Dogajanje na Cetinju svarilo, kako lahko spojenost Cerkve z državo zaneti iskro medetninčega konflikta

Foto: Youtube
POSLUŠAJ ČLANEK
Razloge za buren »sprejem« novega metropolita ob ustoličenju na Cetinju v nedeljo gre iskati v narodni, ideološki in verski razklanosti Črne Gore ter več kot očitnem vmešavanju pravoslavne cerkve v politične in politike v verske zadeve.

Novi črnogorski metropolit je Črnogorce razjezil s svojimi zanikanji črnogorskega naroda. Ti so mu ob ustoličenju pripravili »sprejem« z barikadami, ki so ustavile promet med Podgorico in Cetinjem, tako da so ob spremstvu policije patriarha in metropolita pripeljali kar v vojaškem helikopterju.

Novega metropolita pričakali z barikadami in ognjem


Na Cetinju, zgodovinski prestolnici Črne Gore, je v nedeljo potekalo ustoličenje primorsko-črnogorskega metropolita Srbske pravoslavne cerkve Joanikija. Prebivalci Cetinja in podporniki opozicije so v mestu pripravili burne demonstracije, ki jih je policija razgnala s solzivcem. Protestniki so v policiste metali steklenice in kamenje.

Zdravniško pomoč je potrebovalo 60 oseb, od tega 30 policistov. Prijetih je bilo tudi več organizatorjev protesta, med drugim svetovalec črnogorskega predsednika Mila Đukanovića, Veselin Veljović, ker naj bi začel in vodil napad na policiste.

Na cestah, ki vodijo na Cetinje iz Podgorice in Budve, so pripravili barikade in zapore iz gorečih gum in kamenja, da bi preprečili prihod novega metropolita Joanikija in srbskega patriarha Porfirija, ki je vodil slovesnost ustoličevanja v cetinskem samostanu. Oba so zato na Cetinje pripeljali z vojaškim helikopterjem ob spremstvu kordona protiteroristične policije v neprebojnih jopičih in ščitih. Takoj po ustoličenju sta s helikopterjem tudi odšla, slovesnost se je nadaljevala v Podgorici.

Srbska pravoslavna cerkev ni zgolj verska, ampak tudi pomembna narodna institucija


Črna Gora je narodnostno zelo mešana država. Črnogorci, sicer največja etnična skupnost, predstavljajo približno 45 % prebivalstva, približno 30% predstavljajo etnični Srbi. Preostanek predstavljajo Bošnjaki, Hrvatje, Albanci ter drugi narodi.

Prav mesto Cetinje je zgodovinska prestolnica Kraljevine Črne Gore in ima kot takšna za Črnogorce velik simbolni pomen. Prebivalstvo Cetinja je v 90 % črnogorsko. Na Cetinju je bil tudi sedež črnogorske avtokefalne cerkve, ki pa je bila ukinjena in prevzeta s strani srbske pravoslavne cerkve ob združitvi Črne Gore s Srbijo in nato kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev po prvi svetovni vojni.

Že v 90-desetih letih prejšnjega stoletja so se začeli poskusi obujanja črnogorske pravoslavne cerkve, ki so se še okrepili po razglasitvi neodvisnosti Črne Gore leta 2006. Njen velik podpornik je tudi predsednik Đukanović, ki velja za arhitekta črnogorske državnosti in je bil več mandatov tudi že predsednik črnogorske vlade.

Srbska pravoslavna cerkev namreč ni zgolj verska institucija, ampak tudi nadnacionalna ustanova, ki povezuje Srbe v različnih državah in ima kot taka pomemben družbeni in tudi politični vpliv. Kljub temu velika večina prebivalcev Črne Gore, ne glede na svojo etnično pripadnost, pripada srbski pravoslavni cerkvi. Približno tri četrtine prebivalcev je pravoslavnih kristjanov, okrog 90 % jih pripada srbski pravoslavni cerkvi.

Đukanović poskusil oslabiti srbsko pravoslavno cerkev, a se je uštel pri njeni moči in vplivu


Tudi z namenom, da bi okrepili vlogo nepriznane črnogorske pravoslavne cerkve, je vlada pod vodstvom Đukanovićeve Demokratične stranke socialistov decembra leta 2019 sprejela sporni zakon o verski svobodi, ki je skušal del nepremičnin srbske pravoslavne cerkve prenesti na črnogorsko pravoslavno cerkev oz. državo Črno Goro.

Srbska pravoslavna cerkev je zakon razumela kot napad na svojo finančno in siceršnjo neodvisnost in položaj v črnogorski družbi. Zato je mobilizirala svojo duhovščino in vernike ter organizirala demonstracije, s čimer je okrepila tudi opozicije proti Đukanovićevi stranki, ki po volitvah avgusta 2020 ni več uspela sestaviti vlade, čeprav je državi vladala skoraj ves čas od osamosvojitve.

Pobudo za sestavo aktualne, pro-srbske koalicije pa je prevzela kar srbska pravoslavna cerkev. Potencialne koalicijske partnerje je v samostan Ostrog na pogovore povabil kar dolgoletni metropolit Anfilohij. To je bil precej precedenčen dogodek, saj se do sedaj verski voditelji niso tako izrazito vmešavali v sestavljanje vlade. Srbska pravoslavna cerkev se je s to potezo pokazala kot najvplivnejša institucija v državi.

Območje Črne Gore je v srbski pravoslavni cerkvi razdeljeno na štiri eparhije (škofije). Največja in edina, ki pokriva zgolj območje v Črni Gori, je primorsko-črnogorska eparhija s sedežem na Cetinju. Tukajšnji škof (metropolit) je avtomatsko tudi vodja črnogorske škofovske konference. Joaniki je na tem mestu nasledil Anfilohija, ki je umrl oktobra 2020.

Črnogorci: Nasprotnik črnogorske nacionalnosti ne more biti ustoličen v zgodovinski prestolnici


Ko je metropolit Anfilohij, ki je primorsko-črnogorsko eparhijo vodil zadnjih 30 let, umrl zaradi covida-19, je bil letos za njegovega naslednika imenovan metropolit Joaniki. Ta je znan po zanikanju obstoja črnogorskega naroda in nasprotovanju črnogorske državnosti, dodatno pa je napad na črnogorsko narodno identiteto pomenilo dejstvo, da je bil izvoljen v Beogradu in ne v zboru na Cetinju, kjer so bili izbrani vsi »cetinjski« metropoliti do zdaj, tudi v času po »utopitvi« črnogorske pravoslavne cerkve v Srbski leta 1920.

V očeh Črnogorcev je prav to razlog, da si Joaniki ne zasluži ustoličenja v cetinjskem samostanu na sedežu sv. Petra Petrovića Njegoša, ki je sedež črnogorske duhovnosti in državnosti. Aktualna opozicija je zato ob ustoličevanju novega metropolita pripravila množične demonstracije in cestne blokade, da bi ustoličenje v simbolično pomembnem kraju preprečili.

KOMENTAR: Peter Merše
Mešanje verskih in državnih zadev vodi v eksplozivno kombinacijo
Ločitev cerkve in države evropski narodi poznajo zato, da se država ne vmešava v delovanje Cerkve (svetne zadeve) in da Cerkev ne meša vere s politiko. Čeprav v Sloveniji to pogosto narobe razumemo v smislu izločevanja Cerkve iz javnega življenja, kar ločitev Cerkve in države nikakor ne pomeni, v Črni Gori gre v drugo skrajnost. Srbska pravoslavna cerkev ni le verska institucija, ampak tudi instrument velikosrbske politike, ki združuje Srbe tudi v drugih državah in izvaja močan politični in družbeni pritisk. Tako Joaniki kot njegov predhodnik Amfilohij sta izrazito pro-srbsko usmerjena, nasprotujeta črnogorski državnosti in celo zanikata obstoj črnogorskega naroda. V ospredju imenovanja metropolita, ki je osrednji verski voditelj v Črni Gori (vloga podobna predsedniku Škofovske konference pri nas, vendar z bistveno več družbenega vpliva) tako ni skrb za duhovnost Črnogorcev ampak povezanost in vpliv Srbov na črnogorsko družbo. Po drugi strani je poskus oživljanja avtokefalne črnogorske cerkve in poskusi razlaščanja srbske pravoslavne cerkve s strani Đukanovićeve stranke le druga plat istega kovanca. Znova ne gre za skrb za vernost in duhovno rast, ampak omejevanje političnega vpliva Srbske pravoslavne cerkve in utrjevanje vpliva črnogorskih nacionalističnih struj. Ko se začne versko in politično življenje preveč mešati, hitro dobimo eksplozivne kombinacije v obliki protestov in barikad, še posebej, če so napadeni največji simboli in svetišča. Če ne bodo na obeh straneh umirili strasti, pa se lahko zapletejo tudi v globlje spopade in delitve. Nekateri analitiki ne izključujejo povsem niti državljanske vojne ali kakšnih drugih oboroženih konfliktov. Z vmešavanjem srbske pravoslavne cerkve v volitve je oblast prevzela pro-srbska koalicija, ki je močno upočasnila tudi približevanje Evropski uniji. Dogajanje pa nakazuje tudi, da zahodne države na čelu z ZDA vse bolj zanemarjajo dogajanje na Zahodnem Balkanu in ga prepuščajo v poligon delovanja drugih sil v regiji.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike