Dr. Anže Logar: "V bančni luknji smo izgubili 5 ZUJF-ov. To je enostavno kraja stoletja." (1. del intervjuja)

Vir foto: Državni zbor, Borut Peršolja
POSLUŠAJ ČLANEK
Dr. Anžeta Logarja danes širša javnost pozna kot tistega poslanca, ki neizprosno vodi parlamentarno preiskovalno komisijo, ki preiskuje zlorabe v slovenskem bančnem sistemu ter odgovornost za 2. sanacijo bank v samostojni Sloveniji oz. t.i. bančno luknjo.

Dr. Logar je sicer diplomiral na Ekonomski fakulteti, magistriral na Fakulteti za državne in evropske študije ter doktoriral iz tematike volilnih sistemov na Fakulteti za uporabne družbene študije.

Najprej je nekaj let delal v bančništvu, nato v Evropskem parlamentu, v obeh vladah Janeza Janše pa opravljal funkcijo direktorja Urada vlade za komuniciranje. V iztekajočem se sklicu Državnega zbora je poslanec SDS.

V današnjem prvem delu intervjuja smo se z njim pogovarjali o vseh krivcih in razsežnostih bančne luknje, prepletenosti bančne in politične elite, pripravljenosti bančnega sistema na morebitno novo finančno krizo, pa tudi škandaloznosti afere Irangate ter potencialni prihodnosti največje slovenske banke v luči ideološkega boja za njeno lastništvo.

Pravkar zaključujete delo preiskovalne komisije, ki je ugotavljala zlorabe v slovenskem bančnem sistemu. Lahko izpostavite 5 podjetij, katerih največji sponzorji smo bili davkoplačevalci in so se tako iz krize izmazali brez večjih posledic?

Težko izpostavim samo 5 podjetij, ker smo preučevali 5 bank. Število ključnih krivcev za nastanek bančne luknje bi tako krepko preseglo prste obeh rok. Dejstvo je, da so najbolj odgovorne uprave posameznih bank nekako med leti 2002 in 2012, seznam ključnih podjetij, ki so dobivala posojila, pa je objavljen na DUTB.

Je pa zanimivo, da nekatera podjetja, npr. podjetja Skupine Aktiva v lasti Darka Horvata, na prvi pogled ne izgledajo kot tista najodgovornejša, ko pa pogledamo vsa podjetja v skupini, pa ugotovimo, da je njihov dolg do davkoplačevalcev ogromen.

Veliko slabih kreditov je posledica menedžerskih prevzemov iz časa neposredno pred nastopom gospodarske krize. Kakšno je vaše mnenje o teh prevzemih? Kaj jih je omogočilo?

V prvi vrsti pohlep menedžerjev družb v strahu pred tem, da bi izgubili vrtiček, v katerem so se počutili kot vladarji osončja. To so bile namreč uprave, ki so si praktično lastile podjetja, kljub temu da ta niso bila v njihovi lasti. Ko so se nato ustrašile politične opcije v mandatu 2004-2008, so ob zakonodaji, ki je to omogočala, polastninile podjetja preko zastave delnic tega istega podjetja.

Rad bi poudaril, da je ključno odgovornost potrebno iskati v tedanjih upravah bank, ki so to sploh omogočile. Zanimivo pa je, da je bančna luknja v glavnem nastala v bankah v državni lasti; drugje so se lastniki večinoma pravočasno odzvali. V državnem bankah je ta mehanizem očitno zatajil; prvi možen razlog je povezava politike z omrežji znotraj bančno-poslovnega sistema, drugi pa popolna nekompetenca. Zdaj pa se vprašajmo, kaj je huje.

Gledano s sedanjega vidika, kaj bi lahko 1. Janševa vlada storila bolje? Kolikšno odgovornost za bančno luknjo torej nosi?

Vlada kot lastnik je seveda odgovorna preko imenovanja nadzornih svetov. Če torej ti niso opravili svoje naloge ustreznega nadzora uprave, lahko govorimo o posredni odgovornosti vlade.

V tem pogledu je torej odgovornost deljena med primarno odgovornost uprav, sekundarno odgovornost nadzornih svetov ter terciarno odgovornost lastnika.

Kaj pa vlada Boruta Pahorja in finančni minister Križanič? Kaj bi morala storiti, ko so se zadeve začele podirati?

Absolutno bi bilo potrebno ukrepati prej in drugače oz. se takoj zavedati resnosti razmer. Tako pa smo imeli finančnega ministra, ki še danes trdi, da so bile banke v njegovem času v odlični kondiciji. Če ima nekdo torej tako popačen pogled na stanje v bančnem sistemu, verjetno sprejema tudi popačene odločitve. Nosi pa tedanja vlada v celoti tudi odgovornost že zaradi ustavne pristojnosti zakonodajne iniciative.

Eden redkih obsojenih menedžerjev, Bine Kordež, je svoj čas dejal, da so banke menedžerje velikih podjetij v tistem času konjunkture naravnost prosile, naj najemajo kredite. Zakaj so jih po vašem mnenju podeljevale tako zlahka? Koliko je bilo to posledica vez v politiki?

Meni ali vam verjetno ni nihče ponujal kredita, ali pač? Neverjetno je, da so samo nekaterim v tej državi bankirji z lahkoto podeljevali kredite. Če smo imeli torej v bankah vzpostavljen takšen sistem, je bilo nekaj hudo narobe in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo kriza v bančnem sistemu eskalirala.

Ključen razlog osebno vidim v tem, da politika po 1. bančni krizi l. 1994 ni počistila z zlim omrežjem, ki se je zažrlo v bančni sistem, obstalo ter se celo okrepilo v naslednjih 20 letih. Neverjetno, zdi se, da je odporno celo na 2. bančno krizo - predvsem zaradi neaktivnosti politike ter umanjkanja politične volje za brezkompromisno sankcioniranje bančne kriminalitete.
Na sankcioniranju odgovornih za 2. bančno luknjo obstane ali pade vladavina prava v Sloveniji, saj je to tako ključno vprašanje, da lahko v nasprotnem primeru kar »zapremo trgovino«.

Kaj lahko glede (ne)ukrepanja očitamo tudi nadzornim

inštitucijam - Banki Slovenije, KPK itd.?

Kar se tiče Banke Slovenije, je preiskovalna komisija l. 2016 v vmesnem poročilu zelo jasno orisala njeno odgovornost. V fazi širjenja oz. bohotenja bančnih portfeljev ni preverjala kreditnega tveganja, nato pa dolgo čakala z odločnejšim ukrepanjem, dokler ni bilo že prepozno. Po mojem mnenju zato tako guverner Gaspari kot Kranjec nosita objektivno in subjektivno odgovornost.

Je Slovenija danes kaj bolje pripravljena na prihodnjo gospodarsko krizo - je naš finančni sistem kaj bolj stabilen? Kaj pa v smislu vzdržnosti javnih sistemov in strukturnih reform, ki nam jih tako priporočajo mednarodne inštitucije?

Mislim, da v bankah sicer smo, a če ne bo bančnemu kriminalu ob nastajanju 2. bančne luknje sledila primerna sankcija, se bodo ti vzvodi skrbnejšega poslovanja spet razrahljali. Tisti, ki si bodo bolj drznili, se bodo namreč spet poslužili podobnih praks in bomo na pragu 3. bančne luknje.

Osebno celo mislim, da na sankcioniranju odgovornih za 2. bančno luknjo obstane ali pade vladavina prava v Sloveniji, saj je to tako ključno vprašanje, da lahko v nasprotnem primeru kar »zapremo trgovino«. Spomnite se denimo samo neverjetnega razburjenja ob sprejemanju ZUJF-a, ki so ga nato sicer posvojile vse naslednje vlade. V bančni luknji smo izgubili 5 »ZUJF-ov«! To je enostavno kraja stoletja.

Kar pa se tiče strukturnih reform in sistemskih ukrepov, so bila zadnja 3 leta idealna za tovrstne spremembe, a kot vidimo, ni bilo nikakršnih. Tu bi osebno govoril o izgubljenih 3 letih v smeri oblikovanja »robustnejšega« gospodarstva, ki bi bilo bolje pripravljeno na prihod morebitne nove gospodarske krize. Žal je šlo v mandatu vlade Mira Cerarja bolj za vzdrževanje statusa quo, zato te naloge čakajo naslednjo vlado. Upam, da bo razvojna.

Kako je po vašem mnenju mogoče, da nek iranski državljan brez večjih problemov v državni banki članice EU odpre račun in 2 leti neovirano nakazuje milijone evrov Miki Miškam in Jakam Racmanom? Kdo mu je to omogočil, lahko opišete hipotetično konkretno situacijo v praksi?

Težko si predstavljam, do katere stopnje lahko gre nekdo, ki je pripravljen izvajati kazniva dejanja. Predvsem je bistveno vprašanje, kako lahko sistem nadzora in ravnovesij v državi to dopušča.

Če je obveščen državni vrh, SOVA, regulator in organi pregona, mi pri zdravi pameti ni jasno, kako se lahko takšno početje odvija polni 2 leti. Ravno to smo želeli poudariti v vmesnem poročilu preiskovalne komisije. Upam, da bo ta vnema zato danes večja kot je bila l. 2010 in 2011.
Preiskovalna komisija je svojo nalogo opravila in zdaj je na organih odkrivanja in pregona, da opravijo svojo.

Preiskovalna komisija je namreč svojo nalogo opravila in zdaj je na organih odkrivanja in pregona, da opravijo svojo. Po mojih informacijah se z zadevo ukvarja posebna skupina; težava je le, ker so tisti, ki so 2010 in 2011 zadevo zavrgli, še danes na pozicijah v kriminalistični policiji in primer kvečjemu ovirajo ali pa se celo oglašajo v medijih ter delijo svoje poglede, da pri tej zgodbi ni nič nenavadnega ali kaznivega. To je škandal brez primere.

SDS in NSi sta vložila predlog dopolnila ustavnega zakona iz l. 1994 z namenom zaščite slovenskih interesov glede sodb hrvaških sodišč v povezavi s prenesenimi deviznimi vlogami varčevalcev pri LB-ju. Če bi do izplačila odškodnin vendarle prišlo, zakon predvideva takojšnje kompenzacije do hrvaške države preko FURS. Lahko prosim razložite, kako bi te v praksi izgledale?

Glede na to, da je bila oblikovana posebna skupina pravnih strokovnjakov, ki je preverila izvedljivost rešitev, ne bi prejudiciral ničesar. Potrebno pa je zasledovati jasen interes za tem predlogom, namreč zaščito slovenskega premoženja. Zakonodajalec mora še v tem sklicu parlamenta narediti vse, kar je v njegovi moči, da zaščiti javni interes.

Je pa nekoliko nenavadno, da ima tu zakonodajno pobudo opozicija. Človek bi namreč pričakoval, da bo vlada tista, ki bo predlagala posamezne rešitve za zaščito državnega premoženja, a smo se v zadnjih 4 letih že navadili, da se vlada Mira Cerarja zgane precej počasi.

Argument Levice za ne-prodajo NLB je, da vsako leto iz dividend prinese 200 milijonov evrov. Hkrati seveda vemo, da smo v zadnjih 27 letih v banko vložili že 4 milijarde davkoplačevalskih evrov. Lahko podate kakšno oceno, kakšna bo davkoplačevalska bilanca denimo v naslednjih 10 letih, če banka res ostane državna?

No, zanimivo je, da se o tem sploh pogovarjava. Vlada RS s polnimi pooblastili je konec l. 2013 podpisala zavezo, po kateri bi se morala NLB prodati do konca 2017.

Žal pa se to lahko dejansko zgodi. Povejte mi, kako to vpliva na kredibilnost Republike Slovenije v mednarodnem okolju? Vse posledice, ki jih vidimo denimo v številu zaveznikov pri uveljavljanju arbitražne odločitve, slovenskih kandidaturah v mednarodnih organizacijah itd., odražajo ravno to.

Če ne opraviš svoje naloge, hkrati pa pričakuješ, da bodo drugi svojo, si bodisi naiven bodisi počneš to namenoma za ohranitev svojega vrtička. Slej ko prej pa take odločitve plačajo davkoplačevalci. Sprašujem se le, koliko takšnih računov zaradi nespodobne in nesposobne politike so davkoplačevalci še pripravljeni plačati.

V 2. delu intervjuja jutri preberite pogled dr. Logarja na politično dogajanje pred prihajajočimi volitvami, kratko oceno minulega mandata in reform, ki so za Slovenijo po oceni SDS danes najbolj nujne, in pa poslančevo videnje slovenske zunanje politike ter svoje vloge v prihodnjem mandatu.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30