Dimitrij Rupel, Portal plus: “Gradivo o nastanku države naj javnosti pravzaprav ne bi zanimalo.”

Uredništvo
3

Dimitrij Rupel za Portal Plus v svojem prispevku piše o brezbrižnosti Slovencev do osamosvojitve, ki se kaže tudi v tem, da naj naroda ne bi zanimale knjige, ki so povezane z njo. To je opazil sam, ko je želel izdati že kar nekaj del, pa za njih ne najde založbe, poelg rega pa se je nanj z enakim problemom obrnil tudi znanec.

“Gradivo o nastanku države naj javnosti pravzaprav ne bi zanimalo,” namreč menijo založniki.

“Pisec teh vrstic, PTV, se je zganil k pisanju te glose zaradi pravkar povedanega, vendar tudi zaradi lastnih izkušenj. Med drugim ga je presunila informacija, da slovenski šolarji pri pouku zgodovine o nastanku slovenske države ne izvejo praktično nič, ker pride ta tema na vrsto prav na koncu šolskega leta, marsikje pa naj bi dogodke iz leta 1991 sploh najrajši zamolčali.”

In kdo je pravzaprav kriv za to in kako je do te situacije prišlo?

“Od vseh naših funkcionarjev so za brezbrižen odnos do osamosvojitve najbolj odgovorni Miro Cerar, Maja Makovec Brenčič in Tone Peršak. Ta morda najbolj od vseh, saj je bil navzoč in sodelujoč pri osamosvojitvi od samega začetka, danes pa molči. Tone Peršak bi se moral vprašati, kako bi v primeru težav z objavljanjem knjig o začetku države ravnal njegov avstrijski, francoski, italijanski ali nemški kolega?”

Celoten prispevek si lahko preberete na spletni strani Portala Plus.

3 KOMENTARJI

  1. “Od vseh naših funkcionarjev so za brezbrižen odnos do osamosvojitve najbolj odgovorni Miro Cerar, Maja Makovec Brenčič in Tone Peršak. ,” To isto velja za prve nosilce teh funkcij v Republiki Sloveniji, z avtorjem zapisa vred. Ne bi podrobneje navajal, kaj so počeli s simboli Slovenije, le to bi dodal, da so dr. Rupel oziroma njegovi soremljevalci v New Yorku 22.5.1992. leta poskrbeli za šokanten prizor, ko so vlekli na jambor zmečkano zastavo Slovenije. Dogajanje 26.6.1991. leta v Ljubljani in tudi omenjeno v New Yorku je bil tudi izkaz, koliko so “osvoboditelji” razumeli svoje državniško poslanstvo. Kakršen začetek, tako nadaljevanje! O aktualnih treh pa le to, da s svojim pojavljanjem ob zastavi in nezastavi Slovenije kazijo še zadnje pozitivne utrinke te države. Ne kot osebe, ampak kot predstavniki države, ki bi morali biti v ravnanju s simboli vzor poklicnim in ljubiteljskim kulturnikom, vsem VIZ in toliko opevanemu športu ter seveda, vsem ravnem uprave. Tako kot so bili slepi v Ljubljani in New Yorku, so omenjeni sedaj slepi v Sloveniji in za Slovenijo. Osamosvojitev pa jih je le katapultirala na večne funkcije.

  2. Prav gotovo je neumnost kriviti tri ljudi, ki so v visoki politiki povprečno šele dobro leto,da so odgovorni zato, da se v Sloveniji ne tiskajo knjige o nastanku slovenske dražve. Če je povzetek točen, potem to ni dostojno.
    Kljub vsemu pa je zelo velik problem to,da določene politične stukture, ki obvladujejo Slovenijo večino časa, kar je samostojna načrtno zaničujejo njeno osamsovojitev,ter izrabljajo vse mogoče trike, da se o osamosvajanju ne govori,da se prezira dejanske osamosvojitelje, da se zavaja državljane, pred vsem mladino, ki je bila premajhna,da bi razumela potrebo po osamosvijtvi,mnogi pa se takrat še rodili niso in sploh ne vedo, kakšnim nevarsnotim je bila Slovenija izpostavljena.Končno lahko ugotovimo, da je domoljubje približno na enaki ravni, kot celotna država z moralo vred.
    Prav to pa lahko povežemo in sicer, da Slovenija propada zato, ker med državljani ni prisotno domoljubje.
    Določeni politični krogi so namreč uspeli ustavriti vtis,da je Slovenija nekaj začasnega, kar se bo zopet združilo v Jugoslavijo in zopet se bo vzpostavilo bratstvo in enostnost, Slovenci pa bomo lahko služili zopet tujim gospodarjem.
    Takšno stanje duha pa omogoča ropanje države, nekontrolirano priseljevanje,množični beg pretežno mlade generacije, ki se izesljuje in sveda poradanje države.Državljani se večinoma ne zavedajo, kaj pomeni lastna država, domovina. Jasno je,da propadajoča in kriminalna, kakršna je, ni v ponos državljanom in so je siti. Pa vendar jo je potrebno spoštovati, saj zaenkrat nudi vsaj minimalno zaščito Slovencem. Jasno je, da so prišleki v Sloveniji mnogo bolj zaščiteni in Obala in prestolnica postajao balkanki oazi,kjer najdejo najarazličnejši pustolovci, prevaranti in sumljivi poslovneži odlično zatočišče. So kot jata škorcev, ki se spusti v vinograd, naredi škodo in ko pozoba sladko grozdje se dvgne in napade drugi vinograd.
    Prav v jati takšnih tičev pa je potrebno iskati prezirajoči odnos do domovine.
    Zelo dobro bi bilo odkriti vse tsite lumpe, ki so izropali Slovenijo,sedaj pa z nakradenim denarjem živijo ob toplih morjih in se jim domovina žvižga.
    V Slovenijo se vračajole na volitve, kjer podprejotakšne tipe, kot so trije, ki jih Rupel krivi za oviranje tiska domoljubnih knjig.

  3. “Določeni politični krogi so namreč uspeli ustavriti vtis,da je Slovenija nekaj začasnega, kar se bo zopet združilo v Jugoslavijo in zopet se bo vzpostavilo bratstvo in enostnost, Slovenci pa bomo lahko služili zopet tujim gospodarjem.” V tem stavku sta “APM” popolnoma nasprotujoči se trditvi. Po zapisanem v vašem pismu Slovenije na eni strani dejansko ni, ampak je na ozemlju nekdanje Jugoslavije njena miniatura – Jugovenija, še bolj natančno, hrvato-venija, bošnjako-venija in albano-venija. Ti so od nekdanjih jugoslovanskih “ogroženih” bratov postali kar naenkrat tako ali drugače lastniki vsega mogočega v Sloveniji. Temu primerno se tudi obnašajo njihovi rojaki v Sloveniji, katerim pa dajejo podporo po Samu Glavanu, SLOfurji. Brez kraljeve (sokoli) in Titove floskule o bratstvu in enotnosti. Sicer pa, ali je naštete kdo doslej povprašal po vojnem plenu, ki so si ga nagrmadili vsevprek. Tudi iz Slovenije. Napačno je uporabljen prihodnji čas v zvezi s služenjem tujim gospodarjem. Nekaj sto trgovskih centrov s tisočimi trgovinami je v tim. majhni Sloveniji nepojmljivo dober izvir zaslužka tujcem, nič manj vsa proizvodnja, ki dela zanje. Za katerega poštenega slovensko podjetnika pa še dela Slovenec? Če bi slovenski podjetniki še obstajali in se čutili Slovence, bi tako ali drugače vlagali tudi v oblikovanje in krepitev slovenske domovinske, narodne in nacionalne pripadnosti. Velikokrat se pogovarjam o tem, kako in koliko smo svoj čas v Sloveniji delali za preostale dele Jugoslavije in koliko smo vanje vlagali. Nikdar pa ne povemo, koliko pa smo s tem delom zaslužili. Je sedaj kaj drugače? V Sloveniji se bo vsekakor potrebno drugače pogovarjati o njenem položaju in dejansko pozabiti na že 25 let neobstoječo Jugoslavijo ter se zavesti, koliko veljamo in zakaj samo toliko v tim. evropskih okoljih? Zanje pa je potrebno igrati in okrepiti drugačne domovinske, narodne in nacionalne viže.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime