Srečni, dokler smo vsi enako slabo plačani

Slovenci smo res eni čudni tiči. Blaženi ležemo k počitku, ko slišimo, da je sosedu crknila krava, a če Pepca zasluži več kot se nam zdi, da bi bilo prav, pa nas tlači nočna mora. Mirno prenašamo, ko se krade, laže, pere možgane in počne še druga hudodelstva, pod katerimi ječi upognjen hrbet. Skomignemo z rameni, ko nam jemljejo socialno varnost, ko cel Svet opaža, da zaostajamo v gospodarskem razvoju, da imamo vedno manj svobode govora, itd. itd. Pomembno je le, da smo vsi približno enako slabo plačani, pa smo srečni.

Po eni strani nam pridejo v oči solze ponosa, ko slišimo, da bi med tistimi, ki so odšli po svetu s trebuhom za kruhom, težko našli revnega Slovenca, po drugi strani pa mrščimo čelo, ko kdo, ki ni naš, zleze na zeleno vejo. ”Kradel je, treba mu je vzeti!” grmijo pravičniki. ”Izkorišča ubogo ljudstvo, ki nima za kruh!” mečejo še dodatna polena na ogenj tisti v prvih vrstah, medtem ko mirno podpisujejo svetovalne pogodbe za milijon evrov.

Da bi se med seboj povezovali? Ustvarjali skupno prihodnost? Premaknili kakšno goro zato, da bi nastala nova delovna mesta? Ne, hvala, raje ne! Polena pod nogami in zavist – to je naša prihodnost!

Bogati severnjaki bi morali delati zastonj!

Ali pa tisti prišlek iz Švedske! Namesto da bi delal zastonj, kot bi se, kakopak, za bogatega Severnjaka spodobilo, si drzne izplačati več kot sedemnajst tisoč čukov na mesec! Ni problema, če kaj podobnega pade na pamet kakšnemu Tončku iz Spodnjega dola! On je vendar naš in si to sme privoščiti. Če kje, se Slovenci delimo na naše in vaše prav pri denarju. Pravzaprav pri tem, kdo ga lahko ima in kdo ne. Kdo je lahko pri koritu in kdo ne sme in ne more biti.

V deželi, ki počasi drsi v dobre stare s socialističnimi parolami prežete čase, je pravzaprav že velik greh to, da bi se naši otroci počutili koristne.

Poznam nekega pisatelja, ki je, nebodigatreba, izdal knjigo in pri tem zaslužil nekaj stotakov, kar je zneslo komaj za ducat steklenic vina in za plačilo položnice. ”Kakšno razkošje!” so se zganili uradniki in mu za kazen ukinili še socialno pomoč, s katero se je preživljal! Ne gre, da bi takšni nebodijihtreba  pisunčki, za katere ne veš točno, so naši ali ne – bogateli!

Biti koristen in zaslužiti – škandal, ki si ga Slovenci ne moremo privoščiti

V deželi, ki počasi drsi v dobre stare s socialističnimi parolami prežete čase, je pravzaprav že velik greh to, da bi se naši otroci počutili koristne. Ker če bi se, bi to pomenilo veliko katastrofo! Koristni za družbo in tudi za svoj žep bi bili željni osvajanja veščin odprtega, kreativnega in uporabnega podjetniškega razmišljanja. Tega škandala si  Slovenci pač ne moremo privoščiti! Vsi enaki- vsi enakopravni, proč z neoliberalizmom! je moto, katerega je treba ponavljati stokrat na dan, da nam preide v kri in meso.

Ko se zbere parlament, da bi polemiziral o škandalozno visokih plačah nekaterih nemarnih podležev, gledalec, ki sedi pred televizijo in posluša, čez čas presenečeno ugotovi, da to, da nekateri ogromno zaslužijo, sploh ni težava, kaj šele problem! Nezaslišano je, da si drznejo sanjati o spodobni plači in bogastvu tisti, ki niso na pravem spisku! Pa razumi, če moreš.

Kakšen blažen občutek je, ko – medtem ko nas priganjajo, da sovražimo vse, kar je povezano s kapitalom – na koncu spoznamo, da se tisto, kar stoji na Šubičevi 4, počasi, a sigurno spreminja v socialistično skupščino. V blažene čase, ko se je jemalo bogatim in dajalo revežem. Ubogemu državljanu pridejo še poslednjič solze v oči ob spoznanju, da pomembne odločitve itak ne sprejemajo več poslanci, temveč oni na CK. Tudi tiste, komu dati več, komu manj in komu nič.

Komentiraj