Državno finančno nagrajevanje vrhunskih športnikov odpira globlje dileme, kot se zdi na prvi pogled

Primož Veselič
4

Prejšnji teden smo bili priča izredno zanimivi razpravi o nagrajevanju vrhunskih športnikov, še posebej v ekipnih športih. Potem ko je pred dobrim tednom premier v pismu članom zlate košarkarske reprezentance opravičeval višino nagrade (neposredno 67.000 evrov, 7.500 evrov preko Bloudkovih priznanj in 15.000 od OKS) ter dejstvo, da košarkarji denarja še vedno nimajo na računih, so se v četrtek oglasili tudi ti, potarnali nad odnosom države in sprožili žgočo debato.

Za kaj pri sporu gre?

Kot vemo, je bil uspeh slovenske košarkarske reprezentance, ki je septembra lani na evropskem prvenstvu v Carigradu osvojila zlato kolajno, izjemen športni dogodek in zgodovinski uspeh, na poti do katerega je na kolena spravila Francijo, Rusijo, Latvijo, Španijo in Srbijo. Toliko bolj, ker so ekipo sicer pestile poškodbe (vključno z liderjem G. Dragićem v finalu) in ker je bila po imenih sodeč daleč od nekdanje slave.

To je bilo jasno tudi politikom, ki niso zamudili priložnosti za slikanja z nacionalnimi junaki in tako za posredno pripisovanje vsaj delčka zaslug. Predsednik Borut Pahor je ekipo odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem, zlatim redom za zasluge, vlada pa je sklenila KZS izplačati 67.000 eur neposredne nagrade (17 tisoč po pravilniku ter izrednih 50 tisoč).

Ta vsota, ki je doslej najvišja za dosežke v ekipnih športih, a hkrati še vedno relativno nizka (5.000 € po košarkarju), je prav zato ter zaradi davčnih neugodnosti še vedno na računu zveze. Razočarani košarkarji bi jo morda celo vrnili ali namenili v dobrodelne namene. Ali je to 100-% res ali pa bolj del pogajanj z državo, je seveda stvar ugibanj.

Nagrade ekipnim športom doma in v tujini

Dejstvo je, da so bili ekipni športi pri nas (vsaj dosedaj) nekako vedno v drugem planu, za individualnimi športi (sploh nekaterimi, npr. smučanje, veslanje, smučarski skoki, gimnastika). Morda je imel nekoliko poseben status kvečjemu rokomet, predvsem v smislu primerjave z nekim povprečnim statusom v Evropi. Razen tega Slovenci pač nismo ravno veljali za “narod ekipnih športov”.

To se z naslovom evropskih košarkarskih prvakov do neke mere prav gotovo spreminja, kar je po mojem mnenju dobro in prav. A vsi niso tega mnenja – najbolj javno je “inferiornost” ekipnih športov v nedavni Tarči na RTV Slovenija podprl nekdanji veslač Iztok Čop – po njegovo se povprečen trud za uspeh v ekipnih športih namreč ne more primerjati z individualnimi.

So pa ekipni športi številka 1 v večini (razvitega) sveta, verjetno predvsem iz dveh vzrokov: relativne enostavnosti (oz. nizke cene prakticiranja) in pa medijske zanimivosti oz. “dramatičnosti”. Omenimo samo nogomet, košarko, hokej in nekatere anglo-ameriške športe (ragbi, kriket, bejzbol itd.). Velika večina individualnih športov se po zaslužkih izjemno težko primerja s temi, predvsem zaradi že omenjene drame, ki so jo zmožni ustvariti.

Tako imajo naši košarkarji nesporno prav, ko pravijo, da je v primerjavi z drugimi evropskimi državami nagrada, ki jim jo je namenila slovenska vlada, zelo nizka. Drugouvrščeni srbski košarkarji so denimo dobili vsak po kar 20 tisoč eur, Španci, ki so jih naši košarkarji premagali v polfinalu, pa po 30 tisoč.

Ali je res prav, da država, ki ne zmore dostojno poskrbeti za socialno šibke, tako bogatim ljudem izplačuje visoke zneske, še posebej če so ti v obliki nestimulativnih, doživljenjskih rent?

Celotna slika odnosa država – (ekipni) šport

Kljub temu, da se tu osebno popolnoma strinjam s košarkarji – omenjena nagrada je za tako zgodovinski uspeh pač (pre)majhna, da o dvoličnem odnosu politike, pa tudi dobršnega dela javnosti do športnikov sploh ne govorimo – je potrebno pogledati tudi širši kontekst.

Ta nagrada namreč nikakor ni edino, kar bodo športniki dobili za ta ali podobne uspehe. Preko Bloudkovih nagrad jim namreč pripada t.i. zaslužna pokojnina (ki sicer ni le stvar vrhunskega športa, ampak še vrste drugih, nemalokrat spornih utemeljitev). Ta naj bi po trditvah vlade trenutno znašala najmanj 1.500 eur, in to vse od konca kariere vrhunskega športnika, torej okoli 35. leta ali pa še prej. Koliko je takšna renta stimulativna, verjetno ne more biti stvar posebne razprave.

Poleg tega so mnogi vrhunski športniki (za omenjene košarkarje to ne velja) tekom kariere zaradi socialnih zavarovanj, delovne dobe, miru za trening itd. zaposleni v slovenski policiji ali vojski. To verjetno še posebej nekaterim, denimo sezonskim športnikom, pomeni veliko, a spet se lahko vprašamo, ali je to res na mestu v takšnem obsegu.

Da o tem, koliko vrhunski športniki v svoji karieri dejansko zaslužijo (pri NBA košarkarjih se to meri v najmanj nekaj 10 milijonih dolarjev, tudi nekateri slovenski nogometni reprezentanti so milijonarji, prav tako nekateri individualni športniki), sploh ne izgubljamo besed. Tako se tu takoj pojavi huda moralna dilema, ali je prav, da država, ki ne zmore dostojno poskrbeti za socialno šibke, tako bogatim ljudem izplačuje visoke zneske, še posebej, če so ti v obliki nestimulativnih, doživljenjskih rent.

Da je to zelo zapleteno vprašanje, ki nima enostavnega ali enoznačnega odgovora, navsezadnje kaže tudi anketa Domovine, ki predvsem kaže na to, da o temi obstaja veliko zelo različnih pogledov. Samo za uvod – približno toliko ljudi, kot jih meni, da so zahteve košarkarjev upravičene, jih tudi meni, da ne; nekaj več je tistih, ki pravijo, da do neke mere.

4 KOMENTARJI

  1. Se vam ne zdi, da vas levakarji nekoliko preveč angažirajo s “športom”

    Jaz bi bil srečnejši, če bi postali znani po svetu po gospodarskih, znantvenih in kulturnih dosežkih.

    Še najbolj vesel pa bi bil,, če bi nas drugi razglasli za najbolj demokratično državo na svetu, kjer vlada pravo in enaka pravica za vse.

    Koliko se vam pozna v žepu zaradi “fantastičnih” športnih uspehov?

  2. Zakaj ponavljati te komunistične floskule ,, Slovenci nismo za ekipni šport še dobro , da imamo toliko priseljencev, da dosežemo kakšen uspeh v teh športih.,,
    To je laž…Slovenci imamo Hokej….nemogoče pogoje in poglejte rezultate. Se bodo pa tudi ti uspehi v hokeju nehali ravno zaradi modelov ala Čop….Hokeju vsako leto namenijo manj denarja….več ga dobi celo street basket (3 na 3) judo.Hokej so vrgli v isti koš kot sabljanje.

  3. Dajte jim kruha in iger je veljalo nekdaj, dajte jim kruha in iger velja danes. Ravno toliko, da ljudje niso lačni (in hkrati ne preveč siti, saj lačen bo naredil vse za kos kruha), in ravno toliko zabave, da se ne uprejo delu (tik pred uporom jim naredi zabavo in v opitosti brez meja pozabijo na nezadovoljstvo). V zabavi častijo stvaritelja te zabave, v čemer čaščenju ne zaznajo, da je to le enostaven trik pomiritve potencialnega upora. Do naslednjega kosa kruha, do naslednje igre …

Dodaj odgovor za Slovenec kremenit Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime