Vir zajema slike: Youtube

Svet se je tako rekoč ustavil in Američanom je odleglo, ko je Biden prisegel kot predsednik ZDA. Era “twitter terorizma” je minila, Američani pa se lahko začnejo veseliti “ozdravljenja” in poti “nazaj v normalnost”. Tega dogodka so bili še posebej veseli novinarji osrednjih medijskih hiš – njihov štiriletni trud je poplačan, njihovo poslanstvo izpolnjeno. “Izgleda, kot da novi predsednik objema svoj narod,” je ognjemet na večer inavguracije opisal eden izmed komentatorjev. 

Seveda pri Trumpovi inavguraciji ni bilo tako, mesece (leta) so osrednje medijske oddaje problematizirale legitimnost njegove izvolitve, govorile o t.i. ruskem vpletanju, vsaka Trumpova poteza pa je bila “simbolni korak, ki postopno spreminja državo v avtoritarno” (morda lahko iščemo kakšne vzporednice?). Te razprave so bile redko uravnotežene, predsednikovih podpornikov skoraj niso klicali v oddaje; ko gre namreč za “boj za demokracijo” in “boj proti avtoritarnosti”, je uravnoteženost nezaželena. 

Primer Hunter Biden in Andrew Cuomo

Medijsko navijaštvo in očitna pristranskost je doživela vrhunec tik pred volitvami, ko je celotni medijski establishment molčal o korupcijskih obtožbah Bidnovega sina Hunterja, saj bi to lahko bistveno otežilo izvolitev njegovega očeta. Razlog za molk naj bi bilo “pomanjkanje dokazov”, kot da bi bilo novinarsko delo temu zavezano (pri “ruskem vpletanju” pomanjkanje dokazov zagotovo ni preprečilo poročanja o tem).

Posnetek komentarja Nejca Povirka je na voljo na koncu prispevka.

Še bolj v nebo vpijoč primer je newyorški guverner Andrew Cuomo, ki je aktivno lagal Američanom o številu smrti v domovih za ostarele, ki so bile posledica politike vračanja okuženih. Čeprav je bilo to znano že maja, je medijski svet to uvidel šele čez 7 mesecev, ko taka afera ni mogla več škoditi rezultatu demokratov na novembrskih volitvah. Pred volitvami so Cuoma prikazovali kot “vzorčni primer upravljanja z epidemijo”, zgled “vodstva, ki ga nismo videli iz Washingtona”, sam pa je celo dobil televizijsko nagrado Emmy za “odlične novinarske konference med epidemijo”.

V dnevih, ko je Biden podpisal rekordno število izvršnih ukazov, so novinarji premogli članke o Bidnovih psih, ki kraljujejo v Beli hiši, Bidnovem najljubšem sladoledu in kako ga je njegova vnukinja premagala v igrici Mario.

“Odrasli so se vrnili v Belo hišo”

Človek skoraj razume mržnjo nad Trumpom in podpiranje Bidna pred volitvami, a ko je prevzel oblast, ni prišlo do ponovne kalibracije novinarstva. Kritična misel je osnovno novinarjevo orodje in ne more biti uporabljena samo nad nesimpatičnimi ali nazorskimi nasprotniki. “Odrasli so se vrnili v Belo hišo,” je bilo rečeno, ko se je formirala ekipa za odnose z javnostjo na čelu z Jen Psaki. Pa se je vrnila tudi normalizacija kritične misli? 

V dnevih, ko je Biden podpisal rekordno število izvršnih ukazov, so novinarji premogli članke o Bidnovih psih, ki kraljujejo v Beli hiši, Bidnovem najljubšem sladoledu, in kako ga je njegova vnukinja premagala v igrici Mario. Če pa je prišlo do kakšnega vsebinskega vprašanja, pa je Psakijeva spretno povedala, da se bodo na to vprašanje še vrnili (na to je opozorila humoristična video montaža). 

“Trump začenja tretjo svetovno vojno”

Da mediji opravljajo dodatno PR-službo demokratom, se vidi že, ko primerjamo naslove ob zelo podobnih političnih odločitvah med aktualnim in bivšim predsednikom. “Z napadi v Siriji se Biden sooča z mrežo iranskih milic,” je pisal New York Times o zadnjih dogodkih, “z uporabo premišljenega pristopa predsednik upa, da bo oslabil regionalne zavezniške milice Irana, ne da bi se onemogočilo pogovore o novih pogajanjih o Iranskem jedrskem sporazumu.”

Taisti časnik je leta 2017, ko je Trump ukazal napade na Sirijo, (zaradi podobnih razlogov) pisal: “Trumpovo nagonsko ravnanje uvaja svojo lastno zunanjo politiko”. Da so bili daleč od podpornikov Trumpove zunanje politike, so potrdili tudi ob uboju Sulejmanija januarja lani, ko so strašili pred povračili Irana in prihajajočo tretjo svetovno vojno (ki se ni nikoli zgodila). 

“Trump zapira otroke v kletke”

Simbol Trumpove brezsrčnosti naj bi bila politika zadrževanja mladoletnih ilegalnih migrantov (ki so jo uvedli takrat, ko je bil Biden podpredsednik, tj. med Obamovo administracijo). “Trumpovo politično kockanje z življenji migrantov, “Trump z migracijsko nevihtno politiko nad otroke” in “Trumpovo šotorišče ob meji je koncentracijsko taborišče” so bili nekateri naslovi ob njegovem predsedovanju.

Biden, ki je v soočenju rekel, da Trump zapira otroke v kletke, je že po nekaj tednih znova odprl ustanove, kjer so zadrževali te otroke. Je tudi Biden šef koncentracijskih taborišč? Seveda ne, “Bidnova administracija je začela sprejemati migrante v šotorišče na meji med ZDA in Mehiko,” so neemocionalno zapisali pri CNN.

“Nimamo nobenega načrta za distribucijo cepiv”

Spomnimo tudi na poročanje o Trumpovi obljubi o učinkovitem cepivu, ki naj bi prišlo do konca oktobra (objava o cepivu je prišla nekaj dni po volitvah) in o začetku cepljenj do konca leta 2020. Novinarji so pred volitvami to predstavljali kot znanstveno fantastiko. “Katastrofe iz preteklosti nakazujejo, da je hitenje s cepivom za koronavirus “kolosalna neumnost””, je bil eden izmed naslovov; ko pa se je izkazalo, da je cepivo realnost, so mediji kritizirali njegovo distribucijo.

Biden je podedoval nekonsistentno distribucijo cepiva in mora začeti od začetka,” je CNN pisal o Bidnovih navedbah in njegovem cilju, da bodo v prvih 100 dneh cepili 100 milijonov ljudi in s tem dvakrat presegli Trumpovo povprečno število cepljenih na dan, ki je bilo pri 500 tisoč cepljenjih.

Novinarji so obmolknili in z odprtimi usti pospremili to “optimistično” in “pogumno” napoved, dokler jim ni “Trumpov medij” serviral osnovne ure matematike, da povprečje ni enako trenutnemu stanju. Izkazalo se je namreč, da so v ZDA že na dan inavguracije cepili milijon ljudi, kar pomeni, da je projekt 100 milijonov cepiv v 100 dneh možen zaradi Trumpovega načrta in ne Bidnove administracije. 

Pristranskost in dvojna merila v medijski krajini

Največji izziv dominantnih medijev ni njihova (ne)odvisnost, češ da na novinarje vplivajo taki in drugačni interesi lastnikov ali stricev iz ozadja, čeprav taki interesi so in zagotovo ne gre za zanemarljiv problem (ki je večji v mladih demokracijah).

Veliko večji problem je pristranskost, navijaškost, ki ponekod dosega že funkcijo politično-nazorskega aktivizma. Tak aktivizem prinese strokovne napake v pojavljanju dvojnih meril in selektivnega objavljanja. Temu se je potrebno izogibati v nazorsko opredeljenih medijih (kot je Domovina), a veliko večjo nevarnost kritični misli in javnemu prostoru predstavljajo novinarji, ki zase pravijo, da so “objektivni” in “nepristranski”, obenem pa so bolj zvesti svojim ideološkim izhodiščem in nadomeščajo službo za odnose z javnostmi marsikateri levi politični figuri. Pa naj si bo to Bernie Sanders v ZDA ali Luka Mesec v Sloveniji. 

3 KOMENTARJI

  1. Ja, satan je pač vladar vsega sveta, ne samo Slovenije. Če v tej luči gledamo, kaj se vse dogaja, nas ameriški mediji niso presenetili.

    Čeprav je vladar sveta, zmagal pa ne bo. Zmaga bo pripadla Jezusu Kristusu.

  2. Opisani primeri samo kažejo na to, da nimamo več objektivnih medijev ampak samo pristranske. In to velja za vse. Še ena stvar je evidentna. Levo usmerjena mnenja so vedno bolj plasirana v javnost kot moralno edina pravilna medtem ko se drugačno mnenje že vnaprej predstavlja kot problematično. Gre za preizkušanje sistema demokracije, ki pomeni soočanje mnenj ter iskanje optimalne opcije z argumenti. Če pogledamo drugače, želi določena politična in svetovnonazorska opcija s prefinjenimi ukrepi podrediti celoten svet.
    Naša naloga je, da do tega ne pride, ker potem nimamo več demokracije ampak avtokracijo. In kakorkoli je to včasih že smešno, da napadajo recimo JJ in DT in Orbana in …., da so to avtokrati, ki želijo popolno oblast, je dejstvo drugačno. Levičarji želijo prevzeti oblast povsod in ker so trčili na nekatere močnejše osebnosti, jih želijo zdaj onemogočiti z vsemi sredstvi. Tudi tako, da jih apriorij prikazujejo kot slabe, avtoritarne ipd. in to brez vsakih posebnih argumentov. Kaj bo sledilo? Sledila bo večja razdeljenost in avtoritarnost na obeh straneh. Ne bodo več pomembni argumenti ampak samo še moč in denar.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime