Dogaja se nam tehnološki razvoj in robotizacija, a delamo vse več. Le zakaj?

Tadeja Kreč
3

V enoti časa proizvedemo vse več izdelkov. Na zaposlenega zaslužimo vse več denarja. Gledamo čuda tehnološkega napredka in vse večjo mehanizacijo dela, na drugi strani pa je delovna doba v Sloveniji vse daljša, Avstrija je nedavno sprejela zakon, po katerem bo delovnik lahko trajal tudi 12 ur, ljudi pa ubija izgorelost in stres.

Kje je logika? Ne bi moralo biti manj dela naravna posledica večje produktivnosti in gospodarske rasti?

Delo je družbeno močno čaščena vrednota. Življenju daje smisel, vzgaja, vtkano je v kulturo, obrede in način delovanja družbe … je oblika blaginje in gotovosti.

A zakaj vendar delamo več oz. smo v službi dlje, pa čeprav predolg delovni čas ni le slab za zdravje, ampak tudi škodljiv za človekovo kariero in produktivnost podjetja?

Delamo več, kot je potrebno za preživetje

Po ugotovitvah znanosti človek za preživetje potrebuje tri do štiri ure dela na dan. V prvih kulturah je bil to čas lova, nabiranja in skrbi za dom, kasneje pa približen čas, v katerem posameznik s svojim delom zasluži dovolj, da lahko (pre)živi. To sicer res ni čas, v katerem bi zaslužili toliko, kolikor bi vsi, ki nas bombardirajo s ponudbami in prepričujejo, da je tudi prosti čas blago, ki ga zapravimo. A kje je smisel dela, ki služi le temu, da drugi od nas cuzajo denar?

Tradicionalni obredi, druženje in preprost užitek sobivanja so ljudem dajali občutek pripadnosti. Brez te izkušnje pa se širita osamljenost in dolgočasje.

Keynes je sanjal, da bomo čez dobro desetletje (2030) delali le še 15 ur na teden, Marx je verjel, da bo skrajšan delovni čas v komunizmu ljudem dal svobodo in ustvarjalnost, Russell pa je s podobnimi idejami napisal »Hvalnico brezdelju«. Prav želja delati manj je bila vso zgodovino gonilo napredka.

A kljub temu produktivnost in delavnost čislamo le še bolj, brezposelnost, ki je le močno stigmatizirana beseda za prosti čas, pa je močno podcenjena. Še več, čutiti se morate krive, če niste zaposleni (in ste na primer le mama ali oče) pa ste sposobni za delo.

A vsa ta delovna vnema je tudi posledica družbenih sprememb. Profesor z univerze v Iowi, Benjamin Kline Hunnicutt, ki preučuje delo, v svoji knjigi Delo brez konca (Work without end) ugotavlja, da smo v zadnjega pol stoletja močno razrahljali družinske, kulturne in skupnostne vezi, ki dajejo smisel življenju zunaj delovnega mesta.

Tradicionalni obredi, druženje in preprost užitek sobivanja so ljudem dajali občutek pripadnosti. Brez te izkušnje pa se širita osamljenost in dolgočasje. Življenje zunaj delovnega mesta izgublja na pomenu, kar vedo tudi podjetja, ki življenja osmišljajo z neprestano prisotnostjo na delu.

Velika podjetja in organizacije s hrano in ugodnostmi skrbijo za zaposlene od jutra do večera. Nudijo športne aktivnosti s sodelavci, večerne zabave za sprostitev in vrtec za morebitne otroke. Da bi le živeli na delovnem mestu, ni važno, če ga ne marate. Cilj je ljudi prepričati, da jim delo daje to, kar jim je dajalo prej življenje kot celota: smisel, status, izziv, vpliv, zadovoljstvo …

Da morate delati vse več, ni potreba gospodarstva, ki se vse bolj robotizira in ustvarja gospodarsko rast. Vsaj dokler se zaradi davkov ne preseli v tujino.

S preveliko količino dela je nekako tako kot s hitro hrano. Prej ali slej ugotovite, da ni za vas ter da ni civilizacijski dosežek živeti kot stroj, ki potrebuje le gorivo. Pozabljamo, da smo bitja odnosov, da je namen dela, da služi človeku, in ne obratno ter da manj dela prav lahko pomeni tudi več sreče.

3 KOMENTARJI

  1. Verjetno je avtorica že kdaj potovala na počitnice na Hrvaško, mogoče celo kam dlje? Predvidevam, da ima pozimi prijetnih 22C v stanovanju. Nič od tega ni golo “preživetje”. Za golo preživetje se lahko preselimo nazaj v jame. Moški bodo tako kot nekoč lovili, ženske pa čuvale otroke in nabirale borovnice, Potem bo tri ure dela na dan povsem v redu.

    In ne drži, da smo vsi zaradi tega, ker delamo ubogi. S pravilnimi prioritetami se da skrbeti zase, družino, za dušo in telo, IN obenem biti produktiven član te družbe.

    Sicer pa si vsak kroji usodo sam. Kdor bi rad delal manj kot dela sedaj, gre lahko nekam kjer je delovno okolje manj zahtevno (v Sloveniji je takih na pretek). Kdor želi delati več, lahko dela več (če tudi zasluži več, bo sicer v neo-komunistični Sloveniji manjši probčlem, a pustimo to).

    Konec koncev, pa vse stoji ali pade na učinkovitosti. V Sloveniji smo kot družba še vedno globoko podpovprečno učinkoviti. To dokazuje dodana vrednost na zaposlenega, ki je pri nas pol manjša kot v Avstriji, da ne govorimo o Švici in Nemčiji in tako naprej. Mogoče kot družba v Sloveniji res vložimo veliko DELOVNIH UR. A končni izplen (rezultat) je slab.

    Zakaj že?

  2. Odlično razmišljanje ampak, če bi res manj delali, kako bi se lahko povzpeli nad drugega? Več denarja, višji položaj in kariera I shoping.
    Kam zares gre ta svet?

  3. Ko sem prebral naslov sem pričakoval, da bo avtorica odgovorila na vprašanje z ekonomskega vidika. Kdo sili ljudi da delajo več in več? Vse je robotizirano pa smo vse bolj utrujeni. Jasno, ko se nekaj avtomatizira podjetja odpuščajo, vse ostale pa silijo da delajo več, da ohranijo službe. Večja podjetja najemajo agencije, da optimizirajo poslovanje, beri da izkoristijo zaposlene do zadnje kaplje. Manjša podjetja pa terorizirajo zaposlene, da ostanejo konkurenčna. Nič osebnega, čista ekonomika.
    Pravljica o štiriurnem delavniku za preživetje je pač pravljica. Delaš do zadnjega atoma, ali pa ti sploh ni treba delati. Tako je to. No, razen v kakšni udobni državni službici.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime