O vlogi Slovenije v Evropi in svetu, demokraciji v Sloveniji, razmerah v zunanji politiki in njenih usmeritvah, in diplomaciji cepljenja smo se pogovarjali z nekdanjim slovenskim zunanjim ministrom z najdaljšim stažem na tem položaju, dr. Dimitrijem Ruplom.
Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik in publicist. Od leta 1970 je delal na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, kasneje pa je bil tudi rektor Nove univerze. Skupaj z Jožetom Pučnikom, Janezom Janšo in Francetom Bučarjem je ustanovil Slovensko demokratično zvezo.
Leta 1990 je postal prvi slovenski zunanji minister. Funkcijo je opravljal do leta 1992, potem pa še med leti 2000 in 2008. Od leta 1994 do 1997 je bil župan Ljubljane, med letoma 1997 in 2000 pa veleposlanik Republike Slovenije v ZDA.
Gospod Rupel, imamo v Sloveniji »avtoritarno demokracijo«, kot trdijo v KUL in kaj naj bi po vaše to pomenilo?
Sam bi se izogibal nejasnim definicijam, kot je avtoritarna demokracija. Jasno je, kaj je diktatura, jasno je, kaj je demokracija, ne vem pa, kaj bi bila avtoritarna demokracija. Pri nas imamo demokracijo. Ta demokracija je po svoje defektna, ampak ne iz razlogov, kot jih razlaga t.i. koalicija KUL.
Naša demokracija je nekoliko pomanjkljiva, ker so bili v začetku devetdesetih let narejeni nekateri napačni koraki. Takrat ni bilo mogoče ravnati drugače, saj je bil naš nasprotnik v Beogradu in smo v notranji politiki potrebovali zavezništvo.
Politična kompozicija, ki je nastala leta 1990 je bila relativno slabotna. Imela je precej manj ljudi, kot je bilo vladajočih v prejšnjem režimu in bistveno manj finančnih zmožnosti. To šibkost Demosa so izkoristili naši nasprotniki, ki so celo vrsto institucij uporabili za svoje interese. Od takrat naprej se vleče zgodba, ki je zdaj prišla do nekega vrhunca v komunikaciji z Evropsko unijo.
Evropska unija nima ustreznih instrumentov, da bi razumela bivše komunistične države, vključno s Slovenijo (čeprav se naši levičarji branijo povezave s komunizmom). Očitki, ki iz EU prihajajo na slovenski račun, so izmišljeni in neprimerni.
V čem je problem Evropske unije, da ne razume svojih novih članic z vzhoda celine?
Razlika je med Evropo z 12 članicami, ali pa s 25, 27 članicami. Že leta 1994 sta se nemška politika Schäuble in Lamers spraševala, kako bi v Evropo povabili bivše komunistične države in sta predlagala delitev na jedrno Evropo in periferijo. V ozadju je bil premislek, da bodo morale bogatejše države podpirati revnejše, če bodo le te v Uniji. Nemci so se temu dolgo upirali, zdaj pa je njihova usoda, da so neto plačniki, vzhodna Evropa pa neto prejemniki.
Delitev na staro in novo Evropo oz. na uveljavljene demokracije in države, ki so imele težave z demokracijo, ima dolgo brado, vse od osemdesetih let. Marsikdo leta 2004 ni bil zadovoljen s širitvijo. Še posebej, ker s širitvijo ni prišla tudi evropska ustava. Konvencija o širitvi je govorila o sistemu, ki je utemeljen na enakopravnosti. Zadeva je leta 2005 padla. Če je ne bi ustavili Francozi in Nizozemci, bi jo Angleži, ki niso prenesli, da bi bili običajen član Evropske unije. Da bi bila njihova kraljica zgolj ena izmed voditeljic EU, pa še ta brez posebnih pooblastil. Zato tudi brexit.
EU je šla na pot združevanja, se je pa na tej poti znašla pred velikanskimi izzivi, zaradi česar smo se na tej poti tudi zaustavili.
Preprosto gre za to, da je naša tranzicijska post-komunistična levica prepričana, da je edina sposobna voditi državo.
Če za Slovenijo rečemo, da je demokratična, ali lahko tudi za Madžarski in Poljski družbeno-politični sistem rečemo isto? V čem se razlikuje od našega?
V Sloveniji bi morali narediti marsikaj tistega, kar so postorili Poljaki in Madžari. Smo v istem zosu, če lahko tako rečem. Soočamo se z ostanki nekdanjega komunističnega režima. Ti ostanki niso vsi v politiki. Najdemo jih v bankah, državnih podjetjih, v diplomatskih službah, predstavništvih v tujini in podobnih službah.
Preprosto gre za to, da je naša tranzicijska post-komunistična levica prepričana, da je edina sposobna voditi državo. Pri tem gre za mišljenjski in politični monopol. Želijo zavarovati pozicije, ki so jih nekoč imeli. Morda sredstva niso enaka kot včasih, ampak v bistvu gre za dobre službe, položaje in še najpogosteje enostavno za denar. Najbrž ni naključje, da se veliki problemi pojavljajo ravno v bankah in državnih podjetjih.
To, kar pri nas lahko poslušamo v zvezi z Madžarsko in Poljsko, so v glavnem klevete in prazne marnje.
Ste nekdanji zunanji minister z najdaljšim stažem na tem položaju. Zdi se, da je bil cilj zunanje politike najprej priznanje države, potem pa vstop v Evro-atlantske povezave. Kaj pa je zdaj osrednji fokus slovenske zunanje politike oz. kaj bi moral biti po vašem mnenju?
Podobno pravi bivši predsednik Slovenije Milan Kučan: »Kaj bomo zdaj s to državo naredili?« A se Nemci in Francozi sprašujejo, kaj bodo naredili s svojo državo? To ni vprašanje. Zakaj bi morali zdaj imeti nek cilj?
Jasno je, da je država v začetku, ko je nastala, potrebovala mednarodno priznanje. Da smo se politično in obrambno zavarovali, smo se morali vključiti v Evropsko unijo in NATO, ampak ne glede na to, država obstaja, ima neko svoje življenje. V tem trenutku denimo je naš glavni problem epidemija in tudi na zunanjepolitičnem področju se moramo ukvarjati s tem.
Evropska unija je naredila veliko napak v zvezi s to pandemijo. Imamo slabo delujočo komisijo, ki ni pravočasno pridobila cepiva, ki je danes ključni izziv. Če bi imeli dovolj cepiva, bi v roku nekaj mesecev vsi bili varni. Obžalujem, da je Evropska unija tukaj zatajila, ker imam EU za našo usodo.
Kakšne cilje pa ima zdaj naša zunanja politika? V Evropi opažamo delitev na recimo ji staro in novo Evropo. Vzhodni del je slabotnejši, ampak kljub temu mislim, da bi se lahko ta del Evrope bolje povezal in predstavljal protiutež Nemčiji in Franciji. Vprašanje ravnotežja po izstopu Velike Britanije je ključno vprašanje, kjer se tudi Slovenija lahko odzove. Mislim, da je logično, da se tesneje povezujemo z Višegrajsko četverico in okoliškimi državami.
Zavedati se moramo, kje smo in kaj smo. Smo majhni, ampak lepi, tudi pametni. V skladu s temi našimi prednostmi moramo tudi uravnavati zunanjo politiko. Evropska zgodba nas obvezuje, da se povezujemo z evropskimi, še posebej vzhodnimi državami. Članstvo v NATU nas obvezuje k sodelovanju z Ameriko in Zahodno Evropo. Še posebej, kar se tiče obrambna vprašanja kot so terorizem in migracije.
Po letu 2009 je bilo na tem področju narejenih veliko napak in neumnosti. Ekskluzivno povezovanje z Rusi ob zanemarjanju odnosov z ZDA je bilo slabo. Provokacije v zvezi z vojsko, obrambo nam tudi ne koristijo. Kot člani NATO in EU imamo naloge, ki jih moramo uspešno opravljati.
Težko pa si predstavljam, da bi mi reševali nek svetovni problem. Poskrbeti moramo zase in se ustrezno odzvati na dogodke v širšem okolju.
Ko smo pri tej skrbi zase, se v zadnjih letih zdi, da nam to ne gre prav dobro. V praktično vseh sporih s sosedi v zadnjih letih, denimo s Hrvaško, smo potegnili kratko. V mislih imam arbitražo, teran, Ljubljansko banko in tako naprej. Je za te poraze kriva slaba slovenska diplomacija, ali vidite vzroke kje drugje? Kako bi Slovenska diplomacija lahko bila boljša?
Vprašanje za milijon dolarjev (smeh). Mislim, da ima Hrvaška boljšo diplomacijo kot Slovenija. Mislim tudi, da je bil arbitražni sporazum napaka. Krčevito vztrajanje pri tem sporazumu je potem zavrlo vse odnose z Hrvaško. Naša politika je stalno ponavljala: »Moramo se sprijazniti z odločitvijo Haaškega sodišča,« in tako naprej.
Naredili smo napako. Zdaj smo zavezani mednarodno pravni odločitvi. Sam mislim, da moramo ta problem zdaj postaviti na stran ali pa ga povezati s kakšnimi drugimi problemi. V diplomaciji je tako, da če imate problem, ki ga ne morete rešiti, ga razširite, povežete z drugimi problemi in potem se morda odpre kakšna možnost. Denimo kakšna pogajanja, zamenjave, quid pro quo in podobno.
Z našimi odnosi s Hrvaško se ne gre šaliti. Hrvaška je naša soseda, Slovenci hodimo tja na počitnice, stiki med ljudmi ob meji so nujni in običajni. Po svoje nam je Hrvaška podobna. Treba je poiskati stvari, kjer lahko sodelujemo. V teh naših odnosih bi morali upoštevati načelo subsidiarnosti: Kar lahko naredi Slovenija, Hrvaška pa ne more, naj naredi Slovenija in obratno. Ta politika mora temeljiti na sinergiji, združevanju moči. Skupaj s Hrvaško smo manj slabotni, skregani pa imamo samo še več težav. Vsak politik pri zdravi pameti si želi težave reševati, ne poglabljati. Politika, ki jo slovenska vlada vodi zadnje mesece, ni napačna.
Vidim pa še eno področje, na katerem bi morali delati. Glede na veliko nerazumevanje tukajšnjega stanja v Evropi, je potreben en velik napor v smislu komuniciranja. Potrebujemo strategijo primerne podobe Slovenije. V času osamosvojitve smo bili nedobrodošli, nato smo bili uspešni – »najboljša učenka v razredu« v času vstopa v EU. Prva izmed novih držav je bila prav Slovenija povabljena k predsedovanju EU. Imeli smo dober položaj, potem pa so se stvari začele krhati.
Prvič so nas spotaknili že leta 1997, ko nismo bili skupaj s Češko, Madžarsko in Poljsko sprejeti v NATO. Drnovšek je do zadnjega mislil, da bo Slovenija zraven. Kmalu se je pokazalo, da ni šlo za slučaj. Naslednje leto je ambasador Slovenije pri Združenih narodih, Danilo Türk, Slovenijo včlanil v Koalicijo nove agende (New agenda coalition), ki je neka moderna oblika gibanja neuvrščenih. Del slovenske politike je želel, da bi namesto v NATO šli v koalicijo nove agende, kar je neprimerljivo in iz katere smo potem tudi izstopili. Drnovšek je to v kali zatrl. Žal danes na sredini političnega prostora nimamo nobenega Drnovška več. Imamo samo bolj ali manj zmedene levičarje.
Žal danes na sredini političnega prostora nimamo nobenega Drnovška več. Imamo samo bolj ali manj zmedene levičarje.
Potem so leta 2007 novinarji zbirali podpise proti predsedovanju Slovenije Svetu EU. Zdaj isti ljudje delajo isto. Te težave smo potem v času predsedovanja EU premagali, potem pa so se te težave vrnile. Po letu 2009 imamo obdobje navala ekstremističnega levičarstva. Te situacije ni mogoče premagati z obkladanjem z različnimi oznakami.
Treba je začeti govoriti resnico, govoriti verodostojno, iskreno, pametno, prepričljivo. V zunanji politiki bi potrebovali en inštitut za mednarodne odnose, ki bi delal analize, kaj potrebujemo in kaj lahko dobimo v zunanji politiki. Trenutno nam manjka institucija, ki bi nosila premislek na področju mednarodnih odnosov. Tudi nimamo nobene strokovne revije, ki bi informirala na tem področju.
V diplomaciji moramo postati resna država. Ne more vsak postati veleposlanik. Potrebujemo jasno meritokracijo tudi na tem področju.

Če bi primerjali aktualno vlado in ministra Logarja z njegovimi predhodniki, kje se vidijo ključne razlike?
Glede na to, da se bil član Janševe vlade med leti 2004 in 2008 verjetno veste, kakšen bo moj odgovor. O Erjavcu ne bi govoril, ker me je vrgel iz službe. Čeprav sem bil takrat slabe volje, sem se potem vrnil v akademsko življenje in sem s tem zadovoljen. Erjavec pa si je privoščil nekaj pustolovščin, ki so pripeljale do zasluženega konca.
Če pa primerjam trenutno in prejšnjo vlado na področju zunanje politike, pa lahko rečem, da je trenutna vlada boljša od prejšnje, težko bi rekel kaj drugega.
Glede na svojo majhnost in nepripravljenost na začetku epidemije se zdi, da je bila Slovenija pri pridobivanju zaščitne opreme precej uspešna. Zdaj pa skupaj z Evropsko unijo spremljamo zamude pri dobavah cepiv, medtem ko jih ima Srbija, ki se je uspešno pogajala zanje tako z vzhodom kot z zahodom, v izobilju. Zakaj je bila Srbija tako uspešnejša od EU in kaj manjka Sloveniji, da bi dosegla isto?
Slovenija je discipliniran član EU. Delimo probleme z drugimi evropskimi državami, vsem namreč manjka cepiva. V kanclerko Merklovo so uperjene ostre puščice kritike zaradi pomanjkanja cepiva in ukrepov. Težko sodim, kako si pomaga Srbija. Upam, da bo tudi Slovenija začela delovati bolj elastično. Mislim, da na ruskih in kitajskih cepivih ni političnih virusov. Če naši mikrobiologi presodijo, da so ta cepiva ustrezna ne vidim razloga, zakaj jih ne bi uporabljali. Madžari ga že uporabljajo. Orban se je cepil s kitajskim cepivom.
To da imamo dobre odnose z Američani, je logično, ker smo povezani v NATU. Biden je pred kratkim potrdil, da peti člen pogodbe zavezništva, ki pravi, da je napad na eno članico zavezništva napad na vse, še vedno velja. To je velikanska stvar. Jasno je, da smo v odnosih med Ameriko in Rusijo bližje Američanom, ki so naši zavezniki.
To pa še ne pomeni, da moramo zaloputniti vrata Rusiji. Rusija je še vedno velika, pomembna, slovanska država z velikansko kulturno dediščino, ki jo spoštujemo. Rusija ni samo Rusija Stalina in Putina. Je tudi Rusija Dostojevskega, Tolstoja, Maleviča, Šostakoviča. To je evropski svet, od katerega se ne moremo povsem distancirati. Jasno pa je, da moramo biti z Američani bolj kooperativni.
Gre pri zadržanosti do Ruskega cepiva v Evropi predvsem za geopolitično igro, ali vidite kakšne druge razloge?
Ker nisem strokovnjak za mikrobiologijo težko presojam, kakšna je kvaliteta tega cepiva. Rusko cepivo ni šlo skozi enako stroge preizkuse kot cepivo Pfizerja in Biontecha. Ampak če cepivo deluje, ne vem, zakaj ga ne bi uporabili. Gotovo prihaja do predsodkov med ljudmi, ampak mislim, da je strah, da bi se tako okužili s kakšnim ruskim virusom, neutemeljen.
Kitajska in Rusija nista malopridni državi, kot se smatra Severno Korejo in Kubo in podobne. Ne bomo pa posnemali kitajskega političnega sistema, ki je diktatura.
Kako naj Slovenija poglablja odnos z ZDA in hkrati ohranja odnos z Rusijo in morda tudi s Kitajsko?
France Bučar je rekel, da je treba dokumente podpisovati s tresočo roko, torej previdno. Previdnost je v zunanji politiki nujno potrebna. Temu je namenjena diplomacija. Gre za dejavnost, v katero je previdnost vgrajena. Diplomatskost ni izogibanje resnici, kot menijo nekateri. Bistvo diplomacije je ohranjanje odnosov na neki primerni ravni.
Ko smo si prizadevali za mednarodno priznanje, smo doživeli neke vrste presenečenje. Rusi in Kitajci so nas priznali zalo kmalu. Kitajska in Rusija nista malopridni državi, kot se smatra Severno Korejo in Kubo in podobne. Ne bomo pa posnemali kitajskega političnega sistema, ki je diktatura. Za Kitajce je nadvse neprijeten. Ob spremljanju dogajanja v Hong Kongu in Tajvanu imam svoje strahove v zvezi s tem.
Danes stvari ni tako enostavno reševati, kot jih je bilo pred 30 leti. Pred 30 leti se je zrušil komunizem in zato ni bilo več pokrova nad družbo in smo lahko postali samostojna država. Danes nam verjetno ne bi uspelo postati samostojna država. Poglejte kakšne težave je imelo in jih ima še vedno Kosovo, da je postalo država. Poglejte, kaj se dogaja s Katalonci. Poglejte, kaj se dogaja v Belorusiji. Najprej je izgledalo, da bo v trenutku konec režima. Danes se konec režima ne zdi več verjeten, protestniki pa so se utrudili. Podobno Hong Kong.
Če so diktatorji, ki so si izgovorili neomejene mandate, dovolj vztrajni in trmasti, se ne bo zgodilo nič. Ko so bili protestni pred 30 leti, se je dalo relativno »poceni« priti do nekaterih rešitev. Danes je ta čas minil. Ta čas je bolj v prid trdim rokam.
Če dr. Rupel ne zna artikulirati vizije, pa mislim da je za Slovenijo precej jasna.
Slovenci smo leta 1991 dosanjali tisočletni sen lastne države. Po tridesetih letih je popolnoma jasno, da moramo državo, ki smo jo osamosvojili, tudi osvoboditi. V nasprotnem primeru od naše države ne bo ostalo kaj dosti. Tragično bi bilo, da bi ravno pridobitev slovenske države pomenila tudi konec slovenskega naroda.
Po osvoboditvi in ideološki normalizaciji, sledi boj za dušo Evrope. Majhni smo, a vseeno lahko prispevamo v tem boju med dekadenco, ki se širi iz zahoda in vitalnim ter plodnim tradicionalizmom, ki sramežljivo raste v osrednji Evropi.
Evropa lahko na trdnih temeljih tisočletne tradicije nadaljuje svojo pot. Mir, sprava, premagovanje bolezni, raziskovanje vesolja, duhovna in duševna rast našega občestva. Dela je dovolj, kamorkoli pogledamo. Še dobro, da Evropejci tako radi delamo, ustvarjamo in ljubimo v duhu, ki ga ne premore nobena druga civilizacija!
Evropa,
povij nam hčere in sinove,
naj dosanjajo nam tisočletne snove!
In naj sanjajo naprej,
Evropa s Kristusom naprej!
Rudolf K.
– Kako lepa in pomenljiva je vaša pesem. To je glas “očetov” Evrope, ki so jo gradili na temelju Krščanstva.
Ja, g. Kočar, osvoboditev in sprostitev narodnih sil v okrilju krščanske civilizacije bi moral biti naša vizija. Hvala Vam za smele misli in besede. Brez nekoliko drznega in optimističnega zanesenjaštva bomo stopicali na mestu, govorili o majhnosti, se imeli za žrtve zgodovine in sosedov in zavezane usodi propada.
Ob trezni presoji dr. Rupla potrebujemo tudi vizionarske zagnanosti, neke strastne želje po več življenja.
Sicer pa čestitke Petru Meršetu za temeljite intervjuje.
Odlično.
Tisti, ki vemo kako smo začeli, s kašnimi mukami in nagajanjem, vemo, da je tako.
Bojim pa se, da bo doživel napade s strani levice, češ da zagovarja diktaturo poljske in madžarske oblasti.
Slovenci vsaj približno vemo kako je bilo živeti onkraj železne zavese.
1968 sem popotoval v Budimpešto na strokovno konferenco. Pet vozil nas je bilo. Od meje do nastanitve nas je spremljala vojska na motorjih.
Medtem ko so državljani Evrope siti in oblečeni obnavljali svoje domovine, so na oni strani šele začeli trpeti, bolj kod pod Nemci.
Pri nas je bilo malo bolje, še vedno pa za človeka nedostojno življenje.
JNA je za svoje potrebe še več kot 10 let po koncu vojne požrla preko 20% BDP. Politični vrh pa je užival in maltretiral državljane.
To je res “živa resnica”, ki jo hoče naša Levica predstavkljati, kot “svobodo”.
Gospod Rupel, je dobro nakazal naše osamosvajanje, formiranje države in dejstvo, da so bile vse pore OBLASTI tedaj prepojene s komunisti.
DEMOS je ogromno naredil, vsega pa se ni dalo, ker je bila Levica “strokovno politično” močna. Zato so bili nujni KOMPROMISI.
Veliko nam je USPELO, toda to, da smo živeli do leta 1990 v komunistični Jugoslaviji, se nam pozna še danes.
Evropa bi morala vse to upoštevati, pa ni sposobna, ker ne pozna zgodovinskih dejstev Vzhoda po 2.s. vojni.
1968? Že po praški pomladi? Potem je tako spremstvo vojske razumljivo.
V YU je vsaj v Sloveniji in delno na Hrvaškem takrat že kar bilo nekje dostojno življenje, južneje pa seveda vprašanje… Ni bilo Slovencem tako slabo v jugi, je pa res da tudi zahodnega obilja ni bilo.
Pa nisem noben jugonostagik in jasno, da je bilo to tudi na račun zadolževanja in pozneje inflacije, kar plačujemo še danes.
1. Kar se tiče “dostojnega življenja v YU”, nismo prašiči, ki jim nasuješ v korito koreja in krompirja, pa zadovoljno krulijo.
2. Če te ne daje jugnostalgija, zakaj se ti jo je potem zdelo potrebno zanikati?
Ni kaj, analitičen in argumentirano prepričljiv zapis.
Ko ugotavljamo, da je za slovensko invalidno demokratično zaostajanje v okviru novih članic EU ključnega pomena “evolucijski” oz. zvezni prehod, kontinuiteta, med totalitarno SFRJ in samostojno, suvereno, neodvisno, pluralno in demokratično Republiko Slovenijo, torej brez ostrega zgodovinskega in političnega reza v obliki lustracije, pozabljamo še na nekaj bistvenega.
Za razliko od Poljske, Madžarske, NDR, ČSSR …, kjer so pretežno osovraženo komunistično oblast “na krvavih bajonetih” uvozili in branili vojaki in tanki Rdeče armade ZSSR ter Varšavskega pakta, je bila pri nas povojna komunistična oblast rezultat domače avtonomne in avtohtone NOB, komunistične revolucije, državljanske vojne, povojnih pobojev ter kontinuiranega komunističnega državnega terorja, zaradi česar se obdobje totalitarnega režima ni končalo z odhodom sovražnih partijskih vojsk Varšavskega pakta ali JLA, ampak se je pomemben del voditeljev in operativnih nosilcev prejšnjega režima pragmatično in v skladu s svojimi interesi prilagodil, preustrojil in prerazporedil v skladu s formalnimi ustavnimi okvirji osamosvojitve države ter ustanovljenih novih državnih demokratičnih institucij.
V izgradnji demokratičnih političnih strank ter demokratičnih institucij nove politično pluralne večstrankarske parlamentarne demokracije v RS so enakopravno in enakovredno sodelovali tako državljani, ki so se zavestno opredelili za samostojno, suvereno, neodvisno, demokratično in politično pluralno demokracijo evropskih standardov in vrednot članic EU, kot tudi državljani, ki jim samostojna RS ni bila “politična opcija”, ki so se sicer uprli agresivnemu Miloševićevemu velikosrbskemu unitarizmu, nikakor pa se niso želeli posloviti od vrednot in navad južno-slovanskega “socializma s človeškim obrazom”, od desetletja agit-propovsko vcepljane mitologije “bratstva in enotnosti”, “znanstvenega socializma”, svete “javne lastnine” in vse-navzočega “javnega sektorja”.
Prav “jugoslovenarji” in privrženci mitologije “socializma s človeškim obrazom” so po plebiscitu mnogokrat ponavljali, da se z zavestno in prostovoljno odločitvijo za samostojno državo niso opredelili hkrati že tudi za kapitalizem, tržne zakonitosti ter svobodno podjetniško pobudo. A so ob tem zavestno pozabili ali prikrili, da smo se Slovenci in državljani RS na plebiscitu oz. referendumu (2003) o prostovoljni pridružitvi skupnosti EU ter evro-atlantskemu zavezništvu Nato z veliko večino glasov jasno in nedvoumno izrekli za politični in družbeno-ekonomski sistem ter vrednote, kakršne vladajo v prostovoljni skupnosti držav EU ter obrambnega zavezništva Nato. Tedaj je domala “ustavna” oz. dvo-tretjinska večina vsega aktivnega prebivalstva v RS na najbolj demokratičen način razglasila RS za srednjeevropsko in sredozemsko državo ter polnopravno članico EU in evro-atlantskega zavezništva Nata. Referendumska odločitev ljudstva kot suverena v RS je obvezujoča in zavezujoča za vse institucije zakonodajne, izvršne in sodne veje oblasti v RS.
Dobro ste razložili.
Danes je med USTAJNIKI najverjetne cca 80% tistih, ki so k nam prišli pod krinko “bratstva in enotnosti”. Sedaj pa nam branijo, da bi imeli Samostojno Slovenijo in pljuvajo po SLOVENSKI VOJSKI.
Celo DRŽAVNO proslavo so lansko leto sredi Ljubljane prekinjali z neprimernimi dejanji, tako, da so celo našo GARDO zmerjali.
Ali se temu lahko reče: “Bratstvo in enotnost”, ko nekateri grozijo našemu predsedniku vlade z vzkliki: “Ubi Janšu” ?
Lepo zapisano. Drži.
Rupel je bil občudovanja vreden analitik in svtovalec že v Novi reviji in okroglih mizah na TV v letih od 1988 dalje.
Pozabili pa smo na tesnejše povezovanje z gospodarstveniki po svetu in zamejstvu in njihovimi navezami. Huda napaka pomladi. Le simpoziji in leporečja SSK, so zanemarljivi, čeprav častni me amaterji in za amaterje.
Žalostno j, da mora sedaj napenjati svoje sile zgolj ministrica za Slovence po svetu in v zamejstvu. Zamudili smo 30 let! Nepopravljivo in velika razočaranja!!!
Morali bi rezervirati prostorski načrt za mesto vračanja teh družin, kjer bi si ustvarili (kupili) parcele, zgradili stanovanja, zgrajena kupili na prostem trgu, industrijsko cono za vsaj 30 tisoč ljudi v zasnovi, ki se jo da večati. Notzranjska do Krasa ima ogromno prostora, tako pa bodo ta prostor in slovenska mesta zavzeli migranti, ki bodo uganjali nasilje, izganjali domačine… ali pa boste pili njih kulturo in vero!
Res bi se v teh 30 letih morali veliko posvetiti – VRAČANJU Slovencev v matično domovino.
Zadnji čas je, da to storimo.
Sedanja ministrica za Slovence izven domovine Slovenije, daje upanje, da se bo začelo delati tudi na temu.
V živo sem jo srečala na Opčinah, ko se je konec avgusta 2020. tam odvijala “Draga”.
Moram reči, da je zelo odprta in simpatična.
Ja, se zelo strinjam z vračanjem izgnanih Slovencev ! Toda za kaj takega kar vi pišete, mora desna vlada dobiti jasen mandat na volitvah ! tega pa ne dobi, ker je SLO folk mentalno pohabljen.
Iz dneva v dan bolj. SLO folk navija za uvoz jugosov.
Ne pa Slovencev.
lp
LJUBLJANA
Torej ste tudi vi mentalno pohabljeni, razen če niste Slovenec! Se je treba le znati pravilno izražati!
Tega ne dobi, ker je njena glavna stranka sama mentalno pohabljena in pred vsakimi volitvami bije boj med domobranci in partizani. Na podlagi tega ne bo nikoli presegla 30%.
Sedaj in te dni, tožijo, zapirajo pomladnega kandidata za zmago na vlitvah, udejanjajo montirane procese, vpijejo celo v bruselj, da zatira medije, ko je predsednik parlamenta, čeprav je on žrtev medijev levice vseh 30 let! Kaj ni to podobno kot v komunistični Rusiji in Kitajski in… pa Bruslju lažejo, da so liberalci, da so socialdemokrati, da so sredinska politika…, zagvezniki EU in Nata, čeprav uničujejo slovensko vojsko in tako slabijo Nato, kjer ga le morejo.
V Bruslju bo sedaj levica iz Slovenije in EU, najbrž tudi EPP obsodila Janšo. Poptem pa res nima smisla čakati… Po predsedovanju sveta EU poiskati članstvo v drugi evropski strankarski povezavi? Dobro premisliti, mednasrodni trend je sicer jasen in na to špekulira ludomila…! Izločila je Peterleta…na stranski tir. Kaj še počne pri nas?!
Pozabili ste, da bodo vmes volitve in težko bo desnica dobila toliko glasov, da bi to izpeljala. S sedanjim načinom komuniciranja po mojem nikakor ne.
A Rupel še ima kakšne ambicije v Janševi vladi, da take stresa!
Rupel je neodvisen politik Republike Slovenije in gre v nos lahko samo njenim nasprotnikom!
Izvrstna Ruplova analiza stanja, brez dolgoveznega akademskega nakladanja in verbalnega afnanja. Vse je jasno in nedvoumno. Super!
G. Rupel v zadnjih letih podaja odlične analize in zagovarja tisto uravnoteženost in povezave v okviru Višegrajske skupine, ki so blizu tudi meni, navadni državljanki te naše zelene državice, za katero si želim, da bi prosperirala, se rešila komunističnih okov in skladno s krščanskim izročilom in tradicijo živela v miru in sožitju s podobno mislečimi drźavami. Slovenija mora, dr. Rupel ima popolnoma prav, ohranjati trdno zavezništvo z ZDA in proameriško politiko, hkrati pa razvijati dobre gospodarske in kulturne vezi tudi z velikim Slovanskim bratom. Naslanjanje na Rusijo ob hkratnem distanciranju in omalovaževanju ZDA, kar je zagovarjal in udejanjal povsem nekompetentni zunanji minister Karel, verjetno najslabši v vsej slovenski zgodovini, je bilo do obisti zgrešeno, kot je zgrešen tudi imenovani propadajoči politik. Članice Višegrajske skupine z ZDA odlično sodelujejo, tudi v Natu, in tu je tudi naše mesto. Vsekakor pa slednje ne more pomeniti popolnega izključevanja Rusije, ki kot tradicionalna zaveznica Srbov in Srboslavije, roko na srce, ni bila nefer do napadenih držav Slovenije, Hrvaške in BiH in jih je tudi priznala kot samostojne države. Se pravi, neke pametne vezi, ki ne bodo na škodo sodelovanja in zavezništva z ZDA, je potrebno in smotrno vzdrževati tudi z Rusijo in Kitajsko, skladno z našimi nacionalnimi interesi. Svet danes namreč ni več takšen, kot je bil pred 10, 30 ali 30 leti. Odličen intervju, čestitke spraševalcu in intervjuvancu za prava vprašanja in trezne odgovore našega izkušenega dipl9mata. Z dr. Ruplom se v preteklosti z marsičem nisem strinjala, predvsem pri odnosu do Hrvaške, gi ga je na moje veselje sptemenil, ker je taka povezovalna pot s sorodnimi sosedi edina pametna, ne bom pa pozabila, da je to prav tisti minister, ki je daljnovidno vztrajal in Slovenijo usmerjal k višegrajski skupini. Razvoj dogodkov zlasti v zadnjih letih kaže, da je dr. Rupel tu imel vizionarsko prav. Izjemen človek, moj poklon.
Absolutno se strinjam. Dober komentar.
Rupel in Lahovnik imata nekaj skupnega, dovolim vam , da ugibate kaj? Kako je lahko tako briljanten mislec vstopil v LDS in ne samo to bil je vodilen LDS-ovc.Vprasam vas kako lahko zlahten konzervaticni politik postane liberalec, seveda lahko ce bi bila LDS liberalno konzervativna stranka pa ni bila, se je kot liberalna samo predstavljal. In Lahovnik tipicen levi liberalec je zaradi sodelovanja pri TES projektu postal konzervativec. Pa kaj smo res tako naivni, da nas lahko vlece za nos vsak, ki ima 5 minut casa?
Ocitno Rupel v intervjuju nekomu leze nekam, omejna Madzarsko in Poljsko, kot vzor Eu konzervativnost, ker je tako zapovedal veliki vodja, ce bi zelel omeniti prave in napredne konzervativne drzave kjer so na oblasti uspesni moseli in kozervativne vlade bi lahko omenil raje Svico. Ne tega ne sme in ne more ker veliko vodja tega se ni opazil in zato Svice ni pametno omenjati !
G. Peter, mislim, da gre za širše sodelovanje tudi z Srednjo Evropo, kamor spadajo Avstrija, severna Italija ter Švica. ”Problem” je, ker so v severni Italiji v veliko primerih na oblasti privrženci Salvinija iz Lige, ki je za našo levico utelešenje demona, v Avstriji je Sebastian Kurz, ki je konservativec, poleg njega so še sporni svobodnjaki, v Švici pa vlada konservativna ljudska stranka (Peter spominjajte se koliko je šimfanja o ”zahojenih” Švicarjih).
Z izstopom Fidesa iz EPP se vpliv krščanske demokracije nevarno slabi. To si je zakuhal njen vrh, ki je postal liberalna demokracija.
Levičarji bodo EU sedaj peljali po levi in se bo zbližala z Rusijo. V tem primeru pa bo ta kmalu uvidela, da ji kitajska prevlada v svetu in Aziji hudo škoduje in na neki točki jo tudi ogroža kot velesilo in bo izrivala Rusijo iz vpliva na območju nekdanje Sovjetske zveze.
To bo Rusijo približalo evro-ameriškim povezavam, ne gredrugače. V tej navezi se bo videla še Indija, vsaj pol Arabcev bo na strani Kitajske. Kaj bo z Afriko in Južno Ameriko. Tukaj bo spopad in seveda za Evropo.
Bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo proizvajalci in trgovci orožja zopet zasejali vojne: začelo se je s prihodom Bidna na oblast in uničenjem EPP. Nemčija se bo nujno povezala z Ruskim gospodarstvom, saj bo Francija kmalu v ognju notranjih nemirov, destabilizacije in sledile ji bodo sosednje južne države. Kaj bo z Grčijo, kam se bo obrnila Turčija, kaj bo z balkanskim sodom smodnika, ki bo eksplodiral, čeim bo evropska varnostna politika na nižji stopnji in se bo morala ukvarjati z lastnimi nemiri. Zato širitve EU na Balkan, če ne pride do tega takoj, še NE BO!
To pa pomeni, da se mora Slovenija odpreti še bolj na sever- NA SEVER!
Na začetku se Rupla opredeljuje kot velikega intelektualca in lastnika mnogih državniških funkcij katere je opravljal v samostojni Sloveniji. Vse lepo in prav vendar je on te funkcije opravljal lahko le zaradi tega, ker je oportunist in je vedno na pravi poliitčni strani. Iz takoimenovanega pomladnega bloka je odšel med titoistično politično elito, samo da je lahko bil državni funkcionar. Hvali Drnovška kot levičarja, kar pa ta človek ni bil ampak je bil čistokrvni titoist, saj je bil tudi zadnji diktator titove Jugoslavije v Beogradu. Torej ni bil levičar, saj so titoisti pripadniki in izobraženci ter gojenci totalitarne ga titoističnega režima. Rupel je bil tudi član vrinjene ekipe s strani Kučana v vrste dejanskih pomladnikov kot so Bučar, Bavčar, Janša, Podobnika, Oman, Pete4rle, kateri so onemogočili uresničitev celotnega programa slovenske pomladi, ne samo osamosvojitve ampak tudi zlom titoizma. Ta skupina je omogočila, da se je ves politični in državnoupravni kadrovski potencial iz bivšega totalitarnega sistema namestil v samostojni Sloveniji in tako ni prišlo do nobenih političnih državnoupravnih in ekonomskih sprememb v samostojni Sloveniji. Torej Rupel je del skupine katera je skupaj z Kučanovo skupino izpeljala največjo prevaro slovenskega naroda v njegovi zgodovini.
Kot pomladnik se z zapisanim absolutno ne strinjam. Je bolj rezultat nekega občutja kot pa treznega razmisleka.
Res je rokc , sam sploh ne gledam kam se kasna stranka uvrsca levo , desno , napredno , konservativno zanima me program predvsem pa rezultati. Glede na to da sem nekaj casa zivel v Svici vedno pogledam kako aktulen probleme resujejo Svicarji. Priporocil bi da bi tudi nasa ministrstva namesto piar sluzb zaposlila ljudi, ki bi spremljali dobre prakse. Med ostalim sem kriticen do nase leve pa tudi desne ideologije, ker vse stvari ze na teorticnem in pravnem podrocju zavozimo. Kot sem ze opisal so Svicarji v prvem Kovid paketu z enim povdatjam enim stavkom resili kljucne likvidnostne probleme .Stavek se glasi:” Podjetje, ki z medletno bilanco dokaze, da ji je upadel promet za vec kot 20%, lahko pridobi brezobrestni kredit z 100% garanijo drzave na prvi poziv v visini do 30% lanskega prometa z najvec 3 letno garancijo.Mi smo to sprejeli sele v drugem paketu , potrebovali smo osem stavkov. Kljucni je bil”” vlada bo z uredbo dolocila obseg 80 % garancije drzave. Uredba je bila izdana 6 mesecev kasneje ! in ni zagotovila garancije na prvi poziv. Banke se danes ne dajejo teh kreditiv. Zato ko hvalite Pocivalska ali Sirclja mi stojijo lasje po koncu. Kdo je zahojen Slovenija ali Svica. Seveda je jasno da pri nas ni prevzela medijev in javnega mnenja levica ampak otroci priseljencev z juga, ki pav imajo balkansko mentaliteto in zanje je Svicarska mentaliteta zalo zahojena.
“… pri nas ni prevzela medijev in javnega mnenja levica ampak otroci priseljencev z juga, ki pa imajo balkansko mentaliteto …” O sancta simplicitas! Pri nas da levica s tem nima nič? Ojej!
S tem, ko Rupel zagovarja diktatorske totalitarne politične modele katere uvajajo Orban, Kačinski, Trump katere zavračajo vse demokratično urejene države sveta in hvali titoista Drnovška dokazuje, da je oportunist in politični avanturist in ga zanimajo le državniške funkcije ne pa uspeh pri vodenju države in blaginja državljanov. Na ta način dokazuje, da je titoistični intelektualec od glave do pet kar tudi je, saj ga je titoizem izobrazil in vzgojil in je tudi zanj ves čas delal v bivšem sistemu in tudi v samostojni Sloveniji. To je dokazal najbolje, ko je zaradi osebnih kariernih koristi pristopil h titoističnemu konglomeratu partije imenovanem LDS. Njegovo nenehno oglašanje v medijih kateri so mu naklonjeni ne glede ali pripadajo Janševim ali Kučanovim, dokazuje, da ga obedve politični grupaciji podpirata in ima nalogo, da spiše zlagano zgodovino katera se je dogajala po letu 1990, da zabriše svoje sledi in sledi svojih sodelavcev kateri so opeharili slovenski narod za svobodo in demokracijo za vladavino prava in spoštovanja človekovih pravic. Torej piše zlagano zgodovino.
Brezvezno nakladanje.
Karel, težko sprejemljiva a kruta resnica: ”Na ta način (Rupel) dokazuje, da je titoistični intelektualec od glave do pet .”
Bojim se, da je tu ključ problema Slo tranzicije. Vsi ki smo diplomirali v bivšem režimu vključno z menoj, da ne govorimo o diplomantih režimskih šol (politične vede in novinarstvo), Pahor, Janša itd.) imamo velike težave kako se mentalno izviti iz komunistične dediščine, ki nam kot mora leži na možganih.
Sam se sicer trudim tako,
*da sem še enkrat obdelal ekonomijo tokrat kapitalizem kot dober vrednostni sistem skupaj ob študiju sina. Je pa to bilo težko, tudi profesorji so bili še vedno isti in komunistična mora jih takrat še ni povsem zapustila.
*internet in znanje jezikom omogoča, da primerjam naše rešitve problemov z rešitvami naprednih razvitih demokracij. Naše rešitve so neglede na to katera opcija je na oblasti še vedno unikatne in z močno socialno komunistično noto. In to kljub temu, da je bistvena razlika pri žlahtnih konservativnih vladah, da vedno ločijo ekonomske ukrepe od socialnih. Po načelu najprej zdrava ekonomija potem je denarja dovolj tudi za socialo. Mi nasprotno v ekonomske ukrepe vmešamo socialno politiko, tako da ekonomija deluje pod optimalno že v štartu, posledično je tudi manj denarja za socialo in smo manj socialna država (ker imamo manj denarja za socialo) tudi od deklarirano nesocialnih držav..
A to je že problem mentalitete in hipoteke komunizma v naših glavah, ki jo omenjam.