Dogaja se tudi danes: zakaj ženske ščitijo svoje nasilne partnerje?

Milena Miklavčič
25

V zadnjih štiridesetih letih, kar poslušam zelo intimne zgodbe, ki mi jih pripovedujejo tako moški kot ženske, sem pogosto naletela tudi na takšne, ki jih nisem razumela. Verjemite, ni hujšega, kot prisluhniti človeku, ki laže sam sebi! Zmeraj, ko vidim, da pretepena ženska zavrne pomoč, ker upa, da bo še vse dobro, me boli srce.

Imela sem to ”srečo”, da sem pred štiridesetimi leti prisluhnila že našim babicam, ki so bile rojene konec 19. stoletja ali v prvi polovici 20. stoletja. Ko so mi pripovedovale o okrutnostih, ki so jih bile deležne s strani moža, očeta, bratov ali lastnih otrok, sem se spraševala, kako so lahko preživele. Sploh, če sem nasilneže poznala in sem vedela, da so bili v kraju, kjer so živeli, cenjeni in spoštovani.

Z leti sem se navadila, da je v resnici še veliko huje. Nasilje ima lahko tisoč obrazov! Enake napake, kot so jih zagrešile babice, so potem ponavljale njihove hčere. Le da je bil pri slednjih občutek Stockholmskega sindroma še toliko močnejši. Za babice je veljalo, da niso imele lastnih finančnih sredstev, da so bile zaradi tega in tudi zaradi velike družine, primorane, da vse potrpijo. Tudi nasilje. Njihove hčere so že bile za spoznanje bolj odločne, tudi mediji so vedno pogosteje svarili ženske pred družinskim nasiljem. Najbolj pomembno pa je bilo, da so imele ženske, rojene po letu 1950 – službe! Če so le hotele, so lahko pustile za seboj nasilno preteklost in odšle svetlejši, četudi zelo skromni prihodnosti naproti.

Ženske, rojene po letu 1970, imajo danes na voljo malodane vse, kar je možno, da jim v nasilnem partnerstvu ni treba vztrajati niti sekunde dlje kot je treba. Vsi so na njihovi strani, od javnosti, do preštevilnih društev, ki jim lahko pomagajo, do SOS telefona, psihologov, psihoterapevtov, varnih hiš, nešteto je tudi nevladnih organizacij, ki so bile ustanovljene prav v ta namen.

Informacije o tem, kako ravnati, ko se nas dotakne nasilje, so na dosegu roke tako na internetu kot v različnih brošurah. Lahko dobijo brezplačno pravno pomoč, če jo, seveda zahtevajo.

A ne bodi vrag!

Nasilnih dejanj je danes, ne glede na to, da imajo žrtve na voljo vse vzvode pomoči, nič manj kot nekoč, v času babic. Bojim se, da ga je celo še več.

Nasilnih dejanj je danes, ne glede na to, da imajo žrtve na voljo vse vzvode pomoči, nič manj kot nekoč, v času babic. Bojim se, da ga je celo še več.

Klofute kot navada

Kljub temu da v teoriji točno vemo, kaj storiti, pa se najboljši nameni v praksi pogosto sfižijo. Ženske se še zmeraj bojijo, kaj bodo rekli ljudje, kako jih bodo obsojali, ogovarjali za hrbtom. Pogosto jih je strah, ker se jim zdi, da se ne splača: občutek, da so nasilneži redkokdaj kaznovani, ni privlečen za lase. Tisti, ki nasilneža ščitijo, so enako krivi, kot nasilnež sam! Pika.

Po drugi strani tudi vseh sort ”angelce likovičeve” niso izumrle! Takšnih, ki bi obsojali, pa nič storili za žrtve, je odločno preveč!

Več, kot je v neki ponesrečeni partnerski zvezi materialnih dobrin, teže je oditi. Žrtve se ponavadi tolažijo: če odštejem fizično in psihično nasilje, mi v bistvu ni nič hudega, le potrpeti ”ne znam”. Današnja družba, žal, premalo misli na otroke, ki nasilje vsrkavajo vase! Nehote jih vzgajamo v osebe, ki v odrasli dobi čutijo do sebe in bližnjih zelo malo ali nič empatije. Zgodi se, da se nekateri med njimi zaradi koristi postavijo celo na stran nasilneža.

Spominjam se mlade mamice s petletno hčerko. Živela je v partnerski zvezi, v kateri je bil mož gospodar tako nad njenim telesom kot nad življenjem. Kadar je šel po opravkih, jo je priklenil ob mizo, ki je stala sredi kuhinje. Istočasno pa ji je, če je bila pridna in ubogljiva, nudil razkošje, o kakršnem je prej, preden ga je spoznala, lahko le sanjala. Imel je zelo nasilne ”prakse” v spolnosti, pogosto jo je ranil, mučil, neštetokrat je krvavela iz nožnice.

Nekoč so jo čistilci oken v stolpnici, kjer je živela z družino, opazili, kako je priklenjena spala na golih tleh. Poklicali so policijo, ki jo je skupaj s hčerko odpeljala v varno hišo. Tam se je zlomila in kar nekaj časa je trajalo, da se je vsaj malo pobrala. Ko se je spet sestavila, je začela razmišljati, da pa to tudi ne bo šlo, da bo morala iti v službo, živeti revno v skromni garsonjeri, brez blišča, ki ga je bila vajena. Vrnila se je nazaj k partnerju.

Zmajujem z glavo ob mnenjih neznancev, ki imajo ženske, ki jih možje leta in leta pretepajo, za tepke.

Ne mine teden, da se kakšna ”nasilna zgodba” ne bi znašla tudi v medijih. Zmajujem z glavo ob mnenjih neznancev, ki imajo ženske, ki jih možje leta in leta pretepajo, za tepke. Ne pomislijo, da so pogosto že tako vdane v usodo, da brez klofute sploh ne znajo živeti. Trenutka, ko bi morale priznati, da same sebi lažejo, kako je vse krasno, pa jih je na smrt strah.

Malo je znano, da na maltretirane ženske lahko pritiska tudi družina, okolje, poslovni partnerji, prijatelji, rekoč:”Če ne boste molčale, se lahko poruši sistem, ki nam družno omogoča lagodno in privilegirano življenje.”

Niso tako redki primeri, ko ženska, milo rečeno, raje verjame nasilnežu, da je ne bo ”nikoli več udaril” kot pa nagonu po preživetju.

Tako je verjela tudi Agata, pred kakšnimi petnajstimi leti. Mož ji je z udarci polomil (poleg ostalega) obrazne kosti (ličnice). Po težki operaciji jo je vzela k sebi sestrična. Potem pa je njen nasilnež izvohal, kje se skriva, prišel je na obisk in jo prepričal, da jo bo nosil po rokah, če mu da 6.000 nemških mark, da si kupi nov avto.

Poklicala me je in me prosila, če ji lahko ta denar posodim. Tudi, če bi ga imela, tega ne bi storila. Sem jo pa rotila, naj se za božjo voljo ne vrača k nasilnežu. Denar si je izposodila drugje. A je ”vroča ljubezen” trajala le nekaj tednov. Potem jo je stolkel do smrti.

Za vse večne čase si zapomnite: nasilnež je kot pijanec. Spreobrne se, ko se v jamo zvrne.

25 KOMENTARJI

  1. Nekoč sem naletel na božanski prizor, ko je mož s pestmi prepričeval ljubo ženo, naj utihne. Zdelo se mi je primerno, da interveniram. In res je mož skoraj osramočeno odnehal.

    Odnehal pa ni ženski jezik. Kaj vas briga, me je nahrulila, saj je moj mož in me ima pravico tepsti.

    Ne bi verjel, če ne bi na lastne oči videl in z lastnimi ušesi slišal.

  2. Milena, več kot odlično tudi tokrat.

    Kar se tiče nasilja, dokler bo ničelna toleranca le na papirju, se ne bo ničesar spremenilo.
    Dokler bo ljudem ugodje bolj všeč (pa čeprav samo nezavedno) kot pa to, da razmisliš pri sebi, kakšne vzorce vlečeš iz primarne družine na svojo ustvarjeno družino, se ne bo ničesar spremenilo.
    Dokler bo v SLoveniji lik ponižne, cankarjanske matere, žene v ospredju in povrhu tega še nagrajen, se ne bo ničesar spremenilo.
    Dokler bomo mislili, da se nasilje dogaja le drugim, ne pa nam, se ne bo ničesar spremenilo.
    Dokler bomo mislili, da je nasilje privat stvar za štirimi stenami in ne bomo branili nenasilja pred vsemi pomembnimi inštitucijami, se ne bo ničesar spremenilo.
    Dokler ne bomo že od rojstva otrok ljubili take kot so, jih spodbujali, jih cartali, ljubkovali, objemali, jim bili v oporo, se ne bo ničesar spremenilo.
    Dokler ne bomo štartali že pri dveh ljudeh – moškem in ženski, ki si ustvarjata družino in jima nudili podporo, psihoterapijo, da bosta ozavestila vse dobre in hude stvari iz svojih družin, presekala s preteklostjo, se ne bo ničesar spremenilo.
    Dokler bo v državi pomembna samo fasada, materializem, kaj drugi mislijo o nas, se ne bo ničesar spremenilo.

    STOP NASILJU VSEPOVSOD!

    • Ko pa Milena piše o vsej pomoči, ki jo imamo v državi, od nevladnih organizacij, ki jih je res nešteto, do državne pomoči preko CSDjev, pa moram reči, da je res malo strokovnjakov, ki obvladajo pomoč žrtvam nasilju, ki obvladajo zdravljenje družinskega debla.
      Zato nešteto nevladnih organizacij je bolj samo sebi namen in da vlečejo državni denar!

  3. Spoštovana gospa Milena, ali in kdaj se je po vašem spreobrnila bivša političarka Kresalova, s katero tako prijetno kramljate v Zadnji besedi. Ali takrat, ko so jo vrgli iz politike.

    • dragi igor,
      ko bi vi vedeli, s kom vse sem se v 40 letih, kar sem zbirala tudi te zgodbe, o katerih govorim v zgornjem zapisu, pogovarjala!
      A nekaj so pogovori drugo pa je, koga spustimo v svojo intimno družinsko bližino.
      Nikoli, ampak res- nikoli nisem delila ljudi na tiste, s katerimi bi se pogovarjala in na one, s katerimi se ne bi.
      V neizbrisnem spominu mi je, na primer, ostal pogovor z žensko, ki je na grd način ubila moža. Še zmeraj se mi gospa zdi izjemna- in to kljub zločinu, ki ga je storila.
      Zakaj?
      Zato, ker imam to srečo, da poznam njeno življenjsko zgodbo.
      Vse dobro igor, pa ne pozabite: več, kot vemo tudi o drugih ljudeh, lažje razumemo tudi svet, v katerem živimo.

      • Še enkrat spoštovana gospa Milena. Seveda mi niti na pamet ne pade, da bi vam, ali komur koli drugemu omejeval svobodo izražanja in še manj druženja, saj to niti ni v moji moči. Moje vprašanje je sicer imelo eno samo poanto, ki verjamem, da ste jo razbrali tudi vi. Bivša političarka Kresalova se po svoji neslavni politični karieri afirmira na različne načine, kar ji gre očitno brez težav od rok. Ker si je tako zaželela, ji je celo javna televizija dobrohotno namenila del svoje programske sheme, dvomim pa, da je v zvezi s tem kaj dosti preverjala odzive gledalcev pa tudi, če jih je. Pa ne gre za to, kdo je za Kresalovo in kdo proti njej, ker bomo spet kmalu pri sovražnem govoru. Kresalova je svojo kariero končala s sramotno afero oddaje prostorov NPU. Da gre za koruptivno dejanje je ugotovila tudi protikorupcijska komisija. v zvezi s tem je Kresalova javno lagala, da Jurija Pogačarja, ki se je s poslom okoristil osebno ne pozna itd.. Tak je v javnosti tudi njen renome. Glede na vaš renome, ki je tudi po odzivu na vaš tokratni prispevek nedvomno visok je sklepati, da prej vaše sodelovanje v tv oddaji daje kredibilnost bivši političarki, kot obratno. Pa še eno, bolj retorično vprašanje. Ali mislite, da bo javna TVS odstopila kakšno svojo programsko shemo npr. pravkar upokojenemu dolgoletnemu politiku, Lojzetu Peterletu, ki bi mu ne glede na različna politična prepričanja večina gledalcev morala priznati, da je pošten in človekoljuben možak.

  4. iz istega razloga kot verniki, ki branijo svojo religijo… mislijo, da je dobra, ne glede na dokaze… in za vsak udarec najdejo nek butast izgovor, zakaj se je to zgodilo….

  5. Sredi poletne vročine me je kar zmrazilo ob besedah g. Miklavčičeve,da je tega nasilja tooooliko.
    KOlikor je meni znano,je nasilja zdaleč največ in zagotovo kake 99% povezanega z alkoholizmom.
    Razgreta glava in vzorci “družinskega debla” v ozadju in KLOF se roka kot samosporožilec nalepi na ubogo žrtev.
    Hčerka pa podzavestno izbere moškega,ki je nekako podoben svojemu očetu..
    Najbrž so tudi ženske,ki jih je doma oče večkrat naklofal (in ga niso “zasovražile”), to lastnost “potrpljenja” posvojile in sem in tja podzavestno “izzvale” moža,da je naredil enako kot njen oče…
    S tem,da najbrž tudi niso nikoli “napravile lustracije”svojih občutij,čustev in o tem niso nikoli govorile.
    Lahko je Angelci L.reči:saj je sama kriva!(na njenem tweeterju glede MB sodnice)a ozadja najbrž ne pozna,zato biti kar sodnik in to še preko soc. omrežij,je milo rečeno GRDO(čeprav od A.L. nebi pričakovala takega hladu) in NIZKOTNO.
    …kako že pravijo: s polno r…je lahko srat!
    Če moški samo enkrat samkrat dvigne roko nad svojo ženo(ko je fizično šibkejši član) je že znak za hud alarm!
    Nesoglasja in prepiri so včasih neobhodni,a TREBA SE JE POGOVARJAT,IN POGOVARJAT ODKRITO!
    Za “dobrim” prepirom ,kjer se stvari tudi resetirajo je vedno za naprej samo še lepše..
    Pravijo ,da eno poleno samo ne gori dolgo
    Poznam pa eno gospo,ki ji mož vsake toliko “da eno vzgojno”,da se malo skalibrira(res je naspidirana in razfršolana),potem je en cajt”mirna”.
    Zanjo je to” terapevtsko”,kot ,da bi jo zasolil enemu dolgojezičnemu razvajenemu mulcu,ki kar “prosi” za tako streznitev. A tak mož je zame recimo NOREC,zanjo pač ne.
    Verjamem pa,da niso vedno moški nasilni do žensk, pokvarjena ženska zna biti tudi zvita in prebrisana kačona in psihično uničuje moža, da trpi še huje kot,če bi ga tepla..
    Uradno cerkveni zakon pa poznamo…..vendar osebno upam,da se mučena žena(ali mož),ki v tem trpita(kaj šele rasteta) ČIMPREJ RAZIDETA.
    MAME.KI IMATE HČERKE :SAMOZAVEST JE V TAKEM PRIMERU NAJBOLJŠA PREVENTIVA.
    Po drugi starni pa moški(nagnjen k tepežu) ,ki ima samo-zavestno žensko ne bo kar tako dvigal glasu ali rok nanjo.

    • Super, mala slovenka, z vsem se strinjam. Edino, kar pomaga, je zdravljenje družinskega debla, da se vsak pri sebi odloči, da preseka prejšnje vzorce in gre po svoji poti, s tem da ne zanika, kaj se je dogajalo v njegovi družini.

  6. Gospa Milena, napisali ste zelo dober članek.
    Nasilneži morajo biti KAZNOVANI in odstranjeni iz hiše, v kateri izvajajo nasilje.
    V praksi pa se mora vedno izseliti ŽRTEV, ki odide v varno hišo. Tam se seveda počuti, kor begunka. In glede na okoliščine se res raje vrne in prestaja TRPINČENJE.

    Sadisti so “blazneži”, ki nikoli ne moreš predvidevati, do kake mere lahko gre. Taki so za družbo nevarni, neglede koga udarijo. Morali bi v zapor, ali pa na zdravljenje. Če je to sploh ozdravljivo?

    Je pa še nekaj. Če je moški, ki je žensko pretepel skoraj do smrti, istočasno tudi oče njenih otrok, postane zelo zapleteno.
    Kajti žena, ki prizna, da jo je mož, ali partner, hotel ubiti – POŠLJE v zapor očeta svojih otrok.
    V takem primeru se verjetno žene raje odločijo, da moža ne prijavijo. To na dogi rok ŠKODUJE vsem, tako otrokom, kot tudi možu, ki bo to do smrti ponavljal.
    Kajti še kako velja rek: “Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne”.

  7. Imam nekaj izkušenj z ženskami, ki so zbrale pogum in se ločile od takih tipov. Pa so rekle da, če bi vedele kaj bodo morale prenest, se ne bi nikoli !!!
    Uničena samopodoba pač prenese vse…tudi svojo smrt

  8. Ženska najprej doživlja nasilje doma s strani moža, partnerja, ko mu uide, se loči, pa pride doživljanje vseh mogočih vrst nasilja s strani različnih strokovnjakov, institucij, ki še bolj potlačijo žensko, kakor je že prej bila.

    • Da, gospa Barbara, najhuje od vsega pa je dejstvo, da se nanjo pogosto spravijo prav tisti, ki jih najbolj potrebuje – sorodniki in sodelavci…
      Najhujše so spolno nepotešene ženske, ki bi se dobremu možu navkljub, rade snele z verige.

  9. Odličen članek,odlične Milene Miklavčič.Ta gospa ima veliko modrosti in v sebi “živo srebro”. Vse dobro!
    Večina komentarjev je po mojem mnenju zelo dobrih.Posebno meni ljubi Mala Slovenka in Kraševka sta naredili “boom”.Tudi Barbara se ne da. Slovenec kremenit je kratek,jedernat-odličen. Dzi nu nje ja se sili in doda svoj “pljunek” !
    Moram pa dodati .Ne morem mimo dejstva,da ne bi opozoril. V družbi,v vsaki skupnosti sta oba “pola”,dobro in zlo ! Pomembna je kontrola in samokontrola. To bi se morali učiti in vzgajati. Žal,se to bolj slabo dela. Zakaj ? Zaradi človeške nepopolnosti,površnosti,ega,id-a,oviranega superega,nevedenja kaj v življenju pomeni pojem “ravnotežje”,iskrenost,odkritost,čustev..Množica zornih kotov v določenih situacijah še bolj zaplete situacijo. “Dualizem ” v katerega je vpet človek v vsakem trenutku svojega življenja ima svoj vpliv.In če se ne sprašujemo o smislu življenja,se praviloma zapletemo v težave !
    Ne poznam človeka,ki ne bi imel v življenju “žute minute” !
    Dolgo nisem razumel,zakaj pri sv.maši prisotni izrekamo / vsi “dobri in slabi”,”krivi in nedolžni”/ : mea culpa!
    In rek : komur življenje ne naloži bremen,za tega je življenje samo breme.(Peter Sirius).
    Sem velik pristaš “ZLATEGA PRAVILA” ! Sem proti nasilju kogarkoli nad komerkoli ! Posebno,če gre za nasilje nad šibkejšim (duhovno,psihično,fizično).
    Mea culpa! Vse dobro!

    P.S. Po mojem mnenju : niti organizacijsko niti vsebinsko, naša šola ne dosega potrebnih “življenskih standardov”.Ne uči niti vzgaja dovolj za življenje !
    Starši smo premalo pripravljeni in naučeni ! Iz generacije v generacijo delamo iste in enake napake.Stoletja ! In še,ko padajo vrednostni sistemi smo tu,kjer smo! Vsi smo krivi : dobri in slabi ! Le zazrimo se v svojo notranjost in si priznajmo-sami sebi! Če smo le iskreni…

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime