Dr. Igor Senčar: Demografska zima je eden najosnovnejših izzivov evropskih narodov, njihove identitete in moči (2. del)

V prvem delu pogovora z državnim sekretarjem v kabinetu predsednika vlade za koordinacijo zunanjepolitičnih in EU zadev dr. Igorjem Senčarjem, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo potegnili črto pod predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije.

V današnjem drugem delu pa smo se dotaknili geopolitične situacije v Evropi in njenih največjih izzivov.

Med ključnimi temami predsedovanja ste omenili evropske vrednote. Ali Evropa sploh še razume, kaj so evropske vrednote? Zdi se namreč, da vsakdo pod tem pojmom razume nekaj drugega.

Pogodba o Evropski uniji v svojem drugem členu navaja vrednote Unije. To je tisto, o čemer torej obstaja politični konsenz znotraj EU: “Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.”

O tem torej velja soglasje, ki obstaja v kontekstu sodobne kulture, v kateri obstajajo različna filozofsko-antropološka izhodišča, različna verska in kulturna izročila, ki niso samo stvar preteklosti, ampak aktualne, žive navzočnosti. Do teh vrednot lahko torej privedejo raznolika izhodišča, iz te podlage izvirajo tudi razlike v razumevanju. Med temi različnimi izhodišči, ki lahko privedejo do skupne točke konsenza, so seveda pomembne razlike. Pri tem pa se mi zdi pomembno izpostaviti še nekaj, namreč moto EU.

Ustanovni očetje nikoli niso razmišljali o odpravi nacionalnih kultur oz. njihovi harmonizaciji v vzpostavitvi neke super nadnacionalne države.

Po izbirnem postopku je bil med različnimi predlogi razglašen v Evropskem parlamentu leta 2000 vključen v Pogodbo o ustavi za Evropo (2004), ki pa je doživela referendumsko zavrnitev (2005). Še vedno pa velja kot neuradni moto, ki pa ga priznava 15 držav članic (izjava št. 52 k Pogodbi o EU), med njimi tudi Slovenija. Glasi se: Združena v raznolikosti.

To je zelo posrečen moto, dobro definira značaj te povezave: v EU smo združeni v raznolikosti. Te raznolikosti povezava torej ne odpravlja, to ni njen namen, ampak omogoča nadaljnji obstoj raznolikosti v nekem temeljnem skupnem okviru. Kadar pa določene politične skupine želijo k tem vrednotam dodati svoje specifične poglede oz. jih interpretirati na način, ki ne uživa konsenza, pa to vseeno skušajo vsiliti kot zavezujočo interpretacijo, vsiljujejo kulturno hegemonijo in izzovejo kulturni boj.

Enotnost, ki jo zagotavlja naš pogodbeni okvir, ne sme voditi v zadušitev različnosti. Različnost, ki izhaja iz zgodovinskih, kulturnih in duhovnih tradicij znotraj enotne evropske civilizacije, je bogastvo, in ne ovira na poti skupnega napredka ali večje enotnosti v stvareh, kjer je ta enotnost potrebna. Neka specifična identiteta je torej nekaj, kar je vredno ohraniti. Je torej tudi vrednota.

Ustanovni očetje nikoli niso razmišljali o odpravi nacionalnih kultur oz. njihovi harmonizaciji v vzpostavitvi neke super nadnacionalne države. To ni koncept nadnacionalnosti, ki si ga je zamislil Robert Schuman. Treba se bo vrniti nazaj k izvirom in znova razumeti aktualnost uvidov tistega časa.

Eno izmed vprašanj na tem področju vrednot je tudi vladavina prava. Evropa pogosto pogleduje proti Poljski in Madžarski na tem področju, včasih se v isti koš skuša metati tudi Slovenijo. Je med tema državama in drugimi res tako velika razlika ali gre za dvojna merila evropskih institucij, ko obravnavajo ti državi?

V času tranzicije povsod še ni prišlo do resnične preobrazbe src in umov.

To vprašanje je treba obravnavati s politično-zgodovinske perspektive. Formalno je s padcem Berlinskega zidu Evropa v simbolnem pomenu postala zopet celovita oziroma se je vzpostavila dejanska možnost, da postane zopet celovita. Razširjena EU pa predstavlja udejanjanje ideala združene Evrope in dejansko to je pomemben korak k enotnosti Evrope. Kljub padcu železne zavese, ki nas je delila, pa nas v nekem pomembnem smislu delita dve različni zgodovinski in politični tradiciji ter posledice, ki od tod izhajajo.

Formalni kolaps totalitarnega režima še ne pomeni, da se je s tem avtomatično vzpostavila tudi demokratična politična kultura. Vse te države so se soočile s tranzicijo, ki še nikjer ni 100% dokončana. Zahod ne razume dovolj globoko vseh težav prehoda. Edini hiter in temeljit prehod se je zgodil ob združitvi Nemčije. Na nemških sodiščih ne bomo videli sodnikov, ki so sodili v nedemokratičnem sistemu in pri tem kršili človekove pravice.

Drugod so se ti prehodi dogajali na različne načine, s tem se soočata Madžarska in Poljska na svoj način. Naš pristop je drugačen, kar pa ne pomeni, da realnost teh problemov ne obstaja in se nam z njimi ni treba soočiti. Naš Zakon o sodniški službi (1994) določa, da sodniki, ki so pri opravljanju svoje službe v totalitarnem sistemu kršili človekove pravice, ne morejo biti imenovani v trajni sodniški mandat. Pristojnost imenovanja ima Sodni svet, ki pa tega določila očitno ni spoštoval. Torej?

Ne pozabimo na opozorila in usmeritve Resolucije Parlamentarne skupščine Sveta Evrope 1096 in Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki v nekaterih mlajših evropskih demokracijah še niso realizirana. V času tranzicije povsod še ni prišlo do resnične preobrazbe src in umov. In tu tiči del globljih razlogov za medsebojno nesporazume glede vladavine prava v posameznih članicah EU. Tako se dejansko dogaja, da standardi in jamstva vladavine prava institucijam pravne države, ki so s prehodom v demokracijo le formalno prevzele nove vloge, niso pa jih tudi ponotranjile, služijo predvsem za ohranjanje kulture delovanja, zgrajene v desetletjih nedemokratičnih ureditev in praks in tako v resnici ne ščitijo evropskih vrednot. O teh vprašanjih smo spregovorili tudi na mednarodni konferenci, ki smo jo organizirali v Sloveniji ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov 23. avgusta.

Napredek v skupnem razumevanju vladavine prava lahko dosežemo le, če bomo razpravo uspeli v čim večji meri depolitizirati ter zagotoviti enakopravno in kontekstualno obravnavo posameznih različnih ustavnopravnih ureditev in praks ter zavedajoč se problemov, na katere opozarjata obe omenjeni resoluciji.

Na pragu Evrope na vstop v EU čaka še nekaj držav, predvsem na Zahodnem Balkanu. Omenili ste uspeh slovenskega predsedstva, da se znova uporablja izraz širitveni proces namesto evropska perspektiva, pa vendarle konkretnih datumov o začetku oz. nadaljevanju pogajanj zaenkrat še nimamo. Kdaj lahko pričakujemo, da bodo države Zahodnega Balkana vstopile v EU?

Prizadevali smo si za določitev oprijemljivega datuma, do katerega se mora končati proces vstopa vseh zahodno-balkanskih držav, seveda ob izpolnjevanju kriterijev, in sicer do konca tega desetletja. Menimo, da je nujno potrebno oprijemljivo upanje in pričakovanje vstopa v EU, ki bo motiviralo državljane in politične akterje, da bodo delovali v to smer.

Kadar je nek cilj tako oddaljen, da presega politično dobo obstoječe generacije voditeljev, se ti prilagodijo na neskončno čakanje v čakalnici, upanje med državljani pa začne počasi plahneti in temu primerne so potem tudi njihova privrženost in življenjske odločitve. Dogaja se izseljevanje mladih, ki je že demografska katastrofa za države Zahodnega Balkana.

Soglasja o konkretnem datumu nismo dosegli, smo pa vsaj občutno usmerili razpravo v smer širitve in voditelji držav Zahodnega Balkana so to razumeli in so nam zato hvaležni. Naša ambicija določiti datum je bila zelo visoka. Če bi bila nižja, bi bila tudi točka kompromisa bistveno nižja. Tukaj se je znova pokazala voditeljska drža predsednika vlade in usklajeno delovanje celotnega aparata.

Je po vašem mnenju večji problem nepripravljenost držav Zahodnega Balkana na vstop v EU ali nepripravljenost EU na sprejetje teh držav?

Oboje je problem. Vendar pa je potreben premik v zavesti članic EU, države članice imajo v rokah škarje in platno. Vzporedno s širitvenim procesom mora seveda potekati reformni proces v državah Zahodnega Balkana. Vizija celovite in svobodne Evrope, ki je v miru sama s seboj in svojimi sosedi še ni povsem udejanjena. In za to vizijo smo odgovorni mi vsi, zlasti pa voditelji najbolj institucionalno organiziranega dela Evrope.

Kje je skrajna meja Evrope, do kamor bi se Evropska unija lahko razširila? Je to Ukrajina, Moldavija, Turčija?

To je težko reči. Tu je seveda najprej geografska konotacija Evrope. Vendar ni nič manj pomembna Evropa kot civilizacija, ki ima dokaj širok kontekst. In tu je tudi Evropa kot ideja. Ključna je tudi konkretna politična volja in vizija posamezne evropske države ter na tej podlagi artikulirana svobodna odločitev.

Člen 49 Pogodbe o EU pravi: “Vsaka evropska država, ki spoštuje vrednote iz člena 2 in si prizadeva za njihovo spodbujanje, lahko zaprosi za članstvo v Uniji.” V geografskem smislu je torej kriterij dokaj jasen. Evropska država, ki želi postati članica EU, mora jasno izpolnjevati vse pogoje, spoštovati pa je treba tudi svobodo izbire vsake evropske države.

Tudi države vzhodnega partnerstva, ki bi želele postati članice EU in bi izpolnile vse potrebne pogoje, morajo imeti to svobodo izbire, te svobode izbire se ne sme ovirati, saj bi to ne bilo v skladu s temeljnimi normami post-hladnovojnega evropskega reda, s katerim so se eksplicitno strinjale vse evropske države, tudi tedanja Sovjetska zveza, katere naslednica je Ruska federacija. Tudi zanjo veljajo te norme, ki pa jih očitno ne spoštuje.

Na varnostnem področju se zdi, da je Evropa zaspala v zadnjih desetletjih, varnostne grožnje pa se nabirajo. Je Evropa zmožna poskrbeti za lastno varnost?

Evropska varnost je vse od takrat, ko smo bili soočeni z agresivno geopolitiko in kršenjem dogovorov med zavezniki s strani enega izmed njih ob koncu druge svetovne vojne in vzpostavitvijo železne zavese, temeljila na transatlantskem zavezništvu. Moč zavezništva je bila v odločujoči meri odvisna od ZDA in njene vojaške prisotnosti v Evropi. To je Evropi zagotavljalo teritorialno obrambo.

Evropa sama sebi še ni sposobna zagotavljati varnosti in teritorialne obrambe, odvisni smo od moči zavezništva. Evropske države ne dosegajo še niti ravni investicij v svojo varnost, ki je v okviru atlantskega zavezništva skupno dogovorjena. Tukaj je potrebnega še veliko napora. Evropa mora razviti svoje avtonomne sposobnosti delovanja na tem področju, za to pa bo potrebno še nekaj časa, investicij in jasne vizije, da ne gre za podvajanje ali vzporeden sistem transatlantskemu zavezništvu. Idejo strateške avtonomije EU vidimo v tem kontekstu, na temelju transatlantskega zavezništva.

Zavedati pa se moramo tudi, da je potrebno negovati solidarnost znotraj zavezništva, kar pomeni razumeti ogroženost najbolj ranljivih v Evropi in biti solidaren z njimi. To je zlasti pomembno za evropski del transatlantskega zavezništva; razvoj strateške avtonomije EU je smiseln in tudi stvarno možen le na tej podlagi.

Demografska zima je eden največjih izzivov, s katerim se bo morala soočiti Evropa, pa se zdi, da je vprašanje odrinjeno na rob, da je večja prioriteta spreminjanje spola kot pomanjkanje lastnih potomcev. Tudi med prioritetami predsedovanja te teme nisem zaznal, zakaj?

Vprašanje demografskega problema je bilo uvrščeno med prednostne naloge predsedovanja. Naj navedem samo začetno konkretno formulacijo iz teh nalog: “Slovenija bo opozorila na nujnost soočenja z demografskimi izzivi, kar je bistveni element okrevanja in predstavlja enega izmed najpomembnejših strateških izzivov za Unijo. Naš cilj je oblikovanje kvalitetnih politik, ki lahko prispevajo k preobrnitvi demografskih trendov …”

Demografski izziv je pomemben in velik. Za celovito soočenje z njim je potrebno ukrepanje na več ravneh, zlasti na nacionalni ravni, sploh upoštevajoč razmejitev pristojnosti v EU. Na ravni EU je bilo v času predsedovanja Slovenije dogovorjenih nekaj aktov, ki so pomembni tudi z vidika naslavljanja demografskega izziva, poleg tega smo izvedli pomembno konferenco na visoki ravni.

Če prepustimo definicijo in dostojanstvo človeške osebe naši interpretaciji, potem gre za šibek in nezavarovan koncept.

Temeljno vprašanje pri vsem tem pa je vprašanje zavesti, kulture, vrednot. Demografska zima je v bistvu najosnovnejši izziv preživetja narodov, njihove identitete, njihove moči, je eden najosnovnejših izzivov evropskih držav. Tukaj zadenemo ob zelo globoko, ne le kulturno-politično, ampak čisto osnovno duhovno ali vrednostno vprašanje.

Kako pojmujemo življenje, kaj je življenje, od katere točke naprej se začne človeško življenje in njegovo dostojanstvo?

Čeprav je dostojanstvo osebe skupni imenovalec na globalni ravni, v deklaraciji o človekovih pravicah, pa smo soočeni z različnimi interpretacijami, med katerimi ni soglasja. Če prepustimo definicijo in dostojanstvo človeške osebe naši interpretaciji, potem gre v bistvu za šibek in nezavarovan koncept, odvisen od arbitrarnosti, od razmerja moči, relativen koncept, odvisen od moči.

Če pa izhajamo iz resnice, ki presega politično moč in naše interpretacije, potem je ta koncept določen s strani presežnega, torej da je človeško življenje ustvarjeno in od tod črpa temelje svojega dostojanstva, katerega mora človek absolutno spoštovati in s katerim ne sme razpolagati. To je edini trden temelj, ki zagotavlja nedotakljivost tega dostojanstva, dostojanstva človeške osebe. Človeško življenje se začne s spočetjem in je nedotakljivo. To je tudi moj pogled.

Brez spoštovanja življenja tudi demografskega problema Evropa ne more rešiti?

Tako je. Tudi migracije ne omogočajo rešitve tega vprašanja. Teoretično omogočajo njegovo rešitev le v čisto matematičnem, strogo kvantitativnem smislu, pa še to le teoretično. Ne omogočajo pa rešitve v svojem bistvu, ker ne odgovarjajo na vprašanje ohranjanja identitete. Pojavlja se vprašanje, ali je neka identiteta, neka specifičnost, pomembna, vredna sama po sebi, ali ni. Je le stvar naključja in je brez pomena ali pa ima neki smisel sam po sebi?

Prav nelagodja pri vprašanju migracij kažejo, da identiteta sploh ni nekaj zanemarljivega in da mora biti politika tudi na to še kako pozorna.

Med Evropejci se pogosto pojavlja vtis, da je evropska birokracija oddaljena od realnosti, sama sebi namen, ki pa konkretnim ljudem vsiljuje zakonodajo, ki se je morajo držati. Je ta vtis napačen in v kolikšni meri je to problem?

V neki meri to je problem. To se lahko zgodi z vsako institucijo, ki začne živeti neko svoje življenje in si ne prizadeva dovolj, da bi se vračala k svojim začetkom – k  svojim temeljnim izvornim načelom, vrednotam in ciljem – in tako obnavljala in prenavljala svoj osnovni raison d’être. Tako se lahko EU institucije odtujijo od tega smisla, ki je služiti tej skupnosti, ki je združena v različnosti.

Nelagodja pri vprašanju migracij kažejo, da identiteta sploh ni nekaj zanemarljivega in da mora biti politika tudi na to še kako pozorna.

V tako veliki skupnosti, kot je EU, lahko zgubljajo konkretni stik z raznolikostjo življenja. Zlasti po veliki širitvi EU je eden temeljnih izzivov institucij imeti stik s konkretnostjo v novih članicah in jih res razumeti. To je zelo velik izziv in mislim, da si morajo institucije v tem smislu še dosti bolj prizadevati, kot pa si.

Problem je tudi jezikovna prepreka, zlasti kar se tiče jezikov manj številčnih narodov. In tu je še teža zgodovinskega dejstva, da se je EU začela z izvorno šesterico, iz katerega izvira še vedno prisotna inercija pojmovanja, da je pogled teh šestih držav model za celotno EU.

V sedanji EU pa je raznolikost vendarle bistveno večja. Kompromisi teh šestih držav pogosto ne odražajo več strukturnih in vitalnih interesov razširjene EU. Potrebna je razširitev te zavesti. Jedrna EU ne more predstavljati celotne EU.

Kako bi dosegli večji stik institucij s konkretnimi problemi in večjo zastopanost novih članic?

Tudi tu gre v prvi vrsti za problem inercije ob širitvi zatečenega stanja. Sprememba bo zahtevala čas, a nujno potrebni pogoj je večje ozaveščenje problema in potrebne spremembe obstoječega stanja. Potrebna je tudi večja ozaveščenost in samozavest novih članic. Razvoj pa je glede tega sicer v zadnjem času precej opazen. Srednjeevropske države se bolje zavedajo svojih interesov in jih znajo vse bolje zagovarjati znotraj institucij.

Pri pogajanjih o večletni finančni perspektivi leta 2020 se je pokazalo, da kompromis med “varčnimi državami” in preostalimi iz izvorne šesterice ni bil dovolj. Skupaj s srednjeevropskimi državami smo potem prišli do kompromisa, ki je bil sprejemljiv za vse. Podobno se dogaja pri vprašanju migracij, varnosti, širitvi in še marsikje.

Slovenija je ena izmed teh srednjeevropskih držav, pa imamo pogosto kompleks majhnosti brez resnega vpliva. Kakšna je vloga Slovenije v Evropi?

Slovenija lahko glede svojih interesov doseže bistveno več kot članica EU, kot če ne bi bila članica. Seveda, če znamo svoje članstvo udejanjati in z njim prav ravnati. Ob obeh naših predsedovanjih Svetu EU (in prvič tudi Evropskemu svetu, ki mu sedaj predseduje stalno predsedstvo) se je to jasno izkazalo. Potrebna je samozavest, ki izhaja iz jasne zavesti, kdo smo in kaj je naš interes ter tisto dobro, ki ga sami ne moremo doseči in ki ga je torej mogoče doseči le s skupnim delovanjem v EU.

Pri tem pa ne gre samo za neki egoističen nacionalni interes, ampak za nadgrajeno zavest o skupni pripadnosti, o skupnih ciljih, o skupnemu dobremu, k čemur težimo v vzajemni solidarnosti.

Slovenija je pred predsedovanjem jasno artikulirala, kaj so skupne naloge in smo tako tudi veliko dosegli, ne glede na svojo velikost.

EU temelji na načelni enakosti med državami članicami, na tem, da vsaki priznavamo enako dostojanstvo. To je nekaj drugega, kot so bila načela odnosov med evropskimi državami vse od westfalskega miru pa do prve svetovne vojne, ko je bilo v ospredju ravnovesje moči in so odločale velike evropske sile med seboj.

Pomembno se je zavedati novega evropskega reda, kakršen je uveljavljen v EU in dejansko pri delovanju izhajati iz tega, pa tudi braniti to načelo, kadar je to potrebno. Manjše in nove evropske države se moramo tega zavedati in ravnati iz te samozavesti. To pa je odvisno tudi od notranje politične zavesti v vsaki državi članici in od njenega vodstva. Tako na primer se udeležiš vsake pomembne razprave, če imaš za to priložnost, sploh pa, če si nanjo vabljen, ne pa da se temu izogneš. Biti moraš subjekt delovanja, ne pa objekt.

Smo v supervolilnem letu na ravni Evrope – Nemčija je ravno dobila novo vlado, Francijo in Madžarsko poleg Slovenije volitve čakajo aprila. Kaj lahko pričakujemo po poletju, se nam obetajo večje spremembe?

Volitve v vsaki članici imajo vpliv, volitve v večjih toliko večjega. Izzivi, ki so pred nami, so veliki in številni: vse bolj so v ospredju geopolitični izzivi, tu je vprašanje ohranitve evropskega varnostnega reda, ki je pod močnim pritiskom Kremlja.

Prihodnje leto bo končan suspenz določil pakta za stabilnost in rast, ki je bil uveden, da so se članice lažje spopadle z ekonomskimi posledicami pandemske krize. Obveljala bodo pravila obstoječega pakta in fiskalne vzdržnosti ali pa bo prišlo do kakšnih sprememb. Vse to bo imelo velike posledice za evrsko območje in situacijo posameznih članic v njem, zlasti tistih, ki ne bodo uspele generirati dovolj visoke stopnje gospodarske rasti, kar pa bo vplivalo na trdnost celotnega evrskega območja.

Kako se lotiti vprašanj ekonomskega upravljanja, pa je v veliki meri odvisno od harmonije pogledov med Nemčijo in Francijo, ki imata precej različna pogleda na to, kako je treba upravljati evrsko območje. Potem so tu pomembna odprta vprašanja glede upravljanja migracij, pa vprašanje, kako naprej z izidi konference o prihodnosti Evrope, ki bi naj se končala aprila …

V kontekstu razmerja moči in temeljnih vsebinskih orientacij je razmerje  oz. sorodnost ali pa odbojnost pogledov med Nemčijo in Francijo zelo pomembna. Po 16-ih letih vladavine Angele Merkel prihajajo spremembe. Kakšne bodo, se bo šele izkazalo, a gotovo bomo prepoznavali tudi stalnice delovanja Nemčije v EU. Pomembno je tudi, kakšne spremembe se obetajo v novih članicah, kako bo potekalo sodelovanje znotraj Weimarskega trikotnika (Pariz-Berlin-Varšava), kako bodo interese artikulirale sredozemske članice in kakšne interese bo artikulirala Višegrajska četverica.

In nikar ne spreglejmo nedavne pobude na osi Pariz-Rim glede širših in nadvse pomembnih vprašanj ekonomskega upravljanja v evrskem območju. Naj izpostavim, da je prav v času predsedovanja Svetu EU Slovenija postala članica sredozemske skupine, kar je zelo pomembno in ji povečuje manevrski prostor delovanja v EU.