Domači politični spopad slovenskih evroposlancev v ambientu Evropskega parlamenta

Peter Jerman
Zajem slike, twitter
Po tednu pričakovanj je včeraj v Evropskem parlamentu (EP) končno potekala razprava o “vladnih poskusih utišanja svobodnih medijev na Madžarskem, Poljskem in v Sloveniji.” Razprava v EP je trajala približno dve uri, v katerih smo lahko slišali štiri slovenske evropske poslance razpravljati o tem, kdo ima prav in kdo laže. Za splošen vtis o razpravi lahko preberete včerajšnji članek Domovine.

Čeprav so evropski poslanci večino časa posvetili za razpravo o Madžarski in Poljski in manj o Sloveniji, so slovenski mediji poročali predvsem o razpravi o Sloveniji. Kljub temu nihče od njih ni postavil končne ocene, kdo od naših poslancev je izšel iz razprave kot zmagovalec in kdo je uspel narediti boljši vtis na širšo evropsko javnost. To še ne pomeni, da je bila razprava nepomembna ali da je šla mimo ušes evropskih poslušalcev. Dober primer povečanega zanimanja za slovensko medijsko situacijo je včerajšnji intervju Marka Milosavljevića za francoski časopis Libération, kar kaže, da sedaj resnično obstaja mednarodno zanimanje za aktualno dogajanje v Sloveniji.


Posnetek komentarja Petra Jermana je na voljo na koncu prispevka.




Tako Tanja Fajon, kakor tudi Romana Tomc sta v svojih govorih nastopili, kot da bi bili poslanki v domačem Državnem zboru. Po njunih nastopih bi lahko sodili, da sta bolj nagovarjali domače opazovalce kot pa druge evropske poslance.

Neprimerna uporaba domačega političnega sloga v tujini


Ključna pripomba, ki jo je treba zapisati pri ocenjevanju debatnih sposobnosti naših evropskih poslancev, je njihova nespretnost pri predstavitvi domače politike evropski javnosti. Tako Tanja Fajon, kakor tudi Romana Tomc sta v svojih govorih nastopili, kot da bi bili poslanki v domačem Državnem zboru. Po njunih nastopih bi lahko sodili, da sta bolj nagovarjali domače opazovalce kot pa druge evropske poslance.

V tem stilu je predsednica SD Tanja Fajon omenila svoje obžalovanje, ker je slovenska medijska situacija postala evropska tema, kljub temu, da je ravno ona igrala pomembno zakulisno vlogo pri tem, da je ta zadeva prišla na dnevni red EP. To njeno »obžalovanje« je bilo bolj namenjeno slovenski javnosti in manj EP.

Ravno tako sta druga evropska poslanca Romana Tomc in Franc Bogovič, ki sta sodelovala v razpravi, na dolgo govorila o tem, kolikšen del slovenskih medijev pripada komu. Arbitrarna delitev slovenske medijske scene na 80 % levih in na 20 % desnih je razumljiva za nas, a v evropskem kontekstu izpade kot nekaj izmišljenega oziroma absurdnega v očeh drugih evropskih poslancev. Navedba takih radikalnih številk, tudi če jih študija potrjuje, je nepredstavljiva za zahodne evroposlance, ki si ne morejo predstavljati take situacije v kakršnikoli državi članici.

 Tehtni argumenti obeh strani


K sreči so slovenski evroposlanci pokazali nekaj svoje spretnosti pri prepričevanju evropske javnosti. Romana Tomc je tako uspešno izpostavila "laž Marka Milosavljevića", kot je poimenovala njegovo napačno navedbo na odboru prejšnji teden, da je bil generalni direktor RTV razrešen predčasno, in s tem zmanjšala verodostojnost argumentov slovenske opozicije.

Poleg tega je Franc Bogovič priznal, da tvitanje predsednika vlade ne pomaga pri razpravi. Bogovičeva samokritika je pomembna, saj vsaj malo nakaže drugačen pristop predstavnikov vladnih strank v Sloveniji kot na Poljskem in na Madžarskem. V slednjih evropski poslanci, ki prihajajo iz vrst vladnih strank, pretežno nastopajo z enakim in absolutnim glasom kot njihove vlade, kar navzven ne izpade dobro, ampak bolj avtoritarno.

V tem kontekstu bi bilo koristno, da bi oba poslanca bolj poudarila razlike med Slovenijo ter Madžarsko ali Poljsko. Če našim evropskim poslancem uspe pojasniti razliko med Slovenijo in drugima državama, je to dokaz, da situacija ni na isti ravni in da gre torej res le za »izvoz« notranjega političnega boja v tujino.

Da Slovenija ni v istem košu kot sta Madžarska ali Poljska je povedala tudi Irena Joveva, a je vzbudila pozornost ostalih z opozorilom, da je Slovenija na isti poti. Njena izjava je poslala sporočilo evropskim institucijam, kjer se bojijo, da bi v prihodnosti še kakšna druga članica sprejela madžarsko in poljsko usmeritev. Bolj kot samo stanje na Madžarskem in Poljskem je ta signal institucijam pomemben, saj namiguje, da obstaja proces, ki ga je treba ustaviti. Brez dvoma je Jovevi uspelo spretno pritisniti na tipko strahu institucij, ki ga bodo morali evropski poslanci naših vladnih strank nevtralizirati.
Če našim evropskim poslancem uspe pojasniti razliko med Slovenijo in drugima državama, je to dokaz, da situacija ni na isti ravni in da gre torej res le za »izvoz« notranjega političnega boja v tujino.

Tišina Novakove


Evroposlanka iz vrst NSi je že prej povedala, da se ne bo udeležila razprave v EP o medijski situaciji na Poljskem, Madžarskem in v Sloveniji. Za to odločitev si je prislužila negativne reakcije, ki so prihajale tudi iz vrst simpatizerjev njene stranke. Ena od glavnih pripomb njenih kritikov je bila, da se je s to odločitvijo dokončno pridružila domačim opozicijskim kritikom, s čimer se lahko strinjamo.

A njene razloge je mogoče razumeti tudi drugače. Še pred dogodkom v EP je označila včerajšnjo razpravo kot izvoz domačega političnega spopada v evropsko areno, kar se je na koncu v resnici zgodilo. Tako njeno odsotnost lahko vidimo v drugi luči, kot tiho podporo vladni koaliciji, saj je s svojo potezo pokazala svoje nestrinjanje z nepomembnostjo oz. nebistvenostjo zadeve, ki ni vredna evropske pozornosti.

 Nevarnost radikalizacije


V delu razprave, ki je bila posvečena Sloveniji, se je oglasila tudi nizozemska evropska poslanka Sophie in ’t Veld, ki v EP vodi preiskovalno skupino za spremljanje demokracije, vladavine prave in temeljnih svoboščin. V svojem nastopu je omenila nevarnost sovraštva v razmerju med politiki in mediji, in spomnila, da radikalizacija javne besede lahko pripelje tudi do umora, kakor se je že zgodilo na Slovaškem in na Malti.

Morda se nam zdi takšna ocena pretirana, a radikalizacija govora v slovenskem političnem prostoru v resnici postaja problem slovenske družbe. Skoraj vsak dan lahko beremo smrtne grožnje politikom ali novinarjem na spletnih omrežjih. Spomnimo se samo vse bolj pogoste uporabe slogana “Smrt Janšizmu” ali brutalnega napada na fotografa in na novinarsko ekipo Nove24TV med lanskimi protivladnimi protesti. Ob tem ne smemo pozabiti na vse večje število napadov na stavbe, ki pripadajo političnim strankam.

Žrtev te radikalizacije ni samo ta ali ona politična stran, ampak vsa slovenska družba. Zato je ključnega pomena za Slovenijo, da dialog znotraj naše družbe o(b)stane in da skupaj zavrnemo politično sovraštvo.

Anketa o zaupanju v medije

Sodelujte v naši anonimni anketi o slovenski medijski krajini. Označite, katere medije najpogosteje spremljate ter katerim medijem bolj ali manj zaupate.

Create your own user feedback survey

Rezultate bomo na Domovini objavili do konca marca.





Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

V Evropskem parlamentu peticija o pravici do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve komunističnih pobojev v Sloveniji. Boste oddali svoj podpis podpore?
  • 09. 12. 2023
Politiki bi kar sami opravljali delo novinarjev v podkastih, hkrati pa bi ga njim kar se da omejili z zakonom o medijih
  • 17. 01. 2024
Bistvo depolitizatorjev je politizacija
  • 06. 04. 2024

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja