Don Camillo in Peppone: kako gresta skupaj klerikalec in komunist
POSLUŠAJ ČLANEK
Gotovo ste že slišali za slavni par, čeprav je morda pri nas manj popularen kot v drugih deželah (o razlogih za to kasneje). Gre za niz kratkih zgodb, ki jih je avtor Giovannino Guareschi začel pisati leta 1940 in nadaljeval do svoje smrti leta 1968.
Glavna protagonista sta komunistični župan Peppone in katoliški duhovnik don Camillo, ki sta stalno na bojni nogi. Oba povezuje boj proti fašistom v partizanskem gibanju v drugi svetovni vojni in njuno prizadevanje za dobro ljudi v svoji vasi. Sta politična nasprotnika, kajti don Camillo je kot duhovnik seveda privrženec krščanske demokracije, Peppone pa je goreč komunist.
Protagonista predstavljata italijansko družbo v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ki so jo oblikovala nasprotja med katoliškimi krščanskimi demokrati in ateističnimi komunisti. Guareschi je na ta način želel katoličane in komuniste pozvati k sodelovanju.
Po odstavitvi Mussolinija leta 1943 in okupaciji Italije s strani Nemcev so se katoličani, komunisti, republikanci in monarhisti združili v italijanski odpor, imenovan Resistenza. V pokrajini Reggio-Emilia, od koder prihaja Guareschi, so bili boji med partizani in fašisti ter med posameznimi partizanskimi skupinami še posebej hudi.
Resistenzi sta pripadala tudi don Camillo in Peppone. Po vojni pa so se njune politične poti razšle in postala sta goreča politična nasprotnika. Vendar skozi zgodbe počasi odkrivamo, da so te razlike manj pomembne in da sta v resnici najboljša prijatelja že iz otroških let, ki stopita skupaj, ko gre za res pomembne stvari.
Pisatelj humorno in pronicljivo, pa tudi globoko pretresljivo opisuje slabosti in prednosti ene in druge strani. In ob vsem ohranja zaupanje v vest in dobroto človekovega srca, ki je pri nekaterih sicer prekrita s kopreno, a se ob težkih trenutkih pokaže. Tudi Bog ljudi po svoje uporablja v svojih načrtih.
Za Guareschija je bilo dejstvo, da so ga zaradi zgodb o don Camillu in Pepponeju kritizirali tako predstavniki cerkve kot komunisti, pravzaprav kompliment in dokaz, da morajo oboji storiti korak proti drugemu.
Publicist, novinar, karikaturist in satirik z izjemnim darom, da zna povedati težke in zapletene stvari na preprost, razumljiv in humoren način. Globoko veren kristjan, ki je preživel koncentracijska taborišča tretjega rajha. Po vojni je bil podpornik krščanskih demokratov in kritik komunistov.
Skoval je nov izraz trinariciuto, ki pomeni komunista – človeka s tremi nosnicami. Tretja naj bi bila namenjena odvajanju dima, ki nastaja ob razkrajanju možganov komunista, da lahko prazno mesto potem zasedejo partijske direktive. Skovanka je pozneje celo prišla v italijanski slovar, danes pa splošno pomeni nekoga, ki je neumen. Zadevo je Guareschi seveda tudi skiciral in v svojih karikaturah na veliko razvijal. Znan je tudi njegov slogan, ki je postal zelo priljubljen: "V volilni kabini te lahko vidi Bog, Stalin pa ne."
Ne glede na to, da je bil velik kritik komunistov in podpornik krščanskih demokratov, pa so ga v zapor v svobodni Italiji strpali prav slednji. Ko so bili komunisti 1948 na volitvah poraženi, je namreč nadaljeval s satiro, a jo je usmeril tudi v vladajočo stranko. Ta ga je potem dvakrat poslala v zapor zaradi obrekovanja in razžalitve oblasti.
Glavno sporočilo Guareschijevih zgodb – poleg humorja seveda – je, da človekovo srce ni politično, da je vrženo v ta svet, ki ga premetava sem in tja, da Bog nad nikomer ne dvigne rok, da iskrica gori do konca v vsakem srcu in da je tisto, kar jo razplamti lahko nekaj čisto drugega, kot si mi mislimo. V njegovih zgodbah najdemo velike resnice krščanstva in človeške duše.
Manj znano dejstvo je, da je papež Janez XXIII. Guareschija povabil k sodelovanju pri oblikovanju novega katekizma, kar je pa le ta zavrnil, saj se ni čutil vrednega te časti. Veliko bolj znano pa je, da so med velikimi oboževalci zgodb o don Camillu in Pepponeju tudi papeži. Tako Benedikt XVI. kot papež Frančišek sta se sama označila za velika ljubitelja.
Nikakor zmotno ne sklepajte, da gre za zgodbe, ki pihajo na dušo klerikom in tolčejo po komunistih. Tolčenje je precej enakomerno porazdeljeno in je tako pronicljivo in zabavno, da pride veliko globlje in razgrne veliko globlje resnice kot bi jih običajna kritika.
Najbolje, da se sami prepričate. Zgodbe so kratke in zastavljene kot celota ter zato primerne tudi za zelo nezahtevne bralce (brez namigovanja, da ste to vi). V slovenskem prevodu so zbrane v osem knjig.
Za pokušino sta v spodnji prilogi dve zgodbi ⇓
Glavna protagonista sta komunistični župan Peppone in katoliški duhovnik don Camillo, ki sta stalno na bojni nogi. Oba povezuje boj proti fašistom v partizanskem gibanju v drugi svetovni vojni in njuno prizadevanje za dobro ljudi v svoji vasi. Sta politična nasprotnika, kajti don Camillo je kot duhovnik seveda privrženec krščanske demokracije, Peppone pa je goreč komunist.
Protagonista predstavljata italijansko družbo v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ki so jo oblikovala nasprotja med katoliškimi krščanskimi demokrati in ateističnimi komunisti. Guareschi je na ta način želel katoličane in komuniste pozvati k sodelovanju.
Malo zgodovinskega ozadja
Po odstavitvi Mussolinija leta 1943 in okupaciji Italije s strani Nemcev so se katoličani, komunisti, republikanci in monarhisti združili v italijanski odpor, imenovan Resistenza. V pokrajini Reggio-Emilia, od koder prihaja Guareschi, so bili boji med partizani in fašisti ter med posameznimi partizanskimi skupinami še posebej hudi.
Resistenzi sta pripadala tudi don Camillo in Peppone. Po vojni pa so se njune politične poti razšle in postala sta goreča politična nasprotnika. Vendar skozi zgodbe počasi odkrivamo, da so te razlike manj pomembne in da sta v resnici najboljša prijatelja že iz otroških let, ki stopita skupaj, ko gre za res pomembne stvari.
Pisatelj humorno in pronicljivo, pa tudi globoko pretresljivo opisuje slabosti in prednosti ene in druge strani. In ob vsem ohranja zaupanje v vest in dobroto človekovega srca, ki je pri nekaterih sicer prekrita s kopreno, a se ob težkih trenutkih pokaže. Tudi Bog ljudi po svoje uporablja v svojih načrtih.
Za Guareschija je bilo dejstvo, da so ga zaradi zgodb o don Camillu in Pepponeju kritizirali tako predstavniki cerkve kot komunisti, pravzaprav kompliment in dokaz, da morajo oboji storiti korak proti drugemu.
Kdo je Giovannino Guareschi?
Publicist, novinar, karikaturist in satirik z izjemnim darom, da zna povedati težke in zapletene stvari na preprost, razumljiv in humoren način. Globoko veren kristjan, ki je preživel koncentracijska taborišča tretjega rajha. Po vojni je bil podpornik krščanskih demokratov in kritik komunistov.
Skoval je nov izraz trinariciuto, ki pomeni komunista – človeka s tremi nosnicami. Tretja naj bi bila namenjena odvajanju dima, ki nastaja ob razkrajanju možganov komunista, da lahko prazno mesto potem zasedejo partijske direktive. Skovanka je pozneje celo prišla v italijanski slovar, danes pa splošno pomeni nekoga, ki je neumen. Zadevo je Guareschi seveda tudi skiciral in v svojih karikaturah na veliko razvijal. Znan je tudi njegov slogan, ki je postal zelo priljubljen: "V volilni kabini te lahko vidi Bog, Stalin pa ne."
[gallery_media_slugs=gua-1-2.jpg,guareschi1-2.jpg]
Ne glede na to, da je bil velik kritik komunistov in podpornik krščanskih demokratov, pa so ga v zapor v svobodni Italiji strpali prav slednji. Ko so bili komunisti 1948 na volitvah poraženi, je namreč nadaljeval s satiro, a jo je usmeril tudi v vladajočo stranko. Ta ga je potem dvakrat poslala v zapor zaradi obrekovanja in razžalitve oblasti.
Kristus se s politiko ne ukvarja
Glavno sporočilo Guareschijevih zgodb – poleg humorja seveda – je, da človekovo srce ni politično, da je vrženo v ta svet, ki ga premetava sem in tja, da Bog nad nikomer ne dvigne rok, da iskrica gori do konca v vsakem srcu in da je tisto, kar jo razplamti lahko nekaj čisto drugega, kot si mi mislimo. V njegovih zgodbah najdemo velike resnice krščanstva in človeške duše.
Manj znano dejstvo je, da je papež Janez XXIII. Guareschija povabil k sodelovanju pri oblikovanju novega katekizma, kar je pa le ta zavrnil, saj se ni čutil vrednega te časti. Veliko bolj znano pa je, da so med velikimi oboževalci zgodb o don Camillu in Pepponeju tudi papeži. Tako Benedikt XVI. kot papež Frančišek sta se sama označila za velika ljubitelja.
Nikakor zmotno ne sklepajte, da gre za zgodbe, ki pihajo na dušo klerikom in tolčejo po komunistih. Tolčenje je precej enakomerno porazdeljeno in je tako pronicljivo in zabavno, da pride veliko globlje in razgrne veliko globlje resnice kot bi jih običajna kritika.
Najbolje, da se sami prepričate. Zgodbe so kratke in zastavljene kot celota ter zato primerne tudi za zelo nezahtevne bralce (brez namigovanja, da ste to vi). V slovenskem prevodu so zbrane v osem knjig.
Zakaj delo pri nas ni tako priljubljeno kot v tujini?
Je morda naša družba še vedno premočno in pregloboko razdeljena, da bi se lahko iz tega smejali? Sta ena in druga stran v naši zgodovini šli predaleč in je vse še vse preveč živo in preveč boleče? Nam je še vedno težko političnega nasprotnika videti kot človeka, človeka s pomanjkljivostmi, kot smo sami … Ali pa pač samo nimamo dobrega smisla za humor?
Še vedno pa veljajo besede iz Jezusovega govora na gori, ki pravijo : "Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo božji sinovi." (Mt 5,9) – G. Guareschi je bil zagotovo eden od teh.
Je morda naša družba še vedno premočno in pregloboko razdeljena, da bi se lahko iz tega smejali? Sta ena in druga stran v naši zgodovini šli predaleč in je vse še vse preveč živo in preveč boleče? Nam je še vedno težko političnega nasprotnika videti kot človeka, človeka s pomanjkljivostmi, kot smo sami … Ali pa pač samo nimamo dobrega smisla za humor?
Še vedno pa veljajo besede iz Jezusovega govora na gori, ki pravijo : "Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo božji sinovi." (Mt 5,9) – G. Guareschi je bil zagotovo eden od teh.
Za pokušino sta v spodnji prilogi dve zgodbi ⇓
[gallery_media_slugs=gua-1-2.jpg,guareschi1-2.jpg]
[gallery_media_slugs=gua-1-2.jpg,guareschi1-2.jpg]
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
31 komentarjev
Johan
No, ni ti manjkala samo ta! Sicer si pa, glede poznavanja literature in filma, kar malce pozen, za časom...
korosec.france
Mater, ta je pa super! Ta nam je manjkala !
Komunist ma tri nosnice.
Eno za odvajanje dima propadlih možganov, da se nardi plac za komunistične direktive...
Perfektna.
Kučan , pa Golobič, pa Mesec, pa Bajonetar , vsi na tri nosnice!
Guareschi, dobra je ta!
Tut v NSI jih je en par odločilnih pesjanskih patronov na tri nosnice ! Ne moreš ga zgrešit!
Johan
Če bi bil jaz desničar in zagovornik medvojnem kolaboracije, bi 27.-april še nekako prenesel, saj gre za praznik (z desnim očesom in režnjem) regionalnega, lokalnega pomena. Toda ta, evropski in zmagoviti, ta bi mi šel resnično v in na jetra. Hudo!
Kaj, in če že, kako praznovati ta (žalostni in tragični) dan!?
Ne dvomim v tvojo iznajdljivost!
Johan
Spoštovana avtorica. Vsebina vašega zapisa je pretežka za večji del konzumentov tega portala. V njihovem imenu vas prosim, ne zamerite jim. Če jih kdo razume, njih in njih bolečino, sem to jaz, Johan.
Lepo pozdravljeni!
P. S. : Odobravam vaša razmišljanja. Škoda, da se na vas ne spomni kdo, ki bi vas v "ogenj" poslal namesto Meršeta ali Perša.
MEFISTO
Johan, upam, da si spet zadovoljen in pomirjen. Od dneva upora proti okupatorju, ko se ni nihče nikomur upiral, razen zdravi pameti in anglo američanom, do izteka praznika dela, ki so ga spet najbolj praznovale delavske pijavke, je bilo vse znova tako kot nekoč.
Johan
Zdaj pa komaj čakaš naslednji praznik. 1. maj te je malce utišal. Še huje pa sledi. Česa vsega se ne boš spomnil zdaj. Mogoče boš praznoval Dan zmagovitega poraza ali nekaj podobnega. Težki trenutki te čakajo, a kljub temu ti želim lepe praznike in, da bi se spravil, vsaj s samim seboj.
Mojemnenje
Johan, Johan. Mislim da bi bil takega 'konzumenta' kot si ti, še Giovanni Guareschi vesel. Gotovo bi dobil mesto kje v njegovi literaturi.
MEFISTO
Johan, zakaj te ni bilo na Rožniku? So ti bile res krivi cenovno nedostopni pivo in srbske specialitete? To ne bi smel biti izgovor, da te ni bilo pri pridigi, saj bi skromno malico lahko prinesel s seboj. Si pozabil, kako so tovariši iz avantgarde izgorevali za nas?
Kraševka
Johanu se pozna, da ni prebral dovolj ZGODOVINSKIH knjig. Zato ve le to, kar mu Levičarji povedo. Ti pa širijo več laži, kot resnic.
Johan
Ti pa že imaš mesto v literaturi. Boš videl. Kmalu. Res da z epizodo vlogo, kajti po sinopsisu so glavne vloge že razdeljene. Šesti si. Ugani tiste pred teboj (saj ni težko!).
Peter Klepec
Predvsem je filmska nadaljevanka s fenomenalnim Fernandelom v vlogi zupnika vselej vredna ogleda.
Johan
Ne to, o filmu, tisto prej, o cerkvenih in političnem udejstvovanje. Vrhunski donesek k politološkim in sociološkim znanostim. Le od kod ti ta bistroumnost, tako neznansko logični tok misli in sklepanja!? Nekaj je na tem Klepcu. Se mi pa kljub temu zdi, da ponujena rima, še vedno štima.
tohuvabohu
Med klerikom in klerikalcem je velika razlika.
MEFISTO
Klerikalci so naprimer krščanski socialisti, ki kar dobro vozijo s komunisti. Nekdanji so jim pomagali prevzeti oblast, sedanji pa se trudijo, da oblasti ne bi izgubili.
Peter Klepec
Ne bo drzalo, klerikalci so (bili) ta cerkveni, ki so se aktivno ukvarjali s politiko. Tega danes ni. Stranke, ki imajo v svojem imenu krscanskost, zato se zdalec niso klerikalci. Pa tudi cerkveni funkcionarji se niso klerikalci, ce se izjasnjujejo glede politicnih tem. Ker so kot cerkev loceni od drzave, sploh ne morejo biti stranka. To je tudi idealno za cerkev, ker se lahko kot civilna druzba prosto in neobremenjeno opredeljujejo do politicnih tem.
pomen
Kleroboljševizem je kritična komponenta komunistične diktature. Brez Kocbekovih krščanskih socialistov ne bi nikoli uspela velika prevara, s katero je slovenska komunistična partija, primarna zaveznica Hitlerja in Stalina, uveljavila komunistični sistem v Sloveniji. In brez njihovih naslednikov Novak-Toninove NSi ne bi bilo možno sedanja restavracija komunistične diktature v Slovenije, ki se dogaja pred našimi očmi.
Samo krščanstvo s tem nima nič skupnega. Ampak to ni tema članka.
Friderik
Pomen, to res ni tema članka. Kljub temu, v demokraciji ima vsak pravico do svojega političnega pogleda. Tudi NSi. Pred svojim pragom pometajte pa bo cel svet čist ( je rekla moja babica).
MEFISTO
Zdaj mi je jasno! Po babici si tako pameten.
helena_3
Je morda naša družba še vedno premočno in pregloboko razdeljena, da bi se lahko iz tega smejali?
Tragedijam se ne moreš smejati.
Peter Klepec
Nravna razdelitev ljudstva ni tragedija, ampak gonilna sila razvoja. Konflikti vedno vodijo v spremembe, vcasih tudi preko nazadovanja, tako rekoc za zalet.
Johan
To pa že meji na krivoverstvo, na marksizem in dialektiko!
baubau
***
AlojzZ
Mi imamo izkušnjo, da komunizem in krščanstvo bivata tako, da komunizem ubija krščanstvo.
Žal, tako je bilo pri nas, je pri nas in ni videti konca tem preganjanju krščanstva.
In ne samo pri nas.
Kraševka
To je res. Komunisti so zmagali z lažmi in agresijo in posledično so MRTVI, ki so jih v letu 1945 Komunisti (ni krivda partizanov, ampak KOMUNISTIČNEGA vrha) pobili, - še danes ovirajo dostojen pokop teh ljudi. To so ZLOČINI, ki ne zastarajo. Levica pa je na te zločine celo ponosna in tistega, ki bi to ODKRIVAL, razglasijo (na glavo obrnjeno), za Fašista. Toda prav sestavni del Golobistov najbolj spominja na FAŠIZEM, kar dopkazujejo njena DEJANJA. Fašisti so dovolili le svojo ideologijo in vse druge preganjali. To sedaj počnejo Golobisti SD, in Levica, ki opozicijo napadajo in jo odrivajo proč od DEMOKRACIJE, kjer bi morali imeti VSI enake PRAVICE. S takimi "Levimi Fašisti", se o spravi še govoriti ne da pogovarjati. Prvo moramo pred sodišči imeti VSI enake pravice! Tudi pravico vladanja in imeti direktorja RTV. Zakaj Levica še dandanašnji - prepričuje, da ta pravica pripada IZKLJUČNO Levim? Dokler bo ZZB rajala na grobovih in Desnico (pa čeprav je bilo 95% partizanov Kristjanov) zmerjala, blatila, ji odvzemala pravico vladanja....., je sprava skoraj nemogoča! Revolucija ima tako globoke korenine v podzemlju, da vsako Desno VLADO SESUJEJO. Če drugače ne, pa se poslužijo celo US, ki reče, da so odloki Desne vlade, nezakoniti. V tem smo v Evropi UNIKUM!
Friderik
AlojzZ, tole pa ne bo v skladu z dejstvi. Na začetku je bila komunistična oblast res strogo protikrščansko nastrojena.Tudi moj oče je bil žrtev tega. Že v 70 so bila semenišča polna, novomašnikov na pretek, cerkve ob nedeljah ob vseh terminih nabito polne. Upad sovpada z demokracijo. Ne rečem, da je ta krivec, ampak....Cerkve so prazne, semenišča tudi, novih maš praktično ni več. Zanimiva debata bi bila na to temo. Zagotovo pa ni krivec komunizem, ki je , tak, kot smo ga poznali, že davno mrtev.
Kraševka
Friderik, to so sadovi Titovih časov. V sedemdesetih so bila semenišča polna, ker so otroke vzgajali starši, ki so bili rojeni še pod Avstrijo, Italijo, Kraljevino Jugoslavijo - pred Titovo "svobodo" in so vero posredovali svojim otrokom. Toda Titova svoboda, je prepovedala versko udejstvovanje vsem, ki so delovali v šolstvu, policiji, vojski, na vodstvenih mestih v podjetjih, v sodstvu, na občini... Vsi ti niso smeli obiskovati nedeljskih maš in ne otrok krstiti, dati k birmi...... Tako otroci teh ljudi mislijo, da je vera samo ena "folklora" in živijo, kot ateisti. To je "domino efekt", da sedaj "treja generacija" rojena" po 2. vojni se vedno bolj "osiplje" pri 1000-letnih KRŠČANSKIH vrednotah. Posebno sedaj, ko Golobisti spet zaničujejo in odstavljajo s položajev ljudi krščanskih vrednot, je pred nami - podiranje kulture naših prednikov.
Peter Klepec
Re:... ni krivda partizanov, ampak KOMUNISTIČNEGA vrha... Prevec korajzna trditev. Tudi napacna. Za dokaz zamenjajte nazive, npr.: ni krivda nemske vojske, ampak nacisticnega vrha, pa boste videli, da ni v redu. Pravilno je: ce dobis napacen zlocinski ukaz in ga izvrsis, si sokriv.
Peter Klepec
Ni vrag, da tudi vi ne bi imeli kdaj prav. Cerkve se praznijo, ker gre ljudem materialno zelo (v tem smislu prevec) dobro. Zgodovinsko so bile cerkve najbolj polne med in po velikih krizah, kot je bila tridesetletna vojna, kuga, tudi druga vojna; ker religija je predvsem upanje na izboljsanje. Je pa tudi res, da ljudje nimajo vec tiste prave izobrazbe, ampak samo se poklicni trening.
Jana Px
Ha, vi ste pa optimist. Komunizem se nikoli ni bil tako živ in bogat. Od militantnega feminizma, lgbtq ideologije, zelene agende, od wefovskega do kitajskega ustvarjanja raja na zemlji, vse to izhaja iz ene ideologije.
ludvikvida
pri nas ni priljubljeno zato,, ker je za povprečnega Slovenca (vernega ali nevernega) že neprimerna misel na račun komunistov zlasti novodobnih, povezana z nelagodjem in strahom.
Friderik
Na vprašanje iz modrega okvirčka je morda odgovor ta, da ne znamo odpuščati. Še mrtvim ne.
Ali, če se spomnite nadaljevanke Alo, alo. Kako je avtor in režiserzmogel iz tako tragične teme narediti žlahtno komedijo s tem, da je v vsakem protagonistu videl človeka. Kolaborant, nacist, zabit Anglež .....In nihče v Angliji, Franciji, Italiji... se ni pravičniško zgražal.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.