Dr. Dejan Verčič: Vedeli smo, kaj se nam bo zgodilo, če pride do epidemije. Žal nihče vmes ni ukrepal

Prof. dr. Dejan Verčič je  predstojnik Oddelka za komunikologijo in vodja Centra za marketing in odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede, Univerze v Ljubljani. Doktoriral je na London School of Economics and Political Science v Veliki Britaniji, kot gostujoči profesor pa predava tudi na različnih univerzah v tujini.

Je avtor 15 knjig s področja odnosov z javnostjo ter prejemnik več prestižnih nagrad z omenjenega področja. Leta 1991 je vodil ustanavljanje Slovenske tiskovne agencije (STA) in bil njen prvi direktor, nato je zgradil komunikacijsko agencijo Pristop, za njo Stratkom, zdaj pa razvija novo svetovalno in komunikacijsko skupino – Herman & partnerji.

Svetuje domačim in tujim podjetjem, vladam, nevladnim organizacijam ter ustanovam, vključno s predsedniki vlad in držav.

V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali predvsem o komunikaciji in obvladovanju koronavirusne krize, v drugem delu, ki bo na Domovini objavljen jutri, pa bomo spregovorili o fenomenu družabnih omrežij, medijski polarizaciji in aktualni politični situaciji.

V koronavirusni krizi, v kateri smo se znašli, nas večinoma nagovarja zdravniška stroka, malo pa se sliši glasov družboslovnih strokovnjakov. Kako s tega vidika vladi, zdravstvu, družbi kot celoti uspeva ta »ples s koronavirusom«?

Problem boja s koronavirusom in komunikacije v njem je problem prekletstva uspeha moderne medicine. Ker je zelo uspešno uspela izkoreniniti vrsto nalezljivih bolezni, potem pa nas je pred njimi varovala, se je ustvaril lažen občutek varnosti. Zaradi tega lažnega občutka varnosti so bila vlaganja v infrastrukturo, ki je potrebna za odzivanje na takšne krize, prenizka.

Izplačevali smo si dividende uspeha, zdaj pa smo dobili v poplačilo to, kar smo si preveč izplačali. Vidim pomankanje družboslovnega znanja v organizaciji za odzivanje na takšne krize kot v samem nastopanju.

Pravilno je, da nastopajo strokovnjaki, na področju katerih se kriza odvija, v tem primeru epidemiologi. Problem pa je, da v procesu izobraževanja in formiranja zdravnikov, ki se ukvarjajo z javnim zdravjem, ni dovolj vsebin, ki bi jih pripravljale na takšno delo.

Opažam tudi, da imamo ljudi, ki morajo istočasno opravljati svoje strokovno delo, kjer so polno zasedeni, potem pa morajo za povrh še javno nastopati in sprejemati kritike za to, kar počnejo. To se mi zdi zelo visok davek zanje. To ni samo slovenski problem. Povsod po Evropi epidemiologi sporočajo novinarjem in javnosti, da se morajo ukvarjati z epidemijo in ne morejo 24 ur na dan odgovarjati na vprašanja.

Bi torej denimo NIJZ svetovali, da bi imel posebej človeka, ki bi bil usposobljen za stike z javnostjo in strokovno podkovan s področja zdravstva, ki bi nastopal namesto dr. Kreka, dr. Beovićeve, dr. Rozmana in drugih?

Dobro je, da prof. dr. Beovićeva in drugi strokovnjaki nastopajo. Ampak bi jih morali tudi zaščititi. Da imajo neko okno, 15 minut do pol ure, enkrat na dva dni, da povedo, kar je potrebno s strokovnega vidika, potem pa jih zaščititi, umakniti, da se lahko spočijejo.

Slovenija kot celota pa nima usposobljenih govorcev. Nekaj jih je imela v uradu predsednika vlade pod Drnovškom. Nekaj govorcev je usposobila za prejšnje predsedovanje Evropski uniji, sicer pa tiskovni predstavniki v glavnem niso usposobljeni za takšno delovanje.

Edini instituciji, ki še nekaj vlagata v to področje v Sloveniji, sta policija in vojska. Ostali sistem pa na to ni pripravljen. NIJZ ima komunikacijsko ekipo, ki nekatere naloge izvaja vrhunsko. Recimo komunikacija na področju preventivnega programa Svit za odkrivanje raka na debelem črevesu in danki deluje odlično. Za tako veliko krizno situacijo pa niso bili pripravljeni in ekipirani.

V roke mi je prišla evalvacija o usposobljenosti slovenskega zdravstvenega sistema, ki jo je leta 2017 Svetovna zdravstvena organizacija predala slovenski vladi. Tam so posebej zapisali, da jih skrbi, da se naše zdravstvo ne bo zmoglo odzvati na resne epidemije, če do njih pride. Da za tovrstne resne zadeve niso pripravljeni. Med drugim tudi piše, da na področju javnega zdravja nimamo ekip, ki bi se znale boriti z lažnimi novicami in dezinformacijami.

Vedeli smo, kaj se nam bo zgodilo, če pride do epidemije. Žal nihče ni vmes ukrepal.

Glavne kritike na račun vlade so ta čas usmerjene na njen način komunikacije z javnostjo. Kako bi ocenili krizno komuniciranje oblasti, je to res tako porazno, da mu lahko pripišemo poglavitni del krivde, da se nezanemarljiv delež ljudi ukrepov ne drži in krize na splošno ne jemlje dovolj resno?

Vlada počne več stvari hkrati. Ne smemo pozabiti, da se zaradi korone svet ni ustavil in se hkrati dogaja več zadev. Vsaka vlada komunicira vsebinske zadeve in hkrati tudi politične zadeve in mora pri tem skrbeti tudi za svoje preživetje.

Del komunikacije, ki je usmerjen v reševanje korona-krize, je precej robat in zato marsikoga žali. Ljudje ne marajo, da se jih tako strogo obravnava, vsaj ne tako dolgo. Na začetku je bilo treba vzpostaviti resnost situacije, ampak po pol leta nikomur ni treba več razlagati, da je situacija resna.

Vlada pa mora skrbeti tudi, da se druge njene naloge dogajajo in da je ne spodnese opozicija. Ta se od prvega dne trudi narediti ravno to. Vse to se meša med seboj. Žal kot družba nismo uspeli zaustaviti določenih medsebojnih nevšečnosti in spraviti korone v kot. Namesto tega se kregamo, ali je vlada legitimna ali bi jo morali odnesti že predvčerajšnjim.

Istočasno se moramo ukvarjati, kako omejiti epidemijo. Potem pa imamo še skupino zabavljačev, ki zadeve ne jemljejo resno in se pri tem prav zabavajo.

Vsekakor je v tem trenutku spopadanja s korona krizo opozicija nekonstruktuvna

Pa je v primerjavi s tujino odnos med vlado in opozicijo slabši? Je občutek, da pri nas opozicija meče polena pod noge v najhujši krizi, medtem ko v tujini pri uveljavljanju ukrepov sodeluje le iluzija, ali je na mestu?

Vsekakor je v tem trenutku spopadanja s korona krizo opozicija nekonstruktivna. Kar nekaj njihovih dejanj je šlo v smeri nagovarjanja ljudi proti nošnji mask ali nalaganju aplikacije na mobilne telefone. Kar so počeli med pandemijo, je po mojem velik strel v lastno koleno. S tem so si precej omejili možnosti političnega delovanja po pandemiji.

Kakšna bi po vašem mnenju morala biti optimalna komunikacija v razmerah, v kakršnih smo se znašli?

Idealno bi bilo, da bi vlada na začetku izpostavila resnost situacije na podlagi podatkov. To se je zgodilo. Italija je bila dovolj blizu, da smo začutili, da se posnetki, ki smo jih gledali na televiziji, lahko zgodijo tudi pri nas. Začeli so dobro.

V naslednjem koraku bi morala vlada stopiti v smeri usklajevanja celotne družbe za pripravo na to, kar smo na podlagi preteklih epidemij vedeli, da prihaja – drugi, tretji val. V družbi bi se morali uskladiti, kako bomo v tem delovali. V trenutni politični situaciji je to zelo težko in vprašanje je, kako bi se to dalo narediti bolje. Vseeno bi pričakoval minimalni politični konsenz glede tega, kako se bomo obnašali v naslednje pol leta, usklajevanje z mediji, kako bo potekalo poročanje o boju s pandemijo in usklajevanje z drugimi družbenimi podsistemi, ki so ključnega pomena za to, da iz pandemije izidemo s čim manjšo škodo. Oceno, koliko je tega usklajevanja bilo, bomo lahko podali šele kasneje.

Naslednja zadeva, v smeri katere gredo mnogi ukrepi, je solidarnost v družbi. Virus nas v primeru smrti sicer enači, ampak vmes, je pa še bolj kot karkoli drugega poudaril družbene razlike.

Na primer šolanje. Če si iz dobre družine, imaš pisalno mizo z dobrim računalnikom, ki je priklopljen na zmogljiv internet in imaš starše, ki ti lahko pomagajo pri nalogah, po vrhu vsega pa imaš to v hiši z vrtom blizu gozda, kamor se greš lahko sprehodit je to nekaj povsem drugega kot če živiš v bloku, v dvosobnem stanovanju v katerem recimo živi 5 ljudi, imaš slabo internetno povezavo, morda kakšen rabljen računalnik iz druge roke in ti starši ne morejo pomagati pri šolanju.

Potem pa je tukaj še izobraževanje in obveščanje ljudi. Ljudje namreč ne vedo, kako se obnašati v tej situaciji. Spomnimo se samo razprav o nošnji mask od začetka pa do danes.

Zakaj so maske potrebne, ali so potrebne, koga varujejo? Priti do tega, da danes nosimo maske zato, da ne okužimo drug drugega, ne zato, da drugi ne okužijo mene. To je civilizacijski dosežek, ki ga je potrebno v nekem procesu javnega izobraževanja doseči. Ljudi je treba naučiti zelo banalne zadeve, kot je kako si prati roke, kako si obrisati roke, kako se obnašati v nekem javnem prostoru, kako to početi v situaciji, ko vsi živimo drugačno življenje, kot smo ga bili vajeni.

Kaj lahko oblast naredi za solidarnost? Ali ni to bolj stvar vzgoje, osebne zrelosti? Kateri ukrepi lahko povečajo solidarnost?

Del solidarnosti se izvaja neposredno skozi vladne ukrepe. Pomoč ljudem, ki ne morejo delati, so oblika solidarnosti. Po drugi strani pa imamo med državo in posameznikom še celo vrsto drugih organizacij, o katerih bi resno veljalo razmisliti, kako lahko vsaka na svoj način ljudem pomaga.

Samo skupaj lahko premagamo virus. Občutek skupnosti lahko tudi vlada vzpodbuja v sodelovanju z nevladnimi organizacijami. Veliko na tem področju naredijo župani. Potrebno pa je razmišljati, kako bi še druge organizacije vključili v to, da si pomagamo, da rešujemo zdravstvene vidike zamejevanja virusa, po drugo strani pa, da si pomagamo preživeti kot ljudje, da iz krize izidemo kot boljša, ne slabša družba.

V Veliki Britaniji je vlada angažirala influencerje, da so na družbenih omrežjih opravljali izobraževalno vlogo in na drugi strani skušali omejiti vpliv raznih bedakov in škodoželjnežev, ki v tem trenutku kvasijo bedarije po spletu in jih ne moremo odmisliti.

Kako komunikacijsko nagovoriti ljudi, ki ne zaupajo ne politikom ne vladnim strokovnjakom (po raziskavah je takšnih okrog 20 odstotkov), temveč se naslanjajo na mnenja raznih spletnih influencerjev. Kako njih prepričati v državotvorno vedenje?

To se dogaja tudi zato, ker nismo bili pripravljeni na tovrstne probleme. V Veliki Britaniji je vlada angažirala influencerje, da so na družbenih omrežjih opravljali izobraževalno vlogo in na drugi strani skušali omejiti vpliv raznih bedakov in škodoželjnežev, ki v tem trenutku kvasijo bedarije po spletu in jih ne moremo odmisliti. Oni so tam, delajo škodo, tudi zaradi njihovega sporočanja se več ljudi ne obnaša samozaščitno, kot bi se jih verjetno sicer.

Bilo bi potrebno delovati na tej ravni. Morali bi se dogovoriti, kdo je za to odgovoren in na kakšen način bo to počel. Kot družba pa bi morali te ljudi, Angleži bi rekli shame and blame, torej sramotiti in okriviti.

Poglejte, pred 70 leti je bilo pljuvanje po cesti normalno, še nekatere institucije so imele nameščene pljuvalnike, da so ljudje lahko pljuvali, ampak to smo v glavnem izkoreninili. Danes nihče ne pljuva po hodnikih bolnišnic in šol. Na podoben način bi morali osamiti ljudi, ki kvasijo neumnosti in jim dati vedeti, da je njihovo vedenje nesprejemljivo in da ga ne odobravamo.

Kako sploh gledate na fenomen influencerjev, katerega družbeni učinek imamo praktično prvič priložnost opazovati v situaciji hude zdravstvene in družbene krize? Kaj je v njihovi komunikaciji tistega, kar jim, brez ustreznih kompetenc in znanj, uspe prepričati tako velik del ljudi?

Influencerji niso tako novi kot se zdijo, le pojavna oblika je zdaj nekoliko drugačna. Gre za vrsto mnenjskih voditeljev, neke vrste mikro-zvezdnikov, vsaj na TV Slovenija so bolj mikro kot kaj drugega, ki izkoriščajo različne kognitivne bližnjice, ki jim omogočajo, da ljudje v njih prepoznajo točke, ki so jim blizu oz. bi se radi z njimi enačili.

Na podoben način poteka del oglaševanja, recimo za avtomobile ali pralne praške. Kaj pa lepa, dolgonoga svetlolaska s svojo pojavnostjo prispeva k prodaji nekega avtomobila? Tukaj gre za isti način. Imamo svetlolasko, ki pripoveduje, kako je nevarno dihati skozi masko, ker se bomo zadušili z lastnim ogljikovim dioksidom, ki ga izdihavamo. Nič novega ni v tem, ampak ravno zato, ker to ni od včeraj, bi bili kot družba lahko na to bolj pripravljeni.

Kaj pa »tradicionalni mediji« v Sloveniji in njihovo posredovanje informacij, oziroma komuniciranje z javnostjo. So ti po vaše v obstoječih razmerah opravili svoj posel v skladu z njihovo družbeno vlogo?

V Sloveniji imamo v tem trenutku veliko težavo, da se medijski prostor podvaja. Imamo en del novinarjev, ki za druge meni, da to niso in obratno. Del tega, kar počnejo je, da se eni in drugi trudijo prispevati k rešitvi pandemije. Tukaj ne vidim nekega načrtnega delovanja proti.

Istočasno pa se ukvarjajo z določenimi političnimi igricami, v katerih drug drugega obtožujejo za vse mogoče umazanije in se trudijo ohranjati trenutno strukturo in strukturo upravljanja, za katero menijo, da jim jo ta vlada ogroža.

Na javni RTV in tudi v nekaterih drugih medijih so nastope v etru omogočali tudi deklariranim virusnim »skeptikom« (reper Zlatko, Tanja Ribič, zdravniki z »alternativnimi mnenji«). Je situacija takšne krize primerna za tovrsten medijski pristop? Kakšne so lahko njegove posledice?

Težko vidim v glave tistih, ki so to pripravljali, ampak možnosti, ki jih vidim, sta samo dve. Ali je šlo za zlonamerno provokacijo, ali pa resno nerazumevanje časa in prostora.

Odnos leve opozicije do aplikacije #Ostanizdrav je škodoželjno in neodgovorno ravnanje, ki ne bo ostalo neopaženo.

Kaj pa za oblikovanje javnega mnenja pomenijo spodrsljaji kot je točenje goriva direktorja NIJZ Kreka brez maske, neučakanost nekaterih politikov med čakanjem na rezultate testov in podobno? Kje je v obstoječi situaciji pravo razmerje med obsežnostjo poročanja o teh kršitvah in hkratnim zavedanjem, da to negativno vpliva na spoštovanje ukrepov širših množic? So osrednji mediji, predvsem najbolj vplivni televiziji, znali loviti to ravnotežje, zgodbe postaviti v ustrezen kontekst?

Kršitve epidemioloških ukrepov s strani najvišjih predstavnikov oblasti so resne napake in vredne vsega obsojanja. Po drugi strani pa se ne morem znebiti vtisa, da nekateri mediji te napake izkoriščajo za ustvarjanje vtisa med ljudi, da veljajo ena pravila za tiste na oblasti in druga za vse ostale. Da gre tukaj za poskus ustvarjanja še večjega nezaupanja v tiste, ki so v tem trenutku v vladi ali opravljajo ključne naloge na področju boja s pandemijo.

Pa bi ti spodrsljaji morali imeti kakšno posledico, denimo odstop ali kaj podobnega ali to ne bi bil smiseln ukrep? Kakšno težo imajo ti spodrsljaji?

Problem v Sloveniji je, da je enostavno reči, naj nekdo odide, težko pa je najti nekoga, ki ga bo nadomestil. Vsakič, ko razmišljamo o tem, da bi koga odslovili, se moramo vprašati, ali imamo koga, ki bo namesto njega lahko prevzel ta položaj.

Meni bi se zdelo zelo poučno, če bi te napake lahko strogo kaznovali, bojim pa se, da bi v tem primeru v državi ostali s praznimi pozicijami.

Kakšen je prispevek politične opozicije k aktualni koronavirusni in širši družbeni situaciji v Sloveniji? Kaj za uporabo aplikacije #ostanizdrav pomeni, da je voditelji štirih strank leve opozicije zavračajo uporabljati tudi v situaciji, ko osebno sledenje in obveščanje stikov s strani epidemiologov ni več mogoče? Kako naj si ljudje to vedenje razlagamo?

To je škodoželjno in neodgovorno ravnanje, ki ne bo ostalo neopaženo. Dejstvo, da nekdo, ki si želi biti v središču družbenega življenja, ne podpre tako nebolečega in neinvazivnega načina boja proti pandemiji, je neodgovorno. Aplikacija glede na napade nanjo že v začetku ni imela nobenih možnosti za uspeh. To jih ne dela za resne kandidate za vodenje vlade. Opozicija bi v tem primeru morala izkazati večjo državotvornost in menim, da je bila to huda napaka.

Kaj pa strah pred sledenjem, ki ga izražajo? Je upravičen, ali le slab izgovor?

Aplikacija uživa podporo Informacijske pooblaščenke, pregledana je bila s strani organov, ki skrbijo za informacijsko varnosti. Ob tem, da vsi ti politiki te svoje skrbi izražajo na Facebooku in Twitterju, ki delujeta po modelu zbiranja podatkov o njih, lahko sklepamo, da jih ne moti, da jih spremljajo velike korporacije, skrbi pa jih, da bi jih sledil notranji minister, kar je pri tej aplikaciji povsem neupravičeno.

Ampak v Sloveniji ne potrebuješ aplikacije, da spremljaš ljudi. Pogledaš skozi okno in vidiš, kje je kdo. Politiki s takšnimi očitki delujejo neresno, otročje.

Kako gledate na poskus zamenjave vlade s Koalicijo ustavnega loka? Kakšno možnost uspeha ji pripisujete? Ali ta projekt akterji znajo komunikacijsko ustrezno »prodajati« javnosti?

Če gledate posnetke tiskovne konference, na kateri so najavili pobudo, je iz njihovega načina govora, vedenja in telesne govorice, je bilo mogoče opaziti, da še sami ne verjamejo v to. Zakaj so se šli to igro ne vem. Morda še vedno verjamejo, da bodo našli koga, ki bi to prevzel in s tem spodkopati vlado. Morda skušajo vplivati na SMC in Desus, da bi kdo od njihovih poslancev prestopil.

Celotna ideja po mojem ni bila mišljena resno, ampak ima vsak svoje računice, zakaj se to gre. Ime pa je izjemno neposrečeno in napačno.