dr. Andraž Teršek: ko država prevzame vlogo strogega cenzorja, svoboda izražanja postane le še mit

Naj bo politična oblast tista, ki presoja, kaj je in kaj ni sovražni govor in kdo v družbi naj bo za to sankcioniran (recimo z odvzemom oglaševalskih prihodkov)?

Odgovor je v demokratičnih državah jasen. Če komu ni, je dovolj pozorno prebirati kolumne enega najuglednejših slovenskih doktorjev prava, dr. Andraža Terška, objavljene na ius.info.

Njegova kredibilnost je neizpodbitna, saj se ga, ob bogatem pravnem znanju, zaradi dosledne kritične distance do pravno in družbeno zgrešenih konceptov tako politične/nazorske levice kot desnice ne da politično obarvati, oziroma postaviti na katerokoli stran.

Iz njegovih lucidnih in poglobljenih kolumn izpostavljamo nekaj misli o naravi "sovražnega govora", ki so v kontekstu zadnjega poseganja politične oblasti na to področje izjemno aktualne. 

V kolumni z naslovom Svoboda izražanja iz 12. oktobra se dr. Teršek loteva prav tematike, ki je javnost razdelila ob pozivu predsednika vlade Marjana Šarca državnim podjetjem, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki "širijo sovražni govor".

Teršek že v uvodnem delu opozarja, da "takoj, ko država prevzame vlogo strogega cenzorja, posledično pa preganjalca in kaznovalca ljudi zaradi gole vsebine ali metode izražanja, svoboda izražanja postane le še mit. Izniči se njena intrinzična, ne samo instrumentalna vrednost."

V nadaljevanju izpostavlja, da se besedna zveza »sovražni govor« obsežno uporablja kot popreproščena in pavšalna oznaka tudi za tisto javno izražanje, ki po teoriji in ustaljeni sodni praksi ne pomeni koncepta sovražnega govora.

"Domala vse, kar nekoga domnevno žali ali zares užali, vznemiri, šokira, razjezi, neprijetno preseneti ipd., se v javni sferi že označuje za sovražni govor," opozarja in dodaja, da se kot žrtve tega označuje posameznike, ki zaradi raznih kriterijev žrtve sovražnega govora ne morejo biti. Denimo predstavniki novinarskega poklica, predstavniki poklicev v kulturi in umetnosti, predstavniki strok, poslanci in poslanke v Državnem boru, podjetniki in podjetnice ipd.

Profesor ugotavlja, da se je v javni sferi, tudi v akademskem svetu, v zadnjih letih popačilo temeljno učenje o tej temi. "Redno prihaja do javnih pozivov posameznikov in skupin k omejevanju svobode izražanja v nasprotju s pravoslovnimi in precedenčnimi sodnimi dognanji."

Kot piše, se predlagajo kazenskopravni omejitveni posegi v svobodo izražanja, ki niso prisiljujoče nujni za demokratično družbo. "To pa je zanjo večja nevarnost in škoda, kot pa posamezni primeri nedostojnega ali etično zavrženega javnega izražanja, ki drugih resnih škodljivih posledic, razen zgražanja, nestrinjanja, negodovanja, vznemirjanja, užaljenosti ali šokiranja posameznikov ali določenega dela javnosti v družbenih praksah ne povzročajo."

Etika, kultura komunikacije, žaljenje, šikaniranje ... so družbeni problem. A ...

Teršek v svojem tekstu med drugim izpostavlja, da sta etika in kultura javne komunikacije nedvomno pomemben družbeni problem. Med večjimi družbenimi problemi zaznava tudi pomanjkanje tolerance in solidarnosti do drugih ljudi, njihovo prekomerno žaljenje, šikaniranje ali oteževanje pri uresničevanju pravice do splošne svobode ravnanja, dostojanstva, dela in zasebnega miru.



Kot opozarja, oznaka »sovražni govor« v javni sferi marsikdaj deluje predvsem kot "priročna pretveza za obsodbo drugače mislečih »pred sodiščem javnega mnenja«, ali pred ljudmi, ki se lahko poistovetijo z uporabniki te sintagme."

Po njegovem prepričanju zgornjih problemov, pa tudi problema neizobraženosti, nevednosti, nemišljenja, nekritičnosti, pretirane vere v določene ljudi in institucije, slepega zaupanja, bojazljivosti pri srečanju s krivico ali nepoštenjem, državljanske pasivnosti itd., ni mogoče reševati s pretiranim omejevanjem svobode izražanja in neupravičenim širjenjem pravnih opredelitev kaznivih dejanj, storjenih z izražanjem v javnosti.

Kot tudi ne z vztrajanjem pri dnevno-političnem etiketiranju ljudi, pri vsiljenem določanju njihove osebnosti in identitete s pavšalnimi oznakami njihovega domnevnega ali dejanskega svetovnega nazora, odnosa do ideoloških vprašanj ali verovanja.

dr. Teršek in dr. Peterson

Zanimivo je, da smo Andraža Terška prejšnjo nedeljo lahko videli v prvi vrsti predavanja  kanadskega psihologa in profesorja Jordan Petersona na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Pravzaprav je Teršek imel čast sedeti ob, oziroma delati družbo, Petersonovi ženi Tammy.

In kaj imata  skupnega dr. Peterson in dr. Teršek?

Zgledovanje po jastogih oziroma pokončna hrbtenica

Zagotovo se Teršek drži Petersonovega prvega pravila, ki ga v knjigi 12 pravil za življenje - protistrup za kaos, navaja: stojte pokončno in z vzravnanimi rameni. Če ne prej, je Teršek to pokazal ob nedavnem odstopu od kandidature za ustavnega sodnika, ko ni želel postati blago političnih trgovcev. To je jasno obrazložil tudi v pismu, ki ga je namenil poslancem Državnega zbora. In če Peterson ljudem po celem svetu razlaga, zakaj stati pokončno z vzravnanimi rameni, lahko to početje v praksi vidimo pri Teršku.

Vse se je začelo s spolnimi zaimki

Peterson je širši množici postal znan predvsem po predavanjih o novem zakonu, ki je predvideval rabo spolno nevtralnih zaimkov za transseksualne osebe. Predavanja in debate na to temo, ki jih je imel na Univerzi v Torontu, so postala prava senzacija na YouTubu. Peterson je tak poseg države v rabo jezika označil za kršitev svobode govora.

V enem od svojih radijskih gostovanj je Peterson o tej temi povedal naslednjo misel. "Ne prepoznam pravice druge osebe, da mi določi, katere besede moram uporabljati, še posebej, če so to nestandardne besede angleškega jezika in so konstrukti manjše, ideološko motivirane skupine. Mogoče celo imajo smisel, vendar jih jaz pod prisilo ne bom izrekal."

Podobno je o spremembi kanadske zakonodaje v svojem znanstvenem članku razmišljal tudi Teršek.

Ali Peterson in Teršek po cesti lovita mačke?

Jordan Peterson, ki dvanajsto pravilo življenja povzema z besedami "pobožajte mačko, če jo srečate na ulici" je v intervjuju za slovensko izdajo Aleteie povedal, da poboža mačko, če mu izkaže dovolj pozornosti in se mu približa. Kakšen odnos ima do mačk Teršek, še ne vemo, lahko pa sklepamo, da s Petersonom delita filozofijo, ki se za dvanajstim pravilom skriva: ponižnost pred veličino Življenja.

Peterson v epilogu svoje knjige 12 pravil za življenje zapiše tudi naslednjo misel: "Ravnaj tako, da te tragedija obstoja ne bo naredila zagrenjenega in pokvarjenega."

Podobno misel je za Portal+ povedal Teršek. "Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev. Nizke izobraženosti. Strahu. Negotovosti. Mentalne lenobe. In hudih osebnih in socialnih stisk. In to moramo premagovati. Vsak dan znova. Pri sebi in iz sebe. Pri tem trpeti. Tvegati. Prenesti bolečino. In se veseliti malih radosti in dobrote, posvečenosti in ponižnosti v skromnosti. Ljubezen pa je velika. In je povsod. Ni skrita. Samo slepi postajamo. Dokler ne oslepimo, je še potencial, je še upanje."