Dijakinja s hidžabom v šoli test svobode veroizpovedi. Veljajo za vse veroizpovedi enaki vatli?

Pred nekaj dnevi je prišlo do incidenta na eni izmed ljubljanskih srednjih šol, kjer je učitelj dijakinjo, ki je v razred prišla s hidžabom (islamsko naglavno ruto, pri kateri je obraz še viden), poslal iz razreda.

Od nje je zahteval, da ruto sname, sicer je ne bo poučeval. Poleg tega je dejal, da »nošenje naglavne rute v razredu ni po bontonu«.

Ali je učitelj ravnal prav oziroma ali obstaja v šolskih pravilnikih kakšna ureditev glede tega, smo povprašali Toneta Česna, direktorja Zavoda Sv. Stanislava, ter še enega učitelja, ki pa želi ostati neimenovan. O pravnih vprašanjih, ki iz tega izhajajo, pa smo povprašali pravna strokovnjaka prof. dr. Rajka Pirnata in prof. dr. Mateja Avblja.

V tem primeru je treba upoštevati svobodo vere, menita šolska sogovornika

Po incidentu je dijakinja razred zapustila, ravnateljica pa je dekletu povedala, da ni ravnala narobe. Ravnateljica je opravila razgovor tudi z učiteljem, o dogodku pa obvestila pristojno ministrstvo. Tam so poudarili, da so »šola in njeni zaposleni dolžno upoštevati versko svobodo in nedotakljivost vsakega posameznika ter preprečevati diskriminacijo posameznikov na podlagi veroizpovedi«.

Po družbenih omrežjih se je nato razširila debata, ali ima prav učitelj ali dijakinja. Pa tudi o tem, ali je hidžab res verski simbol ali pa gre za simbol zatiranja. Kako je zadeva urejena na naših šolah in ali obstaja v šolskih pravilnikih podlaga za ravnanje učitelja, pa tudi, če v njihovi šoli poznajo kak podoben primer oziroma kako bi hipotetično sami ravnali, če bi prišlo do podobne situacije, smo povprašali Toneta Česna, direktorja Zavoda sv. Stanislava, ter še enega učitelja, ki želi ostati neimenovan.

Tone Česen je povedal, da predpis, ki bi urejal to področje, ne obstaja. Prav tako ni predpisov glede oblačenja samega. Na Škofijski klasični gimnaziji trenutno ni muslimanov oziroma še niso imeli primera naglavne rute. Vprašanje, ki se pojavi, je, ali je hidžab verski simbol ali ne. Javno izpovedovanje vere je po slovenski zakonodaji možno in mora biti svobodno. Če bi na njihovi šoli kakšna dijakinja nosila hidžab, tega ne bi preprečevali. Učitelja oziroma njegove argumentacije ne razume, a je res, da do sedaj o tej problematiki neke resne debate nismo imeli. V vsakem primeru pa je tu treba upoštevati versko svobodo.

Drugi učitelj je povedal, da pravilnikov glede oblačenja in verskih oblačil ni. Nič ni sklenjeno tudi glede oblačenja v javnih ustanovah, druge države so ponavadi to rešile s primeri, ki so romali na ustavno sodišče, tega pa je pri nas malo. Na njihovi šoli primera naglavne rute še niso imeli. Problem bi lahko npr. pomenila burka, kjer se zatakne zaradi problema identifikacije (kar je bil tudi eden francoskih razlogov za prepoved nošenja burk). Kot npr. v bankah zahtevajo, da vanje ne smeš s pustno masko, velja, da v javnem prostoru identifikacija mora biti možna.

Tu imamo dva argumenta. En argument je verska svoboda. Če npr. hočemo obdržati svobodo, da lahko prosto hodimo s križem za vratom, moramo tudi drugim veram dati možnost, da izražajo svobodo veroizpovedi. Drugi je argument kulture, v smislu, da so oni prišli k nam in naj spoštujejo našo kulturo, slednji pa danes na relevantnosti izgublja.

Učitelj podlage ni imel, svoboda vere se v določenih primerih lahko omeji

Ali je učitelj imel pravno podlago za svoje ravnanje in kaj bi pomenila prepoved nošenja verskih simbolov v javnih ustanovah, kar so na primer izvedli v Franciji, smo povprašali pravna strokovnjaka prof. dr. Rajka Pirnata z ljubljanske Pravne fakultete in prof. dr. Mateja Avblja z Nove univerze.

Pirnat je povedal, da učitelj ni imel podlage za svoje dejanje. V splošnem je resno izkazovanje verskega prepričanja ustavna pravica. Šolskih ali splošnih pravil, ki bi omejevale nošenje naglavne rute, v Sloveniji ne poznamo. Bistveno je to, da je oblačenje v skladu s svojim verskim prepričanjem izkazovanje tega svojega prepričanja, kar pa je ustavna pravica. Izjemoma se sicer lahko omeji zaradi varstva pravic drugih, kar so npr. burke, ki so na javnih mestih prepovedane v nekaterih državah (npr. Franciji in Avstriji).

Avbelj je povedal podobno. To dekle je zgolj izvrševalo svojo svobodo vere in vesti. Z vidika sodne prakse, ki je uveljavljena v Sloveniji, tako enostavno ni imel podlage. Druga stvar iz naše sodne prakse pa je, da se ustavno sodišče zelo jasno postavi glede javnih šol v bran negativne verske svobode – to pomeni, da vztraja pri tem, da mora biti prostor kot tak prost vsakršnih konfesionalnih dejavnosti s strani verskih skupnosti.

Če kdo želi črpati iz te sodne prakse, bi lahko tako sklepal, da tudi verski simboli na učencih nimajo vstopa v javne šole, a ta zaključek bi bil pravno neprepričljiv oziroma napačen. Kar se tiče odnosa do vere v različnih državah EU, obstajajo različne prakse. Pri teh praksah Evropska konvencija o človekovih pravicah omogoča široko polje proste presoje. Zato lahko npr. v Italiji in na Bavarskem visijo v javnih šolah križi, Francija pa je tu dosti bolj restriktivna.

Iz evropskega ustavnega prostora izhaja pravica, da učenci svojo vero izkazujejo tudi s tem, kako se oblačijo. Vprašanje pa je, poudari dr. Avbelj, kako z učitelji. Tam je, tako Avbelj, drugačen standard. Učitelj v javni šoli mora v skladu z evropsko sodno prakso izražati nevtralnost do veroizpovedi, izkazovanje svoje vere z obleko je tako nekako omejeno. Če gre npr. za običajne križe, ki »pretirano ne štrlijo«, je to še v skladu s svobodo vere in vesti.

Pri bolj ekstremnih primerih, kot je burka, pa je vprašanje tehtanja pravic. Gledamo tako svobodo veroizpovedi z drugimi javnimi interesi. V Franciji imamo npr. argument, da se oseba z burko ne more vključiti v družbo. Pri burki se ne vidi obraza, na tej osnovi so tako Francozi in ESČP lahko dosegli, da se burke prepovejo.

Odvisno je tudi, kako jemljemo svobodo vere in vesti, trdi Avbelj. Odvisno je od liberalnosti države (ali posameznikom omogoča, da se samouresničujejo na način, kot sami želijo), v bolj liberalnih so pravila nošenja verskih oblačil manj restriktivna. Če pa gre za bolj »avtoritarno državo«, ki trdi, da se mora vera umakniti iz javnega prostora, se država bolj vtika v to, kako so učenci in učitelji oblečeni. Seveda pa države gledajo tudi na svojo ustavnopravno tradicijo.

Kar pa Avblja zabava, je to, in to vzpostavi tudi na svojih predavanjih, da je slovenski mainstream nenaklonjen izkazovanju katoliške vere v javnosti. Izganja se katoliška vera, kar je bila že doktrina komunizma, kar je seveda protiustavno. Ko gre za katolike, je mainstream svobodi veroizpovedi nenaklonjen, ko gre za druge vere, pa se postavi na po Avbljevo pravilno mišljenje, da se zagotovi svoboda vere. Tu gre za neke vrste hipokrizijo.

Pri nas je dolgo časa veljalo, da se mora »učilnico varovati pred veroizpovedmi«. Temu se v medijskem mainstreamu aplavdira, ko pa ne gre za katoliško vero, je odziv drugačen. Seveda pa je podobno na desni. Za katolištvo se navija, za druge vere pa bi se svoboda vere omejevala. To ni združljivo z najboljšim razumevanjem ustave, zaključi Avbelj.