Dogaja se tudi danes: zakaj ženske ščitijo svoje nasilne partnerje?
V zadnjih štiridesetih letih, kar poslušam zelo intimne zgodbe, ki mi jih pripovedujejo tako moški kot ženske, sem pogosto naletela tudi na takšne, ki jih nisem razumela. Verjemite, ni hujšega, kot prisluhniti človeku, ki laže sam sebi! Zmeraj, ko vidim, da pretepena ženska zavrne pomoč, ker upa, da bo še vse dobro, me boli srce.
Imela sem to ''srečo'', da sem pred štiridesetimi leti prisluhnila že našim babicam, ki so bile rojene konec 19. stoletja ali v prvi polovici 20. stoletja. Ko so mi pripovedovale o okrutnostih, ki so jih bile deležne s strani moža, očeta, bratov ali lastnih otrok, sem se spraševala, kako so lahko preživele. Sploh, če sem nasilneže poznala in sem vedela, da so bili v kraju, kjer so živeli, cenjeni in spoštovani.
Z leti sem se navadila, da je v resnici še veliko huje. Nasilje ima lahko tisoč obrazov! Enake napake, kot so jih zagrešile babice, so potem ponavljale njihove hčere. Le da je bil pri slednjih občutek Stockholmskega sindroma še toliko močnejši. Za babice je veljalo, da niso imele lastnih finančnih sredstev, da so bile zaradi tega in tudi zaradi velike družine, primorane, da vse potrpijo. Tudi nasilje. Njihove hčere so že bile za spoznanje bolj odločne, tudi mediji so vedno pogosteje svarili ženske pred družinskim nasiljem. Najbolj pomembno pa je bilo, da so imele ženske, rojene po letu 1950 - službe! Če so le hotele, so lahko pustile za seboj nasilno preteklost in odšle svetlejši, četudi zelo skromni prihodnosti naproti.
Ženske, rojene po letu 1970, imajo danes na voljo malodane vse, kar je možno, da jim v nasilnem partnerstvu ni treba vztrajati niti sekunde dlje kot je treba. Vsi so na njihovi strani, od javnosti, do preštevilnih društev, ki jim lahko pomagajo, do SOS telefona, psihologov, psihoterapevtov, varnih hiš, nešteto je tudi nevladnih organizacij, ki so bile ustanovljene prav v ta namen.
Informacije o tem, kako ravnati, ko se nas dotakne nasilje, so na dosegu roke tako na internetu kot v različnih brošurah. Lahko dobijo brezplačno pravno pomoč, če jo, seveda zahtevajo.
A ne bodi vrag!
Nasilnih dejanj je danes, ne glede na to, da imajo žrtve na voljo vse vzvode pomoči, nič manj kot nekoč, v času babic. Bojim se, da ga je celo še več.
Kljub temu da v teoriji točno vemo, kaj storiti, pa se najboljši nameni v praksi pogosto sfižijo. Ženske se še zmeraj bojijo, kaj bodo rekli ljudje, kako jih bodo obsojali, ogovarjali za hrbtom. Pogosto jih je strah, ker se jim zdi, da se ne splača: občutek, da so nasilneži redkokdaj kaznovani, ni privlečen za lase. Tisti, ki nasilneža ščitijo, so enako krivi, kot nasilnež sam! Pika.
Po drugi strani tudi vseh sort ''angelce likovičeve'' niso izumrle! Takšnih, ki bi obsojali, pa nič storili za žrtve, je odločno preveč!
Več, kot je v neki ponesrečeni partnerski zvezi materialnih dobrin, teže je oditi. Žrtve se ponavadi tolažijo: če odštejem fizično in psihično nasilje, mi v bistvu ni nič hudega, le potrpeti ''ne znam''. Današnja družba, žal, premalo misli na otroke, ki nasilje vsrkavajo vase! Nehote jih vzgajamo v osebe, ki v odrasli dobi čutijo do sebe in bližnjih zelo malo ali nič empatije. Zgodi se, da se nekateri med njimi zaradi koristi postavijo celo na stran nasilneža.
Spominjam se mlade mamice s petletno hčerko. Živela je v partnerski zvezi, v kateri je bil mož gospodar tako nad njenim telesom kot nad življenjem. Kadar je šel po opravkih, jo je priklenil ob mizo, ki je stala sredi kuhinje. Istočasno pa ji je, če je bila pridna in ubogljiva, nudil razkošje, o kakršnem je prej, preden ga je spoznala, lahko le sanjala. Imel je zelo nasilne ''prakse'' v spolnosti, pogosto jo je ranil, mučil, neštetokrat je krvavela iz nožnice.
Nekoč so jo čistilci oken v stolpnici, kjer je živela z družino, opazili, kako je priklenjena spala na golih tleh. Poklicali so policijo, ki jo je skupaj s hčerko odpeljala v varno hišo. Tam se je zlomila in kar nekaj časa je trajalo, da se je vsaj malo pobrala. Ko se je spet sestavila, je začela razmišljati, da pa to tudi ne bo šlo, da bo morala iti v službo, živeti revno v skromni garsonjeri, brez blišča, ki ga je bila vajena. Vrnila se je nazaj k partnerju.
Ne mine teden, da se kakšna ''nasilna zgodba'' ne bi znašla tudi v medijih. Zmajujem z glavo ob mnenjih neznancev, ki imajo ženske, ki jih možje leta in leta pretepajo, za tepke. Ne pomislijo, da so pogosto že tako vdane v usodo, da brez klofute sploh ne znajo živeti. Trenutka, ko bi morale priznati, da same sebi lažejo, kako je vse krasno, pa jih je na smrt strah.
Malo je znano, da na maltretirane ženske lahko pritiska tudi družina, okolje, poslovni partnerji, prijatelji, rekoč:''Če ne boste molčale, se lahko poruši sistem, ki nam družno omogoča lagodno in privilegirano življenje.''
Niso tako redki primeri, ko ženska, milo rečeno, raje verjame nasilnežu, da je ne bo ''nikoli več udaril'' kot pa nagonu po preživetju.
Tako je verjela tudi Agata, pred kakšnimi petnajstimi leti. Mož ji je z udarci polomil (poleg ostalega) obrazne kosti (ličnice). Po težki operaciji jo je vzela k sebi sestrična. Potem pa je njen nasilnež izvohal, kje se skriva, prišel je na obisk in jo prepričal, da jo bo nosil po rokah, če mu da 6.000 nemških mark, da si kupi nov avto.
Poklicala me je in me prosila, če ji lahko ta denar posodim. Tudi, če bi ga imela, tega ne bi storila. Sem jo pa rotila, naj se za božjo voljo ne vrača k nasilnežu. Denar si je izposodila drugje. A je ''vroča ljubezen'' trajala le nekaj tednov. Potem jo je stolkel do smrti.
Za vse večne čase si zapomnite: nasilnež je kot pijanec. Spreobrne se, ko se v jamo zvrne.
Imela sem to ''srečo'', da sem pred štiridesetimi leti prisluhnila že našim babicam, ki so bile rojene konec 19. stoletja ali v prvi polovici 20. stoletja. Ko so mi pripovedovale o okrutnostih, ki so jih bile deležne s strani moža, očeta, bratov ali lastnih otrok, sem se spraševala, kako so lahko preživele. Sploh, če sem nasilneže poznala in sem vedela, da so bili v kraju, kjer so živeli, cenjeni in spoštovani.
Z leti sem se navadila, da je v resnici še veliko huje. Nasilje ima lahko tisoč obrazov! Enake napake, kot so jih zagrešile babice, so potem ponavljale njihove hčere. Le da je bil pri slednjih občutek Stockholmskega sindroma še toliko močnejši. Za babice je veljalo, da niso imele lastnih finančnih sredstev, da so bile zaradi tega in tudi zaradi velike družine, primorane, da vse potrpijo. Tudi nasilje. Njihove hčere so že bile za spoznanje bolj odločne, tudi mediji so vedno pogosteje svarili ženske pred družinskim nasiljem. Najbolj pomembno pa je bilo, da so imele ženske, rojene po letu 1950 - službe! Če so le hotele, so lahko pustile za seboj nasilno preteklost in odšle svetlejši, četudi zelo skromni prihodnosti naproti.
Ženske, rojene po letu 1970, imajo danes na voljo malodane vse, kar je možno, da jim v nasilnem partnerstvu ni treba vztrajati niti sekunde dlje kot je treba. Vsi so na njihovi strani, od javnosti, do preštevilnih društev, ki jim lahko pomagajo, do SOS telefona, psihologov, psihoterapevtov, varnih hiš, nešteto je tudi nevladnih organizacij, ki so bile ustanovljene prav v ta namen.
Informacije o tem, kako ravnati, ko se nas dotakne nasilje, so na dosegu roke tako na internetu kot v različnih brošurah. Lahko dobijo brezplačno pravno pomoč, če jo, seveda zahtevajo.
A ne bodi vrag!
Nasilnih dejanj je danes, ne glede na to, da imajo žrtve na voljo vse vzvode pomoči, nič manj kot nekoč, v času babic. Bojim se, da ga je celo še več.
Nasilnih dejanj je danes, ne glede na to, da imajo žrtve na voljo vse vzvode pomoči, nič manj kot nekoč, v času babic. Bojim se, da ga je celo še več.
Klofute kot navada
Kljub temu da v teoriji točno vemo, kaj storiti, pa se najboljši nameni v praksi pogosto sfižijo. Ženske se še zmeraj bojijo, kaj bodo rekli ljudje, kako jih bodo obsojali, ogovarjali za hrbtom. Pogosto jih je strah, ker se jim zdi, da se ne splača: občutek, da so nasilneži redkokdaj kaznovani, ni privlečen za lase. Tisti, ki nasilneža ščitijo, so enako krivi, kot nasilnež sam! Pika.
Po drugi strani tudi vseh sort ''angelce likovičeve'' niso izumrle! Takšnih, ki bi obsojali, pa nič storili za žrtve, je odločno preveč!
Več, kot je v neki ponesrečeni partnerski zvezi materialnih dobrin, teže je oditi. Žrtve se ponavadi tolažijo: če odštejem fizično in psihično nasilje, mi v bistvu ni nič hudega, le potrpeti ''ne znam''. Današnja družba, žal, premalo misli na otroke, ki nasilje vsrkavajo vase! Nehote jih vzgajamo v osebe, ki v odrasli dobi čutijo do sebe in bližnjih zelo malo ali nič empatije. Zgodi se, da se nekateri med njimi zaradi koristi postavijo celo na stran nasilneža.
Spominjam se mlade mamice s petletno hčerko. Živela je v partnerski zvezi, v kateri je bil mož gospodar tako nad njenim telesom kot nad življenjem. Kadar je šel po opravkih, jo je priklenil ob mizo, ki je stala sredi kuhinje. Istočasno pa ji je, če je bila pridna in ubogljiva, nudil razkošje, o kakršnem je prej, preden ga je spoznala, lahko le sanjala. Imel je zelo nasilne ''prakse'' v spolnosti, pogosto jo je ranil, mučil, neštetokrat je krvavela iz nožnice.
Nekoč so jo čistilci oken v stolpnici, kjer je živela z družino, opazili, kako je priklenjena spala na golih tleh. Poklicali so policijo, ki jo je skupaj s hčerko odpeljala v varno hišo. Tam se je zlomila in kar nekaj časa je trajalo, da se je vsaj malo pobrala. Ko se je spet sestavila, je začela razmišljati, da pa to tudi ne bo šlo, da bo morala iti v službo, živeti revno v skromni garsonjeri, brez blišča, ki ga je bila vajena. Vrnila se je nazaj k partnerju.
Zmajujem z glavo ob mnenjih neznancev, ki imajo ženske, ki jih možje leta in leta pretepajo, za tepke.
Ne mine teden, da se kakšna ''nasilna zgodba'' ne bi znašla tudi v medijih. Zmajujem z glavo ob mnenjih neznancev, ki imajo ženske, ki jih možje leta in leta pretepajo, za tepke. Ne pomislijo, da so pogosto že tako vdane v usodo, da brez klofute sploh ne znajo živeti. Trenutka, ko bi morale priznati, da same sebi lažejo, kako je vse krasno, pa jih je na smrt strah.
Malo je znano, da na maltretirane ženske lahko pritiska tudi družina, okolje, poslovni partnerji, prijatelji, rekoč:''Če ne boste molčale, se lahko poruši sistem, ki nam družno omogoča lagodno in privilegirano življenje.''
Niso tako redki primeri, ko ženska, milo rečeno, raje verjame nasilnežu, da je ne bo ''nikoli več udaril'' kot pa nagonu po preživetju.
Tako je verjela tudi Agata, pred kakšnimi petnajstimi leti. Mož ji je z udarci polomil (poleg ostalega) obrazne kosti (ličnice). Po težki operaciji jo je vzela k sebi sestrična. Potem pa je njen nasilnež izvohal, kje se skriva, prišel je na obisk in jo prepričal, da jo bo nosil po rokah, če mu da 6.000 nemških mark, da si kupi nov avto.
Poklicala me je in me prosila, če ji lahko ta denar posodim. Tudi, če bi ga imela, tega ne bi storila. Sem jo pa rotila, naj se za božjo voljo ne vrača k nasilnežu. Denar si je izposodila drugje. A je ''vroča ljubezen'' trajala le nekaj tednov. Potem jo je stolkel do smrti.
Za vse večne čase si zapomnite: nasilnež je kot pijanec. Spreobrne se, ko se v jamo zvrne.
Zadnje objave
Kdo živi tisoč življenj?
23. 4. 2024 ob 18:45
Učenec oklofutal učiteljico, nasilje na šolah narašča
23. 4. 2024 ob 12:00
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
23. 4. 2024 ob 7:01
Ali je otrok razrvan in ne more spati?
22. 4. 2024 ob 18:45
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
V politiko vstopata še dva novinarja TV Slovenija
22. 4. 2024 ob 15:13
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Štirje kovači muzicirajo že sedemdeset let
21. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
11 komentarjev
BARBARA RAKUN
Ženska najprej doživlja nasilje doma s strani moža, partnerja, ko mu uide, se loči, pa pride doživljanje vseh mogočih vrst nasilja s strani različnih strokovnjakov, institucij, ki še bolj potlačijo žensko, kakor je že prej bila.
saramatej
Imam nekaj izkušenj z ženskami, ki so zbrale pogum in se ločile od takih tipov. Pa so rekle da, če bi vedele kaj bodo morale prenest, se ne bi nikoli !!!
Uničena samopodoba pač prenese vse...tudi svojo smrt
BARBARA RAKUN
Prav imaš!
Kraševka
Gospa Milena, napisali ste zelo dober članek.
Nasilneži morajo biti KAZNOVANI in odstranjeni iz hiše, v kateri izvajajo nasilje.
V praksi pa se mora vedno izseliti ŽRTEV, ki odide v varno hišo. Tam se seveda počuti, kor begunka. In glede na okoliščine se res raje vrne in prestaja TRPINČENJE.
Sadisti so "blazneži", ki nikoli ne moreš predvidevati, do kake mere lahko gre. Taki so za družbo nevarni, neglede koga udarijo. Morali bi v zapor, ali pa na zdravljenje. Če je to sploh ozdravljivo?
Je pa še nekaj. Če je moški, ki je žensko pretepel skoraj do smrti, istočasno tudi oče njenih otrok, postane zelo zapleteno.
Kajti žena, ki prizna, da jo je mož, ali partner, hotel ubiti - POŠLJE v zapor očeta svojih otrok.
V takem primeru se verjetno žene raje odločijo, da moža ne prijavijo. To na dogi rok ŠKODUJE vsem, tako otrokom, kot tudi možu, ki bo to do smrti ponavljal.
Kajti še kako velja rek: "Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne".
BARBARA RAKUN
Kraševka, odlično napisano!
AlojzZ
Ja, gospa Milena. tako je. Po odgovor pa bo treba k strokovnjakom. Verjetno pa predvsem k specialistom za zdravljenje družinskega debla.
MEFISTO
V tem ti dam pa prav. Nujno je zdravljenje družinskega debla, sicer ne bo otrok, sosedje pa tudi vedno ne utegnejo, četudi sami ne obolevajo za to tipično boleznijo naveličanih in zdolgočasenih mož.
BARBARA RAKUN
Milena, več kot odlično tudi tokrat.
Kar se tiče nasilja, dokler bo ničelna toleranca le na papirju, se ne bo ničesar spremenilo.
Dokler bo ljudem ugodje bolj všeč (pa čeprav samo nezavedno) kot pa to, da razmisliš pri sebi, kakšne vzorce vlečeš iz primarne družine na svojo ustvarjeno družino, se ne bo ničesar spremenilo.
Dokler bo v SLoveniji lik ponižne, cankarjanske matere, žene v ospredju in povrhu tega še nagrajen, se ne bo ničesar spremenilo.
Dokler bomo mislili, da se nasilje dogaja le drugim, ne pa nam, se ne bo ničesar spremenilo.
Dokler bomo mislili, da je nasilje privat stvar za štirimi stenami in ne bomo branili nenasilja pred vsemi pomembnimi inštitucijami, se ne bo ničesar spremenilo.
Dokler ne bomo že od rojstva otrok ljubili take kot so, jih spodbujali, jih cartali, ljubkovali, objemali, jim bili v oporo, se ne bo ničesar spremenilo.
Dokler ne bomo štartali že pri dveh ljudeh - moškem in ženski, ki si ustvarjata družino in jima nudili podporo, psihoterapijo, da bosta ozavestila vse dobre in hude stvari iz svojih družin, presekala s preteklostjo, se ne bo ničesar spremenilo.
Dokler bo v državi pomembna samo fasada, materializem, kaj drugi mislijo o nas, se ne bo ničesar spremenilo.
STOP NASILJU VSEPOVSOD!
BARBARA RAKUN
Ko pa Milena piše o vsej pomoči, ki jo imamo v državi, od nevladnih organizacij, ki jih je res nešteto, do državne pomoči preko CSDjev, pa moram reči, da je res malo strokovnjakov, ki obvladajo pomoč žrtvam nasilju, ki obvladajo zdravljenje družinskega debla. Zato nešteto nevladnih organizacij je bolj samo sebi namen in da vlečejo državni denar!
MEFISTO
Nekoč sem naletel na božanski prizor, ko je mož s pestmi prepričeval ljubo ženo, naj utihne. Zdelo se mi je primerno, da interveniram. In res je mož skoraj osramočeno odnehal.
Odnehal pa ni ženski jezik. Kaj vas briga, me je nahrulila, saj je moj mož in me ima pravico tepsti.
Ne bi verjel, če ne bi na lastne oči videl in z lastnimi ušesi slišal.
BARBARA RAKUN
Tudi meni se je že zgodilo, da sem intervenirala in zaradi tega bila "nazjana", ampak ne bom odnehala. Če molčimo ob nasilju, ga podpriramo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.