Do nazga: kratka apologija sramežljivosti

Zakaj bi se sramovali golote? Tako nesramno retorično vprašanje so si zastavili udeleženci newyorškega dneva telesnih poslikav in se goli, prekriti le z nekaj živobarvnimi potezami čopičev, podali na ulice. Čeprav si očitno niso obetali odgovora oziroma so bili prepričani, da ga (več) ni, jim lahko odvrnem: braniti sem pripravljen sramežljivost, ne le iz tenkočutnega sentimenta, ampak predvsem, ker je morda zadnji naravni branik čistosti – kolikor je je še ostalo – v naši družbi.

Eden anonimnih komentatorjev je pod člankom o omenjenem dogodku zapisal nekaj v smislu: Zakaj potem ne seks prosto na ulici? Zakaj ne tobak majhnim otrokom? Zakaj ne to in ono, zakaj sploh še imamo kakšne omejitve?

Če je vrhovni imperativ v družbi popolno svobodnjaštvo (permisivnost) nravi – z drugimi besedami: Delaj in bodi, kar želiš, sprejemamo in podpiramo vse – tedaj vse vrednote in kreposti, ki so kdajkoli veljale za nedvomno dobre in hvalevredne, odpadejo. Seveda še nismo povsem na koncu sveta in denimo Rogličevo trdo delo v večini še vedno hvalimo, a da bi s podobnim zanosom podpirali kakšnega krepostneža, ki se zavzema za pravico, moralo, svetost ...



Vodilna ideologija, izpodrivajoča vse ostale, je pač še vedno ideologija relativnosti s človekom v središču. A vendarle je to le ideja, ki sicer brez težav prevlada v boju za oblast med mislimi v neki glavi, težje pa ji je zmagati nad navadami in občutki, ki so človeku prirojeni in od njega težko ločljivi. Sramežljivost, nelagoden občutek, ki nas prevzame ob našem ali nespodobnem početju koga drugega, je eden izmed njih. Njen boj za obstanek se kaže tudi v nedavnih potezah športnic, ki so protestno oblekle spodobnejše drese kot običajno, o čemer smo pisali na Domovini.

Če je vrhovni imperativ v družbi popolno svobodnjaštvo (permisivnost) nravi – z drugimi besedami: Delaj in bodi, kar želiš, sprejemamo in podpiramo vse – tedaj vse vrednote in kreposti, ki so kdajkoli veljale za nedvomno dobre in hvalevredne, odpadejo.

Kot ena zadnjih ovir, ki nam preprečuje popoln razvrat, je napadana z vseh strani – predvsem mode, oglasov, filmske, zabavne industrije ... nič drugega se ne dogaja kot to, kar je v Fatimi napovedala devica Marija: Prišel bo čas, ko bo nastopila takšna moda, ki bo zelo žalila Boga.

Tudi katekizem potrdi povezavo z modo, ko pravi, da sramežljivost narekuje izbiro obleke. “Zrušite grozno tiranijo nespametne in pogubne mode! [...] Pojdímo v boj za dekliško čistost, v boj zoper javno nespodobnost, ki prav dekliško telo najbolj kvari in omadežuje,” je že pred 90 leti pisal škof Jeglič. In svetniški kandidat Filip Terčelj v šmarnicah leta 1928: “Zlobni svet po [...] nespodobni modi grozi krstni nedolžnosti. Ko umaže to angelsko oblačilo, se zareži ves pekel – dobil je novega zaveznika v nesrečnem človeškem otroku, ki je s smrtnim grehom izgubil sveto Božje sinovstvo. Koliko nesreč rodi strast! [...] Poglej nedolžno srce! Zakaj nima več smisla za molitev in premagovanje? Ena sama pohotna strast je uničila [...] prekrasen vrtič čednosti.”

Zakrivamo sveto, dragoceno

A vsi takšni pozivi so le žalosten klic po minimalnem standardu. In ta ni dovolj – sramežljivost vendar ni le nujno zlo, ampak nekaj notranje lepega! Je sestavni del zmernosti, varuje intimnost osebe in zavrača razkrivanje tega, kar mora ostati skrito. Teles ne oblačimo zato, ker bi bila sama po sebi slaba, ampak zato, ker, tako kot v bogoslužju, zakrivamo tisto, kar je dragoceno, kar je sveto, ker ni namenjeno na uporabo (zlorabo) vsakomur. Od tod tudi (opuščena) tradicija zakrivanja deklet in žensk s tančicami ali rutami ob vstopu v cerkev.

Sramežljivost izpričuje tenkočutnost čistosti, nadaljuje katekizem, “vodi poglede in kretnje tako, da se skladajo z dostojanstvom oseb in njihove povezanosti. Ščiti skrivnostnost oseb in njihove ljubezni, vabi k potrpežljivosti in umerjenosti v ljubezenskem odnosu in terja, da so izpolnjeni pogoji za dokončno medsebojno podaritev in zavezo moža in žene.”

Nezaslišano čudovite izraze uporablja pri opisovanju Cerkev. Vključi tudi dimenzijo zakonskega odnosa – žena svojo dragocenost razkrije le pred možem, in takrat se zgodi veliki čudež – rojstvo novega življenja. Ta ekskluzivnost je nujna, da spolnost zadobi tisti Božji pridih, ko dva postaneta eno.

Pri sramežljivosti ne gre za spolno zavrtost, gre preprosto za orožje, obrambni stolp, ki varuje dušo pred grehom. Zato je jasno, da ni bila potrebna v rajskem vrtu, kjer greha še ni bilo in sta prva človeka prosta v svoji goloti lahko hodila naokoli, ne da bi to kogarkoli pohujšalo. In ko se zavemo tega, postaja jasno tudi, zakaj današnja Cerkev v maničnem strahu pred “moraliziranjem” pomen dostojnosti poudarja tako redko: čeprav je seveda ostala pravoverna, so se tudi nje dotaknili modernistični nauki o neobstoju greha in zveličanju vsakogar ter povzročili opuščanje nekaterih učenj oz. poudarkov.

A salezijanec Giuseppe Tomasselli nas opominja, kako močno je Jezus opredelil nevarnost, da s svojimi dejanji, obnašanjem (tudi na razgaljanje čustev se nanaša sramežljivost!), pa videzom, oblačenjem in čemerkoli že – pohujšamo enega samega izmed Božjih otrok ...

Zato je na nas, da razkrinkavamo zlodeja, ki v našem svetu razgalja in razburja, da ga postavimo na laž in se zavemo, da brezsramni užitki, ki jih obljublja, niso resnični. Naše srce pa se v ponižnosti, skromnosti, dostojanstvu in ohranjeni čistosti more umiriti le v Bogu.