Dopingirana Slovenija

Stane Taskov (gostujoči avtor)
7

V predvolilnem času se precej po tihem pelje postopek priprave proračuna – popravkov proračuna leta 2018 in proračun 2019. Podatki so na videz dobri, gospodarska rast je trdna, zaupanje tako potrošnikov kot direktorjev narašča, proračunski primanjkljaj se zmanjšuje. Vendar pa je pod lepo površino nakopičene veliko gnilobe, ki bo ob prvi resnejši krizi udarila na plano.

Pri vodenju ekonomske politike, ki ima na koncu odločujoč vpliv na oblikovanje proračuna, se v svetu »spopadata« dve teoriji: ekonomija ponudbe (supply side economy) in ekonomija povpraševanja (demand side economy).

Prva zelo poenostavljeno predlaga znižanje davkov, še zlasti podjetnikom. To bo po teoriji dvignilo gospodarsko rast, ki bo zvišala plače in preko višje gospodarske rasti tudi napolnila državno blagajno.

Druga predlaga večjo potrošnjo zlasti države, kar pomeni višje davke. Večja potrošnja države bo dvignila gospodarsko rast in tako se bo, enako kot pri konkurenčni teoriji, napolnila tudi državna blagajna.

Prva teorija računa na podjetniško pobudo, torej je potrebno čimbolj zmanjšati regulacijo. Druga poudarja državo in nekako samoumevno je, da je zaradi tega tudi več regulacije.

Na podlagi ekonomije povpraševanja je bila premagana velika depresija iz 30. let prejšnjega stoletja, sfinancirana 2. svetovna vojna, politika se je nadaljevala tudi v zlatih letih kapitalizma v desetletjih po drugi svetovni vojni.

Potem pa se je pojavila stagflacija – visoka inflacija ob hkratni nizki gospodarski rasti, do česar po Keynesu (angleški ekonomist, najvidnejši predstavnik ekonomije povpraševanja) teoretično sploh ne bi smelo priti. Logičen korak je bil obrat h konkurenčni teoriji in spremembo ekonomske politike, ki sta jo izvedla v ZDA predsednik Reagan in v VB premierka Thatcherjeva.

Oba sta v praksi izvedla reforme, ki jih predlaga ekonomija ponudbe in res premagala stagflacijo. Od tedaj razvite kapitalistične države nihajo med obema politikama. Zadnji nihaj je spet v smeri teorije ponudbe, saj predsednik Trump načrtuje precejšnje znižanje davkov. Kot v večini primerov, je potrebno doseči neko ravnotežje med obema skrajnostima.

Ves čas samostojnosti davki vztrajno rastejo, proračunski primanjkljaj pa je stalnica, s častno izjemo zadnjega leta mandata prve Janševe vlade.

Slovenija povsem keynesijanska

Slovenija teh nihanj praktično ne čuti, saj je ves čas trdno, že kar otrodoksno na strani Keynesa. Ves čas samostojnosti davki vztrajno rastejo, proračunski primanjkljaj pa je stalnica, s častno izjemo zadnjega leta mandata prve Janševe vlade. Tedaj je bila izvedena tudi skromna davčna razbremenitev, saj je bil ukinjen davek na plačilno listo.

Pahorjeva vlada je takoj izvedla ponoven preobrat k radikalni Keynesovi politiki. Ta politika se je zlomila v letu 2012. Razlog je bil zelo banalen, država ni več mogla dobiti novih posojil za kritje primanjkljaja. Takoj, ko je Janševa vlada uspela obnoviti zaupanje, je Alenka Bratušek spet zabrenkala na Keynesove strune.

Slovenska ročna zavora

Tako enostranska politika je postala že resna ovira v razvoju Slovenije, kar nenazadnje kažejo tudi podatki o tem, da nas države višegrajske četverice že prehitevajo po ekonomski razvitosti.

Zagrizeni keynesijanci se morajo spopasti še z enim problemom: Slovenija je odprta ekonomija in vsako povečanje trošenja s strani države povzroči odtok kupne moči v tujino (samo premislite, kaj bi si privoščili, če bi imeli višjo plačo – nov telefon, dopust v tujini, nove obleke, nov avto – skoraj nič od tega ni proizvedeno v Sloveniji).

Podobno je tudi z vlaganji v infrastrukturo, ko na razpisih dobijo posel tujci. Rezultat je primanjkljaj in dolgovi v Sloveniji in gospodarska rast sosedov.

In ne mislite, da je to slovenska posebnost: podobno je poskušal francoski predsednik Miterrand. Končalo se je s tem, da je imela Francija dolgove, Nemčija pa gospodarsko rast, saj so Nemci zaradi boljše konkurenčnosti znali bolje izkoristiti povečano povpraševanje v Franciji kot Francozi sami.

Vsak protekcionizem, čeprav izveden s pomočjo raznih birokratskih ukan in ne carin, je kot doping; na kratek rok da navidezno boljše rezultate, vendar za ceno hudih, pogosto nerešljivih težav že čez nekaj let.

Dopingirana Slovenija

Kot zdravilo za odtekanje povpraševanja v tujino, se Slovenska vlada namesto delnega obrata k razbremenitvi gospodarstva, zateka k birokratskim oviram, hiperregulaciji in nacionalizaciji, upajoč da bo vladino spodbujanje potrošnje v manjši meri končalo v tujini.

Vsak protekcionizem, čeprav izveden s pomočjo raznih birokratskih ukan in ne carin, je kot doping; na kratek rok da navidezno boljše rezultate, vendar za ceno hudih, pogosto nerešljivih težav že čez nekaj let.

Da Slovenija potrebuje strukturne reforme, so se vrabci že naveličali čivkati. Strukturne reforme pomenijo v našem primeru: deregulacijo, znižanje prevelikih davčnih bremen zlasti dela in posledično seveda manjšo državno porabo, privatizacijo in ureditev sodstva.

Skratka: povečati je treba konkurenčnost in hkrati znižati državni dolg vseh oblik (dolg proračuna, občin, pokojninske blagajne, jamstva države in občin). Oboje bo Slovenjo naredilo bolj odporno na zunanje šoke.

Očitno bo potrebna bolj boleča streznitev, kot je bila leta 2012. Za razvoj demokracije v Sloveniji bi bilo nujno, da bi nas to doletelo pod čimbolj levo vlado, ki bi morala tako sanirati posledice kratkovidne politike predhodnih levih vlad.

Slovenija je z visokim državnim dolgom pretežno v tuji lasti namreč zelo občutljiva na dvig obrestnih mer. Če se obresti na naš dolg dvignejo npr. za 5 % letno, bo samo za obresti treba odriniti 4 % BDP letno več, kar pomeni, da bi ob izravnani tekoči porabi zaradi obresti imeli primanjkljaj krepko nad dovoljenimi 3 %.

Brez recesije ali velikih investicij bi torej morali radikalno znižati porabo. Prostora za dodatno obdavčenje je namreč zelo malo. Vprašanje je, ali bi dodaten dvig davkov sploh še zadostno dvignil prihodke, ali pa bi padli v davčno past, ko dvig davkov pomeni nižje davčne prihodke.

Dvig obresti ni nič nenavadnega, ECB bo prej ali slej sledila FED (ameriški centralni banki) in začela zaostrovati monetarno politiko.

Od tu do preplaha na trgih, ki bi lahko presodili, da je Slovenija potencialno nelikvidna in ustavili kreditiranje, je veliko krajši korak, kot smo si pripravljeni priznati.

7 KOMENTARJI

  1. Včeraj smo lahko izvedeli, kako ministrstvo za šolstvo in šport pod komando poražene kandidatke za predsednika RS že več kot desetletje financira izrazito politično ustanovljeno mednarodno sredozemsko univerzo s sedežem v Piranu, ki do danes menda ni vpisala še nobenega domačega ali tujega študenta, so pa “organizatorji” in “menedžerji” s pribočniki v tem času “pokurili” že blizu deset milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Prav tako isto ministrstvo in ista ministrica že ves čas od ustanovitve finančno izdatno podpirata tudi zasebne fakultete nekdanjega ustavnega sodnika in ministra dr. Petra Jambreka. Menda se je “injekcij” iz državnega proračuna za njegove zasebne izobraževalne ustanove nabralo že čez 22 milijonov evrov.
    A začuda to in tako financiranje zasebnih višjih in visokih šol (nekaterih v permanentnem ustanavljanju) iz državnega proračuna ne moti ne poslancev koalicijskih strank SD in Desusa ter prav tako ne opozicijskih poslancev Levice in ZaAB, ki na drugi strani s totalitarno pametjo in “ustavno” večino v DZ blokirajo uresničitev veljavne odločbe ustavnega sodišča RS, po kateri je država dolžna stoodstotno financirati izvajanje obveznega javnega programa devetletke ne glede na to, ali ga izvajajo javne ali zasebne šole.
    Na eni strani torej pristojna prosvetna ministrica iz SMC in vlada SMC.Desus-SD širokopotezno z več deset milijoni proračunskih sredstev (so)financirata privilegirane ustanove zasebnega višjega in visokega šolstva, pa četudi do danes od tam nismo dobili enega samega diplomanta (kot kaže primer piranske zasebne mednarodne sredozemske univerze).
    Na drugi strani pa vlada in koalicija že dve leti protiustavno odrekata 15 odstotkov dofinanciranja obveznega javnega programa devetletke v zasebnih šolah, ki jih je ustanovila RKC, ćeprav naj bi šlo le za nekaj dodatnih deset tisoč evrov iz proračuna.
    Primer po eni strani nazorno dokazuje nedopustno protiustavno diskriminacijo vernih staršev, ki imajo pravico šolati svoje otroke po obveznem programu devetletke tudi v zasebnih ustanovah pod enakimi pogoji kot v javnih šolah, saj tudi enako plačujejo vse davke in prispevke, kot vsi drugi državljani in davkoplačevalci.
    Dokazuje pa tudi nenačelnost Cerarjeve vlade in vladajoče koalicije, ki na eni strani skrajno zavira in duši zasebno šolstvo, kadar je njegova ustanoviteljica, denimo, RKC, na drugi strani pa skrajno neskrbno usmerja javni denar v izbrane in privilegirane zasebne visokošolske ustanove, od katerih očitno niti ne pričakuje niti ne zahteva otipljivih in preverljivih rezultatov. Ob teh eklatantnih primerih nenadziranega zapravljanja javnega denarja glasni varuhi javnega šolstva zgovorno molčijo, pa naj gre za poslance SD, Desusa, Levice ali ZaAB, ali za srditega dosmrtnega voditelja konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimirja Štruklja.
    Tudi gornji primer hude dvojnosti in nedoslednosti vladajoče elite (vlade RS in vladajoče koalicije SMC-Desus-SD) pri obravnavi in delitvi javnih proračunskih sredstev zgovorno kaže, da je večina državljanov in davkoplačevalcev v Sloveniji zares dopingirana – se pravi, omrtvičena, omamljena. Saj si je le tako mogoče razložiti, da ne na volitvah in ne ob drugih primernih priložnostih ne izrazi svojega hudega nezadovoljstva z vladajočimi in jim jasno in glasno ne odreče podpore za neodgovorno, nepregledno, nepošteno, potratno in škodljivo razporejanje javnih sredstev iz žepov davkoplačevalcev.

  2. Dvojna merila so STALNICA v Slovenijo. Teh se poslužujejo vse institucije. Ko bodo tudi SODNIKI z enakimi vatli obsojali Jankoviča, kot Tovšakovo, Bavčarja, Janšo in Noviča, zdravnika Radana… bo vse boljše. Za enkrat imajo LEVIČARJI hrbet zaščiten – ne samo s strici, ampak tudi z mediji.
    Prav mediji so tisti, ki ljudem večkrat z lažnimi novicami ( Televizija z izmišljenim prikazovanjem korupcije Patrija, po kinodvoranah se je vrtel film – JJ Jaz sem Janez Janša, Tovšakovo so pri vsakih poročilih kazali v negativni luči – prav tako Radana – medtem ko o Jankoviču skoraj nič negativnega ne poročajo), ljudje ne morejo vedeti za vsa dejstva in nepravilnosti.
    Tako dobivajo volitve vedno isti, ker imajo v rokah že od leta 1945 sodstvo, šolstvo in medije. To se pravi, da so “gospodarji” vedno isti. In proti tem se ne borijo, (čeprav pravijo. da jim je mar le enakost) niti naši komunisti. Sicer imajo danes drugo ime – ne razumem zakaj je potrebno menjati ime, če si na komunizem ponosen.
    Ministrica Makovec je zelo naklonjena svojim, med tem, ko je do drugih zelo nestrpna. To je pokazala s prijavo šole, ki je prenovo praznovala tudi z blagoslovom duhovnika. Še je zgoraj omenjena izobraževalna ustanova v Piranu v rokah LEVICE pa lahko dobi BLAGOSLOV ministrstva.
    Za časa Italije na Primorskem, so bili tako nestrpni že fašisti. Za čuda pa se leta 2017 tega poslužuje tudi stranka MODERNEGA centra.

  3. Večini državljanov in davkoplačevalcev je glave opral socialistični šolski sistem. Svoje prefrigano dodajajo še mediji. Kot kaže volilna udeležba na različnih volitvah, pa je še največ takih, ki svoj protest izražajo z bojkotiranjem volitev. To je sicer narobe, ampak je hkrati tudi odgovor desnim strankam in njihovim voditeljem. Preveč samovšečnosti, da bi lahko stopili skupaj. In – če pogledamo nazaj – je bilo tudi pohlepa kar nekaj.

  4. Po odzivu medijev sodeč na polno delajo spin s to visoko rastjo BDP. Ki pa je povsem posledica razdolževanja gospodarstva in visokega povpraševanja v glavnih izvoznih partnericah (beri: predvsem Nemčiji).

    Sam menim, da je plus, da bi slovensko gospodarstvo v primeru odklona navzdol v krizo ali “krizo” prišlo bistveno razdolženo in z dobrim denarnim tokom. Plus umetno držanje plač navzdol že vsaj 10 let tudi pomaga – sicer na veliko jezo ljudi.

    Se pa strinjam s člankom, da dolgoročno keynesianski model za Slovenijo ni vzdržen kot tudi ne tako visoke stopnje zadolževanja. Za malo državo kot je Slovenija bi morala biti stopnja dolga – ki bo vedno večinoma v rokah tujih upnikov in ne slovenskih – vedno pod 50%. Vprašanje, ki se tu postavlja je: ker se napovedujejo zadolžitve za posodobitev železniškega omrežja (velike investicije kot v avtocestni križ) ter energetike, bo ob razdlževanju nekje sredstva potrebno dobiti. Na veliko žalost slovenskih socialistov bo verjetno potrebno rezati pri plačah javne uprave, sociali in penzijah.

  5. Če bi država davke nižala, bi dolgoročno dobila več kot z višanjem. Z nizkimi davki na dohodek podjetja in na plače delavcev, bi verjetno dobili več vlagateljev v naše gospodarstvi. Kar je najvažnejše, bi bilo tako več delovnih mest in teh, ki bi v pokojninski sklad plačevali.
    Če pa bo mladina morala iskati delo v tujini, bo poleg odliva mlade delovne sile, pešal tudi pokojninski sklad. Takrat pa bo za pokojnine res zaskrbljujoče.
    Če se sedaj zadolžujejo za plače v javnem sektorju, mečejo svoje breme na bodoči rod. Samo z dvigom gospodarstva, sem spada tudi turizem poleg trgovine in proizvodnje, ter kmetijstva – bomo lahko zaživeli bolje.

    Leve vlade pa gospodarstvo bolj izžemajo, kot ohranjajo, kaj šele posodabljajo. Zato je res potrebno, da bi dobili vlado, ki se v gospodarstvo razume. Ni dovolj, da so profesorji ekonomije, morali bi meti ZDRAVO KMEČKO PAMET. Ta ve, da lahko poješ samo toliko, kolikor pridelaš – pa še za seme mora nekaj ostati.

  6. Če bi ne bilo Janše in Kučana (enkrat bo tako), KDO bi bil potem kriv/zaslužen za vse na slovenskem? Lejte vsi pametni in analizo-silni strokovnjaki. Šibek člen je človek sam. Tito se je umiril pred 37 leti, države ni več 26 let… danes stari 25 let, ki začenjajo zasedat vstopne funkcije v državi niti spočeti niso bili v prejšnjem režimu. In 90% tedanjih Slovencev ni bilo komunistov… pa kaka spranost glav, lepo vas prosim! To so ljudje, kot Cigani, ki se zgolj odzivajo na okoliščine in izkoriščajo danost. Cigani pač nič ne delajo in ležerno živijo v svoji revščini na račun drugih, mladi pa si skušajo utreti pot do svojega mesta pod soncem. Nekako nezrelo je pri 25 letih ali pa 50 letih starosti krivit starše za svoj neuspeh, kaj ne. Tako je narobe krivit Tita in kaj kmalu Janšo in Kučana. Slednja dva bi morda utegnila še imet kak vpliv, a ga nimata. Tako kot starši NIMAJO vpliva na odraščajoče otroke. Tako onadva nimata vpliva na 60+% državljanov. Imata ga izključno zato in na tiste, si sami tako hočejo. In ker MNOGIM to zmerno propadanje družbe godi, se ne spremeni kaj dosti. Torej problem jem, ke rpremnogim, tebi in tebi in tebi, …, ta sistem omogoča pobiranje drobtinic, zato si tiho.

    Slovenec l. 1540 je mirno molčal, ko so po krivici bičali soseda, samo da niso njega. In je bil priden in še sam udarjal, da bi pri gospodu še zadnje sence dvoma izbrisal… a gospod ni bil neumen, pa je naslednjič bičal njega in sosed je pomagal. To smo mi. V rahlo novi preobleki.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime