Prihaja politična predstava za umirajoče v čakalnih vrstah javnega zdravstva

Vir zajema slike: arhiv MMC RTV Slo
V prihajajočem tednu bomo priča velikemu finalu političnega prepira za oslovo senco, kako dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukiniti brez da bi ljudje opazili, da bo v obvezni obliki obstajalo naprej. A medtem ko se oblastna politika gre svoje predstave za javnost, v medije prodirajo frapantne zgodbe, ki pričajo o razsežnostih razkroja slovenskega javnega zdravstvenega sistema.

Pred kakšnim tednom je TV Slovenija poročala o starejši Ljubljančanki, ki je zbolela, vendar je k zdravniku niso sprejeli, ker nima opredeljenega osebnega zdravnika. Njen prejšnji je šel v pokoj, prav noben družinski zdravnik v Ljubljani pa novih pacientov ne sprejema. Upokojenski so svetovali, naj si osebnega zdravnika poišče izven Ljubljane.

Podcast komentarja je na voljo na dnu prispevka


To so dejanski, vsakodnevni problemi običajnih ljudi, ki pa jih politika ne naslavlja. Vso svojo energijo trošijo za obstransko, politično-ideološko vsiljeno temo, in to prodajajo kot ne vem kakšno zdravstveno reformo. Spreminjanje Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, kot se ga gredo sedaj, ne rešuje niti enega od problemov, zaradi katerega se javno zdravstvo sesuva samo vase.

Denimo tega, da državne bolnišnice in druge ustanove, glede na cene v Evropi, medicinsko opremo dvakrat ali trikrat preplačujejo. Da težko bolni pacienti na nekaterih klinikah postelje in terapije dobivajo kar na hodnikih. Da ljudje umirajo v zakonsko nedopustno dolgih čakalnih vrstah. In navsezadnje, da vse več mladih zdravnikov zaradi neugodnih pogojev, močno davčno obremenjenih plač in nestimulativnega delovnega okolja, beži v tujino. Kar ima seveda na koncu posledico, da naša bolna upokojenka, ki je del bruto plače vse življenje namenjala zdravstveni blagajni, zdaj v domačem mestu sploh ne dobi zdravstvene obravnave.

Tragedija vsega tega je, da rešitev ni na obzorju. Ves ta politični cirkus, ki smo mu priča že mesece, se namreč v ničemer ne vrti okrog reševanja navedenih bistvenih problemov. Če bodo do srede uskladili in sprejeli zakon po katerikoli verziji, ki jo predlaga ta ali ona levičarska stranka, se čakalne vrste ne bodo niti kanček zmanjšale, sistem ne bo pogoltnil niti evra manj denarja, bolniki iz bolnišničnih hodnikov ne bodo dobili postelje v sobi in v ambulantah zdravstvenih domov ne bo delal niti en družinski zdravnik več kot poprej.
Če bodo sprejeli zakon po katerikoli verziji, ki jo predlaga ta ali ona levičarska stranka, se čakalne vrste ne bodo niti kanček zmanjšale, sistem ne bo pogoltnil niti evra manj denarja, bolniki iz bolnišničnih hodnikov ne bodo dobili postelje v sobi in v ambulantah zdravstvenih domov ne bo delal niti en družinski zdravnik več kot poprej.

Ne gre za reševanje problemov ljudi, butelj!


Če je tako (in seveda je), se verjetno upravičeno sprašujete, zakaj potem oblastna politika s to temo izgublja toliko dragocenega časa, energije in resursov?!? Odgovor je, da je takšen pač modus operandi zadnjih nekaj levičarskih vlad, ki se ne ukvarjajo z dejanskimi problemi slovenskih državljanov, temveč z vsiljenimi agendami, bodisi s strani njim bližnjih interesnih lobijev, ideoloških aktivistov in drugih družbenih skupin, ki gravitirajo na politično levico.

Za primer poglejmo samo aktualno dogajanje okrog tako imenovanega "ukinjanja" dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Temo je, iz ideoloških razlogov, uspešno izsilila takrat še nadkoalicijska partnerica Levica, spromovirali pa so jo osrednji mediji. In čeprav se je, tudi zaradi nje, sodelovanje med peterčkom in Levico na koncu prelomilo, je politika vanjo zabredla že tako globoko, da se iz nje več ne zna umakniti.

Vse skupaj je na las podobno graditvi TEŠ6, katero je izsilil močan energetski lobi. Kasneje, ko se je izkazalo, da so stroški gradnje drastično narasli, da so prakse koruptivne, premoga ni toliko in daje manj energije od obljubljene, elektrarna na premog pa je preživeta stvar, ki močno povečuje ogljični odtis države, pa je bilo za politiko vedno prepozno, da bi se iz projekta umaknila.

A vsem koruptivnim praksam navkljub smo z dograditvijo TEŠ6 vsaj zadovoljili dobro tretjino slovenskih energetskih potreb. S posvečanjem nebistvenim problemom v zdravstvu pa zadovoljujemo zgolj lobije, ki jim ustreza ohranjanje statusa quo. Denimo posrednike pri prodaji materiala ter druge zasebne interese v zdravstvu, ki s svojo "takojšnjo rešitvijo" izkoriščajo nesposobnost javnega zdravstvenega sistema, da v doglednem času sprocesira  čakajoče na zdravljenje.

Ironija na kubik


Ironija situacije je, da levica ravno s strašenjem pred privatizacijo zdravstva in ohranjanjem statusa quo omogoča bliskovito privatizacijo, saj ljudem, če ne želijo umreti v čakalnih vrstah, ne ostane drugega, kot da preko komercialnega zavarovanja ali samoplačništva obiščejo zasebnika, ali pa gredo na zdravljenje v tujino.
Ironija situacije je, da levica ravno s strašenjem pred privatizacijo zdravstva in ohranjanjem statusa quo omogoča bliskovito privatizacijo zdravstvenega sistema.

A s tem ironije še ni konec. Ministru za zdravje Šabedru lahko preberemo z obraza, kako neumno in nesmiselno se mu zdi ukvarjanje s to nekoristno zadevo. Če ima človek kaj vesti in ni morda plačanec interesov, ki jim koristi status quo, potem ga verjetno obremenjuje dejstvo, da na tak način zapravlja resurse, čas in davkoplačevalski denar, medtem ko je objektivno odgovoren za katastrofalno stanje celotnega sistema. In povrh vsega je še po medijskih lestvicah sodeč četrti najpriljubljenejši politik v državi, kar je krona ironij tega trenutka.

Seveda bo v očeh posameznika zdravstveni minister ostal priljubljen do prvega obiska zdravnika v javnem zdravstvenem sistemu, ko ta za pacienta ne bo na voljo. Ali pa vsaj ne še nekaj časa. Morda bo slovenski plačnik v zdravstveno blagajno vladajočim šele takrat postavil bistveno vprašanje: ali je do ljudi pravično in solidarno, da svoje politične agende gradite na domnevnih rešitvah, ki ne rešujejo ničesar, še najmanj pa težav običajnih ljudi, ki jim pripada zdravljenje v razumnem roku?

Od odgovora si kajpak ne more kaj veliko obetati, saj je politična elita za trezno razumevanje situacije preveč odtujena od realnosti. Jasno, ko njim kaj resno zaškripa, niso uporabniki domačih storitev javnega zdravstva, temveč letijo v Švico, Nemčijo ali ZDA. Račun pa nemalokrat izstavijo kar domačemu Zavodu za zdravstveno zavarovanje.

Zato tudi problemov običajnih ljudi ne morejo razumeti. Povsem dovolj jim je, da jih ti ljudje vedno znova izvolijo na oblast. In prav imajo, krivda ni pri politikih na oblasti, temveč pri tistih, ki jih tja tako vztrajno postavljajo.


Razsežnosti nerazumevanja problema s strani elit ...



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike