Divide et non impera - kaj s strankami, ki so ostale pod pragom?

Martin Nahtigal

Vir foto: Twitter SLS
POSLUŠAJ ČLANEK
Na nedeljskih parlamentarnih volitvah je glasovalo 890.567 ljudi. Od tega je 106.169 volilnih upravičencev oddalo glas stranki, ki ni prestopila parlamentarnega pragu. Torej od 52,01 odstotka ljudi, ki je sploh šlo glasovat, jih je skoraj 12% glas namenilo muham enoprocentnicam. Te stranke v veliki večini niso imele realnih možnosti, da bi prestopile parlamentarni prag.

Krila v stranki


Velikokrat so te stranke osebni projekti politikov, ki s svojo prejšnjo stranko niso našli skupnega jezika. Za ta korak so se odločili iz razlogov, ki so bolj ali manj osebne narave. In temu primerne so tudi kampanje takih »strank« - zvezane z osebnostjo poslanca, politika. Zgrajene na točki programa, ki je temu posamezniku blizu – korupcija, ekologija, zdravstvo. Modrost večjih strank in preudarnost teh malih »strank« bi bila združitev in tvorjenje kril določene stranke.

Torej skupine znotraj stranke, ki se v veliki večini strinja z usmeritvijo stranke in si prizadeva za prisotnost na določenem področju. Realno pa to pomeni za takega politika, predsednika muhe enprocentnice, da verjetno ne bo mogel živeti od dela v politiki. Saj za tako delo v slovenski politiki ni na voljo sredstev oz. služb, kot je to praksa v večjih državah in strankah.
Slovenska desnica je šla na volitve razdrobljena in razdeljena. Tako je zunaj parlamenta ostalo več kot 41.000 glasov »strank«, ki so vsaj načeloma locirane desno od sredine.

Volilni sistem


Daljše preživetje neparlamentarnih združb je zvezano z denarjem, ki ga dobijo iz državnega proračuna in omogoča preživetje vsaj vodji »stranke«. Kar sploh naredi tako organizacijo definirano z eno osebo ter se vzpostavi določen začaran krog. Vse to pa potencira naš volilni sistem, ki omogoča financiranje »strankam«, ki niso prestopile parlamentarnega praga.

Poleg tega je za običajnega volivca volilni sistem zapleten. Predvsem ko pride do točke pojasnjevanja, zakaj je bila določena oseba izvoljena, kljub temu da ima manj glasov kot nekdo drug. Tako osebni projekti izpadejo smiselni, saj ima, po mišljenju povprečnega volivca nekdo boljše možnosti povedati svoje predloge in rešitve.

Sprememba volilnega sistem je nujna. Sistem je potrebno narediti bolj preprost, bolj razumljiv in hkrati bolj neusmiljen do osebnih projektov politikov. Morda bi se veljalo zgledovati po britanskem volilnem sistemu, kjer igrajo veliko vlogo kandidati v vsakem okraju in hkrati za oblast tekmujejo (le) tri večje stranke, ki znotraj sebe združujejo različna krila.

Na ta način bi, vsaj za nekaj časa, razrešili težavo mnoštva »strank« in volivci bi lahko realno presojali sposobnost realizacije danih obljub, saj ne bi bilo prikladnega izgovora koalicij in koalicijskih pogodb. Obenem pa bi poslanci morali biti bolj vpeti v lokalno okolje ter pokazati svoje kvalitete v svojem okraju. S tem bi gotovo omejili pojav »nevidnih« poslancev, ki so zgolj glasovalni stroj.

Prihodnost na desni


Slovenska desnica je šla na volitve razdrobljena in razdeljena. Tako je zunaj parlamenta ostalo več kot 41.000 glasov »strank«, ki so vsaj načeloma locirane desno od sredine. Ti glasovi bi imeli veliko večjo vrednost in vpliv, če bi predstavljali dodatne odstotke desnim strankam, ki so prišle v parlament.

Če želi desnica še kdaj preseči skupno več kot 35 odstotkov, mora o tem resno razmisliti. Zakaj ne bi imela SDS močne zelene inicative, ali pa NSi kmečkega krila? Na žalost je, vsaj na prvi pogled, odgovor žalostno preprost – koktejl egov in osebnih interesov, kjer vsak rad vidi sam sebe na televiziji in plakatih. Četudi ti plakati obljubljajo 3.000 evrov ob rojstvu otroka ali pa ukinitev domačih nalog.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30