Dogaja se tudi danes: zakaj ženske ščitijo svoje nasilne partnerje?

V zadnjih štiridesetih letih, kar poslušam zelo intimne zgodbe, ki mi jih pripovedujejo tako moški kot ženske, sem pogosto naletela tudi na takšne, ki jih nisem razumela. Verjemite, ni hujšega, kot prisluhniti človeku, ki laže sam sebi! Zmeraj, ko vidim, da pretepena ženska zavrne pomoč, ker upa, da bo še vse dobro, me boli srce.

Imela sem to ''srečo'', da sem pred štiridesetimi leti prisluhnila že našim babicam, ki so bile rojene konec 19. stoletja ali v prvi polovici 20. stoletja. Ko so mi pripovedovale o okrutnostih, ki so jih bile deležne s strani moža, očeta, bratov ali lastnih otrok, sem se spraševala, kako so lahko preživele. Sploh, če sem nasilneže poznala in sem vedela, da so bili v kraju, kjer so živeli, cenjeni in spoštovani.

Z leti sem se navadila, da je v resnici še veliko huje. Nasilje ima lahko tisoč obrazov! Enake napake, kot so jih zagrešile babice, so potem ponavljale njihove hčere. Le da je bil pri slednjih občutek Stockholmskega sindroma še toliko močnejši. Za babice je veljalo, da niso imele lastnih finančnih sredstev, da so bile zaradi tega in tudi zaradi velike družine, primorane, da vse potrpijo. Tudi nasilje. Njihove hčere so že bile za spoznanje bolj odločne, tudi mediji so vedno pogosteje svarili ženske pred družinskim nasiljem. Najbolj pomembno pa je bilo, da so imele ženske, rojene po letu 1950 - službe! Če so le hotele, so lahko pustile za seboj nasilno preteklost in odšle svetlejši, četudi zelo skromni prihodnosti naproti.

Ženske, rojene po letu 1970, imajo danes na voljo malodane vse, kar je možno, da jim v nasilnem partnerstvu ni treba vztrajati niti sekunde dlje kot je treba. Vsi so na njihovi strani, od javnosti, do preštevilnih društev, ki jim lahko pomagajo, do SOS telefona, psihologov, psihoterapevtov, varnih hiš, nešteto je tudi nevladnih organizacij, ki so bile ustanovljene prav v ta namen.

Informacije o tem, kako ravnati, ko se nas dotakne nasilje, so na dosegu roke tako na internetu kot v različnih brošurah. Lahko dobijo brezplačno pravno pomoč, če jo, seveda zahtevajo.

A ne bodi vrag!

Nasilnih dejanj je danes, ne glede na to, da imajo žrtve na voljo vse vzvode pomoči, nič manj kot nekoč, v času babic. Bojim se, da ga je celo še več.
Nasilnih dejanj je danes, ne glede na to, da imajo žrtve na voljo vse vzvode pomoči, nič manj kot nekoč, v času babic. Bojim se, da ga je celo še več.

Klofute kot navada


Kljub temu da v teoriji točno vemo, kaj storiti, pa se najboljši nameni v praksi pogosto sfižijo. Ženske se še zmeraj bojijo, kaj bodo rekli ljudje, kako jih bodo obsojali, ogovarjali za hrbtom. Pogosto jih je strah, ker se jim zdi, da se ne splača: občutek, da so nasilneži redkokdaj kaznovani, ni privlečen za lase. Tisti, ki nasilneža ščitijo, so enako krivi, kot nasilnež sam! Pika.

Po drugi strani tudi vseh sort ''angelce likovičeve'' niso izumrle! Takšnih, ki bi obsojali, pa nič storili za žrtve, je odločno preveč!

Več, kot je v neki ponesrečeni partnerski zvezi materialnih dobrin, teže je oditi. Žrtve se ponavadi tolažijo: če odštejem fizično in psihično nasilje, mi v bistvu ni nič hudega, le potrpeti ''ne znam''. Današnja družba, žal, premalo misli na otroke, ki nasilje vsrkavajo vase! Nehote jih vzgajamo v osebe, ki v odrasli dobi čutijo do sebe in bližnjih zelo malo ali nič empatije. Zgodi se, da se nekateri med njimi zaradi koristi postavijo celo na stran nasilneža.

Spominjam se mlade mamice s petletno hčerko. Živela je v partnerski zvezi, v kateri je bil mož gospodar tako nad njenim telesom kot nad življenjem. Kadar je šel po opravkih, jo je priklenil ob mizo, ki je stala sredi kuhinje. Istočasno pa ji je, če je bila pridna in ubogljiva, nudil razkošje, o kakršnem je prej, preden ga je spoznala, lahko le sanjala. Imel je zelo nasilne ''prakse'' v spolnosti, pogosto jo je ranil, mučil, neštetokrat je krvavela iz nožnice.

Nekoč so jo čistilci oken v stolpnici, kjer je živela z družino, opazili, kako je priklenjena spala na golih tleh. Poklicali so policijo, ki jo je skupaj s hčerko odpeljala v varno hišo. Tam se je zlomila in kar nekaj časa je trajalo, da se je vsaj malo pobrala. Ko se je spet sestavila, je začela razmišljati, da pa to tudi ne bo šlo, da bo morala iti v službo, živeti revno v skromni garsonjeri, brez blišča, ki ga je bila vajena. Vrnila se je nazaj k partnerju.
Zmajujem z glavo ob mnenjih neznancev, ki imajo ženske, ki jih možje leta in leta pretepajo, za tepke.

Ne mine teden, da se kakšna ''nasilna zgodba'' ne bi znašla tudi v medijih. Zmajujem z glavo ob mnenjih neznancev, ki imajo ženske, ki jih možje leta in leta pretepajo, za tepke. Ne pomislijo, da so pogosto že tako vdane v usodo, da brez klofute sploh ne znajo živeti. Trenutka, ko bi morale priznati, da same sebi lažejo, kako je vse krasno, pa jih je na smrt strah.

Malo je znano, da na maltretirane ženske lahko pritiska tudi družina, okolje, poslovni partnerji, prijatelji, rekoč:''Če ne boste molčale, se lahko poruši sistem, ki nam družno omogoča lagodno in privilegirano življenje.''

Niso tako redki primeri, ko ženska, milo rečeno, raje verjame nasilnežu, da je ne bo ''nikoli več udaril'' kot pa nagonu po preživetju.

Tako je verjela tudi Agata, pred kakšnimi petnajstimi leti. Mož ji je z udarci polomil (poleg ostalega) obrazne kosti (ličnice). Po težki operaciji jo je vzela k sebi sestrična. Potem pa je njen nasilnež izvohal, kje se skriva, prišel je na obisk in jo prepričal, da jo bo nosil po rokah, če mu da 6.000 nemških mark, da si kupi nov avto.

Poklicala me je in me prosila, če ji lahko ta denar posodim. Tudi, če bi ga imela, tega ne bi storila. Sem jo pa rotila, naj se za božjo voljo ne vrača k nasilnežu. Denar si je izposodila drugje. A je ''vroča ljubezen'' trajala le nekaj tednov. Potem jo je stolkel do smrti.

Za vse večne čase si zapomnite: nasilnež je kot pijanec. Spreobrne se, ko se v jamo zvrne.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30