Dilema pred državo: kako zbrati podatke o narodnosti in veri prebivalcev Slovenije?

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
V Sloveniji že dvajset let sistematično ne zbiramo podatkov o narodni pripadnosti in veroizpovedi prebivalstva. Predvsem levici se ti podatki zdijo občutljivi, saj se bojijo, da bi lahko bili podlaga za diskriminacijo.

A po drugi strani zbiranje podatkov o položaju "družbenih skupin ni samo zaželeno, temveč nujno, saj je mogoče le na njihovi podlagi oblikovati učinkovite javne politike na področju enakega obravnavanja," poudarja naš sogovornik, profesor za pravo človekovih pravic, dr. Jernej Letnar Černič. Obenem tudi on opozarja, da mora pri tem država z natančnim definiranjem namena in vzpostavitvijo nadzora preprečiti morebitno etično profiliranje, ki bi lahko vodilo k sistematični diskriminaciji.

Ravno s tega vidika je na idejo o zbiranju teh podatkov pri prijavi stalnega prebivališča negativno javno odreagirala informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, saj gre po njenem za "prevelik poseg v zasebnost posameznikov in tveganja za njihovo diskriminacijo." 

Se pa v primeru, da bo člen na redni februarski parlamentarni seji spremenjen, postavlja vprašanje, kako lahko država sploh spremlja narodnostna in verska razmerja v populaciji in morebiti načrtuje ustrezne narodnostne in verske politike.

Parlamentarni odbor za notranje zadeve je pretekli teden na obravnavi novele zakona o prijavi stalnega prebivališča v sedmi člen vključil tudi določbo, po kateri bi prijavitelj ob prijavi opredelil tudi svojo narodnost, versko pripadnost in materin jezik.

Kot je znano, je podatka o verski pripadnosti in narodnosti do leta 2002 v popisih zbiral Statistični urad, sedaj pa država teh podatkov ne zbira več. Raziskovalci in državni organi lahko takšne podatke tako pridobijo le še na podlagi namenskih anket.

Državo zanima naša narodnost in vera


Po predlogu stranke SNS bi država te podatke odslej zbirala s pomočjo obrazcev za prijavo stalnega prebivališča, v katere bi vključili tri nove kategorije o narodnosti, verski pripadnosti in materinem jeziku.

Trenutni predlog sedmega člena zakona o prijavi stalnega prebivališča.


S tako spremenjenim členom bi država po mnenju predlagateljev iz stranke SNS znova pridobila dostop do podatkov o narodnostni in verski pripadnosti. V utemeljitvi svoje zahteve v stranki navajajo 61. člen ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja pripadnosti svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo ter uporablja svoj jezik in pisavo.

Z ukinitvijo možnosti, da se posameznik opredeli glede narodnosti, je po njihovem mnenju ta določba kršena. Predlagatelje skrbi tudi samo varstvo madžarske in italijanske narodnostne skupnosti, saj država o njih nima nobenih statističnih podatkov.

V utemeljitvi glede opredelitve veroizpovedi pa izpostavljajo, da je pri zahtevi "pomemben le odnos do vere in ne, ali je oseba uradno registrirana kot pripadnik verske skupnosti, prav tako ni pomembno njeno versko prepričanje."

V Sloveniji o narodnostni in verski sestavi prebivalstva, ki sta od nekdaj del osnovnih statistik o državah sveta, tako lahko le sklepamo. Iz evidence o tujih državljanih s stalnim in začasnim prebivališčem v Sloveniji lahko denimo razberemo trende priseljevanja ljudi drugih narodnosti oziroma njihova državljanstva. Poleg tega vodimo tudi evidenco o rojstni državi staršev.

Spodnji graf nam denimo pokaže, iz katerih petih držav si v Sloveniji stalno prebivališče najde oziroma pridobi največ ljudi. Kot vidimo, gre predvsem za priseljence z območja nekdanje skupne države.



Nekatere sklepe lahko potegnemo tudi iz statistik posameznih verskih skupnosti. Največja slovenska, to je katoliška, v letnem poročilu na podlagi števila krščenih glede na celotno slovensko prebivalstvo navaja, da v Sloveniji živi dobrega 1,5 milijona katoliškega prebivalstva oziroma 72,11 % delež.

Sklepajoč po deležu krščenih otrok v zadnjih letih in znanih trendih priseljevanja ter odseljevanja ta delež pada, saj sveti krst prejme zgolj še dobra polovica vseh v Sloveniji rojenih otrok.

"Spornost" narodnostnega in verskega opredeljevanja


Na predlagan sedmi člen se je ta teden ostro odzvala informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, ki je od predlagateljev zahtevala, da člen spremenijo tako, da ta ne bo omogočal kakršnekoli diskriminacije na podlagi zapisanih opredelitev: "Zbiranje omenjenih podatkov (namreč) pomeni hud poseg v zasebnost posameznikov, prinaša pa tudi nevarnost tveganja za diskriminacijo posameznikov – tujcev, manjšin, ranljivih skupin – v smeri policijske države." Ob tem je spomnila tudi na to, da zahtevani podatki s spremembami stalnega prebivališča "nimajo neposredne povezave." Takšno zbiranje podatkov zato zahteva širšo javno utemeljitev in družbeni konsenz.

Dr. Letnar Černič: zbiranje teh podatkov ustavno dopustno, a ...


Kako sme torej država takšne podatke sploh zbirati? Profesor za pravo človekovih pravic na Fakulteti za državne in evropske študije, dr. Jernej Letnar Černič, v svojem mnenju za Domovino pojasnjuje, da ni težava v zbiranju. Po njegovem mnenju država takšne podatke celo mora zbirati, saj le na podlagi tega sprejema ustrezne javne politike s ciljem odprave neposredne in posredne diskriminacije, vendar mora ob tem tudi preprečiti, da bi lahko zaradi njih prišlo do kakršnekoli diskriminacije (navajamo mnenje v celoti):

Ustavnost predlaganega zbiranja podatkov o osebnih okoliščinah je odvisna od namena takšnega zbiranja, torej ali je zbiranje v javnem interesu in ustavno skladno. Če država želi zbirate podatke z namenom zbiranja splošnih in statističnih podatkov o enakem obravnavanju različnih družbenih skupin v slovenski družbi, je lahko takšno zbiranje dopustno. Kot je lahko ustavno dopustno zbiranje podatkov z namenom oblikovanja javnih politik s ciljem odprave neposredne in posredne diskriminacije ter sprejetja ustreznih ukrepov v tej tej smeri. Zakon mora torej natančno navajati za katere namene se bodo podatki uporabljati in vzpostaviti nadzor nad njihovo obdelavo. Po mojem mnenju je statistično zbiranje podatkov o položaju družbenih skupin v slovenskem pravnem redu nujno, saj je teh podatkov primanjkuje (kot ugotavlja Varuh človekovih pravic in številne mednarodne organizacije) in lahko le na njihovi podlagi mogoče oblikovati učinkovite javne politike na področju enakega obravnavanja.

Če pa želi država na podlagi 7. člena novele Zakona o prijavi stalnega prebivališča profilirati etnične skupine in na tej podlagi določati njihove pravice in obveznosti, lahko takšna pravna ureditev neposredno krši vrednoti človekovega dostojanstva in enakosti kot tudi vrsto ustavnih človekovih pravic. Takšno zbiranje podatkov o osebnih okoliščinah lahko privede k nedopustnemu etičnemu profiliranju in posledično k sistematični diskriminaciji in hudodelstvo zoper človečnost zoper ranljive skupine prebivalstva. Iz polpretekle zgodovine poznamo številne podobne nedopustne prakse, kot denimo profiliranje judovske skupnosti v nacistične Nemčije in ljudstva Tutsijev v devetdesetih letih v Ruandi.

Novela zakona o prijavi bivališča mora zato natančno določiti in pojasniti v kakšnem namen želi država zbirati podatke. Če država želi zbirati statistične podatke s ciljem odprave različnih oblik diskriminacije, bi bilo takšno zbiranje lahko ustavno skladno. V nasprotnem primeru gre za neposreden poskus posega v ustavno vrednoto človekovega dostojanstva in v vrsto ustavnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

OCT
01
Camerata Laibach
19:00 - 21:00
OCT
01