Dr. Aleš Štrancar: Politiki se menjajo, uspešno gospodarstvo ostaja (2. del)

V prvem delu intervjuja z dr. Alešem štrancarjem, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se pogovarjali o situaciji po aprilskih državnozborskih volitvah, protestniškem duhu med Slovenci, koalicijski pogodbi in situaciji v Sloveniji in svetu.

V drugem delu pa smo spregovorili o podjetništvu, kadrih, “naprednih” in “nazadnjaških” ideologijah ter načrtih za prihodnost.

BIA Separations spada med najuspešnejša slovenska podjetja. Čeprav smo Slovenci znani po delavnosti in inovativnosti, pa je takšnih prebojev, kot je vaš, sorazmerno malo, pa še ti gredo pogosto v tujino ali pa so prodani tujim lastnikom. Kaj bi morali delati drugače, da bi se to spremenilo?

Podjetja ne delujejo z danes na jutri, ampak morajo razmišljati na dolgi rok, če želijo biti uspešna. Razvoj poteka pet, deset, včasih tudi dvajset oz. v mojem primeru celo več kot 30 let. Za to potrebuješ  dolgoročno stabilnost, tega pa v Sloveniji zadnjih petnajst let ni. Tudi investitorji potrebujejo ta občutek.

Temu primerno se uspešni posamezniki in podjetja odločajo, da bodo vsaj del aktivnosti in denarja investirali zunaj meja Slovenije. Za preboj potrebujemo stabilno okolje. Kaos nikoli ne vodi do uspeha delavnih in spodobnih, nagrajuje krvoločne, pokvarjene, manipulantske in raznovrstne lopove ter vojne dobičkarje. Od takih ni preboja, ni kvalitetnih delovnih mest.

Mnogi gospodarstveniki, posebej tisti, ki imate visokotehnološka podjetja, opozarjate, da je težko dobiti dobre kadre. Prizadevate si za znižanje obdavčitve in razvojno kapico, na drugi strani pa Levica napoveduje, da bodo ljudi pridobili z visokim življenjskim standardom, ki ga bodo zagotavljale univerzalne brezplačne javne storitve. Kaj po vaših izkušnjah dejansko privablja visoko strokovne kadre?

Slovenija ima veliko srečo in prednost zaradi svojega izjemnega naravnega okolja. Tudi življenjski standard v Sloveniji ni slab. To je glavni razlog, da zadržimo večino dobrega kadra. V primeru kaotičnih in nasilnih razmer pa se utegne tudi to obrniti in bi ljudje množično začeli odhajati čez mejo. Kader v tujini vsi iščejo, od zdravnikov do raziskovalcev in inženirjev. Zahodna Evropa ima hude težave s kadrom in bi naše ljudi z veseljem zaposlila.

Kar pa se tiče dajanja ugodnih javnih stanovanj mladim in ne vem kaj še vse – sam še vedno verjamem v učinkovitost gospodarstva, kjer je jasno, kdo pije in kdo plača, kdo je lastnik in kdo je za kaj odgovoren. Ne verjamem v kvazisocialistične plane in petletke, ki naj bi mladim nekaj omogočili. Vse, kar bodo prinesli, bo korupcija.



Pa vendar je med Slovenci močno prisotno to prepričanje, da bo država poskrbela za vse, od stanovanja do kulture. Čemu pripisujete to razmišljanje. Zakaj je med Slovenci prisotno bolj kot kje drugje?

Težko ocenjujem, zakaj je tako. Opažam pa, da je ta miselnost močno zakoreninjena tudi v t. i. desnih krogih in tudi v Katoliški cerkvi. Tudi tukaj je precej ljudi, ki mislijo, da bi morala država ne vem kaj priskrbeti.

Kažejo se posledice petdesetih let komunizma, po katerem še nismo prišli na realna tla. Obnašamo se drugače kot na Poljskem, Češkem, Slovaškem, kjer so ljudje živeli v hujših sistemih, ampak so tem stvarem že zdavnaj postavili mesto, ki jim pripada – torej v zgodovini. Zavedajo se, da tržno gospodarstvo zahteva aktivnost vsakega posameznika in da ni odgovornost države, da skrbi za vsakogar.

Država smo ljudje in solidarnost mora vedno obstajati. Ne sme pa biti zlorabljena v kleptomanske namene in biti cokla v razvoju.

Kako se izviti iz te miselnosti, da nas bo država reševala?

Pripadniki mlade generacije, s katerimi imam izkušnje, govorim o mlajših od 40 let, imajo v glavah te stvari bistveno bolje razdelane. Problem je generacija srednjih let, ki je vsaj osnovno šolo delala še v bivšem sistemu. Ta izobraževalni sistem pušča posledice na ljudeh. Pranje možganov je bilo očitno dovolj učinkovito. Bo treba počakati, da nastopi mlada generacija in začne sama krojiti politiko namesto prišepetovalcev iz krogov Titove mladine. Potem se bodo stvari postavile na svoje mesto.

Pred časom ste omenili, da bi morali zagovorniki teorij smrti izumreti v eni generaciji. Pa vendar so te teorije prisotne že več kot eno generacijo, zdi pa se celo, da postajajo vse močnejše. Še vedno verjamete v njihovo izumrtje?

Po naravi bi morali izumreti v eni generaciji. Problem pa je, da del populacije, ki ima otroke in zagovarja življenje, z lahkoto prepušča te svoje otroke, da zajadrajo v vode politike smrti. A tudi to se bo počasi izpelo.

Povsem mogoče je imeti za norca vse ljudi nekaj časa, prav tako je mogoče imeti za norca nekaj ljudi ves čas, toda ne moreš imeti za norca vseh ljudi ves čas.

Zagovorniki teorij smrti prežijo na otroke v šolah, medijih, filmih, popularni kulturi, socialnih omrežjih in še kje. Zakaj naprednejši del družbe, ki zagovarja življenje, ne zna na podoben način nagovoriti ljudi in se uspešnejše upirati vplivom kulture smrti?

Prva na tem področju je družina. Vloge družine, ki postavi stvari na pravo mesto, ne more nadomestiti nihče. Tisoč stricev in tet, šol in organizacij ne more nadomestiti družine.

Kako pa potem nagovoriti, vzgojiti starše, da bodo opravili svojo vlogo in obvarovali svoje otroke?

Odgovornost in pravica staršev je, da otroke vzgajajo tako, kot menijo, da je prav. Imamo različne organizacije, ki bi se morale s tem ukvarjati. Ena močna takšna organizacija je tudi Cerkev, ki pa zaradi svojih notranjih slabosti izgublja na pomenu vzgoje. Vzgajamo z zgledom in ta zgled je v slovenski Cerkvi padel na najnižje možno mesto.

Kako to ponovno vzpostaviti? Najprej moramo pomesti pred svojim pragom. V prvih vrstah imamo ljudi, ki se ne držijo osnovnih moralno-etičnih naukov, kaj šele Kristusovih naukov.

Vrednote vedno gradimo v okviru organizacij in združenj, ki si jih postavijo kot osnovno poslanstvo. Če oni tega ne izvajajo, kdo bo? Če primerjamo, kako polne so cerkve danes v primerjavi s časom pred tridesetimi leti, lahko vidimo, da je bilo narejenih ogromno napak, predvsem v cerkveni hierarhiji v Sloveniji.

»Nazadnjaške sile«, ki rušijo družino v Sloveniji, so zdaj prevzele ministrstvo za družino, ki je osrednji resor na tem področju. Smo zagovorniki družine in življenja v primerni formi, da se s tem lahko soočimo? Kako se pripraviti na napade, ki se nam obetajo na tem področju?

Že znotraj vlade bo zanimivo gledati, kako se bodo soočali s tem področjem. Sam predsednik vlade ima hčerko v katoliški gimnaziji, sina pa v montessorri vrtcu. Kako bo človek, ki zaupa vzgoji teh institucij, pristal na politiko, ki želi vse to uničiti? Marsikaj zanimivega prihaja.

V preteklosti vendarle za mnoge ministre ni bil problem, da so imeli otroke na katoliških šolah, ki so jih z zakonodajo uničevali.

Mnogo nedeljnikov je glasovalo za Goloba. Tudi sam jih poznam kar nekaj, ki so ga z veseljem podpirali, pa so že danes razočarani. To razočaranje se utegne potencirati. Največji bes lahko pričakujete prav od ljudi, ki jih je, po domače povedano, nategnil.

Letos ste se javno izpostavili z angažmajem na medijskem področju. Zakaj ravno mediji kot naslednji izziv?

Mediji so zelo pomembni, celo nujno potrebni pri vzgajanju družbe. Zato morajo biti kakovostni in korektni. Žal je takšnih v Sloveniji vedno manj. Večina se je pretvorila v PR-službe (službe za odnose z javnostjo), pravo novinarstvo se izgublja.

Kljub temu mislim, da je v Sloveniji veliko kakovostnih novinarjev, ki žal ne morejo delati v svojem poklicu, kot bi želeli in so sposobni, ker morajo slediti finančnim in ideološkim vzvodom, ki pritiskajo od zadaj. Ti ljudje si zaslužijo možnost korektnega dela. Moja investicija v Domovino je majhen del doprinosa k temu, da bodo ti ljudje lahko pisali po svoji vesti.

Glede na odzive, tudi z desne strani, ko so nekateri nezadovoljni s kakšnimi članki na Domovini, vidim, da gredo stvari v pravo smer. Ni naloga medija, da promovira določeno politično strujo. V politiki so vedno grdi posli in praktično nihče ni moralno in etično neoporečen. Kakovostno novinarstvo pa mora te stvari korigirati, čemur danes žal ni tako.

Imamo dve skrajni struji, pri čemer ima ena resda 90 % trga, pa vendarle obe ne dopuščata neodvisnega novinarstva. Novinar bi moral imeti pravico in dolžnost pisati po svoji vesti. V PR službi tega ne more početi.

O katerih izzivih razmišljate v prihodnje?

Načrtov je ogromno, svetovna ekonomija potrebuje nove tehnologije, rešitve, kadre kot še nikoli po drugi svetovni vojni. Veliki sistemi razpadajo, kar prinaša ogromne priložnosti za majhna podjetja ter podjetništvo. Nemško in francosko gospodarstvo tone. Kdor se ne bo hitro preusmeril na ZDA, Anglijo, Kitajsko, Japonsko, bo kmalu potonil. Na teh trgih vidim ogromne potenciale in novi projekti v tej smeri že tečejo.

Predvsem pa si moramo zapomniti: politiki se menjajo, uspešno gospodarstvo ostaja.