimi voditelji izvedli razpravo o prihodnosti Evrope. Ker to ne pomeni prihodnosti zgolj Evropske unije, smo zagotovili udeležbo pomembnih evropskih voditeljev tudi zunaj unije, kot so vatikanski državni tajnik Pietro Parolin, pa voditelji držav Zahodnega Balkana, predstavniki držav vzhodnega partnerstva, med drugimi je bila gostja foruma tudi Svetlana Tihanovska. Naš cilj je bil zagotoviti odprto, vključujočo, transparentno razpravo, v kateri se slišijo glasovi vseh, ki želijo prispevati svoje misli  in vizije ter izraziti svoje skrbi glede prihodnosti ne le EU, ampak tudi Evrope.

Vrh EU-Zahodni Balkan: Naslednji pomemben uspeh je bila organizacija vrha EU-Zahodni Balkan in sprejem skupne izjave, v kateri smo dosegli, da se je prvič na takšnem vrhu uporabil izraz širitveni proces in da je vrh potrdil privrženost EU temu procesu, ne zgolj evropski perspektivi zahodnobalkanskih partneric. Na najvišji ravni jim je bila obnovljena perspektiva članstva. Dogovorjeno je bilo tudi, da bodo takšna srečanja v prihodnje redna. Francosko predsedstvo ga že načrtuje.

Poleg tega je bil sprejet tudi naložbeni investicijski načrt v vrednosti 30 milijard evrov, ki državam Zahodnega Balkana omogoča modernizacijo, gradnjo odpornosti in obnove po epidemiji ter naložbe v digitalni in zeleni prehod. Dosegli smo soglasno potrditev sklepov Sveta EU o pripravljenosti Hrvaške za vstop v schengensko območje.

Obnova po pandemiji: Sprejeti so bili tudi sklepi na področju okrevanja in odpornosti. Okrepljena sta mandata dveh že obstoječih agencij: Evropske agencije za zdravila in Evropskega centra za preprečevanje in širjenje nalezljivih bolezni, z Evropskim parlamentom pa smo dosegli dogovor o ustanovitvi nove agencije – HERA – organ za pripravljenost in odzivanje na izredne zdravstvene razmere, kakršna je epidemija covida 19.

Kibernetska varnost: Dosežen je bil tudi dogovor o revizije direktive, ki določa ukrepe za skupno varnost omrežij in informacijskih sistemov, naslavlja torej še kako močno aktualno vprašanje odpornosti na kibernetske napade.

V času našega predsedovanja smo potrdili 22 nacionalnih programov okrevanja in odpornosti, programe petih preostalih članic pa mora še obravnavati še Evropska komisija, preden jih bo lahko potrdil Svet EU. Skupna vrednost do sedaj potrjenih programov je 291 milijard evrov nepovratnih sredstev in 154 milijardah posojil, od tega je dvajset članic že prejelo 54 milijardah predplačil.

Dosegli smo soglasen sporazum v Svetu EU glede akta o digitalnih storitvah in digitalnih trgih, ki sta po oceni pristojnega komisarja Bretona verjetno najpomembnejši uredbi o notranjem trgu v tem desetletju. Oba akta sta ključnega pomena za digitalno preobrazbo EU.

To je nekako zelo skop rezime res ključnih dosežkov.

Foto: Klemen Lajevec

Podobno vlogo ste imeli tudi pri prvem predsedovanju Slovenije Svetu EU leta 2008. Kako ste ga doživljali takrat in kako tokrat?

Leta 2008 sem bil stalni predstavnik Slovenije v Bruslju. Tedaj sem vodil odbor stalnih predstavnikov. To pomeni, da sem bil na licu mesta ključnega vsakodnevnega dogajanja – pogajanj med državami članicami in med institucijami EU, lahko bi rekli poveljnik na fronti. Tedaj sem vodil ta pogajanja na ravni veleposlanikov-stalnih predstavnikov in skrbel za priprave zasedanj različnih formacij Sveta EU – torej zasedanj na ravni ministrov – in Evropskega sveta – zasedanj na ravni šefov držav oz. vlad.

Tokrat pa sem kot državni sekretar v kabinetu predsednika vlade za koordinacijo zunanjepolitičnih in EU zadev imel krasen pregled nad celotnim dogajanjem – kot bi bil v generalštabu. Moja ključna naloga je bila bdeti nad tistimi dosjeji, ki pridejo ali bodo prišli na raven premierjev in seveda usklajevanje vsega tega in priprava vseh pogovorov predsednika vlade na dvostranski ravni, s predstavniki institucij EU in v okviru Evropskega sveta. Kot njegov ključni svetovalec za EU zadeve – v bruseljskem žargonu njegov šerpa – sem bil vpet v priprave in koordinacijo zasedanj in ključnih vprašanj s šerpami ostalih članov Evropskega sveta.

Kje vidite bistvene razlike in vzporednice med takratnim in tokratnim predsedovanjem?

Razlik je veliko. Takratno predsedovanje je potekalo v drugačnem pravno-formalnem okvirju. Po takrat veljavni pogodbi iz Nice je predsedujoča država predsedovala tako Svetu EU kot svetu ministrov. Lizbonska pogodba pa je kasneje vzpostavila dve stalni obliki predsedovanja – Svet EU ima stalnega predsednika in stalnega visokega predstavnika za zunanje zadeve.

Tako imamo sedaj dve liniji vodenja – na eni strani šestmesečno predsedstvo države članice, na drugi pa stalno predsedstvo Evropskega sveta in Sveta za zunanje zadeve in obe je treba čim bolje uskladiti. Gre za zahtevno opravilo, ki pa nam je v veliki meri uspelo. Brez tega je nemogoče dosegati rezultate na najvišji ravni, kakor smo jih dosegali mi. Lizbonska pogodba je tudi povečala zakonodajne pristojnosti Evropskega parlamenta, kar pomeni dodatna usklajevanja in pogajanja tudi z Evropskim parlamentom.

Predsedovanje leta 2008 je prvo predsedovanje nove članice. Zato je bilo izjemnega pomena ne le za Slovenijo, ampak tudi za EU; v nekem smislu smo bili videni kot da predsedujemo v imenu novih članic – če bi šlo kaj narobe, bi se zlahka ustvaril slab vtis o širitvi in negativna vnaprejšnja pričakovanja do novih članic, okrepili bi se lahko nekateri predsodki, ki so obstajali in ponekod še vedno obstajajo. Odgovornost je bila torej zelo velika.

Poleg tega pa je to bilo zadnje predsedovanje, ki je potekalo v obdobju pred krizami. Že avgusta 2008, ko je prevzela predsedstvo Francija,  smo bili soočeni z Rusko invazijo v Gruzijo, nato s padcem investicijske banke Lehman Brothers, ki je vodil v strahovito finančno in ekonomsko krizo ter nato še v dolžniško krizo v evro-območju. Kasneje je sledila ruska okupacija in aneksija Krima ter vojna v Donbasu, pa migrantska kriza, Brexit in zdaj še epidemija.

Vse te krize so države članice in različne sloje prebivalstva prizadele različno močno in na različne načine. Koherentnost znotraj EU je manjša, v primerjavi z letom 2008 je drugačno tudi vzdušje, ki je bolj konfrontacijsko kot tedaj. Kontekst, v katerem je potekalo predsedovanje, je drugačen, res pa je, da smo bili ob tem soočeni z nekaterimi pomembnimi dilemami, ki so obstajale že prvič in v vsem tem času niso bile razrešene.

En vidik pa je stalnica slovenskih predsedovanj. Leta 2008 smo bili priča peticiji 571 novinarjev, ki je Evropsko unijo pozivala, naj ne dovoli predsedovati državi, ki tako brutalno zatira medije, tudi letos smo videvali pisma, proteste, pozive … Kako gledate na takšne sabotaže predsedovanja v Sloveniji? Je kaj takšnega praksa tudi v drugih državah, ko se pripravljajo na predsedovanje?

Politični boj se odvija povsod. Vendar pa se nekaj takega, kar ste poimenovali kot “sabotiranje predsedovanja” drugod ne dogaja. Poskusi oviranja slovenske vlade in nenazadnje Slovenije na vse možne načine pa tako prvič kot drugič niso uspeli.

Veliko pa nam to pove o slovenskem političnem prostoru v tem obdobju tranzicije, ki se še ni končala in o politični kulturi akterjev, ki skušajo z vsemi sredstvu, vključno z insinuacijami in lažmi ovirati normalno delovanje države in tudi njene ključne interese – v prid ozkim političnim in očitno tudi ideološkim interesom.

Foto: Klemen Lajevec

V čem je Slovenija tak unikum, da se to dogaja samo pri nas? Čemu bi pripisali to unikatnost?

Odgovor na to vprašanje je verjetno smiselno iskati v ideološki osnovi teh napadov, v specifiki slovenskega izhoda iz kolapsa komunističnega totalitarizma. Nekateri rekviziti, ki se pri tem tradicionalno uporabljajo, pa potrjujejo točnost ugotovitve Leszeka Kołakowska, namreč da je laž nesmrtna duša komunizma.

Kolikor slabše, toliko bolje, se zdi, da bi bil lahko refren teh “unikatnih” prijemov.

Še v eni stvari je bila v času tokratnega predsedovanja Slovenija prva. Kot prva država smo v času predsedovanja dobili resolucijo o Sloveniji. Kako komentirate trud tistih, ki nas skušajo prikazati kot iliberalno demorkacijo in samo resolucijo ter dejstvo, da je do nje sploh prišlo? Lahko govorimo o moči slovenskih evropskih poslancev ali gre tukaj za širši kontekst?

Gre za specifiko modusa operandi tistih političnih akterjev, ki se po svoji politični, ideološki genealogiji v kontekstu evropske politične zgodovine ne uvrščajo med izvorno demokratične politične sile. Ob tem pa gre za njihovo naslonitev na širši kontekst znotraj Zahoda in Evrope, kjer poteka kulturni, ideološki boj, katerega današnja intenzivnost daleč presega tisto, kar je bilo mogoče zaznati leta 2008; gre za boj v smislu uveljavljanja neke določene interpretacije določenih vrednot, ki se je uveljavila znotraj Zahoda.

Pobuda za to resolucijo je bila umeščena v ta okvir, utemeljena pa na izmišljenih podlagah. Dejanskih protiargumentov in predstavitve stanja, ki jih je vlada skušala predstaviti Evropskim parlamentarcem še pred prevzemom predsedovanja, tisti odbor oziroma njegova predsednica sploh niso želeli slišati in niso dopustili njihove predstavitve – toliko o njihovi demokratični politični kulturi.

Ne vem od kod ideja, da tako slabega predsedovanje že dolgo ni bilo, glede na to, da so vsi komisarji izrazili čestitke za izjemen uspeh, vključno s predsednico Evropske komisije in predsednikom Evropskega sveta.

Jeseni smo lahko slišali vse mogoče, od pohval, da smo tako učinkoviti in uspešni, da bi se že novembra lahko ustavili, in bi predsedovanje lahko šteli za uspešno, do kritik, da Evropa samo čaka, da bo našega predsedovanja konec, da nam Francija jemlje dosjeje, da tako slabega predsedovanja Evropa že dolgo ni videla. Ali nam je Francija vzela kakšen dosje?

Francija je ob koncu našega predsedovanja prevzela vse obstoječe in nedokončane dosjeje, tako kot mi od Portugalske. Na koncu našega mandata smo upali, da bomo uspešno dokončali še en trialog, a sporazuma tedaj ni bilo mogoče doseči. Franciji želim, da uspešno predseduje, saj to koristi celotni Uniji.

Ne vem od kod ideja, da tako slabega predsedovanje že dolgo ni bilo, glede na to, da so vsi komisarji izrazili čestitke za izjemen uspeh, vključno s predsednico Evropske komisije in predsednikom Evropskega sveta. Rad bi pri tovrstnih komentarjih izpostavil – ko gre za povsem neargumentirane komentarje, izvirajoče iz domačih logov. Kje so kakšni argumenti, rad bi jih slišal. Kako nekorektni so do celotne ekipe, ki je delovala na predsedovanju in do vsakega njenega člana, ki je res dal vse od sebe. In končno, kako izjemno nekorektni so do Slovenije kot države članice.

Uspešno smo zaključili kar 21 zakonodajnih trialogov o evropski zakonodaji in dosegli 20 končnih dogovorov o evropski zakonodaji. To je po vseh objektivnih merilih veliko. Bilo je izjemno zahtevno delo, ki je bilo nenehno, tudi ponoči, pogajanja so dostikrat trajala globoko v noč in tudi v zgodnje jutranje ure, vse do zadnjega, zaradi česar so tudi bili možni ti dosežki.

Uspeh manjših članic je v veliko večji meri kot pri večjih odvisen ne le od njihove stvarne, realistične presoje in sposobnosti predvidevanja (poleg poznavanja dosjejev in procedur, seveda), ampak tudi od poštene, pozorne pogajalske drže, od tega, da res prisluhnejo vsaki državi članici, so pozorne do vseh, ki imajo zadržke in probleme in skupaj iščejo konkretne rešitve, s ciljem najti rešitev, ki v skupnem interesu najde tudi rešitev specifičnega problema, posamičnega interesa. To vzame veliko časa in energije, ampak tako smo delali, ko smo skušali najti rešitve, ki so sprejemljive za vse. V tem se je odlikovalo tudi naše prvo predsedovanje in tudi tokrat smo na tak način dosegli marsikaj.

Kako si razlagate diskrepanco med Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom, ko hkrati poslušamo pohvale komisarjev in kritike evroposlancev?

Komisarji so se izrekali ob konkretnih dosežkih, preverljivih in merljivih. Seveda imajo svoja politična prepričanja in orientacijo, ampak pri njihovi presoji dosežkov ni bilo zaslediti, da bi politična pristranost igrala kakšno vlogo, ne pozitivne, ne negativne. Ocenjevali so izkupiček na posameznih področjih našega dela, bodisi koordinacijskega, izvršilnega ali zakonodajnega.

Evropski parlament kot tak pa seveda deluje v smislu odločanja v skladu z načelom potrebne večine. V pogajanjih  z njim se je predsedstvo soočalo tudi z drugačnimi pogledi do posameznih vprašanj, ki smo jih zastopali v imenu Sveta.  A število uspešno opravljenih zakonodajnih trialogov in končnih dogovorov o evropski zakonodaji priča o tem, da smo kot predsedstvo bili uspešni in prepričali tudi potrebno večino poslancev.

Kritike poslancev pa, ki jih verjetno imate v mislih in kolikor so mi znane, ne osporavajo presoji in pohvalam komisarjev ali pa našim dosežkom na zakonodajnem področju – in to dvoje je tisto, kar se tiče predsedovanja. V glavnem so te kritike izraz političnega prepričanja in usmerjenosti poslancev in so usmerjene v politično barvo vlade, ki je izvajala predsedovanje, pri čemer pa je videti, da je bil izvor ključnega navdiha teh kritik, njihove koordinacije, sugestij in interpretacij nedvoumno slovenski, temelječ na sredstvih, ki sem jih omenil v enem od prejšnjih odgovorov.

Foto: Klemen Lajevec

Kako so kritike, protesti, celo resolucije in nenazadnje tudi pogosto kritizirano tvitanje predsednika vlade vplivali na vaše delo? Kako se je to poznalo pri vašem delu v praksi?

Neosnovane kritike, protesti in resolucije se pri konkretnem delu v praksi ni poznalo, so pa nekoliko obarvale kontekst. Predsednik vlade je aktiven v izražanju svojih stališč do ključnih vprašanj, tako domačih kot evropskih in svetovnih. Tukaj je vedno imel zelo jasno linijo ter temu primerno ustrezno odgovarjal na aktualna vprašanja in izzive, s katerimi je soočena Evropska unija. Imel je močno voditeljsko vlogo.

Zavzemal je jasna stališča, tako ob soočenju s krizo v Afganistanu ter instrumentalizaciji migrantskega vala s strani beloruskega režima kot tudi glede nujnosti širitve Unije na Zahodni Balkan ter tudi na države Vzhodnega partnerstva, ki si tega želijo. S tem je jasno utiral pot slovenskemu predsedovanju.

V času nemškega predsedovanja so njegova stališča in vloga na zasedanju Evropskega sveta v juniju 2020 močno pripomogli h konsenzu, ki je omogočil sprejem izjemnega in posledicam covid krize primernega finančnega aranžmaja (NextGeneration EU). Po tem uspešnem dogovoru med voditelji pa je uskladitveni dogovor med Svetom EU in Evropskim parlamentom to soglasje porušil, ko se je glede vprašanja vladavine prava zopet izpostavil način presoje, ki bi temeljil na odločitvi politične večine, ne pa na odločitvi neodvisne sodne presoje. Tedaj je njegovo odprto pismo članom Evropskega sveta pred decembrskim zasedanjem tistega leta močno pripomoglo, da so voditelji ponovno našli dovolj volje, da so dosegli dokončni dogovor.

Drugi del intervjuja z dr. Senčarjem o geopolitični situaciji v Evropi na preberite na tej povezavi.

15 komentarjev

  1. V redu, slovenska vlada je odlično opravila svoje delo pri predsedovanju EU. S tem, da ni izpostavila nobenih perečih tem, zaradi katerih EU lahko tudi razpade ali se preprosto preobrazi v nekaj drugega, kot so:
    – ilegalne migracije,
    – donkihotski boj proti podnebnim spremembam,
    – posledično primanjkovanje energije in
    – posledična inflacija,
    – deindustrializacija v korist Kitajske itd.

    Skratka, bili smo ubogljiva provinca, kljub temu, da je opozicija prepričevala Bruselj v nasprotno, prestolnica imperija pa nas je na koncu za to pohvalila.

    • Glede ilegalnih migracij je EU soglasno podprla Poljsko pri obrambi meja in javno izpostavila soglasno stališče, da ilegalne migracije za EU niso sprejemljive. To je bil velik uspeh glede na vse dosedanje debate o tej temi.
      Glede podnebnih sprememb smo dosegli tudi velik preboj s tem, da sta plin in jedrska energija trenutno v poopku potrditve kot zelene tehnologije pridobivanja električne energije in/ali ogrevanja.
      Pomankanje energije je trenutno prisotno v Nemčiji in Avstriji. Ampak ne moremo mi prisiliti večje države, če so se te odrekle nekaterim virom energije in brez pameti prešle na nove nezanesljive in dražje vire.
      Inflacija ni problem Slovenije ter njenega vodenja ampak posledica gospodarskih gibanj in mednarodne monetarne politike. To vprašanje morate nasloviti na ga. Lagard.
      Glede deindustrializacije Kitajske pa v EU že poteka vračanje nekaterih tehnologij nazaj v Evropo ampak je problem energija in delovna sila. To ni mogoče spremeniti čez noč.

      • Poljska je dobila soglasje za odbijanje ilegalcev samo zarado bruseljske rusofobije. Čez Sredozemsko morje ilegalci s pomočjo tihotapcev še vedno veselo vdirajo v EU, Bruslej pa nič. Tudi balkanska pot je še vedno odprta, četudi je Janša obljubljal neprodušno zaprtje južne meje. Žal je zamudil priliko, da bi evropsko politiko migracij postavil pod vprašaj in dosegel nov dogovor glede tega.

        Glede podnebnih sprememb ima glas Grete Thunberg še vedno večjo težo kot vsi podnebni znanstveniki tega sveta, razen seveda kimavcev, ki podpirajo politiko globalne elite, ki nas hoče postopno spraviti v revščino, česar elita sploh ne skriva. Klaus Schwab je za novi svetovni red izumil izraz happytalism, po katerem raja ne bo imela ničesar več, a bo srečna. Elita pa bo imela vse.

        Ne moremo mi prisiliti Nemčije, da se odreče gretenizma, lahko pa bi sprožili evropsko razpravo o tem, ali je prehod na obvnovljive vire sploh izvedljiv, koliko bo stal, in v kolikšnem času je to izvedljivo. Ampak seveda, lažje je biti politično korekten in konformistično slediti prevladujočemu toku, tudi če ponikne v puščavski pesek.

        Inflacija je zadeva vseh držav EU, še zlasti pa držav evro-območja. Predsedujoča država EU, to je Slovenija, bi se morala obrniti na Legardovo, skupaj z Evropsko komisijo, ne posamični državljani EU.

        Desetletja lahkomiselnega preseljevanja evropske industrije na Kitajsko, kar je pripeljalo do tega, da Evropa skorajda nima več nekaterih osnovnih gospodarskih panog, je bila velikanska strateška napaka, o kateri se še vedno praktično ne govori. Če zdaj kakšno podjetje ukinja svojo proizvodnjo na Kitajskem, je to odločitev tega podjetja, nikakor ni to posledica spremenjene strategije. Tudi tu je vlada zamudila svojo priložnost.

      • Saj je prav, da ste kritični ampak da pereče teme niso bile izpostavljene, pa vseeno ni res. To, da je Slovenija dosegla umestitev plina in jedrske energije kot zelene energije, je pereča tema in zelo pomembna tako za EU kot za Slovenijo.
        Enako velja za migrantsko vprašanje. Ilegalne migracije so se v lanskem letu zmanjšale za 35%. Resda meje nimamo 100% zaprte ampak to je mogoče samo, če postavite zid. Drugače pa je zdaj bistveno manj tudi izkoriščanja Slovenije kot vmesne države (več kot 60% manj) za dosego ciljev v drugih državah. Popolnoma se je prekinilo tudi politično uvažanje migrantov.

      • Ja, prav, si pač zadovoljen z drobtinicami. Jaz nisem. Zaradi tega drobtiničarstva pa utegne EU propasti, saj se vse destruktivne težnje nadaljujejo.

  2. Si predstavljate, da bi Šarec vodil predsedovanje EU!? Na volitvah je potrebno razmišljati daljnosežno, saj vsak kljukec pač ne more biti PV! Sploh bi morali volivci podeliti mandat izobraženemu in državotvornemu človeku, s posluhom za diplomacijo! Kdaj bomo volivci zreli do te mere, da bomo to uvideli!??

Komentiraj