Discipliniranje neposlušnih v slovenskem sodstvu; v opomin, da je bolje molčati

Uredništvo
28

Sodnik Jan Zobec je v reviji Pravna praksa objavil svoj odgovor k pozivu na zagovor s pred Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu. Kot izpostavlja obdolženi, gre pri obtožbah pravzaprav za paradoks. Komisija, ki je bila na priporočilo GRECO ustanovljena za preganjanje korupcije pri sodnikih, se sedaj uporablja za discipliniranje sodnika, ki na te sporne prakse opozarja.

V komentarju pa o tem, da Zobec na koncu verjetno le ne bo deležen resnih disciplinskih ukrepov. Njegov primer je bolj namenjen zastraševanju in oviranju dela, obenem pa tudi opomin vsem tistim, ki bi si drznili drezati v kakršnekoli nepravilnosti posvečenih.

Problematiziranje početja sodnika Jana Zobca s strani njegovih predpostavljenih ima sicer že dolgo brado. Povod za zadnji disciplinski postopek pa je Zobčeva udeležba na seji Odbora za pravosodje v državnem zboru. Na Vrhovnem sodišču je bila namreč glede tega sprejeta odločitev, da na sejo, na katero so bili vabljeni, ne bo šel nihče.

Odločitev o takšnem dogovoru je bila na “dovolj razumljiv” način sporočena tudi Zobcu. A ta je na sejo, kljub navodilu, vseeno šel. Pri svojem nastopu se je držal pravil, ki v takšnih primerih veljajo. Na primer tega, da se ne komentirajo nezaključeni postopki. Šel je, ker ni mogel ostati tiho ob pojavu spornih praks v slovenskem sodstvu. Obenem pa svoboda govora velja tudi za sodnike, je namreč temeljna človekova pravica in nujna za delovanje demokracije.

Vdor samovolje oblastnih odločevalcev

Komisija, pred katero se mora zagovarjati Zobec, ni bila ustanovljena z namenom, kot ji nalaga vodstvo vrhovnega sodišča. Prvenstveno je bila namenjena boju proti korupciji. A kot poudarja Zobec, ni prav nobena redkost, da se takšne komisije v avtoritarnih in postkomunističnih državah zlorabljajo za obračun z motečimi posamezniki.

Težava je tudi v tem, ker postopki pred njimi obdolžencu zagotavljajo slabo pravno varnost, težava pa je tudi v izboru njihovih članov. Ključ za to je namreč pogosto popolnoma pristranski.

Tako bo v postopku proti njemu nastopala tudi članica komisije Janja Roblek. To je sporno zlasti zato, ker je pri pojavih, na katere opozarja Zobec, tudi aktivno sodelovala. S tem misli zlasti na domnevno nezakonito vstavljanje dokumentov v personalno mapo sodnice in vabljenje tožilca, zadolženega za primer Patria, na Dneve sodstva v Olimju leta 2014. Ta pa je svojo udeležbo zlorabil za javno agitiranje, kako bi se morala razplesti omenjena afera.

Razplet zadeve je po Zobčevo že sedaj močno predvidljiv, spoznan bo za krivega kršenja sodniške etike, kar bo jasno oznanjeno tudi v medijih. A vztraja pri tem, da je kritika sodstva nujna, saj prav ta omogoča njegovo avtoriteto.

Le kritizirana oblast je vredna spoštovanja in kot taka je posledično tudi spoštovana. Se pa seveda sodnik mora še vedno držati pravil neodvisnosti in nepristranskosti ter kritizirati stvari, ki so ali morda še bodo prišle na njegovo mizo.

Postopek proti Zobcu se bo nadaljeval po sodnih počitnicah.

Javna degradacija kritikov sodstva

Le malo je verjetno, da bo sodnik Jan Zobec s strani Komisije za etiko in integriteto pri sodnem svetu deležen kakršnih koli resnejših sankcij. V najslabšem primeru mu grozi kakšen opomin. Preprosto neverjetno je, da bi njegovi nasprotniki želeli tvegati s kakršnimikoli hujšimi sankcijami. V mednarodni skupnosti bi takšne sklepe raztrgali. Zato česa takšnega zagotovo ne bo.

Posledice, ki jih v postopku želijo kritiki Jana Zobca, so nevarnejše. Na papirju sicer bolj mile, a v praksi bistveno bolj nevarne. Najprej si želijo, da utihne. Najbolj zaželeno bi bilo, da zato, ker ugotovi, da so vsa njegova opozorila bob ob steno, on pa se mora zaradi izrečenega braniti pred mediji in disciplinskimi komisijami. Te mu sicer nikoli ne dokažejo resnih kršitev. A on v njihovih postopkih izgublja dragoceni čas, ki bi ga lahko bolj smiselno porabil drugače. Če namesto počitnic pišeš svoj zagovor, prav prijazno do tvojega prostega časa to ni.

K sreči smo lahko prepričani, da ta argument zanj ne šteje in bo pri opozarjanju na napake vztrajal. Kaj pa kolegi sodniki. Bodo molčali? Ni nujno, da vsi kritiki režima premorejo toliko trme in dovolj močan želodec, da jim od umazanih potez nasprotnikov ni slabo. Zdi se, da je postopek namenjen predvsem njim. Pa tudi ostalim kritikom. Molčite. Drugače boste svoje življenje zapravili za boj z mlini na veter, v katerem vas bodo spremljala šikaniranja in diskreditacije.

Posledica, ki se je gre še najbolj bati.

28 KOMENTARJI

      • Nevidni, res smo videli posnetek, ki je bil v sramoto predsedniku vrhovnega sodišča in na katerem je bilo videti, da ni šlo za nežen prijem varnostnika, pač pa za trdo privedbo vrhovnega sodnika, izvršeno po naročilu nekoga iz vodstva vrhovnega sodišča, če že ne samega predsednika.

        Prava sramota za krivosodje!

    • g. Nevidni, v tem primeru ima g. Zobec prav. Ne glede na to kako vidite njegovo reakcijo glede varnostnika.
      Ali pa vi sodite dejanja vedno po ljudeh in ne po dejstvih? Torej, če vam nekdo ne ”paše”, potem se mu lahko delajo krivice in obratno.

      • “sodite dejanja vedno po ljudeh in ne po dejstvih?”

        pač.. dejstvo je, da takle kerlc, ki ne upošteva varnostnikov, gre mimo pravil, res nima kej govorit in s prstom kazat na one druge, ki “kršijo” pravila…

  1. Če bi imeli drugačno SODSTVO, bi imeli tudi DEMOKRACIJO.

    Sodniki, ki so del “VERIGE” montiranih procesov, dobijo namesto kazni pohvalo. To se je dogajalo že za časa Tita.

    Po osamosvojitvi se je vse malo “potuhnilo”. Zanjih nekaj zaporednih LEVIH vlad, pa je delovalo “kot vrelec”, ki je vrgen na SVETLO vse to, kar se je že dogajalo v KOMUNISTIČNI DIKTATURI.
    To pomeni, “naši” imajo vedno prav. Kritike pa treba UTIŠATI, po potrebi obsoditi in ZAPRETI.

    Slovenija je v Evropi vidni “otok” KOMUNIZMA in diktature, ki je vzklila leta 1945. Tudi takrat so sodili po “nareku”. To zahtevajo “strici iz ozadja” tudi danes. Če kateri sodnik ne uboga, je pač sankcioniran.

    Menim, da je veliko poštenih sodnikov, le “HRBTENICE” nimajo take, kot gospod Zobec.

  2. “Molčite. Drugače boste svoje življenje zapravili ”
    —–
    Ne razumem, uredništvo, pa menda ni to nasvet ostalim ?
    Zdaj ko ostalim Zobec orje ledino, naj pa molčijo?

  3. Pred davnimi leti v sivini delavskea samoupravljanja sem se uprl parijskemu aparatčiku na neki seji, ki je obravnavala zelo strokovno problematiko, ki ji aparatčik zanesljivo ni bil kos. Ali po svojem prepričanju, ali po navodilih višjih je zahteval nemogoče, neumno.
    Vrgel sem ga skozi vrata. Ob omizju, kolegov, strokovnjakov, je nastala grobna tišina. Dolgo časa si nihče ni upal spregovoriti, če ravno so vedeli, da imam prav in da sem naredil točno to, kar mora narediti stroka.
    Šele čez nekaj časa so začeli šepetati, do živahnega razgovora pa ni prišlo. Tudi na naslednjih sejah je bilo dokaj turobno.
    Vsi brez izhjeme pa so mi dali prav.
    Podobno se danes dogaja Janu Zobcu, če prav je od tiste sivine minilo že skorajda pol stoletja in nam dopovedujejo, da živimo v demokrciji.
    Ne, to kar živimo danes ni demokracije, je le malo manj temna sivina izpred petdesetih let.
    Žal pa ni sivina le v pravosodju. Celotna Slovenija je zavita v sivino.

  4. Kriv si ti, volivec, ker nisi zmetal to gamad na smetisce zgodovine, pac pa si dovolil, da je nemoteno rojeval skote! Enega za drugim, mesecnike za mesecniki! “ Dokler bo Palcek ziv ….” je rekla Pricevalka! Strezni se, Slovenec, strezni se drzavljan! A ne razumes koncnega cilja cistokrvnega mesanca in njegovega ucitelja? Temu tipu samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija. Strezni se, narod! Krici, CPU’s, zbirajmo se….SKUPAJ!

  5. Klavrno stanje v slovenskem pravosodju dokazuje, da Slovenija ni demokratična in ne pravna država.

    Vzrok za tako stanje pa je v tem, da si je slovenska postkomunistčna levica prilastila vse državne podsisteme, med njimi tudi pravosodje, ki bi moralo biti nedotakljivo.

    Posledic takega lastniškega odnosa do pravosodja je tudi kadrovska politika.

    Preveč se namenoma ali zaradi rokohitrsrva pozablja, da tudi sodišča poleg zakonodajalca ustvarjajo pravo, zato bi se funkcija sodnika smela zaupati le v pravo najbolj posvečenim osebam. Nevzdržno je, da je lahko vsakdo, ki je politično kompatibilen, predsednik vrhovnega ali kakega drugega instančnega sodišča. Predsednik vrhovnega sodišča bi smela biti naprimer le oseba z dokazano državljansko pokončnostjo, neomadeževanostjo, izjemnim strokovnim znanjem ter z doktoratom znanosti, ki bi morala biti po državljanski, moralno etični in strokovni plati vzor vsem ostalim sodnikom ter nesporna državljanska, moralna in strokovna avtoriteta sodnikom ter državljanom.

    Pri nas pa smo imeli in še imamo na funkcijah predsednikov sodišč vseh rangov pretežno eksemplarje, ki so predvsem
    družbeno politični delavci na plačilnem seznamu pravosodja in karikature funkcij, ki jih zasedajo. Tako se je zgodilo, da smo na funkciji predsednika vrhovnega sodišča že imeli osebo, ki v tradicionalno demokratični državi ne bi mogla biti niti vratar na kakem najnižjem podeželskem sodišču.

    Po drugi strani pa se moramo tudi z vso kritično distanco vprašati, kakšni ljudje so po srčni, moralno etični in strokovni plati sodniki, ki brez sramu na željo svojih ideoloških gospodarjev izpeljejo montirane politične procese ali zavestno obsodijo nedolžnega človeka na četrt stoletja dolgo zaporno kazen.

    Kar velja za sodstvo, velja tudi za državna tožilstva vseh rangov.

    Nekaj smrdi, zelo smrdi v deželici na napačni strani Alp in kot po navadi smrdi pri glavah!

  6. Nujno je, da se izvede takojšnja kadrovska menjava v sodniških vrhovih in sodnem svetu ter vseh drugih pravosodnih organih.

    Podobno bi se moralo zgoditi tudi v zdravstvu in v slovenski vojski.

    To je povsem logičen, zdarvorazumski ukrep, saj so vsi ti odgovorni, da se ne izvedejo nujne demokratične spremebe, ki bodo zagoptovile večjo pravičnost, pošptenost in učinkovitost.

  7. Gre le za dvoboj:
    argument MOČI // moč ARGUMENTA
    Potrebno bo bolj stopiti skupaj:
    zakonca Zobec, Brezigarjeva, Jaklič in množica drugih prestrašenih in nevidnih sodnikov in pravnikov. V slogi je moč, ena čebelca je mrtva čebelca, 40000 čebelc je pa armada in polni sati medu…
    Če ni tožnika, ni sodnika. Zato je NUUUUUJNO opozarjanje na zblojenosti stare psevdopravne elite

  8. Po osamosvojitvi, demokratizaciji in politični pluralizaciji Slovenije je sodna veja oblasti ostala edina, ki praktično ni doživela diskontinuitete oz. demokratične prevetritve v obliki volitev in ustreznih kadrovskih zamenjav, ki bi ustrezale novemu demokratičnemu ustavno-pravnemu redu. Doktrinarna, kadrovska in statusna kontinuiteta sodne veje oblasti s prejšnjim nedemokratičnim in totalitarnim družbenim redom je ostala tako rekoč nedotaknjena, kar ostaja očiten razvojni problem pravosodja vse do današnjih dni.
    Zato so osvobojeni “prezgodnji petelini” oz. nadležni posamezniki Zobčevega tipa za prilagodljivo večino ter še posebej za negotovo in prestrašeno vodstvo sodne veje oblasti toliko večji “kamen spotike”, še posebej, če težnji vrhovnih sodniških in tožilskih funkcionarjev po “nagobčnikih” na ustih izvoljenih sodnikov in tožilcev radi javno pritegnejo tako nekateri prvaki političnih strank ter organov zakonodajne in izvršilne veje oblasti kot tudi politično servilni medijski dreserji javnega mnenja, ki jih je ravno tako strah poštene, odkrite, argumentirane in k spremembam usmerjene kritike.
    Odvzemati v demokratični državi komur koli temeljno človekovo pravico do javne besede je zavrženo dejanje, toliko bolj je sprevržen poskus nadevanja “nagobčnika” demokratično izvoljenemu sodniku Vrhovnega sodišča RS ter bivšemu ustavnemu sodniku. Sramotno in žaljivo za sodno vejo oblasti ter za demokratično državo, v kateri po ustavi velja enakost vseh pred zakonom ter v kateri so z veljavno ustavo zagotovljene in varovane univerzalne temeljne človekove pravice in svoboščine – seveda tudi izvoljenih sodnikov oz. dejavnih nosilcev sodne veje oblasti.

  9. Janu Zobcu in Barbari Zobec je treba izreči vso priznanje. Ne smemo pa pozabiti tudi ustavnega sodnika , dvojnega doktorja Klemna Jakliča, okrožnega sodnika Radonjiča. To so osebe, ki s svojimi dejanji poskušajo odpreti oči vsem tistim, ki še vedno niso spoznali, kakšno je dejansko stanje na tej instituciji,ki bi naj bila steber vladavini prava.Žal je tega v Sloveniji vse manj.

  10. KNJIGOŽERKA, PRIDRUŽIJEM SE TVOJEMU MNENJU.

    Bi pa samo še dodala spoštovana upokojena sodnika (ki jih levica “odriva”) – pokončnega Ernesta Petriča in gospoda Boštjana M. Zupančiča. Tudi njiju zelo rada poslušam, ko spregovorita o zakonih, pravu in nedopustnemu “privatiziranju” PRAVA v korist stranke, ki korenini v prejšnjem REŽIMU.

    Brezsramni….. ob 10,45
    Res je tako.

  11. V teh časih je Slovenija en sam velik sistem paradoksov. Saj ljudstvo ne ve ne kod,ne kam. Kdor nosi “rdeča očala” “živi v pravljici”.Če komu od njih gre slabo,se ve kdo je kriv desničar in neoliberalec in tisti,ki se mu pravi kapitalist. Vsi drugi “rdečenaočniki” živijo v skladu s pravili leve elite,globoke oblasti-države.Ni jim hudega.
    Drugi,ki ne nosijo “rdečih očal”, so v težavah.To kar vidijo je čisti absurd. Situacija postaja nevdržna.
    V takšni situaciji je že pogovor prevelik napor,kaj šele dialog!
    V tem trenutku je videti samo katastrofo ali pa podrejanje “rdečenaočnikom” ( tako bo dokončno “pokopano leto 1991″ s svojim upanjem in navdušenjem) .”Rdečenaočniki” bodo tudi uradno postali “heroji” leta 1991 in Slovenijo “poslali po tlakovani poti” nazaj v “miselnosti in življenju” v vseh družbenih podsistemih v čas “prosvetljenega kardeljanstva”.
    Kdor se bo upiral ..že danes imamo pravosodje na dobri “poti”,mediji pa so že tam (večina!).
    Zgodba Jana Zobca je zelo poučna z močnim sporočilom vsem,ki so še brez “rdečihnaočnikov”.

    P.S. priporočam ogled odlične serije “Globoka država” na kanalu “Fox”. Vse “podobnosti” so zgolj slučajne !

  12. Bo generacija, ki prihaja vendarle postaka imuna na zavajanja v vzgoji in izobraževanju in medijih? ali jo bodo potunkali kot tisto, ki je prišla v prava leta nekaj let po osamosvojitvi in uradni demokratizaciji in jo jim iztrgali iz rok?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime