Do oblasti z Jelinčičem (in Titom) naprej! Ali kako?

Vir foto: Youtube
POSLUŠAJ ČLANEK
Domovina, zakaj se ukvarjate s tem? Kaj želite doseči? A v času kislih kumaric res nimate pisati o ničemer drugem?

Tako so se nekateri bralci, predpostavljam, da zvesti volivci SDS, odzvali na naše pisanje o obisku prvaka SNS Zmaga Jelinčiča na srečanju članov SDS v Bovcu, ki poteka v okviru tradicionalnega tabora te stranke. Spet drugi so izkazali nejevero, celo podvomili v našo kredibilnost, češ da širimo fake news. Še posebej po tem, ko se je na naš članek odzval sam Janez Janša z besedami, da Jelinčič ni bil na taboru njegove stranke, temveč le na bovškem letališču, ker je njegova žena padalka.

Hkrati pa je v svojem tvitu pozabil povedati, da je prav tam potekalo srečanje lokalnih odborov SDS in da se Zmago Jelinčič ni "zgolj po naključju" objemal z Grimsem, Mahničem in drugimi pomembneži te stranke, temveč je bil tudi gost pri Janševi mizi. Verjamem, da je to pomladnemu volivcu težko verjeti in sprejeti. Priznam, dokler nisem videl slik, sem dvomil tudi sam. In zaradi urednikove nejevere ste članek lahko prebrali šele naslednji dan, ne pa na večer, ko smo o nepričakovanem druženju dobili prve informacije.

Zmago Jelinčič gost pri mizi z Janezom Janšo in Evo Irgl (vir foto: Reporter - Facebook)


A fotografije so tu in ne glede na to, kaj reče Janša, je resnica, da je bil Zmago Jelinčič srčno sprejeti gost na dogodku zmagovite stranke minulih volitev. Iz predsednikovih besed se sicer da sklepati, da tja ni bil uradno povabljen in v to nimam razloga dvomiti. Prav tako sprejemam argument, da je (četudi morda nepovabljenega) gosta potrebno vljudnostno sprejeti, ne pa napoditi.

Vendar nekaj je takšnemu "padalcu" ponuditi kozarec in čevapčič, drugo pa ga posaditi za častno predsednikovo mizo, se s posnetki sproščenega objemanja ponašati na spletu, nato pa se delati, da z vsem tem nimate nič. Je opisano in videno res del nujnega vljudnostnega gostoljubja? Bi bila denimo takšne dobrodošlice deležna bivša predsednica sorodne, zavezniške stranke, Ljudmila Novak, če bi se "slučajno" znašla v bližini? Nemara tudi Milan Kučan, če bi ob podobnem naključju ravno takrat v Bovcu pristal tudi on?
Gre za fundamentalno vprašanje, ali se je tudi pomladna politična opcija, tako kot postkomunistična levica, za oblast pripravljena spečati s komerkoli, tudi z nekom, ki je poosebljeno nasprotje vsega, za kar je tekla kri leta 1991.

Gre "za stvar" ali "za oblast"?


Okrog tega se ni dostojno sprenevedati in od tod tudi nelagodje tako nekaterih strankinih politikov kot spletnih komentatorjev, ideji slovenske pomladi predanih volivcev SDS, ki ga je čutiti ob njihovem opravičevanju dogodka in zmanjševanju njegovega pomena. Ni jim za zameriti, saj gre za notranji konflikt med lastnim vrednotnim sistemom in neomajno vero v prav svojega predsednika, nezmotljivega osamosvojitelja Janeza Janše. On že ve kaj dela in zagotovo je v ozadju pisanja Domovine ter Reporterja nova zarota izrojene levice (kar smo tudi že lahko prebrali in verjetno lahko še bomo).

Zagotavljam vam, nobene zarote ni. Prav tako nikakršnega političnega ozadja, ki bi moral vplivati na odnose med pomladnima strankama v občutljivem času sestavljanja koalicije. Gre samo za nujno občutljivost na tisto, kar je onkraj dostojnega političnega pragmatizma, onkraj meja politike kot umetnosti možnega.

Gre za fundamentalno vprašanje, ali se je tudi pomladna politična opcija, tako kot postkomunistična levica, za oblast pripravljena spečati s komerkoli, tudi z nekom, ki je poosebljeno nasprotje vsega, za kar je tekla kri leta 1991.

Ali, kot pravi Rado Pezdir v svoji sveži kolumni: Nična toleranca za udbovce!

Nepotreben zdrs proti radikalizmu


Instagam objava z Bovca Žiga Štiftarja, kandidata SDS na minulih državnozborskih volitvah)


Vsemu skupaj daje dodatno težo, da ob koketiranju z Jelinčičem pomembna stranka desne sredine, od katere se pričakuje, da bo kot zmagovalka volitev prevzela vodenje Slovenije, drsi v težko sprejemljive ekstreme. Ne gre samo za prijateljsko druženje v Bovcu, temveč tudi za nerazumno naklonjen odnos do Jelinčiča s strani SDS-ovih medijev, katerega najbolje karikira bizarna insinuacija, da je Zmagova dosmrtna izključitev iz Sveta Evrope zarota Sorosa in Foruma 21.

In navsezadnje, flirtanje s hudičem, za katerega sem prepričan, da ni stvar pristnega občutja, temveč skrajnega pragmatizma, Janši nalaga skoraj takšno odgovornost, kot jo je nosil za slovenski narod usodnega leta 1991. Kot kaže naša anketa, takšni signali vplivajo na zgodovinski spomin dveh tretjin sodelujočih volivcev SDS, za katere je ta ljubitelj Tita in rdeče zvezde na dogodku pomladne stranke dobrodošel, nadaljnjih 18 odstotkov pa je glede njegovega obiska neodločenih. Si predstavljate kaj takšnega še pred letom dni?

Čut za elementarno presojo kaj je (ni) prav, je ohranilo slabih 20 odstotkov volivcev Slovenske demokratske stranke, sodelujočih v naši anketi. Prepričan sem, da bi bil ta odstotek mnogo, mnogo višji, če bi Janša (kot tudi njegovi mediji) do Jelinčiča (ob)držal svoj stari, zdravorazumsko kritični odnos. Da je dobrodošlica Zmagu Jelinčiču večinski sentiment pomembnega dela zdrave esence slovenskega naroda, enostavno nisem pripravljen kupiti.

Zmožnost volilnega telesa, da je tu in tam vendarle sposobno podvomiti v nezmotljivost svojega voditelja, bi bil pomemben korak v demokratični širini SDS, ki je v svoji biti vendarle moderna proevropska stranka desne sredine. Morda imajo zadržke in se bojijo, a če bi se kdaj drznili oglasiti, bi to bilo za SDS prej zdravilno kot pogubno. Morda bi ji pomagalo naravnati kurz, kadar skrene s poti.

In v radostnem objemu z Zmagom Jelinčičem je nedvomno skrenila.

Gostoljubje brez meja ...

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30