Dialogos #12: Prihodnost Katoliške cerkve

Oddaja Dialogos je posvečena vrednotam prihodnosti. Svoje poglede na družbo gostje podajajo odprto in vsebinsko. Odpiramo dialog, ne prerekanja. Pogovarjamo se o vsebini, ne o dnevno političnih temah.

Ob nedavni skorajšnji popolni prepovedi obhajanja svetih maš po tradicionalnem obredu, smo se pogovarjali o prihodnosti Katoliške cerkve – o razkolu med tradicionalisti in modernisti, pomanjkanju duhovnikov, mladinski pastorali in pastorali odraslih.

Gosta: Sandi Koren, župnik v Mozirju ter vodja pastoralne službe Celjske škofije in Jakob Piletič, novomašnik, kaplan v Metliki.

6 komentarjev

  1. Cerkev je skupnost. Brez skupnosti ni Cerkve. Župnik, kaplan, ki ne zna ustvariti skupnosti je zgrešil svoj poklic, naj gre za meniha k cistercijanom ali v kartuzijo.
    Hodiš leta in leta v neko cerkev in nikogar ne poznaš. Nihče se zate ne zanima, nihče te ne ogovori, nihče te ne pozdravi….Na koru prepevajo vedno bolj sofisticirani pevci , navadne ljudske pesmi ne slišiš več….Župniki pridigajo in ne vedo o čem govorijo ( brez heca, sem bil zraven neštetokrat)…in tako dalje. Vse izgleda, da je Cerkev ena utrujena in postarana gospa.
    Ali bi kakšnemu duhovniku krona padla iz glave, če bi pred mašo stal pri vhodu in vsakogar pozdravil ali po maši malo poklepetal, se zanimal za svoje….?

    • Duhovnost in koncept skupnosti se izključujeta. Duhovnost je vedno stvar posameznika in nič drugega tudi ne more biti. Skupnost je namenjena gmotnemu, tudi čustvenemu in psihološkemu preživetju, v duhovnem pa je človek sam z Bogom. Duhovnost je pravzaprav umik od skupnosti, ko gre človek vase, je lahko samo edinstven. Cerkev kot skupnost je ovira duhovnosti, njen smisel je v posredovanju vedenja o duhovnosti in njenem prakticiranju. Za znanje gre torej, ki se je nabralo v preteklosti in človeku pomaga pri odkrivanju in graditvi odnosa do Boga. Koncept skupnosti pa se je v Cerkvi vedno zlorabljal predvsem za potrebe oblastnikov pri podrejanju ljudi. To nima nič z vero in duhovnostjo, je tudi nemoralno in poneumlja. Aktualna Cerkev, ki je tovrstna prizadevanja prignala do skrajnosti, sploh ni več duhovna ustanova, pač pa nekakšna spolitizirana globalna korporacija v fevdalni vazalni izvedbi, ki ima nalogo podložnike globalnih gospodarjev pod krinko zavezanosti krščanskim vrednotam uvajati v le tem prirejeno novo normalnost, kar deluje vsaj toliko podlo kot je groteskno. Verujoči človek takšne Cerkve ne potrebuje in naj se od nje ogradi.

  2. Zelo dobra oddaja in pogovor, ki je nakazal, da v Cerkvi na Slovenskem obstaja različno gledanje na trenutno situacijo in da bi večkrat morali pokazati oz. soočiti nasprotujoče si poglede.
    Sam ne skrivam, da mi je mišljenje gospoda Piletiča mnogo bližje. Kot mlad duhovnik, novomašnik nam sporoča dejstvo, da je tudi v Cerkvi na Slovenskem veliko mladih duhovnikov, ki so v stališčih mnogo bolj strogi, ortodoksni, oz. imajo do takšnega načina dojemanja vere mnogo večje razumevanje, kot njihovi starejši duhovniški sobratje. Mnogi izmed teh duhovnikov v katoliški javnosti ne pridejo do besede in se morajo skrivati, zato je toliko bolj dobrodošlo, da je g. Piletič imel priložnost izraziti nekatere svoje pomisleke glede številnih Cerkvenih zadev.
    Gospod Koren je dejansko povedal kar nekaj resnic (med drugim tudi to, da stari obred nikoli ni bil in ne more biti ukinjen) in sicer glede na svoje dolgoletne izkušnje nekatere zadeve dobro oceni (npr. potreba fokusa na pastoralo starejših ter pretirana usmerjenost na pastoralo mladih). Menim pa, da je daleč daleč prevelik pastoralno-duhovni optimist in pri njem se čuti preveliko polaganje upanja na »pojekte«, »angažiranost« laikov, stalno »spreminjajočo« se Cerkev in podobne stvari. Sam mislim, da smo nasprotno že v zadnjih 20 letih v Cerkvi na Slovenskem dobili potrditev, da tak pristop absolutno ne deluje. Npr. tako omiljeni skavti imajo poleg plusov tudi izostanek nekaterih konkretnih rezultatov (prenos dejanske vere, katoliških vrednot ter novi duhovni poklici). Zdi se mi pa tudi da, kar se tiče želja vernikov glede pastorale in liturgičnih zadev g. Koren povleče prehitre in preveč površne zaključke.
    G. Piletič tu glede pastorale tudi (nas) vernikov, ki jim (nam) je blizu tudi star obred ter Izročilo Cerkve, zadeve vidi zelo praktično, zelo pastirsko. Nedvomno rešitve, ki jih nakaže glede nujnosti (stalnega!) duhovniškega spremljanja, gredo v pravo smer. Kolikor mi je znano g. Piletič nedvomno ni edini med duhovniki s pozitivnim odnosom glede te problematike, je pa (na žalost) en izmed redkih, ki je imel priložnost javno se izpostaviti. Upajmo, da ni prvi in zadnji.
    Zelo razveseljivo je tudi, da g. Piletič svojo vlogo duhovnika vidi izven v Cerkvi na Slovenskem tako (pre)pogosto promovirane podobe ”dostopnega”, ”cool”, ”modernega”, ”žup’nka”, ki vzpostavlja ”pravi” ”odnos”. Vse navednice v prejšnjem stavku so na žalost potrebne, saj takšna nova sproščena vloga duhovnika pogosto na dolgi rok vodi v negativne pastoralno-duhovne posledice in takšnemu duhovniku odvzame še tistega malo avtoritete in resnosti, ki jo ima. Je že lepo in prav, da je duhovnik nasmejan oz. da izžareva veselje, ampak mora pa obenem odsevati in kazati tudi resnost in odgovornost svojega poklica.
    Škofom polagam na srce naj nam vsem skupinam v Cerkvi, kot pravi g. Piletič, tako karizmatikom, neokatehumenski poti, kot tudi bolj ”tradicionalno” usmerjenim, ki s(m)o bili iz strani škofov spregledani, z iskrenimi nameni dajo prave pastirje. Kot beremo v Lk 6, 9-10: ‘Kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga bo prosil kruha?’
    Torej drago uredništvo Domovine, hvala za to oddajo in definitivno upam na II. del 😊

  3. Primerna gosta glede na naslov. Obravana tema pa bi potrebovala dodatnega gosta s tradicionalne strani. Urednikom predlagam naj v prihodnosti predstavijo razliko med večnim obredom in novim. Mislim, da bi bilo po tem bolj jasno zakaj je zadnje čase vedno več pristašev večnega obreda.

    Pa vse dobro.

Komentiraj